Dražen je scenarist, režiser (prihaja njegov celovečerec Srednja šola), kritik, filmski mislec in pustolovec, ki ga je širša javnost spoznala kot avtorja izvrstnega dokumentarca o Rudiju Omoti. Na Japonskem mu je s kamero uspelo prodreti v tamkajšnjo pornoindustrijo, to, kar je posnel, pa bo razkril v treh delih, v dokumentarcih Honeymoon, Paradise TV Japan in Hamedori.

Zakaj prav japonska pornografija?

Japonska scena v primerjavi z ameriško premore veliko več domišljije in erotike. Interes za to tematiko pa se mi zdi nekaj samoumevnega; ne poznam zdravega moškega, ki ga seks ne bi zanimal.

Kako ste navezovali stike?

Poslal sem ducat mejlov najpomembnejšim in najvplivnejšim iz industrije. Imel sem srečo, da mi je na enega od njih odgovoril tisti, ki me je s svojo protislovnostjo najbolj fasciniral. To je bil gospod Mičijuki Macunaga, ustanovitelj in večinski solastnik Paradise TV-ja, edine 24-urne televizijske seks postaje na svetu, ki sama v celoti proizvaja svoj program. Postajo vodi skupaj z ženo, računovodkinjo. Sledilo je leto dni pisanja scenarijev in prepričevanja, preden je dokončno privolil v sodelovanje. Od tedaj, ko je big boss, Mr. Miči, privolil, je vse šlo gladko, čeprav se, jasno, brez mojega japonskega varuha in prevajalca Akira Ande stvar nikakor ne bi izšla, kot se je, saj 95 odstotkov zaposlenih v podjetju Paradise TV ni govorilo angleško. Ko smo se enkrat zasidrali znotraj Paradise TV-ja, pa smo začeli v tarzanskem slogu loviti najrazličnejše povezave do drugih znotraj industrije.

Smo blizu resnice, če posumimo, da je bil ta dokumentarec za vas izgovor, nekakšno snemanje porniča, ne da bi dejansko posneli pornič?

Pornografska industrija je bila zgolj oder, na katerem se mora odigrati moja zgodba. Še bolj kot seksploatacija so me zanimale preproste življenjske štorije, ki se skrivajo za to senzacionalno kuliso. Preproste v smislu recimo prikaza življenja 18-letnikov, ki delajo po 15, 18 ur na dan, potem kolapsirajo od čezmernega dela in utrujenosti, živijo sami v velikem mestu in sanjarijo o dnevu, ko bodo lahko zapecali bejbo, ki ni povezana s tem biznisom.

Pa vas je kdaj zamikalo, da bi posneli pornič?

Na Japonskem, mogoče. Sem že dobil ponudbo, ampak najprej moram izpiliti svoje znanje japonščine, hehe. Toda glede na vse moje druge obveznosti in projekte, se bojim, da bo to še trajalo. Kdo ve, mogoče si na stara leta namesto viagre privoščim kako snemanje pod psevdonimom na Japonskem.

Kaj pa dokumentarec o slovenski pornosceni? Bi se o tem dalo kaj povedati v obliki dokumentarca? Imamo za to sploh dovolj materiala?

Dokumentarec o slovenski pornosceni me absolutno ne zanima, zlasti ne po tem, kar sem videl v japonskem lunatik parku. Pri nas so druge stvari, o katerih se bolj splača spregovoriti. Ampak nerad govorim o svojih naslednjih projektih.

Je še kaka pornoprodukcija, ki vam je dovolj blizu, da bi se je lotili z dokumentarcem?

Nobena. Japonska je edina, ki je po mojem mnenju vredna tovrstnega raziskovanja, saj temelji na psihologiji in raziskovanju meja človeških čutov in ima dejansko specifične prijeme. Vse druge industrije so preveč banalne in bi se dokumentarci o njih kaj hitro prelevili v impotentne kvazi pornofilme. To pa me ne zanima.

Kako bi opisali ključne razlike med zahodnjaško in vzhodnjaško pornoprodukcijo?

Razlika je očitna. Zahodnjaška, zlasti ameriška, je kot velik goveji zrezek, ki je vedno isti in brez okusa. Večji del japonske industrije meri v smeri sušija. Žal je globalno gledano v pornografski hiperprodukciji vedno tako, da je 95 odstotkov produkcije čisti škart. Tudi Japonska ne odstopa od tega povprečja.

Kako je videti podzemlje japonske pornografije?

S podzemljem, hvala bogu, nisem imel bližnjih stikov, kajti jakuza malo govori in hitro ukrepa. To je kriminalno podjetje, ki ima samo v Tokiu nekaj deset tisoč zaposlenih in z njimi se ni za hecat. Pornografija ali adult video, kot tam pravijo, je v prvi vrsti gromozanski biznis, ki največkrat nima opravka z ilegalo ali podzemljem. Že samo podatek, da obstaja tudi akademija za snemanje porničev, dovolj zgovorno priča o stopnji, do katere se je celoten biznis pri njih institucionaliziral.

Japonska pornografija goji veliko nasilnih ekstremov, od posilstev, dominacije do krvavitev iz nožnice ... So japonske pornozvezde nekakšne pornokaskaderke?

Večina njihovih pornodiv popolnoma odstopa od zahodnjaškega klišeja. So uglajena, vse prej kot glasna, prostaška dekleta. Gledajo recimo filme Gasparja Noeja, Viscontija, slikajo, se ukvarjajo z jogo, fotografijo, spoznajo se na modo, rade potujejo in se ne obremenjujejo z umetnimi vsadki. So veliko bolj introvertirane, mistične, ne nosijo globokih dekoltejev in minic, ne razkazujejo se v javnosti. Prav nasprotno. Kar pa zadeva nasilje v njihovih pornofilmih, tega je res precej, saj to največkrat služi kot ventil za druge segmente družbe, kjer so kronično kopičijo pritiski, odtujenosti in nezadovoljstva. Ne smemo pozabiti, da so Japonci že od nekdaj veliki sadisti, pa tudi strastni mazohisti.

V čem so Japonci tako drugačni, da jih privlači tovrstna pornografija?

Japonci so od nas različni v vsem, razen v tem, da tripajo na lepa dekleta, tako kot vsi mi.

Kakšno pa je sicer spolnoživljenje Japoncev?

O tem bi težko kaj povedal. Lahko povem le, da je spolno življenje nastopajočih razmeroma skopo. Zvezdniki šparajo seme za potrebe snemanj, nič kaj boljše ni z dekleti, ki v ta biznis pogosto pokukajo prav zaradi radovednosti in želje po novih spolnih izkušnjah. Na lastni koži tega seveda nisem izkusil, ni bilo nobenega pecarjenja. Sem profesionalec.

In splošen profil Japonk, ki se podajo v pornografijo?

Dandanes je nekaj povsem normalnega, da dekleta, tudi tista brez finančnih težav, vstopijo v ta svet. O tem bo detajlno spregovoril moj tretji film Hamedori, ki natančno proučuje vzgibe, ki se jih sicer ne da generalizirati, globalno pa gre predvsem za hrepenenje po občutkih in čustvih. To je film, ki poskuša razvozlati sociološki fenomen razcveta pornoindustrije na Japonskem.

Se Japonci držijo zahodnjaškega koncepta odraslosti nad 18 let starosti navkljub fetišu šolark v nogavicah in krilu? Kako mlade so najmlajše igralke?

Osemnajst je zelo striktna meja, kazni pa so strožje, kot si lahko mislimo. Ves biznis poteka prek agencij in stvari so na videz zelo urejene. Po drugi strani pa večina japonskih 18-letnic deluje, kot da imajo komaj 14 let.

Kaj pa pornosamuraji, filmarji, ki v lastnem pornoprojektu tudi nastopijo? Ste opazovali, kako ustvarjajo oni?

Ne, njih lahko opazujemo zgolj v njihovih filmih, sicer ne bi bili pornosamuraji. Nesmiselno se mi je zdelo posegati v njihovo intimo, saj je prav v tem štos njihovega poklica in bi bila moja želja, da jih snemam, neumna in hkrati žaljiva. Je pa tako, da imam posnete zelo intimne pogovore z nekaterimi najbolj vplivnimi samuraji. Eden izmed njih mi je recimo priznal, da mu zaradi čezmernega uživanja viagre nenehno piska v glavi.

Kakšne pornovsebine na Japonskem doživijo najboljši odziv?

Na Japonskem vlada hiperprodukcija tovrstne robe. Samo v Tokiu na mesec »naštancajo« tisoč naslovov. Redkim uspe narediti veliko hrupa, celotna industrija pa je do zadnje potankosti popredalčkana, od seksa z nosečnicami do posilstev. Tako rekoč ni oblike seksa, ki je ne bi že uprizorili.

Japonska prakticira kar strogo cenzuro. Kako poteka? In koliko potem ostane od porniča?

Cenzura nastopa v podobi mozaika, tistih motnih kock, ki se jih polaga čez genitalije. Gre za velik biznis, od katerega cenzurni organi poberejo masten delež izkupička, hkrati pa mukotrpno delo, saj 18-letni mulci po 15 ur na dan z računalniki polagajo mozaike čez genitalije. Toda trend je tak, da postaja mozaik vedno bolj prozoren.

Vedno več vzhodnjaške pornografije, tako igrane kot animirane, pronica tudi v zahodnjaško ponudbo. Nas to rajca zato, ker je tako drugačno od vsega že videnega?

Gre samo za to, da gimnastiki dodajo element senzualnega, erotičnega, psihološkega. Cesarstvo čutov pač. Kar zadeva preostalo, pa se stvari reflektirajo predvsem na tem nivoju, da so razbremenjeni klasične krščanske morale in stopajo dlje, kot si zahodnjaki sploh upajo pomisliti.

Je japonska pornografija zaprta za izključno domače talente ali se lahko zahodnjak vseeno poda v deželo vzhajajočega sonca v želji po pornokarieri?

Njihova industrija ima zelo močan nacionalni pečat. Zahodnjaki so pred nekaj leti doživeli pet minut slave, ki pa je po mojih podatkih že zdavnaj mimo. Toda trendi se sukajo v periodičnih ciklusih. Kdo ve, mogoče bodo čez nekaj let iskali kakšne slovenske korenjake.

Se v pornografijo vpleta tudi japonska obsedenost s tehnologijo?

Vsekakor! Nove serije porničev recimo množično snemajo z mobilnimi telefoni. Obsedenost s tehnologijo je čutiti na vsakem koraku. Je pa tudi res, da pri sadomazohizmu prisegajo na naravne pripomočke, kot sta vrv ali les, medtem ko zahodnjaki, denimo Nemci, uporabljajo veliko umetnih elementov, verige in podobno. Japonci so na tem nivoju veliko bolj naturalistični, prefinjeni in tradicionalistični.

Še nekaj: kako to, da ste dokumentarec posneli v treh delih?

Preprosto nam je uspelo ujeti tri med seboj dopolnjujoče se, toda obenem različne in neponovljive zgodbe: o eni nori oddaji, o še bolj nori televizijski postaji in o prekipevajoči, praktično nenasitni industriji. Gonilna sila vseh treh so neverjetno sočni, izredno živ­ljenjski in zanimivi liki ter cel kup paradoksov in smešnic. Predvidoma v začetku leta se jih bom lotil predstavljati javnosti, ker smo trenutno sredi pogajanj o distribuciji. Toda brez skrbi, povabili vas bomo na premiero!

Slovarček

• Tantai – Filmske produkcije, v katerih nastopajo zvezdniške profesionalke, ki zaslužijo od 1,5 do 3 milijone tolarjev na film. Filmu ponavadi kraljuje samo eno tantai dekle, ki ima zvezdniški status.

• Kikaku – Filmske produkcije, v katerih nastopajo anonimne profesionalke, ki zaslužijo 150 do 300 tisoč tolarjev na film. Kikaku dekleta so dekleta z ulice, ki se skrivajo za umetniškimi psevdonimi.

• Hentai – Japonske risanke za odrasle.

• Hamedori – Tudi pornosamuraji; ustvarijo svoj pornofilm in v njem tudi nastopajo.

• Shido – Administrativna cenzura.

Kako do materiala?

Pred kratkim se je več japonskih adult videopodjetij združilo pod eno streho. Za kaj več je potreben le izlet na www.dmm.co.jp. Ko se prikaže prva stran, izberite levi klik, kajti to pomeni, da ste stari več kot 18 let. Za ogled Draženovega prvega dela dokumentarne trilogije o japonski pornografski industriji pa odsrfajte na www.honeymoonthemovie.com.

TEKST: Darjo Hrib

FOTO: Bor Dobrin

ASISTENT FOTOGRAFA: Saša Kapetanović

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ