Sicer sodi med zvezde stalnice na svetovni klubski sceni, a letos je 39-letni Erick 'More' Morillo z zasukom trendov k toplemu vokalnemu housu skupaj s svojim glasbenim imperijem Subliminal spet vzcvetel kot potrpežljiv cvet v puščavi. Multimilijonar ameriško-kolumbijskih korenin, ki je odraščal v Dominikanski repub­liki in New Jerseyju, danes pa se seli za soncem med New Yorkom, Miamijem in Ibizo, je leta 1994 pod imenom Reel 2 ­Real zaslovel s hitom I like to move it.

S komadom svojega življenja je kot prekaljen poslovnež že sredi devetdesetih let zaslužil prvih nekaj milijonov, z mojstrsko umestitvijo v animirano uspešnico Madagaskar desetletje pozneje pa še danes tedensko dobiva mastne ponudbe za uporabo v najrazličnejših oglaševalskih kampanjah. Najzanimiveje pri vsem skupaj je, da Erick tega hita ni nikoli zares poskusil ponoviti in preseči, saj se je namesto proti pop lestvicam usmeril v klubsko glasbo. V dveh desetletjih jo je zaznamoval kot eden najuspešnejših avtorjev, remikserjev, založnikov in gostiteljev prestižnih klubskih zabav.

Morillo je eden redkih vodilnih house didžejev, ki so ostali zvesti svoji glasbeni filozofiji in kljub iz­rednemu pritisku v zadnjih letih niso podlegli pritisku minimala. Še pomembnejše pa je delo, ki sta ga pri zbliževanju ameriške urbane in evropske plesne kulture opravila s Seanom 'P. Diddyjem' Combsom. Mirno lahko zapišemo, da sta pripravila teren Will.I.Amu iz skupine Black Eyed Peas in Davidu Guetti, ki sta lani končno zlomila ameriški ­mainstream, ga navlekla na plesno elek­tronsko glasbo in dosegla, da se letos ameriški hiphop in pop glasbeniki množično povezujejo z udarnimi plesnimi ­didžeji in producenti.

1. V devetdesetih letih se je zdelo, da ste ameriški house didžeji nedotakljivi. Potem so prišli Francozi, za njimi Švedi. Videti je bilo, kot da so vam povsem ukradli šov, a vas hkrati prisilili, da začnete spet migati. In zdaj se vračate.

Dolgo so bili didžeji z zahodnih obal Atlantika v prednosti, saj so tisti čas skoraj vse velike house plošče posneli v ZDA. ­Steve 'Silk' Hurley in njegova ekipa so ­zaznamovali Chicago, Little Louie Vega, Masters at Work, Frankie Knuckles, David Morales in drugi New York. A najprej bri­tanska, za njo pa še evropska mladina je množično sprejela to glasbo in postopoma so začeli produkcijsko prodirati tudi Angleži, Francozi, Nemci, Švedi, tako da je house postal globalna glasbena kultura. To je ­dobro za razvoj scene. Vsaka regija ima svoje zvezde, konkurenca je večja in ­raznovrstnejša, in to prinaša kakovost.

2. Koliko je tu še umetnosti? Je to še klubska kultura ali bolj upravljanje globalnih znamk?

Grajenje znamk in trženje je postalo v preteklih letih res zelo močno, a ustvarjanje evforije je v klubski glasbi že dolgo navzoče. Poglejte na primer Paula Oakenfolda, ki je po svetu zaslovel bolj kot ne zaradi sodelovanja z različnimi zvezdniki, televizijsko in filmsko industrijo. Ali pa Tiësta, ki je vrhunski oglaševalski projekt. Ne pravim, da ne vrtita dobre glasbe, a imidž gradita izrazito na drugih elementih, zelo načrtovano, s številnimi klasičnimi oglaševalskimi orodji, glasba je le del tega. Podobno velja za Davida Guetto.

A kar je bistveno: dobra glasba ti na klubski sceni še vedno omogoča, da se prebiješ, zrasteš in obstaneš. Evforija je zelo pomembna, a če posnameš dobro ploščo, še vedno zmaga dobra plošča. Splet je ljudem olajšal dostop do glasbe in zdaj lahko sami izbirajo, kaj bodo poslušali. Prej so ljudem okus vsiljevali MTV in močni radii, ki zdaj nimajo več te moči. Res je na spletu ogromno smeti, a ko najdem dobro ploščo, jo rad zavrtim, stopim v stik s producentom, naredim remiks, jo izdam … Še vedno zelo uživam v iskanju in vrtenju dobre sveže glasbe in vidim, da tudi mojemu občinstvu ni vseeno, kaj posluša. Pa tudi ne, na kakšen način.

3. Na poti na intervju sem si zavrtel vaš remiks hita Dancin' z znamenitim stavkom: »Go ahead and keep on dancin', 'cause I got the pills!« Bodiva iskrena: ali droge pripomorejo k boljši zabavi in seksu?

Z drogami je seks zagotovo boljši. Tu ni nobenega če, vendar ali ampak. Priznam, da sem zasvojen s seksom, obožujem seks, ampak kateri moški ga pa ne? Droge prinesejo v spolnost nove, neverjetne razsežnosti. Nikogar ne nagovarjam k jemanju prepovedanih substanc, a meni je občasno eksperimentiranje všeč. Kar se pa žuranja tiče, ­droge za dober house party niso potrebne. Kolikokrat pridejo ljudje do mene in mi rečejo, da niso vzeli nobene droge, a jih je moja glasba odpeljala v nove svetove! Zato trdim, da droge za popolno doživetje housa niso potrebne. To velja za večino plesnih žanrov, mogoče pa ne za čisto vse.

4. Mala črnolasa ptičica iz Miamija mi je prišepnila, da prisegate na ­Kolumbijke. Je to zgolj pripadnost ­koreninam ali so res posebno vroče?

Ja, res je, dobro ste obveščeni. [smeh] Odlika kolumbijskih žensk je, da se res trudijo skrbeti za svojega moškega. V vseh pog­ledih, v postelji, kuhinji in še kje. Poleg tega, da imajo neverjetna telesa, čudovite obline, velike prsi in lepo zaobljene zadnjice, so svojemu moškemu zelo predane. Odraščal sem tudi v Kolumbiji, zato so mi še posebno blizu. A lepe ženske najdete kjerkoli na svetu. Če veste, kje iskati, jih boste našli tako v Evropi in Avstraliji kot Angliji,
celo v Kanadi. Raziskovanja na tem področ­ju se res nikoli ne naveličam.

5. Med pripravami na intervju sem govoril z Davidom Moralesom, ki mi je povedal, da vas je kot starejši kolega naučil marsičesa o didžejanju.

Absolutno. On in Little Louie Vega sta dva od mojih glasbenih herojev. Preden sem začel vrteti plošče poklicno, sem pogosto zahajal na njune špile. David in Louie sta neverjetna. Ko se ogrejeta, je težko najti boljša didžeja. V dobi vinila sta bila prava čarovnika za mešalno mizo. Imel sem res dobre mentorje: Davida, Luieja in Todda Terryja. Od njih sem se res veliko naučil.

6. In kaj ste vi naučili njih?

Čeprav sem bil v primerjavi z njimi mulec, sem v precej konservativno newyorško house sceno vnesel nekaj svežine. Z Armandom van Heldnom sva prva začela mešati house s tehnom in drugimi žanri ter ljudi navadila, da gledajo na klubsko glasbo širše. Nikogar nisva silila, da spremeni okus, sva pa ljudi naučila sprejemati tudi drugačno glasbo. Verjamem, da je ravno to kreativna filozofija, zaradi katere sem se na sceni obdržal toliko časa: bodi zvest sebi, sprem­ljaj novosti in jih smiselno vključuj v svojo zgodbo. To je pristop, ki me še vedno umeš­ča med vodilne didžeje.

7. Ko že omenjate Armanda: nedavno mi je dejal, da mora biti v klubski glasbi zdrava mera seksa, erotike in strasti. Tudi vi prisegate na umazan, seksi house. Je to ta zvok, ki se je ­letos končno vrnil?

Zagotovo. Tudi zato doživlja Subliminal izrazit preporod. V nekaj mesecih bomo izdali kakšnih 15 novih skladb. Po poplavi minimala v zadnjih letih je to prava osvežitev. Nič nimam proti minimalu, a včasih je hudo dolgočasen. Manjka mu ravno ta izrazita seksi nota. Pred poletjem sem z Eddiejem Thoneickom posnel dve novi skladbi, ki prinašata prav to: punce ju obožujejo zaradi vokalov, fantje pa zaradi umazanega ritma. Fantje iščejo trdo, temačno, punce pa seksi glasbo. Treba je le najti pravo ravnotežje med obema ekstremoma in uspeh je zagotovljen. To je preizkušena glasbena formula, ki smo jo zdaj le nadgradili.

8. Minimal vam kljub temu ni tuj: ­redno zahajate na večere Cocoon v ibiški Amnesii. Je težko loviti korak s Svenom Väthom in njegovim ­razvratnim živalskim vrtom?

Sven je ekstremen žurer. Neverjeten je. Ne le da je sposoben vrteti vso noč na svojem žuru, potem gre še na after. In če mu sede,  vrti tudi po 24 ur skupaj. Je pa tudi neverjetno nadarjen. Kot rečeno, če hočeš ostati na vrhu, moraš biti odprt za druge ­žanre in v koraku s trendi. Redno zahajam tako k Svenu kot Tiëstu, spremljam, kaj delajo Švedi, vse me zanima, je pa Cocoon v zad­njih štirih, petih letih vsekakor najbolj ­zaznamoval Ibizo. Ne le Sven, tudi Ricardo Villalobos, Loco Dice in Richie Hawtin so odlični. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako se je kot novinec v Pachi letos znašel Luciano, ki izhaja iz njihovega gnezda. Nedeljski večeri kolektiva Cadenza so odlična osvežitev programa, saj vrtijo starošolski house, a na nov, svež način.

9. Kaj se je v zadnjih letih dogajalo z vašo nekoč vplivno založbo Subliminal? Kot razumem, se vračate povezani s priznanima etiketama Defected in Strictly Rhythm.

Pred tremi leti smo skoraj povsem ustavili izdaje, saj mi ni bilo všeč, kam gredo trendi. Nismo želeli postati še ena klišejska založba, ki se je obrnila po vetru, saj so producenti in založniki množično in brez hrbtenice skakali na drveči vlak minimala. Zato sem povsem ustavil izdaje na podzaložbi Sandos, na Subliminalu pa smo založili le kakšnih šest do osem plošč na leto. Z letoš­njim polet­jem smo se reaktivirali. Toliko dob­re glasbe nisem slišal že kakšnih pet, šest let in tudi kolegi so opazili, da smo spet aktivnejši. Pete Tong že vrti moje komade, Harry Choo Choo Romero je pripravil dve novi plošči, enako José Nunez, Cevin Fisher je posnel pravo petardo za Sandos. Večino tega ma­teriala lahko slišite na kompilaciji Voodoo ­Nights, s katero smo pospremili naše rezidenčne večere v klubu Pacha. Prvi ploš­ček je zelo seksi, z veliko vokali, drugi trši, plemenski, umazan. To je mešanica glasbe, ki jo vrtim tudi na svojih nastopih.

10. Rojeni ste v Dominikanski repu­b­liki, odraščali ste v Kolumbiji in ZDA, stanovanja imate v New Yorku, ­Miamiju in na Ibizi. Se kot človek sveta lahko odločite, kje je naj­boljša zabava?

Težko, še najbliže je Ibiza, ki se razvija na vsaj 50 letih tradicije glasbene kulture, ki slavi neodvisnega duha. Tu so poleti klubi odprti sedem dni na teden, v njih nastopajo najboljši svetovni didžeji in ljudje z ­vsega sveta prihajajo sem zaradi ene stvari: ljubezni do plesne elektronske glasbe. Če hočeš, greš lahko ven vsak večer ali pa se zapelješ v naravo, greš na kosilo ali večerjo v eno številnih odličnih restavracij, lenarit na bližnji otok Formentera … To je res žurerska meka, ki ponuja najboljše od vsega. Je pa tudi Miami zelo fajn. Obožujem ga predvsem v času Zimske glasbene konference (WMC), ko je tam prava norišnica. Na Floridi sem nekoliko več med novembrom in aprilom. Nekako sem se navadil, da sledim soncu: poleti sem na Ibizi, pozimi v Miamiju, vse bolj pa me privlači tudi Los Angeles, kjer ravno iščem primerno hišo.

11. Je to povezano z vašimi igralskimi ambicijami?

Drži, ja. Gostil sem že nekaj šovov za MTV, sodeloval z britansko hišo Channel 4, pred kamero sem sproščen, odigral sem nekaj manjših, predvsem 'cameo' vlog, zdaj pa bi se končno rad spoprijel tudi s kakšno res­nejšo vlogo. Doslej si za to nikoli nisem vzel časa, saj sem že 20 let ves čas na poti okoli sveta. Pri kastingih ni izgovorov, da sem v Evropi in se vrnem naslednjo sredo. Filmska industrija ne deluje tako. Če se hočeš boriti za vloge, moraš biti na voljo ves čas. Zato bom zimo preživel v Los Angelesu, pa da vidimo, kako bo šlo. Igranju bi se res rad resno posvetil. Rad imam komične drame, zgodbe z zabavno noto, nič zateženega. A se zavedam, da sem še čisto na začetku in da za zdaj ne bom mogel prav veliko izbirati, saj si želim predvsem čim več snemati.

12. Po preboju Davida Guette v ZDA se raperji množično povezujejo s plesnimi mojstri. Z dolgoletnim ­sodelovanjem s P. Diddyjem ste bili predhodnik te evforije.

Z Eddiejem Thoneickom sva poleti ­remiksala njegov novi hit Hello, Good Morning. Z Diddyjem sodelujeva od leta 2004, za moj album sva posnela skladbi My World in Dance I Said, Sean pa je z mano večkrat nastopil tudi v Pachi. Vse skupaj se je začelo, ker sem želel v house vnesti nekaj hiphoperskega glamurja in vzdušje, ko vsi sodelujejo z vsemi: Sean snema z Jay Z-jem in Jay-Z sodeluje s 50 Centom … V ples­ni glasbi smo bili, kar se tega tiče, še do nedavnega bolj zaprti. A se premika: David sodeluje z Black Eyed Peas, Kelisijin novi ­album je plesna plošča, Lady Gaga in Guetta sta hiphoperske artiste ogrela za plesno glasbo. To je dobro za oba žan­ra. Veš čas že govorim, da je to ista zgodba. Hiphop se je preprosto moral ­osvežiti v ples­ni elektroniki, fuzija s plesno glasbo ga je poživila. In obratno.

13. Pa bo ta trend trajal?

Mislim, da bo. David je s svojim delom odprl vrata številnim kolegom, tudi Švedski hišni mafiji in meni, tako da se zdaj laže dogovarjamo za sodelovanja z ameriškimi glasbeniki. Menim, da je to šele začetek. Tako kot sta pred leti Chemical Brother odprla vrata duetu Basement Jaxx. To je za plesno glasbo odlična stvar, predvsem za njen položaj v ZDA.

14. Ste modni frik? Letos ste predstavili svojo kolekcijo potovalnih torb za znamko Knomo – kar je precej logično, saj veliko potujete.

Rad sem videti dobro. Včasih sem bil prava modna kurba: vedno sem nosil znamke Dolce & Gabanna, Gucci in podobno. A sem se umiril. Zdaj se najbolje počutim v džinsu in kakšni zanimivi srajci ali majici. Še vedno rad izgledam dobro in sveže, a nisem obseden z znamkami. Rad se lepo oblečem in zelo rad pogledam lepo žensko v lepi obleki in visokih petah. Moda zagotovo igra pomembno vlogo v mojem življenju.

15. Kako dobri ste v kuhinji? Zagotovo znate za svoje obiskovalke zmešati in skuhati vsaj kak afrodiziak.

Zelo rad kuham. To je še ena mojih strasti. Hrana, glasba, igranje, seks, droge … [smeh] Na Ibizi pogosto pripravim paeljo, pohvalila sta jo tudi David Guetta in njegova žena Cathy, ki kot lastnika prestižnih pariških restavracij zagotovo vesta, kaj je dobra hrana. Zelo rad pečem na žaru, moja spe­ci­aliteta so jagnječji kotleti. Lazanja je še ena mojih specialitet. Ni bolj romantične stvari, kot če pripelješ lepo žensko v svoj dom in skuhaš večerjo le zanjo. Prave ženske to ­cenijo in se ti za pozornost tudi oddolžijo.

16. Glasbo izdajate pod številnimi imeni, še nobenega projekta pa niste posvetili kralju Julienu. Ta lik iz filma Madagaskar, glas Alija G-ja in vaš hit I like to move it so res zmagovalna kombinacija.

[smeh] Ko so mi pred leti predlagali, da bi v risanki uporabili ta komad, se mi je to sicer zdelo kul, a temu projektu nisem posvečal posebne pozornosti. Ko pa sem si film ogledal, sem se zavedel, da stoji prav na tem songu. Prijatelji mi pogosto rečejo, da so na ta komad, ko je bil hit v devetdesetih letih, noreli, zdaj pa so ga za svojega vzeli njihovi otroci. Počaščen in vesel sem, da je ta skladba zaživela v novem času in kontekstu ter osvojila novo generacijo poslušalcev. Pravijo, da je en pravi hit dovolj, da z njim zaslužiš dovolj do smrti. V mojem primeru to vsekakor drži. To je plošča moje kariere.

Zaradi nje so me prvič povabili v Evropo, nastopil sem na legendarni oddaji Top of the pops, spoznal klubsko kulturo, slišal Davida Moralesa vrteti v londonskem klubu Ministry of Sound … Vprašanje je, ali bi sploh uspel kot didžej, če ne bi posnel te skladbe. In čeprav je komad prvič izšel že leta 1994 in smo ga prodali že za vse mogoče oglase – McDonalds, zavarovalnice, avtomobili, kosmiči, šport ... –, še vedno ­tedensko dobivamo bogate ponudbe za licenciranje. In nič ne kaže, da bi se ustavilo. S to skladbo sem zaslužil milijone. In še vedno prinaša milijone. Tudi druga dva sodelavca, ki sta mi pri tem pomagala, sta vsak zaslužila več kot milijon dolarjev.

17. Vam je kdaj žal, da ste 25 let živ­ljenja posvetili klubom in glasbi? Odpovedali ste se drugim izzivom, to pa je tudi precej stresen poklic.

Svoje delo obožujem. Pa še dobro mi plačajo, da vrtim glasbo. Ta poklic me pomlajuje in osrečuje. Še vedno se zbujam vesel. Še vedno rad letim na drug konec sveta, da zabavam ljudi. Zasebno letalo prinaša določeno udobje, a rad imam vse plati tega poklica: nastopanje, založništvo, vodenje poslov, postavljanje klubskih večerov, predvsem pa sem odvisen od nastopanja pred občinstvom. Saj je stresno, a to je posledica mojih osebnih ambicij. Edino, kar pogrešam, je pomanjkanje stabilnosti. Zelo težko je ob takem delu biti v resni zvezi. To je ena redkih stvari, ki me motijo. Lepo bi se bilo po nastopih vračati domov k nekomu. A samsko življenje, zapeljevanje in seks z lepoticami po vsem svetu ima tudi svoje čare, tako da ne trpim preveč. [smeh] Ničesar ne obžalujem, bi si pa želel stabilnejših zvez.

18. Kaj pa če vam enako vprašanje postavim drugače: že zdavnaj ste zaslužili dovolj, da bi se lahko upokojili ali počeli karkoli drugega, a vztrajate v klubih.

Če bi bil v tem zaradi denarja, bi snemal pocukrane pop plošče. A ko sem doživel zvezdništvo, sem se podal v glasbeno podzemlje in ves čas delam, kar čutim, da me veseli. Energija, ki ti jo da na festivalu 30.000-glava množica v Avstraliji ali 70 tisoč temperamentnih Argentincev, je neprecenljiva. Vedno si pravim, da se moram umiriti in stvari početi počasneje, pa sem imel avgusta spet 24 špilov. A temu se je težko upreti. Težko si predstavljam, da bi se v bližnji prihodnosti glasbeno upokojil, se bom pa pri 39 letih res moral malo umiriti.

19. V house ste pred 15 leti prinesli elemente reggaeja in latina, tako da ste kot naročeni za to vprašanje: kako vam je všeč zadnji album ­Boba Sinclara, ki ga je posnel z legendarnim jamajškim tandemom Sly & Robbie?

Chris je vedno rad eksperimentiral, ­vedno je bil tudi dober poslovnež, sam pa sem zelo naklonjen sodelovanju in mešanju slogov. Tudi če to ni čisto novo, prinaša v glasbo neko svežino. Chris je posnel kup odličnih plošč, v zadnjem času mi je bila zelo všeč In the ghetto z Mr. V-jem. Še vedno počne, kar zna najbolje, in pri tem predvsem uživa, kar je dobro.

20. V našo Ambasado Gavioli se vračate 18. septembra. Sami izbirate, kje ­boste vrteli, na mizi imate ponudbe najbolj vročih klubov na svetu, a se radi vračate v Izolo. Zakaj?

Spomnim se prvega obiska. Ko sem prišel v klub, je didžej pred mano vrtel tehno. Bilo je temno, na plesišču so bili pravi raverji, maškare, tako da sem se kar malo ustrašil. A občinstvo se je na moj set odlično odzivalo. Vrtel sem trše, umazano in v tem zelo užival. Energija na plesišču je bila neverjetna, všeč mi je umestitev didžeja, ki je res povezan s plesiščem, tako da na koncu plešemo vsi, jaz in ljudje okoli mene. Na, poglejte, imam že kurjo polt! Rad se vračam v Ambasado, ker lahko tam vrtim nekoliko trše. Vedno si pripravim nekaj plošč, ki sicer niso redno v mojih programih, in žur je bil še vedno odličen. Da sploh ne omenjam vseh tistih lepih punc na plesišču …

Gregor Zalokar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord