100 let od zadnjega kitajskega cesarja in kitajske revolucije

Bil je ustanovitelj Kuomintanga (Ljudska narodna stranka) leta 1911, ki je postala središče kitajske revolucije v prvi polovici 20. stoletja. Izšla je iz Društva kitajske obnove, ki ga je leta 1894 prav tako ustanovil dr. Sun Jat-sen. številni so se pridružili gibanju iz protesta proti krivični in enostranski pogodbi, ki so jih tedaj tuje države vsilile cesarju in Kitajski.

Oktobra leta 1911 je v dolini Jangceja izbruhnila revolucija in upor je zajel ves del srednje in južne Kitajske. Na novega leta dan leta 1912 so uporniške pokrajine oklicale republiko s prestolnico v Nankingu, Sun Jat-sen pa je bil izvoljen za predsednika.

Kuomintang je postal središče kitajske revolucije, oblikovan pa je bil po vzoru ZDA kot republike, v nasprotju s tedaj uveljavljeno kitajsko monarhijo. Gibanje je bilo usmerjeno protimonarhično, protikolonialistično in protimandžursko.

Zadnji kitajski cesar

Pu Ji – zadnji kitajski cesar je uradno odstopil 12. februarja. V letu 1917 so ga za 12 dni ponovno ustoličili, vendar je bilo nasprotovanje premočno, da bi lahko ostal na oblasti. Do leta 1924 je lahko še živel v cesarski palači v Prepovedanem mestu, potem pa so ga izgnali.

Leta 1932 so ga Japonci postavili za vladarja mandžurske marionetne države Mandžukuo. Po koncu druge svetovne vojne ga je ujela sovjetska Rdeča armada, ki ga je pozneje izročila kitajskim komunističnim oblastem. Po desetih letih v 'prevzgojnem taborišču' je bil izpuščen na svobodo in je do smrti leta 1964 opravljal javna dela.

Zmaga Mao Cetunga

Dr. Sun Jat-sen je postal prvi začasni predsednik republike, vendar je bil kmalu prisiljen odstopiti, 14. februarja 1912 je bil Juan Šikai izvoljen za predsednika republike Kitajske. A leta 1915 se je oklical za cesarja, kar je obudilo odpor najvišjih krogov, ki so ga prisilili, da je odstopil s položaja predsednika in cesarja.

Naslednji predsednik je spet hotel postati cesar, a mu je to uspelo le za kratek čas. Leta 1921 se je ustanovila komunistična partija Kitajske, ki je najprej s Kuomintangom sodelovala.

Pozneje so bila nesoglasja prevelika, kar je privedlo do državljanske vojne, ki je s prekinitvami trajala do leta 1949 (med 2. svetovno vojno so se oboji spopadli z Japonsko) z zmago Mao Cetunga in njegove komunistične partije. Zahodne sile so podpirale Kuomintang, vzhodne pa so podpirale komunistično partijo. Somišljeniki Kuomintanga so pobegnili na Tajsko in tam ustanovil svojo vlado, kjer so do leta 1992 vladali praktično le enopartijsko.

Celinska Kitajska se je preimenovala v Ljudsko republiko, ki jo še danes vodi komunistična partija in obsega celinski del, Hongkong in Macao. Dr. Sun Jat-sen (1866–1925) danes velja za očeta Tajvana kot tudi očeta moderne Kitajske.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord