Film je navrgel skoraj 600 milijonov dolarjev. S tem je prekosil vse prejšnje 007 in postavil visoka merila za Kvantum sočutja, ki je pred dnevi začel pohod po kinematografih in ki zgodbo nadaljuje kako uro po ­tistem, ko se konča Casino Royale. Bond je zdaj tako ­razkurjen kot še ­nikoli, Daniel Craig pa ostaja očarljiv in prijeten mož v ­kavbojkah, ki si je na našem zmenku namesto martinija ­naročil kavo.

1. V 'svojem' prvem Bondu ste se morali dokazati, zdaj pa so bila pričakovanja zaradi uspeha Casino Royala še toliko večja. Je bil takšen tudi pritisk na vas?

Nobel problem, ne? Če bi bila situacija obratna, bi bilo res obupno. Če Casino Royale ne bi bil, kar je, bi se vsi počutili negotove, od studia, producentov … Vsi, z mano vred. Merila, ki smo si jih postavili, so bila visoka in morali smo jih preseči. Sam sem več kot zadovoljen, da sem lahko ustvaril lik, ki daje vtis, kot da še ni zagrešil svojega prvega umora.

Hotel sem izpostaviti tudi njegove karakterne pomanjkljivosti, kar je bil večji izziv kot od­igrati popolnega, uglajenega in prijetnega 007. Preden smo se lotili snemanja, sem ponovno prebral vse knjige Iana Fleminga, in v knjigah je Bond prefinjen in prijeten – Sean Connery ga je res zadel –, ampak poleg tega obstaja tudi njegova temna stran. V romanih je jasno, da je precej depresiven lik. Najhuje je, ko je brez dela. Sam v brezdelju nisem nikoli tako obupan, ampak lahko ga razumem. Saj, če pomislite, kaj se zgodi, kadar ste doma sami s seboj ... Razmišljate o tistih temačnih, globljih zadevah.

2. Pa temačnost 'novega' Bonda bolj odraža lik, ki ga je ustvaril Fleming, ali vas samega?

Najbrž oboje. Odraža moj trenutni položaj in vpliv kinematografije, ki me je zaznamovala. To so psihološki trilerji iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, britanski vohunski filmi, tisti, v katerih nastopa Michael Caine, kot tudi zgodnji Bondi, na primer Iz Rusije z ljubeznijo. To so filmi s stilom, ki pa so hkrati tudi napeti, nabiti s čustvi. Zame je bilo izrednega pomena, da sem v film lahko vnesel tovrstna čustva.

3. Izjavili ste, da je bilo snemanje Casino Royala v primerjavi s Kvantumom sočutja kot sprehod po parku. V čem je razlika?

Casino Royale je bil fizično naporen, večino časa med snemanjem sem bil v bolečinah. V drugo pa je bilo še huje. Razlika je v vrsti akcij, ki smo se jih lotili, in stopnji fizičnega napora. Tokrat je bilo res neizprosno. Obakrat pa sem bil v dobri kondiciji in pridobil precej mišične mase. Sam sem želel, da Bond izgleda kot moški, ki lahko ubija, zato tudi mišice. Na žalost pa je pridobivanje mišic veliko napornejše kot preprosto biti fit. Prvič sem si nakopal precej poškodb z vadbo, zato sem bil tokrat previdnejši in sem se na vse skupaj bolje pripravil. Več sem tekel, s čimer se je moje srce okrepilo.

4. Kateri prizor iz novega filma pa je ­fizično najzahtevnejši?

Preganjanje po strehi. Sicer se ne bojim višine, ampak stati na robu 12 metrov visoke zgradbe ni ravno prijeten občutek. Ideja je bila, da skočim z ene zgradbe na drugo. Tako sem moral steči do roba prve, se vreči naprej in pristati na drugi. Varneje, kot je bilo, bi ne moglo biti. Bil sem dobro varovan, privezan.

Vseeno pa sem imel v glavi najslabši možni scenarij, in sicer da bi, medtem ko bi stal na robu strehe, vsa kritina zdrsnila po strehi navzdol. Po skoku sem se moral z druge strehe spustiti na balkon nadstropje niže. Za tiste, ki se ukvarjajo s plezanjem, se to morda sliši kot mala malica, zame pa je bilo precej strašno.

5. Če vašega Bonda primerjamo s predhodniki, ni tako odvisen od eksplozivnih peres, sedežev, ki te v nevarnosti avtomatsko izstrelijo, in drugih podobnih igračk …

Odločili smo se, da ne bomo pretiravali. Osebno nimam nič proti temu, vendar jih imaš danes že na vsakem koraku. Če te gedžeti zanimajo, kupiš takšno revijo. Danes lahko kar v trgovini nabaviš vse mogoče in nemogoče izdelke. Za 300 dolarjev si lahko kupite napravo, s katero prisluškujete pogovoru, ki poteka pet kilometrov proč, hkrati pa opazujete nekoga v infrardeči.

Ljudi to ne fascinira več, postalo je nekaj običajnega. V prvih Bondih pa so ravno ti pripomočki najbolj navduševali. Ne le ljudi, tudi stroko, saj so zgodnji filmi dejansko vplivali na razvoj tehnologij, ki jih poznamo danes.

6. Res, Bond je s svojimi tehničnimi igračkami vplival na razvoj sodobnih tehnologij, z znamenitimi seksualnimi dovtipi pa tudi na kulturo ...

Ja, vse to je Fleming. Lahko si ga predstavljam, kako sedi v svojem domu Goldeneye na Jamajki, pokadi tistih 80 cigaret na dan, srka martinije in piše. Zjutraj piše, popoldne si meša koktajle. Besedne igre, dovtipi so bili del njegovega življenja. Pussy Galore, denimo. Zlahka si predstavljam pogovore, ki so potekali na njegovih slavnostnih večerjah in v katerih ni manjkalo duhovitih domislic in šal.

Danes je teže narediti dobro besedno igro kot takrat, ni več tako naravno, zlahka izpade kot slaba šala. Ko smo snemali film, smo morali biti še posebej pozorni, da besedne igre niso zvenele kot parodija. Nismo smeli pozabiti, kako se je Mike Myers šalil v Austinu Powersu, sicer bi delali parodijo na parodijo, kar pa bi bilo za Bonda pogubno.

V ozadju sem imel prižgan 'Austin Powers alarm' in vedno, ko se je vklopil, sem si rekel: ‘Ne, ne bo šlo.’ Za primer: na začetku Casino Royala je scena, v kateri tečem mimo desetih delavcev, ki žagajo plohe. Ti fantje so morali dajati vtis, da dejansko delajo, ne le zabijajo žebljičke. Ko se zgodi eksplozija, pogledajo navzgor. To je prizor, ki je sprva deloval austinpowersko, tako da smo morali dodobra naštudirati koreografijo in s tem poskrbeti, da deluje čim bolj pristno.

7. Kako pa se v 'vaših' filmih razvijajo Bondova ljubezenska razmerja?

Neskončno sovraštvo do žensk je pri Flemingu očitno. Vnovično branje knjig spomni na čas, v katerem so bile napisane. So seksistične in rasistične, kar je bilo treba spremeniti, prilagoditi sedanjosti. Tis­to, kar se je obdržalo, pa je dejstvo, da so vedno ženske tiste, ki pustijo Bonda, ne obratno. To je ravno nasprotno našim predstavam o njem.

Bond daje vtis, kot da žensko spravi v posteljo, nakar ji pomaha v slovo in odleti skozi okno, a v resnici je drugače. V knjigah se zapleta v razmerja, vsake toliko se skoraj poroči, nakar ga ženska vedno, ko postane muhast in temačen, zapusti. Glavni razlog je torej njegov karakter. Ko se ta pokaže v celoti, ženske uvidijo, da bi bilo z njim nemogoče živeti. To odlično ustreza njegovi šefinji M, ki dobro ve, da bi se, če bi se Bond ustalil, njegova kariera tajnega agenta kaj klavrno končala.

Sicer pa so bila lepa dek­leta vedno del zgodbe. V preteklosti so bila pogosto le paša za oči, zdaj pa so celostne osebnosti in na svojem področju močne. Še vedno so lepe, toda lahko bi trdili, da se je stvar obrnila, da je spolni objekt postal Bond. Jaz sem namreč tisti, ki se slači večino filma.

8. Več, kot se je slačil Sean Connery?!

Pravzaprav je bil on ves čas zgoraj brez. Kar naprej je bil zavit v tiste mini brisačke.

9. Bojda sta vlogo Bondovega dekleta v Casino Royale zavrnili Angelina Jolie in Charlize Theron, nakar je vloga brezpogojno pripad­la Evi Green. Z Joliejevo ste delali pri Lari Croft: Tomb Raider. Kasneje je povedala, da se dobro poljubljate.

Če je to res rekla, sem počaščen.

10. Katero pa je vaše najljubše Bondovo dekle in kako so se po vašem dek­leta spremenila od začetkov pa do danes, ko ob vas nastopa Olga ­Kur­ylenko?

Moje najljubše dekle je Diana Rigg. Odlična je bila v V službi njenega veličanstva. Bila je edino Bondovo dekle, ki ji je skoraj uspelo biti večji od filma samega. Kot sem že povedal, so bila prva dekleta predvsem paša za oči. Vsi imamo radi lepotice, a danes je zgolj lepota premalo. Za samo zgodbo je pomemben značaj. Pri Olgi gre predvsem za njeno moč. Je dobra igralka in lepa ter zelo zanimiva ženska, kar odlično prenese v vlogo.

11. Gospod Craig, se sicer oblačite kot Bond?

Komajda, čeprav sem dobil v dar nekaj res lepih oblek. Ko ti enkrat naredijo obleko po meri, se zelo težko vrneš h konfekciji. Imam lepo garderobo in kar se tega tiče, sem precej razvajen, a vseeno najraje nosim kavbojke in superge. Polikano srajco s francoskimi manšetami in kravato oblečem le takrat, ko res moram.

12. Kaj pa aston martin? Ga imate?

Ne, imam pa to srečo, da mi pri Aston Martinu na mojo izrecno željo avto vedno posodijo. Spustijo me na dirkališče in lahko ga uporabljam ves dan. Tam vozim hitreje in bolj noro, kot bi lahko kjerkoli drugje. Fantastični so. Sicer pa živim v Londonu in imeti astona martina bi bil nesmisel. Še parkirnega prostora ne bi dobil. Pa še čudno bi izgledalo. Raje imam majhen avto in je to to.

13. Kateri Bond je bil prvi, ki ste si ga ogledali?

Prvi, ki sem si ga ogledal v kinu, je bil Živi in pusti umreti z Rogerjem Moorom. To je njegov prvi Bond. Kasneje sem si ogledal vse. Všeč so mi vsi, a Sean Connery je fantastičen. Connery je bil tisti, po katerem se se zgledoval in ga skušal doseči. Nikoli pa nisem pomislil, da bi tudi sam upodobil Bonda. Sprva me je privlačilo gledališče, filmi so prišli kasneje.

14. Ko ste začeli delati v Hollywoodu, ste pogosto igrali negativce; obstaja cela vaša serija vlog neusmiljenih ­morilcev. Vas je to motilo?

Sčasoma me je začelo. Po nekaj podobnih vlogah sem se odločil, da jih, ne glede na njihovo donosnost, ne bom več sprejemal. Ne vem zakaj, a v tistem času so Angležem v Hollywoodu pripadle vloge negativcev. Kasneje sem se osredotočil na sodelovanje pri manjših, neodvisnih filmih angleške produkcije. Posneli smo Enduring Love na osnovi knjige Iana McEwana, pa tudi filma The Mother ter Love is the Devil. Občutil sem veliko večje zadoščenje.

Tudi po Bondu si še naprej želim sodelovati pri podobnih filmih. Vlogo sprejmem, če se mi zdi zanimiva. Minulo leto sem trdo delal, bilo je naporno. Končali smo Bonda in se odpravili na turnejo s filmom Zlati kompas. Nisem se nameraval lotiti novega projekta, nakar sem dobil v roke scenarij za film Defiance, ga prebral, ga prebral še enkrat zelo podrobno – in se odločil. Dobro je početi različne stvari, na primer filme, kot je Defiance, pa Jamesa Bonda in Zlati kompas ali karkoli drugega, kar mi prekriža pot in me navduši.

15. Nekoč ste rekli, da ste igranje videli kot izhod. Izhod iz česa pravzaprav?

Rojen sem bil v Cheshiru, nedaleč od Liverpoola, kamor smo se kasneje preselili. Vzgajala me je mama, živel pa sem pri sestri. Imel sem dobro vzgojo. Mama je bila samohranilka in je morala trdo delati, da smo preživeli. Ni nam bilo lahko. Imeli smo vzpone in padce kot vse družine. Ni pa ničesar, kar bi me zaznamovalo bolj kot druge.

Na mamino žalost sem pri šestnajstih pustil šolo. Vedela je, da si želim postati igralec, in me je pri tem vzpodbujala, vendar le zato, ker je v šoli kazalo tako slabo. Nisem pridobil nobene poklicne izobrazbe in nič ni kazalo, da bom kdaj prišel do akademske kariere. Liverpool je vedno imel zelo močno razvito kulturno skupnost, vseeno pa ne morem reči, da je bila moja želja pričakovana. Običajno je bilo, da se vključiš v kak bend ali kaj podobnega. Kot sem že večkrat rekel, umetnost smo dojemali kot izhod iz dane situacije.

16. Sprva ideji, da bi sprejeli vlogo Bonda, niste bili posebej naklonjeni. Ste se bali stranskih učinkov slave, torej pomanjkanja zasebnosti?

Jasno. Tega sem se zelo zavedal in o tem veliko premišljeval. Sem eden izmed tistih igralcev, ki si slave ne želijo. Vem, da se sliši kontradiktorno, pa vendar je res: igrati sem želel zaradi igre same. Ampak, ja, najbrž tako hitro izpadem hinavec. Zame je slava pač neprijetnost, ki žal pride v paketu. Vsekakor je bil to eden izmed razlogov, zaradi katerih sem bil zaskrbljen. Mislil sem si, dela imam dovolj, za preživetje zaslužim dovolj, a z Bondom bo vse skupaj postalo nekaj povsem drugega.

So stvari v življenju, ki jih enostavno ne moreš zavrniti. In to je bila ena takih stvari. Bil sem ali zelo neumen ali zelo pogumen, ne morem se odločiti. Sem pa vso zadevo postavil na tehtnico, naredil stolpca za in proti, se pogovarjal s prijatelji, družino … Da je odločitev dozorela, sem potreboval celih 18 mesecev. Čeprav me je bilo strah, je bila misel na to, da bi čez deset let sedel nekje za šankom in obžaloval zamujeno priložnost, strašljivejša. To je bila priložnost, ki je nisem smel zamuditi.

17. In zdaj? Kako je 'po Bondu'? Se je vse spremenilo?

Ja, vse. Spremenilo se je prav vse. In vse, kar se je zgodilo, je bilo povsem drugače od tistega, kar sem si predstavljal. Če bi bil 20 ali 15, 10 let mlajši in bi doživel tovrsten uspeh, bi sigurno zapravil vsak peni. Moje življenje bi se spremenilo, in to najbrž ne na bolje, kar se zdravega življenja tiče. No, stvari, ki štejejo, se niso spremenile. Pomembne stvari v življenju nimajo nobene zveze s količino denarja, ki jo zaslužiš. To so majhne, preproste stvari.

18. Tisk je bil do vas sprva zelo negativen. Vsi so se spravljali nad barvo vaših las, saj ste najbolj blond Bond doslej, pa nad vašo velikost, saj ste najmanjši Bond doslej, in vam nadeli vzdevek James Bland [blag]. Kako je to vplivalo na vas?

Jezen sem bil kakih … 24 ur. Bili smo na počitnicah na Bahamih in tam nisem prebiral časopisja. Potem sem dobil namig, da mi mediji niso naklonjeni, in naredil najneumnejšo možno stvar: šel sem na internet in si vse prebral. Vnaprej sem se pripravil na najslabše, saj sem vedel, kako veliko tveganje je igrati v kultnem filmu, kot je Bond. Vedno bodo obstajali ljud­je, ki bodo pljuvali. Moral sem biti pripravljen na to, a kljub temu je za minutko močno močno zaskelelo.

19. Kakšen vpliv je imel gromozanski uspeh Casino Royala na to, katero vlogo boste sprejeli in katero zavrnili? Zdi se, kot da sta možni dve poti: tak film lahko igralca osvobodi, da začne sprejemati raznolike vloge, ali pa se odloča le še za filme, ki so zanesljiva uspešnica.

Zame to ne velja. Za vlogo se še vedno odločim na podlagi tega, da me v nečem prepriča. Trenutno res ne stremim k vlogi v akcijskem filmu. Ampak če bi se pojavil zanimiv scenarij, zakaj ne? Resnično ljubim svoje delo. Tisto, kar zasvoji, je močna povezanost vseh, ki sodelujejo pri projektu. Bonda smo snemali šest mesecev in med seboj smo bili neverjetno povezani. To je tisto, kar da zadoščenje. Lahko se zgodi ali pri Bondu ali pri manjših filmih.

Lani sem produciral film, ki ga je režiral moj neverjetno nadarjeni prijatelj, in uspelo nam ga je lansirati. Všeč so mi majhni filmi, kjer se lahko pogovarjaš o širini filma in ne o tem, koliko denarja bo prinesel. Vesel sem, da lahko počnem oboje. Ko začenjaš igralsko pot, si vlog ne izbiraš sam, kasneje, če ti veliki met uspe, pa imaš to prednost, da lahko stvari premisliš in se odločiš za tisto, ki ti bolj ustreza.

Zakaj se odločiš za neko vlogo? Zaradi denarja? Dobro. Zaradi zgodbe, ki jo skušaš pomagati povedati? Še bolje. Zavestno se odločaš, kaj boš počel, na izbiro pa imaš oboje. To je tisto, kar osrečuje.

20. Bojda ste podpisali pogodbo za štiri Bonde. Torej lahko pričakujemo še dva?

Res je, podpisal sem za Casino Royale, Kvantum sočutja ter še dva, vendar počakajmo, da vidimo, kako se bo odrezal Kvantum sočutja. V filmski industriji ne gre vedno vse po planu. Če film ne bo dobro sprejet, bomo morali ponovno premisliti, kako naprej. Tudi če bo dobro sprejet, moramo počakati, in čas bo pokazal, kako naprej. Zaenkrat lahko rečem, da v igranju Bonda uživam. Kako ne bi, čudovito je! Če pa bi postalo nezanimivo, bi pogodbo moral razdreti. To bi storil brez pomisleka.

Še več vprašanj in odgovorov si preberite na www.playboy.si/007

Tekst David Sheff

FOTO Greg Williams

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ