Cestni divjak, ki je menda razdaljo od Kopra do Ljubljane prevozil v dobre pol ure (ko se je avtocesta končala oziroma začela šele pri Razdrtem), dirkač s šestim mestom v svoji kategoriji na prestižnem reliju Monte Carlo, plejboj, ki naj bi osrečil več žensk, kot bi se spodobilo ... Bolj slaba popotnica za županske volitve pred dvema letoma, ki se jih je udeležil, ker mu je mestna oblast stopila na prste pri obratovalnem času njegovega lokala. Izkazalo se je, da je bila 'rdeča trdnjava', ki je vladala Kopru dolgih dvanajst let, iz papirja in Popovič je decembra 2002 postal prvi v edinem slovenskem obalnem mestu.

Vladal je ravno še dovolj dolgo, da je lahko obnovil obalno cesto med Koprom in Izolo, potem pa za mesec dni pristal v zaporu, kamor ga je strpala davkarija. Od tega je minilo že dobro leto dni in po začetnem trušču, ki ga je povzročila aretacija, bi človek pričakoval, da nekje na celini tolče kamen. Pa ne. Dobili smo se v njegovi županski pisarni na Verdijevi 10, od koder s svojo stranko Slovenija je naša načrtuje prodor na celino.

Pred približno letom dni je bila vaša aretacija glavna medijska tema. Sčasoma je usahnila, pa me zanima, kakšen razplet dobiva ta zgodba?

Usahnila je do zdaj. Ravno prejšnji teden sem dobil obvestilo, da so uvedli preiskavo proti meni za kaznivo dejanje davčne utaje. Proti meni, moji sestri in moji ženi. Čakali so šestnajst mesecev in, normalno, udarili tik pred volitvami. Morate vedeti, da je bil za isto stvar v preiskavi neki član naše stranke v Ljubljani, lastnik podjetja Primož, d. o. o., ki je po osmih letih prav na isti dan, ko so mi sporočili, da so začeli preiskavo, dobil obvestilo o zaključku preiskave. Po osmih letih. Neverjetne zgodbe so s tem našim sodiščem. Ampak njemu so pred osmimi leti firmo uničili, jo zaprli, zadel ga je infarkt. Človek je uničen. In kaj naj zdaj naredi? Toži državo? To pa vemo, kaj pomeni. To pomeni, da si spet ob deset ali ne vem koliko let, ob zdravje, ob živce ...

Poleg davčne utaje so vam očitali še pranje denarja v NK Koper in zlorabo uradnega položaja ...

Proti meni so sprožili osem ali devet ovadb, že ko so me priprli, potem pa še ene tri. Tako sploh več ne vem, česa vse nisem obtožen oziroma, tako kot pravijo oni, utemeljeno osumljen. Razen umora čisto vsega drugega. Davčne utaje, pa poneverbe, pa uničenja listin, pa izkoriščanja položaja ... Ni, česar ni. Vsega.

Kakšen razplet pričakujete?

Ve se, kakšen razplet pričakujem, saj nisem ničesar naredil. To je čista politična igra, ki si jo naša država očitno lahko privošči. Morate vedeti, da nisem prvi, ki to doživljam. Vsak otrok že vidi, da gre za politiko. Vem, da se bo končalo ugodno zame, ampak je pa treba vzdržati: zdravstveno, finančno ... Preživeti je treba.

Kdo po vašem stoji za tem? Do zdaj ste bili precej skrivnostni.

Gotovo vladajoča koalicija, LDS in ZLSD, in to ne samo koprska, ampak kar državna. Našo državo še vedno vodi udba, tako v naših treh mestih kot po vsej Sloveniji. Povsod so stari udbaši, ki imajo še vedno glavno vlogo in še vedno gledajo na to, kdo je njihov in kdo ne, in tisti, ki niso, imajo pa denar ali množice okrog sebe, so potencialno nevarni za to oblast. To sem spoznal, ko sem se pojavil kot kandidat za župana.

V priporu ste bili skoraj mesec dni. Kakšno je priporniško življenje?

28 dni, sedem ur in pet minut. Tega ne bom nikoli pozabil. Poleg mene so bili tam takšni, ki so bili osumljeni tihotapljenja ljudi in droge, in nekdo, ki je ubil človeka v Postojni. Malo čudno je zgledalo. Ves dan sem bil v sobi, majhni, s straniščem v zelo slabem stanju, tudi celotna zgradba je zelo stara, nevzdrževana. Pograd s starimi, umazanimi, preluknjanimi dekami, ki so jih naglodale miši. V tej celici si 22 ur, dve uri na dan pa se lahko sprehajaš. Greš v atrij, kjer lahko hodiš v krogu, ne smeš pa teči. Ne vem, zakaj ne. Enkrat na teden ti pripadata dve uri igrišča. Dajo ti žogo, ki ni ne košarkarska ne nogometna. Pripadala mi je sreda, in ko je neko sredo deževalo, sem tisti teden izvisel. Neverjetno! Kot v filmu Butec in butec. Njim se je zdelo logično. Je pač deževalo in boste počakali en teden. In še to: na igrišče so nas poslali tri, igrali pa naj bi na dva gola. (smeh) Lahko si predstavljate, kako je to zgledalo. Cel žur.

Vam je bilo kot človeku, vajenemu razkošja, v zaporu zelo težko?

Ne, sploh ne. Bil sem dirkač, hodil na dirke. Bil sem dvajset dni in več v gorah nad Monte Carlom, kjer smo trenirali, tako da mi to sploh ni bil problem. Tudi v vojski sem bil konec koncev. Težko je to, da si zaprt. Nobenih posebnih ugodnosti nisem imel. Niti telefona nisem smel uporabljati, niti na kartico kot vsi drugi. Nikogar nisem smel poklicati, nobenih obiskov nisem imel, nikomur nisem smel pisati. Danes se mi zdi, kot da je bilo vse skupaj risanka, ne zdi se mi mogoče, da se je to res zgodilo. Potem sem prišel ven in sem še naprej župan.

Se pravi, da je nekaj narobe. Če so se zmotili in so v pripor strpali demokratično izvoljenega župana mestne občine Koper, potem mora odstopiti vlada, ne samo minister za pravosodje. Če pa sem kriminalec, kaj potem delam tu? Kako lahko vodim 50.000 ljudi, če sem kriminalec? In to že celo leto po prihodu iz zapora.

Se ne bojite tega, da vam bodo skušali na vsak način nekaj naprtiti, če so vas že tako dolgo držali v priporu, tudi če to ne bi držalo?

Ne, tega, da pravica na koncu ne bi zmagala, se ne bojim. Edino, česar se bojim, je to, da bi me skušali eliminirati. Enega so že, to vemo, kandidata za predsednika, Krambergerja. Kdo ga je ubil? Slučajno eden? Nisem verjel do pripora, od takrat naprej pa sploh ne. Točno vem, da ga je ubila naša država.

Mislite, da se pri nas to dogaja?

Povsod se dogaja, pri nas pa sploh.

Pred vašim županovanjem ste živeli precej drugačno življenje. Takrat so vam pripenjali oznako plejboj. Vam je bilo to všeč?

S tem se nisem obremenjeval. Enkrat sem bil plejboj, enkrat dirkač, to, ono ... Imel sem svoje življenje, tako kot ga imam danes, svoj stil in način dela. Sem zelo delaven, mislim, da znam delati in da delam pravilno. Nedvomno je kdo še boljši od mene,ampak trenutno sem jaz na tej poziciji in opravljam svoje delo, glede na to, kako ga opravljajo drugi, zelo dobro. Mogoče nisem sam tako dober, kot so drugi slabi. In imam rezultate. Občina Koper je, prepričan sem, najboljša v Sloveniji. Ne lani in ne letos, recimo, sploh nismo delali rebalansa našega proračuna. Tako dobro ga uskladimo, da štima vse leto. Država tega ne zna narediti, pa marsikatera občina ne.

Bližajo se državnozborske volitve, zato ljudi zanima marsikaj, med drugim tudi finančno zdravje kandidatov. Bi lahko – tako kot je Gregor Golobič, denimo, v nekem intervjuju – lepo našteli, kaj vse imate?

Gregor Golobič? Moja trenutna županska plača znaša 400.000 tolarjev neto, s tem da imam blokiran račun, in to za 116 milijonov tolarjev. Dobro veste, da si obrtniki, podjetniki pri nas ponavadi izplačujejo od 100 do 300 tisoč tolarjev neto plače. Največja plača v Sloveniji znaša okrog tri milijone neto, se pravi tam nekje pet milijonov bruto. Meni je davčna inšpektorica, ki je preverjala moje nekdanje podjetje, ugotovila, da bi moral imeti 18.600.000 tolarjev plače. Tega ni niti v Evropi. Niti predsednik Fiata nima tolikšne plače. Na to osnovo so mi nabili vse davke. Ko je to videl moj davčni svetovalec, ni mogel verjeti.

»Pa ti imaš največjo davčno osnovo v Evropi,« je rekel, »kaj delaš, človek božji?!« Kar se pa mojega drugega premoženja tiče, pa tole. Naše družinsko podjetje praznuje letos petdesetletnico in se mi zato ne zdi, da bi moral pojasnjevati, kaj imam in česa nimam. Golobič pa mora, ker je vse, kar ima, pridobil, odkar obstaja Slovenija. In to, kar je spravil skupaj v tem času, sam nisem vse življenje. Od stanovanja do plantaž tam v Portorožu pa delnic povsod.

Se imate za bogataša?.

Ne morem reči, da sem bogat, prej relativno dobro stoječ. Tega pa ne morem reči zato, ker so se od osamosvojitve Slovenije tukaj pojavili tajkuni, ki so za bogastvo vzpostavili nove kriterije. Samo poglejte člane Foruma 21. Kako naj rečem, da sem bogat? Ni šans.

Pobrskal sem po odzivih ljudi na spletnih straneh različnih časopisov in revij ob vaši izvolitvi. Precej je takih, ki so vašo zmago komentirali nekako takole: »No, zdaj bo pa v Kopru prišla na oblast črnogorska mafija.« Kakšne so vaše izkušnje z organiziranim kriminalom v tem mestu? Sprašujem vas kot župana in kot podjetnika, lastnika več lokalov.

Moj tata je Črnogorec, mama pa Slovenka iz Volčje Drage pri Novi Gorici. V Črni gori sem bil enkrat samkrat, ko sem bil star osem let. Še celo zdaj, ko bi kot župan moral iti, ker se bratimo z luko Bar, nisem šel. Nobene povezave nimam s Črnogorci, kaj šele s črnogorskim podzemljem. Ali s srbskim. Leto dni in osem mesecev sem župan in mislim, da so ljudje lahko opazili, da v Kopru ni nobenega črnogorskega podzemlja. Odkar sem župan, so vsi varnostni kazalci – od kriminala do prometnih nesreč pa obnašanja policije do občanov – bistveno boljši.

Danes se lahko ponoči sprehajate po Kopru z ženo ali hčerjo in greste povsod, pa se vam ne bo nič zgodilo. Možnosti so v milijoninkah. Kot podjetnik sem doživel poskus izsiljevanja v diskoteki, ampak smo ga s policijo pravočasno zatrli. Nikoli nisem plačal varščine. V Portorožu so že plačevali, sam sem se temu uprl. Takrat smo, zanimivo, sodelovali s točno istim kriminalistom, z Ljubom Volmutom, ki me je lani odpeljal v pripor.

Ste zato kriminalistom prepovedali zastonjkarsko parkiranje v centru mesta? Pa davkariji tudi?

Nikomur nisem ničesar prepovedal, samo ne vem, zakaj bi morali oni imeti kaj zastonj. Kaj so nadljudje? Vsi drugi smo pa bebci? Njegova izkaznica me sploh ne zanima. Se ve, kaj pomeni plava luč, kaj nujna vožnja, vse to spoštujem. Samo to sem razbil – strah pred kriminalistom, strah pred davčnim inšpektorjem, pred tem, onim ... Občinske inšpekcije so se bale namestiti lisice na kriminalistov avtomobil: »Ne, ne, ne smem mu dati lisic, tudi če parkira komu na glavo.« Oprosti, zakaj ne? Lisice in na svidenje! Ničesar nisem napravil zanalašč ali zato, da bi se maščeval. To smo itak napravili, preden so me zaprli.

Je služba župana težja, kot ste si predstavljali?

Ne, služba župana sploh ni težka, če si jo hočeš olajšati. Težka je na ta način, kot jo sam opravljam. Vestno in tako, kot bi moral vsak župan. Lahko je zelo lahka, saj imaš na voljo strokovne službe in če nočeš, ti pravzaprav ni treba nič storiti. Če pa hočeš premakniti stvari, če hočeš to kolesje naravnati v pravo smer – ko sem prišel, se je vrtelo v popolnoma napačno smer, brez repa in glave – in ob tem dosegati še ustrezne rezultate, potem je pa ogromno dela. Največje težave ob svojem prihodu sem imel s tem, da je bilo v Kopru vse med seboj povezano. Točno se je vedelo, kdo bo kaj delal, kdo kaj vodil. Kdo bo varnostnik, kdo bo gradil, kdo kupoval, prodajal, sadil. Sistem javnih razpisov je bil farsa, brez veze. Če hočeš, lahko v razpisne pogoje napišeš, kar hočeš. Stvar je v tem, ali deluješ kot dober gospodar ali ne. Po tem ločim župane, predsednike vlad, ministre.

Zakaj ste se pravzaprav lotili županovanja? Navsezadnje vam v življenju nič ni manjkalo …

Bil sem eden najbolj perspektivnih koprskih podjetnikov. Pa saj to tukajšnji ljudje najbolje vedo. Najbrž me niso izvolili, ker bi bil luzer, ne? V vsaki stvari, ki sem se je lotil, sem zmagal. Loteval sem se pa tistih stvari, za katerie sem vedel, da mi lahko uspejo. Imel sem kar nekaj lokalov, med njimi tudi enega nočnega tipa, ki je zahteval urnik obratovanja do četrte ure zjutraj. Najprej so mi pred lokal poslali panetone, betonske ovire, da ljudje tam več niso mogli parkirati. Potem so mi zapiralni čas skrajšali na polnoč. Ko sem se razburil, so mi odgovorili: »Če ne boš priden in tiho, ti bomo skrajšali na dvaindvajseto.« In potem sem rekel: »Veste kaj, zdaj bom pa župana zamenjal.« Verjemite mi, da bi mi danes z največjim veseljem podaljšali urnik do jutra, če bi bilo treba. (smeh)

V časopisju sem zasledil tudi to, da so vas poimenovali priseljenec. Vas to moti?

Seveda me, če sem pa domačin. Kaj me briga, kaj pišejo. Moj največji problem ni to, kar pišejo, ampak to, da ne pišejo, da me ignorirajo. Naša stranka se ne pojavlja v medijih toliko, kot bi se morala glede na dosežke. Glede na to, da smo v Kopru razbili to rdečo trdnjavo, pa na evropskih volitvah, ki so bile izredno težke. Zdaj, ko se je pojavil AS, za katerim sigurno stoji Golobič, se vidi na tisoč kilometrov. Odkod jim sicer toliko denarja in taka medijska podpora?

Mnogi so vaš uspeh v Kopru pripisovali posebnosti tega mesta, njegovi mediteranskosti. Da nikjer drugje v Sloveniji nekdanjemu plejboju, dirkaču in cestnemu divjaku ne bi moglo uspeti …

Prepričan sem, da bi mi uspelo skoraj povsod v Sloveniji. Poglejte in primerjajte Maribor in Gradec. Kje sta bila oba pred dvajsetimi leti in kje sta danes? Če tam ne bi mogel uspeti, potem ne vem, kje bi. Kot dirkač sem imel pa ogromno navijačev tukaj, še več pa drugje v Sloveniji. Prepričan sem, da je najtežje v Sloveniji zmagati prav v Kopru. Koper je obmejno mesto z Italijo in Trstom na eni strani in s Hrvaško na drugi. Tukaj se je vedno zmagovalo z zunanjim sovražnikom. Ko je prišlo do volitev, so vedno potegnili na dan NOB. Mene ni strah ne Italijanov ne nikogar. Niti naše vlade, ki mi dela težave. Ali pa enega Kosa (Drago Kos, op. p.), ki je postal predsednik komisije za preprečevanje korupcije. To je višek! Povsod je bil zraven, pa kaj je rešil? In zdaj bo igral duhovnika? Koga on farba, kdo mu bo verjel?

Nasprotujete gradnji drugega železniškega tira proti Ljubljani. Zakaj?

Ne nasprotujem, ampak pravim, da bi morali Koper povezati tudi s Trstom, ker bo imela zaradi tega koprska luka več prometa. Drugi tir je obljubljen za leto 2012, se pravi, da bo mogoče resnično dograjen šele leta 2015. In kaj bomo do takrat mi? Seveda podpiram njegovo gradnjo. Ampak najprej podpiram posodobitev tega edinega, gradnjo drugega pa, ko bomo imeli denar. To z drugim železniškim tirom je tako, kot bi imel trabanta, kar naenkrat pa bi hotel maybacha (največjega mercedesa, op. p.). Gremo po vrsti, najprej stoenko, clia, pa gremo na en kombi in potem na mercedesa, ni pa treba takoj na maybacha. V Sloveniji sploh ni vmesnih stopenj. Ali ni nič ali pa no limits. Pri nas je tako: ali sploh ni športne dvorane ali pa naredijo nekaj obupno dragega, tako kot pri nas. Nismo je imeli, zdaj jo pa imamo za sedem milijard. Vse Slovence nas je lepo naučil župan Celja, v katerem so za milijardo in pol zgradili lepotico. Očitno ima Celje gospodarja.

Je nesreča na koprski obvoznici, ki se je zgodila pred štirimi leti, že pojasnjena? Ste bili razočarani nad porschejem?

Po štirih letih je prišlo do sodbe, da je res kriv ta, s katerim sva tekmovala oziroma vozila. Da se me je s svojim avtomobilom dotaknil in da je bil to vzrok nesreče. Nad porschejem pa nisem bil razočaran. Je zelo dober avto, zelo čvrst in če ne bi bil porsche, verjetno ne bi bil več živ. Je pa res, da je imel tehnično napako. Pri nesreči se ni sprožila varnostna blazina in ni se sprožil zategovalnik varnostnega pasu, tako da sem pristal na sovoznikovem sedežu. Pri tej nesreči sem izgubil vranico, eno ledvico, zlomil sem si štiri rebra, ki jih je pri tem potisnilo v pljuča, obtolčeno srce in druge notranje organe. Zaradi poškodovanega živca štiri mesece nisem mogel hoditi in na dveh mestih sem si zlomil hrbtenico. Res sem bil čisto polomljen.

Kaj vas je v zadnjem času bolj razočaralo: porazi naše rokometne reprezentance na olimpijskih igrah v Atenah ali posnetki oprsja Natalije Verboten v Novi?

Uh, iskreno? Gotovo to zadnje. (smeh) Meni je bila vedno všeč in mi je, ampak ... Res hud posnetek. Moram pa reči, da mi je žal za njo in se mi ne zdi fer, da se tako dela.

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord