Najboljši slovenski profesionalni boksar je na domačem Ptuju ob huronskem navijanju svojih privržencev vnovič obranil naslov medcelinskega prvaka v velterski kategoriji (do 147 funtov oziroma 66,678 kilograma) po verziji WBO. V 10. rundi je sodnik boj med Zavcem, ki je v Nemčiji, kjer večinoma boksa, znan kot Jan Zaveck, in izzivalcem, Kazahstancem Andrejem Jeskinom, končal. Zavec je svoj 21. boj v profesionalni karieri tako kot vse dosedanje sklenil z zmago.

Prijaznemu 30-letnemu »Mistru Simpatikusu«, kot je njegovo bojno ime, se tako nasmiha možnost boja za naslov svetovnega prvaka v kategoriji, kjer je naslov medcelinskega prvaka osvojil leta 2004 (in ga doslej vedno uspešno obranil) in kjer na vrhu svetovne lestvice le redki obstanejo več kot nekaj mesecev. Fanta, ki je otroštvo preživljal po internatih, pri teti in nekaj let pri svojem prvem boksarskem trenerju Ivanu Pucku, le pri starših ne, vabi pod svoje okrilje Don King, veliki kontroverzni ameriški boksarski promotor in menedžer.

Zdelo se je, da bi moral vaš nasprotnik zaradi številnih udarcev v glavo podleči že veliko prej. Je v resnici tako neobčutljiv za bolečine ali pa ti udarci niso bili tako hudi, kot se je zdelo?

Res je, da je moj nasprotnik prejel veliko udarcev in da je bil, tako kot smo pričakovali, fizično izredno močan. Vendar pa je šlo tudi za to, da dobro obvlada, kot pravimo v boksu, amortiziranje udarcev, ki so bili zato manj hudi, kot se je morda zdelo. Če tega ne bi znal, bi se boj končal že prej, v šesti ali sedmi rundi … Na koncu pa se je moral predati zaradi visokih obratov, kot pravimo, saj preprosto ni več zdržal tempa.

 

Na Ptuju, pred domačim občinstvom, ste imeli izredno podporo navijačev. Prednost ali tudi težko breme?

Domača publika je velika spodbuda, a pomeni tudi velik pritisk, saj želiš pred svojimi ljudmi kar najbolje pokazati tisto, kar znaš. Publiki, ki te tako silovito podpira, kot je mene moja na Ptuju, se tudi ne smeš pustiti zapeljati. Kljub navijanju je treba ohraniti trezno glavo vse do konca dvoboja, in hvala bogu mi je to tudi uspelo. Če se pustiš zapeljati podpori navijačev, lahko nasprotnik to spretno izkoristi.

Boj se je končal s tehničnim nokavtom, sodnik je dvoboj končal in Jeskin je moral priznati vašo premoč. Bivam bilo ljubše, če bi ga položili na tla, bi se vam zdela taka zmaga bolj nedvoumna?

Ne, prav gotovo ne. Tak način zmagovanja mi povsem ustreza, saj ne uživam v bolečini drugih. Mislim, da zdaj to ve že zelo veliko ljudi. Mislim, da ima tudi publika tak boks rada. Sicer se lahko zgodi, da nasprotnik pristane na tleh, saj gre v takih primerih pogosto za en sam udarec, ki ga ni mogoče nadzirati, vendar pa nikakor ne težim k temu.

Sodeč po razpoloženju v dvorani in navzočnosti medijev zanimanje za boks v Sloveniji vendarle obstaja.

Sam si želim, da bi boks, ki je bil pri nas tako rekoč klinično mrtev, dobil svoje pravo mesto, da bi ga v javnosti predstavljali takšnega, kakršen v resnici je. Seveda bodo vselej obstajali ljudje, ki bodo poskrbeli za negativno reklamo, sam pa želim, da bi javnost boks bolje spoznala in ugotovila, da to ni primitiven, brutalen šport, kot skušajo nekateri po vsej sili dokazati. Boks s tem nima nobene zveze in upam, da bosta dvoboj na Ptuju in zanimanje naših medijev, ki je, moram reči, v zadnjem času izredno, prispevala k temu.

V Sloveniji imamo veliko perspektivnih fantov, ki so sposobni iti po moji poti in bi lahko še kaj dodali, in sam želim k temu po svoje prispevati. Želim si, da bi tudi po koncu kariere ostal v boksu in pripeljal profesionalni boks v Slovenijo.

Za izzivalca, ki vam je želel odvzeti naslov, ste zvedeli šele nekaj dni pred nastopom. Kako se pripravljate za boj s tako rekoč neznanim nasprotnikom?

Nasprotnik je bil znan približno dva tedna pred borbo, vendar pa nismo imeli kasete s posnetki njegovih bojev, ki bi omogočili natančno preučitev njegovih dobrih in šibkih točk. Glede na »score«, ki jih je Jeskin imel, sva s trenerjem skušala najti idealno taktiko, kar nama je popolnoma uspelo. Bil je namreč borec, kakršnega sva pričakovala. Lahko bi tudi zgrešila v pripravi in strategiji, tudi to se lahko zgodi, a nisva.

 

Kaj pomeni zmaga za vas v finančnem smislu?

O denarju nimam navade govoriti. Sicer pa je denar relativna stvar, kar je za nekoga veliko, je za drugega malo in obratno. Povem lahko, da sem zadovoljen z denarjem, ki ga danes zaslužim z boksom, da živim dobro, predvsem pa se mi zdi pomembno, da za stvar, ki jo počnem za svoje lastno zadovoljstvo, dobim denar. Boksal sem tudi, ko sem moral kot amater čez teden opravljati najrazličnejša dela, od zidarskih in podobnih, da sem zaslužil denar, s katerim sem nato kril stroške, ki sem jih imel z boksom.

Se mi pa zdi malo smešno, da me ljudje, ki me včasih niso hoteli niti pozdra-viti in bi mi verjetno z veseljem podstavili nogo, če bi se jim ravno ponudila priložnost, zdaj trepljajo po rami in so naenkrat vsi domači in sladki z mano, ker sem uspešen, ker dobro zaslužim. V naslednjih nekaj letih bi rad zaslužil toliko, da v prihodnosti zaradi denarja ne bom imel skrbi.

Koliko časa potrebujete, da si povsem opomorete po takem dvoboju, kot je bil ptujski, ki je trajal skupno skoraj 30 minut?

Če ni poškodb, potrebujem za regeneracijo po takem naporu približno deset dni, a s trenerjem sva dogovorjena, da si vzamem nekoliko več časa, dva do tri tedne, tako da sem potem gotovo popolnoma regeneriran. Telo si mora po takih obremenitvah odpočiti od bolečin, ki so posledica intenzivnosti boja – od »muskelfibra« in manjših poškodb, potem pa se lahko začnem spet pripravljati. V času regeneracije si privoščim določena razvajanja, plavanje, različne masaže in savno. Približno po desetih dneh spet začnem lahkotno trenirati, tako da se organizem popolnoma prebudi, po nadaljnjih dveh tednih pa sem spet v polnem treningu.

V profesionalnem boksu poteka tehtanje 24 ur pred nastopom in pogosto, tudi v vašem primeru pred nastopom na Ptuju, je teža le malenkost pod predpisano. Rekli ste, da ste v zadnjem dnevu izgubili štiri kilograme. Kako?

Gre za manipuliranje z vodo v telesu, kar je nasploh pogosto v borilnih športih, kjer se trudimo biti čim lažji na tehtanju in čim težji v boju. S kilogrami je pravzaprav v borilnih športih najteže, so poseben izziv in tudi odraz posameznikovega odnosa do športa, njegove resnosti. Stroge diete so sestavni del zaključne priprave na boj, prav tako tehtanje večkrat na dan. Zadnji mesec ali mesec in pol moram na hrano paziti, jesti v glavnem beljakovine in ogljikove hidrate, sladkarijam in maščobam pa se je treba izogibati. V zadnjih dneh pred končnim tehtanjem pa je treba težo uravnavati na dekagrame, prav-zaprav na grame natančno, na težo, ki je tik pod zgornjo dopustno … Tiste štiri kilograme sem izgubil z dolgim tekom in s še enim treningom.

Težo je mogoče v kratkem času izgubiti tudi z zdravili, diuretiki, ki so na seznamu prepovedanih sredstev, so torej doping. Kako je s preverjanjem uživanja poživil v boksu?

Povedati moram, da je treba pred bojem opraviti tudi zdravniški test, ki je še dodatna varovalka. Merijo krvi pritisk, srčni utrip, ugotavljajo morebitne poškodbe, opraviti je treba testa za aids in hepatitis … Če si zaradi pretirane dehidracije oslabel, kar se odrazi na testiranju, ne moreš nastopiti. Sicer pa ima boks enega najstrožjih sistemov doping kontrole, kar se mi zdi zelo prav. Celo uporabo kakršnegakoli zdravila, pa čeprav aspirina, mora boksar prijaviti in predložiti zdravnikovo potrdilo, da je bilo zdravilo predpisano iz točno določenih zdravstvenih razlogov. Če se izkaže, da razloga za uporabo predpisanega zdravila v resnici ni bilo, si na testu padel.

 

Kdaj pričakujete, da se boste lahko bojevali za naslov svetovnega prvaka?

Prvo, kar se mora izkristalizirati, je nadaljevanje moje kariere. Moja pogodba z nemškim klubom iz Magdeburga se izteka. To ne pomeni, da je ne morem podaljšati, a pogo-varjam se tudi z Donom Kingom, tako da bo v naslednjih tednih jasno, kje bom nadaljeval kariero. Kjerkoli že bom, pa to stvari ne spremeni, saj gre za absolutno svetovno lestvico, ki mi omogoča, da se bom predvidoma že v enem letu potegoval za naslov prvaka. To je, lahko rečem, fenome-nalno, točni dogovori pa so odvisni od menedžerjev, kdorkoli že to bo.

 

Pred prestopom med profesionalce niste bili posebno uspešni, zdaj pa vam gre odlično. Kaj je razlog za tak preskok? Ste tako napredovali, so vam pravila profesionalnega boksa bolj pisana na kožo?

Razlog je preprost. V Sloveniji je ves boks zaspal, začenši z organizacijami, ki imajo na to možnost vplivati, na primer Olimpijski komite Slove-nije, boksarska zveza, ki je bila vedno zelo mačehovska … Posameznik sam ne more narediti nič. V amaterskem boksu je normalno, da gredo na tekmovanje, pa četudi se ga udeleži en sam boksar, tudi trener, delegat in sodnik in morda še kdo.

V mojem primeru je bilo tako, da sva s trenerjem hodila na tekmovanje sama, pogostokrat z denarjem, ki sem ga pred tem tako ali drugače sam zaslužil. Nobene podpore ni bilo. Ni se zgodilo le enkrat, da sem bil celo brez prave opreme, ki sem si jo nato moral na tekmi sposoditi. Nisem bil slab boksar, a v takih razmerah ni mogoče uspeti.

Kako je potekal vaš vstop v vrste profesionalcev pred dobrimi tremi leti?

Zasluge za to ima moj prijatelj Tomaž Barada, ki je pri nemškem proizvajalcu športne opreme Top ten zastavil zame svoje tedaj zelo ugledno ime. Zato so me povabili na preizkušnjo v Nemčijo, ki je bila zelo trda, surova. Prišel sem iz boksarsko neznane Slovenije v deželo, ki ima svetovne in olimpijske prvake in kjer je boks med najbolj priljubljenimi športi. A bil sem fizično dobro pripravljen in to mi je pomagalo, da sem to težko preizkušnjo opravil in da sem danes tam, kjer sem.

Bilo je res trdo, pravi pekel, a bil sem postavljen pred dejstvo, in ker nikoli ne popustim, sem vztrajal do konca. Takoj po prihodu, po 16-urni vožnji, sem moral v ring in tri tedne sem boksal z dobrimi, najboljšimi nemškimi boksarji, ne da bi do zadnjega dneva vedel, ali bom ostal ali ne. Ta negotovost je bila od vsega najhujša. A nisem popustil. Danes se te lekcije spominjam z veseljem.

Se je bilo težko prebijati med najboljše profesionalne boksarje sveta v kategoriji?

Prvo leto je bilo zelo težko. Skoraj ves čas sem bil v Nemčiji, doma sem bil vsega 33 dni. Z Natašo, s katero septembra po 11 letih zveze pričakujeva otroka, sva porabila po 200, 250 tisoč tolarjev na mesec za telefon. Nataša je študirala in ni se mi zdelo prav, da bi zaradi mene študij prekinila ali celo opustila. To je bilo res težko leto. Mislim, da sem startal na lestvici s približno 1380. mesta, a že po prvem letu sem bil okrog 100. mesta. Veliko sem boksal in z menedžerjem, ki mi je urejal boje, in trenerjem smo tudi malo tvegali, saj sem boksal z nasprotniki, ki so bili bistveno više na lestvici. A se je izplačalo, tako sem hitro napredoval.

Danes večino časa vendarle preživite doma. Kako sodelujete s trenerjem Wernerjem Kirshem?

Pri pripravi mi veliko pomaga Tomaž Barada, sicer pa doma treniram po programu, ki mi ga pripravi trener. Sva stalno v stiku po e-pošti, sicer pa uporabljam merilnik srčnega utripa, ki beleži moj utrip in kaže na dogajanje v telesu. Te podatke vsak teden po e-pošti posredujem trenerju, ki na tej osnovi pripravi nadaljnji program treninga. No, kar se samega brušenja forme tiče, pa še vedno odhajam v Nemčijo, kjer moj menedžer poskrbi za primerne sparing partnerje, s katerimi boksam in ki mi pomagajo priti v dobro formo za sam boj.

Kakšen je vaš običajni delavnik? Kako trenirate?

Vse je odvisno od obdobja priprave, ki je razdeljena v tri faze, od katerih traja vsaka običajno od štiri do šest tednov. V prvi, bazični, se osredotočam na nabiranje kondicije – veliko tečem, treniram v fitnesu. V drugi preidemo na boksarski trening, zadnje, specialno obdobje priprave pa pomeni brušenje forme, priprave taktike za boj, piljenje tehnike … Vse to je odvisno od tega, kako se telo odziva na trening, in zato se je treba včasih prilagajati. Dobra priprava torej zahteva vsaj tri do štiri mesece dobrega, nemotenega dela, hitreje se skoraj ne da. Optimalno obdobje priprave na 12 rund trajajoči boj pa je navadno od štiri do pet mesecev.

Vendar pa v dobrih treh letih profesionalizma tega časa očitno niste imeli na voljo. Za seboj imate 21 bojev, od tega jih je bilo 11 v prvem letu.

Ne, tega časa žal nisem imel na voljo. Kot boksarju, ki je med profesionalce prestopil šele pri 27 letih, se mi mudi. Pred mano so morda še tri ali štiri leta boksa, potem mi bo biološka ura začela odbijati, prišli bodo mladi, uspeha željni boksarji. Mislim, da ni niti dobro niti zdravo, da bi predolgo vztrajal. Mislim, da je 37, 38 let skrajna zgornja starostna meja. Mnogi boksarji so uspešni še v precej višji starosti, a vedeti je treba, da je to zelo odvisno od kategorije. V višjih, težjih kategorijah ima boksar več časa kot v lažjih, kamor sodim sam. Razlika je namreč v hitrosti, v tempu boksa.

V super težki kategoriji običajno boksar na rundo udari morda 50-krat, v lažjih kategorijah pa so številke čisto drugačne – od 150 do 300 udarcev na rundo, kar je ogromna razlika. Boksarska leta se ti prej iztečejo, postaneš prepočasen, fizična moč se zmanjša, priprave in regeneracija zah-tevajo daljše obdobje in to sčasoma onemogoči doseganje vrhunskih dosežkov. Zato se mi malo mudi.

 

Boks ni ravno nežen šport. Ste doslej v boju že utrpeli kakšno poškodbo?

Moram potrkati – doslej še nisem utrpel hujše poškodbe. Kaj je glavobol, sploh ne vem. Edina resnejša poškodba je bilo natrganje mišice na desni rami, pa še to je bila posledica manjše poškodbe, ki sem jo dobil na treningu in se mi je pri enem od bojev poslabšala. Upam, da bo pri tem ostalo. Je pa za nas, profesionalne boksarje, težko, ker nas nihče noče zavarovati. Kot vrhunski športnik sem že sklenil prek Olimpijskega komiteja Slovenije zavarovanje, a je zavarovalnica od tega po dveh tednih odstopila. No, stvari sem pred kratkim vendarle uredil. Našel sem angleško zavarovalnico, ki zavaruje tudi športnike, ki veljamo za rizične, a premija je zasoljena – devet tisoč evrov na leto.

 

Ste kdaj razmišljali o prestopu v višjo kategorijo?

Sem, vendar pa je to stvar, ki mora še počakati. Če bom namreč osvojil naslov svetovnega prvaka v svoji kategoriji, lahko v drugo kategorijo prenesem svoj sedanji rejting, sicer bi moral začeti spet na dnu. Vendar pa bo treba naslov, za katerega upam, da ga bom osvojil, dvakrat ali trikrat obraniti, kar mu da pravo veljavo, to pa bo tudi pomenilo dobro osnovo za uspešen prestop v težjo kategorijo.

Kdo je za vaš okus največji boksar vseh časov?

Težko bi imenoval enega samega. Zelo cenim Mohameda Alija in Mika Tysona, svoj pečat so pustili tudi Joe Frazier pa George Foreman ... Veliko je bilo odličnih boksarjev, zaradi katerih je boks postal to, kar danes je. Sam pa skušam od vsakega od velikih boksarjev povzeti tisto, kar mi najbolj ustreza, in tako nekaj dodati k svojemu boksu.

 

Kakšen je vaš pogled na ženski boks?

Ne bom rekel, da mu nasprotujem, saj ne vidim razloga, da ne bi ženske smele početi, kar počnemo moški, a dostikrat me dobesedno boli srce, ko gledam ženski boks. To se mi vendarle zdi bolj moški šport.

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ