20V: Igor Jerman

»Spominjam se začetkov svoje kariere, ko smo na državnem prvenstvu še dirkali s Tomosovimi mopedi. Na dirki v okviru prvenstva v avtokampu Solaris je drselo že na suhem asfaltu, na mokrem pa je bilo kot na ledu. Domačin Darko Rogulič je treniral vse leto, da bi me prehitel. A treniral je na suhem, pred dirko pa se je ulilo. Takoj po startu v prvem zavoju je izginil s ceste, kot bi ga njiva pod cesto posesala vase. Tako ga je odneslo, da nam sploh ni bilo jasno, kje je. Padel je, jaz pa sem zmagal. Domače organizatorje je padec njihovega favorita tako razočaral, da sploh niso priredili podelitvene ceremonije. Pokale so nam najhitrejšim trem podelili kar na parkirišču in nas poslali domov,« me je s svojimi dirkaškimi zgodbami pritegnil v slovenski javnosti povsem spregledani svetovni prvak Igor Jerman.

Ravno tisti dan, ko sva z letošnjim svetovnim prvakom v vzdržlji­vostnem motociklizmu sedela
v eni od domžalskih pivnic in ­srebala vsak svoje pivo, je v Ljubljani divjala vsesplošna košarkarska histerija. Evforični ljubitelji iger z žogo so se v za promet zaprtem mestu prišli ­poklonit ekipi, ki je na evropskem ­prvenstvu osvojila četrto mesto. In ostala brez zmagovalnih stopničk. Igor Jerman, ki je nedavno že drugič postal svetovni prvak, se je ob tem le grenko nasmehnil.

1. Čestitke predsednika vlade, sprejem v središču mesta in božje čaščenje ekipe, ki je osvojila četrto mesto na evropskem prvenstvu v košarki. Kako je bilo potem šele ob vaši vrnitvi domov, po osvojitvi prvega mesta na svetovnem prvenstvu?

 

Z motocikli aktivno dirkam 20 let. V tem času sem dosegel lepo bero uspehov na evropskih in svetovnih prvenstvih, vseh zmag na mednarodnih dirkah pa sploh nisem nikdar štel. No, v tem času se do danes še nihče razen prijateljev in navijačev ni spomnil, da bi mi čestital, kaj šele, da bi se šli zaradi tega kakšen cirkus sredi glavnega mesta. Tako je pač doma. V Avstriji, kjer je nastanjena moja ekipa, pa smo imeli veličasten sprejem, pa čeprav nihče od treh dirkačev v ekipi ni Avstrijec. Z dirkalnimi motocikli smo se pripeljali skozi mesto. Zaprt koridor, policijsko spremstvo in množica ljudi. Avstrijska nacionalna ­televizija ORF je spremljala dogodek in v nedeljo so o našem uspehu zavrteli enourno oddajo.

2. A vendar je vaš drugi naslov svetovnega prvaka hkrati tudi drugi za Slovenijo. Nobenemu motociklističnemu športniku do sedaj na domačih tleh še ni uspelo niti približno kaj ­podobnega. Kljub vsemu vam Borut Pahor ni čestital, kot je košarkarjem za spodleteli poskus v končnici ­evropskega prvenstva.

Ja, je žal tako, da v Sloveniji največ štejejo športi z žogo. Meni je čestital samo domžalski župan, pa še njegove ­čestitke smo se presenečeni ustrašili. Ob 22. uri je poslal brzojavko in doma smo najprej pomislili, da je kdo umrl. No, ampak vsaj spomnil se je na moj uspeh in se mi je zdelo to izjemno lepo. Naslov svetovnega prvaka zahteva izjem­no veliko truda in vsaka pohvala ob uspehu je seveda poplačilo za moje povsem voluntersko dirkanje. Morda je žalostno, da je tako, a dejstvo je, da se tudi z AMZS-ja kot krovne domače zveze za motociklistični šport nihče ni oglasil.

3. Toda doma ste uspeh kljub temu dobro proslavili?

Seveda. To je pa jasno. Ob prihodu domov so me na domačem dvorišču pričakali vsi prijatelji, vsi navijači in vsi ljubitelji ter simpatizerji tega športa. Pijača je tekla v potokih in tudi hrane je bilo obilo. Skratka, prava domača veselica. Pristno rajanje, ki smo ga na koncu začinili še z ognjemetom. Jasno, da na dogodku ni manjkala niti naša zmagovita dirkalna yamaha pa več steklenic penine ter seveda nepogrešljiva harmonika. Moram priznati, da sem bil presenečen, da so se oglasile celo nekatere TV-ekipe in fotografi nekaterih večjih domačih časopisnih podjetij.

4. Vendar pa se zadnja dirka, na kateri ste v Yamahinem moštvu YART postali svetovni prvaki, ni iztekla najbolje.

S sovoznikoma Gwenom Giabbanijem in Stevom Martinom ste na dirki 24 ur Bol d'Ora v Franciji osvojili šele 14. mesto. Dirka sama je bila popolna katastrofa. Po približno štirih urah so se polomili vijaki na pokrovu alternatorja in iz motorja je začelo iztekati olje. To smo sicer popravili, a stvar se je ponovila še vsaj desetkrat. Na koncu nam je kljub temu uspelo odpraviti vibracije in čez noč je motor dob­ro deloval. Uspelo nam je nadoknaditi zamujeno. Ves čas smo bili daleč najhit­rejši, nato pa so se zjutraj spet pojavile težave. Približno pet ur pred koncem dirke se je naš motor začel pregrevati. Čeprav je bila njegova temperatura več kot 135 stopinj Celzija, smo vozili na vso moč, dok­ler ni razneslo hladilnega sistema. Zadevo smo zamenjali, toda temperatura ni pad­la. Po vseh težavah smo bili takrat še vedno na petem mestu, motor pa je bil tako rekoč uničen. Odločili smo se, da del dirke izpustimo in počakamo v garaži skoraj do konca, nato pa smo odpeljali še zadnjih nekaj krogov. Vozili smo tako, da smo na koncu kljub temu osvojili 14. mesto, saj nam je za naslov svetovnih prvakov ob skorajšnjem koncu sezone manjkala le ena točka. Tako smo naslov že osvojili, čeprav nas do konca sezone čaka še zadnja dirka v Katarju.

5. Koliko krogov po dirkališču odpeljete v 24 urah dirke in po kakšnem sistemu?

V 24-urni dirki naredimo približno 900 krogov. Zanimivo je, da je tempo ­vedno 100-odstoten. Počivanja ni. Vsak dirkač vsak krog odpelje povsem na robu svojih zmogljivosti. Časi so že tako izenačeni in dirkanje je postalo tako surovo, da 24 ur voziš povsem na limitu. Ne glede na to, ali je sonce ali dežuje, zjutraj ali zvečer, podnevi ali ponoči. Krog za krogom. Zbranost mora biti seveda popolna, saj je s padcem običajno vse izgubljeno in napaka enega od treh dirkačev ali ­mehanikov je poraz za celotno 30-člansko moštvo. Z dirkači se izmenjujemo vsako uro oziroma kolikor zdrži ena 24-litrska posoda goriva. Postanek v boksu pa traja vsega 14 do 17 sekund. V tem času se zamenjata voznika, mehaniki pa dolijejo gorivo in zamenjajo gume oziroma celotna kolesa.

6. Vsak dirkač ima svoje močne točke. Katere so vaše?

Res je, vsak je dober v nečem. Sam sem najhitrejši ponoči. Takrat sem precej hitrejši od obeh sovoznikov. Sam ne vem, zakaj je tako, toda vožnja ponoči mi paše. Morda tudi zato, ker se ozračje nekoliko shladi. Francoz Giabbani je najhitrejši podnevi in letos je postal izjemno hiter, zato je naše glavno orožje za dober start­ni položaj na kvalifikacijah. Letos je možak postal izjemno konstanten in zanes­ljiv, saj je bil minula leta nenehno na tleh. Uničil je cel kup motociklov in nas vse prevečkrat stal dobre uvrstitve. Naša letoš­nja pridobitev pa je Steve ­Martin, eden legendarnih in še kako ­izkušenih dirkačev, ki je pravi mojster za nastavitev motocikla. Tisti, ki ima njega, pravzaprav ne potrebuje telemetrije. ­Možak ima neverjeten občutek. Po vsega ­nekaj krogih treninga zapelje v boks in mehanikom da natančna navodila za nastavitev motocikla in vzmetenja. Ko fantje nato stroj priključijo na računalnik in pogledajo podatke telemetrije, se informacije s številnih senzorjev na motociklu v celoti ujemajo s tistim, kar je povedal Martin. Zares neverjetno.

7. Kako lahko dirkač prenese fizično in psihično obremenitev? Bi lahko zaspali na motociklu?

Na srečo se mi to ne dogaja, se je pa to kateremu od dirkačev že pripetilo. Dvajset let dirkanja, od tega 12 let vztrajnostnih dirk, je dovolj, da sem do potankosti spoznal sebe. Vem, kaj mi ustreza in kaj ne. Odkril sem svojo formulo in se je do potankosti držim. Vsaki dve ali tri ure moram nekaj malega pojesti, in zanimivo je, da nič ali pa zelo malo pijem. Pa še to le vodo, morda sem ter tja kakšno kokakolo, kadar me peče zgaga, sicer pa se v velikem loku izogibam vsem energetskim napitkom in zvarkom. To je zame strup. Če pijem kaj takšnega, potem me ob petih zjutraj tako zelo zvije, da ne vem, skozi katero telesno odprtino bom vse skupaj še na motociklu izplaknil iz sebe. In še nekaj sem ugotovil: da vseh 24 ur dirkanja ne smem zaspati, niti za pet minut. Če bi se vmes, ko sta na motociklu moja moš­tvena kolega, le za deset minut ulegel in zaspal, potem je dirke zame konec. Zjutraj te začne zebsti, boli te želodec, trebuh in splošno počutje je grozno. Tako ne moreš voziti motocikla, še zlasti ne hitro.

8. In kaj počne dirkač tisti dve uri, ­potem ko odvozi svojo izmeno?

Dve uri sta le teoretičen postanek. Da se takoj po končani vožnji pogovoriš z mehaniki in inženirji o vsem, kar se dogaja z motociklom, in o dogajanju na stezi, mine vsaj pol ure. Še pol ure porabiš, da se nekoliko umiješ osvežiš in preoblečeš, in nato gre pol ure, da nekaj poješ in da te moštveni fizioterapevt zmasira. Dobra fizioterapija je neprecenljiva!

Nato so počasi že začneš pripravljati na svojo naslednjo vožnjo. Dve uri mineta, kot bi mignil. Takšen je ritem na 24-urnih dirkah, ki potekajo seveda podnevi in ­ponoči. Na osemurnih dirkah, na primer na dirki v ­japonski Suzuki, pa je ritem ­nekoliko drugačen, saj je hujši, najbolj ubijajoča pa je strašna vročina, ki te pripelje na rob zavesti. Vsakič koga tudi čez. Zgodilo se je že, da se je dirkač, ko je pripeljal v boks na postanek, zaradi izgube zavesti enostavno zgrudil. Spom­nim se Japonca, ki se je ob prihodu v boks samo prevrnil.

9. In kako rešujete takšne težave?

Težko. Saj je vsak dirkač, ko stopi z motocikla, vroč kot radiator. Včasih je ozračje segreto na 35 stopinj Celzija ali več. S čelado na glavi in v usnjenem kombinezonu ni lahko biti, poleg tega na motociklu še trdo delaš. Zaradi aerodinamike si skrit za plastičnim vetrobranom, pritisnjen tesno ob posodo za gorivo. Tipičnega motociklističnega piša vetra skorajda ni, poleg tega te grdo greje še vsa temperatura od pogonskega agregata, tudi po 100 stopinj Celzija, ki se dviguje naravnost vate. In tako v eni uri dobesedno dehidriraš. Japonci so si zato že pred leti domislili na prvi pogled krute metode šokiranja lastnega telesa – s kadjo, polno ledu. Sprva se ideja zdi nora, toda pozneje ugotoviš, da zares deluje. V garaži imamo kad, polno ledeno hladne vode, včasih so v njej kar ledene kocke. Ko končaš svojo uro vožnje, se takoj slečeš in sedeš ali potopiš v ledeno kad. Sicer je to za telo hud šok, a v trenutku te terapija pohladi in telesna temperatura močno pade. Telo kar zakrkne, in to je edini recept, da se v tako kratkem času regenerira in da si povrneš nekaj moči. Sicer napora ne bi nihče zdržal. Glava ti enostavno zavre in ni ga junaka, ki bi zdržal dve uri. Za minutko skočiš v ledeno kopel in si kot nov.

10. Katera steza vam je najljubša?

Če sem povsem iskren, mi nobena ni prav simpatična. Vse so precej zavite, sam pa sem predvsem ljubitelj hitrih stez, takšnih, da se zares tišči poln plin. Morda ravno tista v Suzuki. Tam je res noro, konkurenca je zares huda, vsaj 30 moš­tev je, ki lahko zmagajo. In tam se obrne ogromno denarja. Japoncem gre za prestiž in dirkači v šali pravijo, da zmaga v Suzuki pomeni skoraj enako kot naslov svetovnega prvaka. Predvsem zato, ker so tam zares vsi vrhovni poglavarji velikih štirih – Honde, Yamahe, Kawasakija in Suzukija. Japonski dirkači zato tam vozijo, kot bi šlo za življenje in smrt, in zares so pravi kamikaze. Nedvomno gre za najbolj divjo dirko v sezoni, pa čeprav traja le osem,
in ne 24 ur. Zato so Suzuko po službenih navodilih in pogodbi vozili tako rekoč vsi: Rossi, Hayden, Edwards in vsa druga imena, ki danes v motošportu pomenijo največ.

11. Kaj pa drugi hobiji poleg dirkanja?

Uf, rad potegnem za harmoniko, če je prava družba in če je dobro razpoloženje. Druženje in prosti čas, ki ga preživim s prijatelji ali družino, mi pomeni veliko, sicer pa so moj svet motocikli. Ne mine teden, da bi ne kupil kakšnega. Predvsem stare, 10, 20 ali 30 let. Starejši ko je, bolj je zanimiv. Prav ta teden, ko sem prišel iz Francije, sem s seboj na ­prikolici pripeljal dva, ki sem ju kupil prek spletne dražbe. Za enega od njiju sem odštel 500 evrov. Bil je razstavljen, sicer pa dobro ohranjen. Takoj naslednji dan po našem domačem slavju ob naslovu sem se lotil sestavljanja. Dopoldne je bil motocikel sestavljen, opoldne je vžgal in popoldne sem se z njim že vozil. Potem pa je romal v moj depo k drugim primerkom. Sploh ne vem več, koliko jih imam. Vsaj tri garaže so povsem polne in sedaj že zidam novo.

12. Torej imate shranjene vse svoje nekdanje dirkalnike?

Na žalost ne. Takrat smo jih po vsaki sezoni pač prodali, vsaj nekatere. No, nekaj pa sem jih pozneje res kupil nazaj in obnovil za nekakšen svoj osebni muzej. Najbolj mi je žal mojega prvega dirkalnika, Tomosovega modela BT 50, s katerim smo včasih v Jugoslaviji vozili na pokalnih tekmovanjih. Na vsaki dirki nas je startalo 36 tekmovalcev, kar je danes na državnem prvenstvu povsem nedosegljivo. Tega motocikla mi je res žal. Če bi ga danes še imel, bi ga postavil v vitrino. V spomin na začetek kariere s številko ena, s katero sem vozil takrat.

13. Zakaj pa vas dirkanje v kateri od preostalih panog motošporta ne ­zanima več?

Seveda me, a vse pač ne gre. Sam odpeljem veliko dirk, doma pa imam tudi ­svojo družino. Sin je že zagret motorist in pred časom sem mu kupil že prvi mini motocikel, ki ga sedaj že dobro obvlada. Poleg vseh dirk so tukaj še številna testiranja in zato sem doma res zelo malo. Dirka tudi moj brat Marko, ki je spet ­postal prvak pokala Alpe Adria. Na leto odpelje približno 15 dirk in na njih ga spremljata tudi oče in mama. Nekdo mora seveda takrat ostati doma in skrbeti, da delo v družinskem podjetju poteka nemoteno (pri Jermanovih popravljajo motorna kolesa znamk Honda in Triumph ter so vrhunski mojstri za ravnanje okvirjev motociklov in popravilo alu ­platišč, op. p.).

14. Kaj pa zabava?

Ja, jasno. Pozimi sem navdušen smučar, čez leto pa se največkrat zabavam z motocikli. Vsako leto po končani sezoni se srečamo na dirki z mopedi. Na eni izmed avstrijskih stez za motokros se dobimo na dvodnevni zabavi in priredimo vztrajnostno kros dirko s 50-kubičnimi mopedi. Super se imamo! Z motorini rinemo po blatu, se prekucujemo, skačemo in do solz nasmejimo. Včasih se mi zdi, da smo hujši kot majhni otroci. Zares super stvar in komaj čakam na letošnjo dirko! Sprva se je vse začelo kot interna zabava, sedaj pa starta že več kot 50 ekip. Samo iz Slovenije nas gre pet moštev. Takšni dogodki so pravi team building in zdi se mi, da je to poplačilo za vse trenutke, ki se jim odrečeš med ­naporno sezono.

15. Kaj je poleg dirkača in motorne tehnike najpomembnejši dejavnik za uspeh na pravih dirkah?

Sreča, jasno. Toda če pustiva to ob strani, so to seveda gume. Lahko pa se pošalim in rečem, da oboje. Letos imamo neverjetno srečo z gumami, saj podjetje Michelin opremlja samo naše moštvo. ­Vozimo tovarniške gume, ki so v dirkaš­kem športu pravo zlato. Vse gume nam dobavlja Michelinova ekipa, ki jih takoj po koncu uporabe pobere in pred zvedavimi očmi skrije v svoj tovornjak. Nato jih v ­tovarni skrbno analizirajo. Z gumami je zares cela drama. Vse imajo preštete in dobimo jih, kolikor hočemo, a ravno toliko jih moramo tudi vrniti. Ne glede na to, da so uničene. V moštveni pogodbi piše, da smo francoskim opremljevalcem dolžni ­izplačati milijon evrov odškodnine, če ­odtujimo ali izgubimo oziroma če nam kdo ukrade eno samo rabljeno gumo. Strah pred tekmeci je tu zares dramatičen. Ko smo pred dnevi postali prvaki in sem pripeljal v boks, sem privil plin in zažgal zad­njo gumo, da se je kadilo izpod kolesa. Plin sem držal odprt tako dolgo, da je gumo povsem scefralo in na koncu raz­neslo. To je folklora. Tako po dirki slavimo motoristi. A takoj po tistem je pritekel eden od mož, ki skrbijo za naše gume. Odnesel je raztrgano gumo, s strgalom pa z asfalta postrgal vso črno smolo in koščke, ki so se odsvaljkali z nje. Vse je pometel v vrečko in odnesel v tovornjak. Vse samo iz strahu, da ne bi kateri od tekmecev prišel do materiala, ki bi ga ­pogoj­no lahko analizirali v laboratoriju in ugotovili formulo za sestavo zmago­vite zmesi.

16. S Francozi torej dobro sodelujete?

Odlično! Le pri hrani nekoliko manj. Tudi v kuhinji je namreč francoski kuhar in letos imamo skupen pogostitveni prostor, tako da pretežno jemo njihovo hrano, ki mi ni niti najmanj po godu. Oni ­namreč vsak dan jedo enako. Trikrat na dan. Sedem dni na teden. Zrezek in stroč­ji fižol ali pa testenine in omako. Groza. Na koncu sem si raje naložil salamo in ­jedel sendvič. To ni nič. Zadnjič sem bil zares vesel, da so se nam v Španiji pridružili še nekateri Slovenci. Takoj smo skuhali kranjsko klobaso in gorčico pa pasulj, kakor se spodobi, in naslednji dan ričet. Skratka hrana, kot se šika! Na zadnjo dirko sem odnesel dve salami in kilogram vloženih kumaric. Že prvi dan smo vse pojedli.

17. Kaj je največja težava motociklističnega športa v Sloveniji?

Premalo je zanimanja zanj in mislim, da je največja težava v velikem številu prometnih nesreč med motoristi. Dirke tako ljudje nehote enačijo z nekakšnim samomorilskim početjem, saj ima vsak v glavi sliko razbitega motocikla in na tleh ležečega motorista. Žal. Nihče nikdar ne pomisli, da si na dirkališču precej ­primerneje oblečen, da so na stezi izlet­ne cone, da ni nasproti vozečega prometa, da imaš takojšnjo zdravniško oskrbo. Na dirki je mnogo varneje kot v prometu, zato se po cesti sam skoraj ne vozim več. In žal menim, da situacija ne bo boljša, dokler Slovenci ne bomo imeli svojega dirkališča.

18. Res pa je, da je na cesti tudi precej več motociklov kot nekoč.

Nedvomno. Danes si skoraj vsak lahko privošči motocikel. Na kredit, lizing ali kaj tretjega. Ponujajo jih v vsaki izložbi, nekoč pa ga nisi mogel kupiti, tudi če si imel denar. In danes se nanje spet usedejo tudi starejši. Tisti, ki so si to želeli vse življenje. In včasih izberejo napačen stroj, kar je lahko usodno. Enako mlajši, začetniki. Povsem običajni motocikli imajo danes skoraj do 200 'konjskih moči' in prva prestava potegne vse tja do divjih 150 kilometrov na uro. Dovolj za smrtno nesrečo, še preden si se sploh zares odpeljal. Težava pa je tudi v voznikih osebnih avtomobilov, ki moto­riste vse prepogosto spregledajo in ne upoštevajo, da so ti na dveh kolesih precej bolj ranljivi. Še vedno pa menim, da bi steza, na kateri bi se lahko ljudje po mili volji zdivjali, rešila veliko življenj. Tudi med ­avtomobilisti.

19. Kam torej v naslednji sezoni?

Zame to ni vprašanje. Ostajam v istem moštvu. Tu sem že pet let in odnosi so super. Pred dnevi mi je lastnik moštva dejal, da imam pri njem sedež na motocik­lu rezerviran, dokler bom dirkal. Do upokojitve. Dejal je, da ko bom sam nehal ­voziti, da se bo tudi on upokojil in da bo razpustil moštvo. Zdi se mi, da sem s ­svojim entuziazmom nekako tisti, ki veliko prispeva k odličnemu vzdušju v našem moštvu. Ker so sami izredno korektni do mene, sem tudi sam do njih tak. Večina naših sporazumov temelji na ustnih dogovorih, in to mi res pomeni veliko.

20. Ste prvi letošnji svetovni prvak za Yamahino moštvo v cestnohitrostnih dirkah. Japoncem kaže letos dobro – Američan Ben Spies, ki prav tako vozi za Yamaho, je letos resen kandidat za naslov prvaka v razredu superbike in tudi Valentino Rossi bo, kot kaže, s svojo yamaho še za leto dni obdržal naslov prvaka v razredu motoGP.

 

Ja, res je. Kot kaže, bo to popolno leto za Yamaho. Sicer pa kakšnega pretiranega stika z drugimi Yamahinimi dirkači nimamo, saj nam delo v našem prvenstvu vzame veliko časa. Kadar imam kakšno prosto nedeljo, in če sem slučajno doma, si seveda dirke v drugih kategorijah z veseljem ogledam po televiziji. A ne samo zaradi Yamahe, temveč predvsem zaradi karizme in vozniškega talenta najbolj spoštujem Valentina Rossija. Pred leti smo doma pospravljali arhiv in na nekih starih rezultatih izpred 15 ali več let, ko sem še nastopal v razredu do 125 kubičnih centimetrov, sem na startni listi opazil Rossijevo ime. Pred tem sploh nisem vedel, da sva kdaj vozila skupaj. Bil sem pred njim na neki dirki v Mostu na Češkem. Ne spominjam se najbolje, toda dokument še vedno hranim. Res pa je, da je bil The Doctor takrat na začetku svoje poti in seveda precej mlajši od mene. Kakorkoli že, letos si bova na zaključni prireditvi ob koncu leta kot svetovna prvaka za isto znamko zagotovo spet segla v roke.

Tekst: Gaber Keržišnik, foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ