20V: Lojze Peterle

Čeprav njegova priljubljenost v zadnjem času narašča, ga je v nekaterih obdobjih političnega udejstvovanja spremljala slaba karma. Strokovni članki o njem so kot velika knjiga pripomb in pritožb – polni poklicnih in zasebnih udrihanj čezenj. Med novinarskim zlivanjem žolča in gneva delujejo navedbe nedavnih dosežkov v zvezi z uveljavljanjem Slovenije v Evropski uniji in priznanja, ki jih žanje tam, žal prej ironično kot spoštovanja vredno.

Kljub temu da je bil Lojze Peterle, predsednik sveta stranke Nove Slovenije, kandidat za evropskega politika leta 2003 in nagrajenec tednika European voice v kategoriji dosežek leta ter da si je z domačnostjo, ki jo ustvarja na neformalnih srečanjih politikov z igranjem harmonike in orglic, pridobil dodatno naklonjenost tujih politikov, je bil do nedavnega v Sloveniji persona non grata. A kot sam pravi, je v politiki vedno tako, »da eden seje, drugi pa žanje«. Peterle ni kontroverzen ali razuzdan. Čeprav sam to zanika, se zdi, da je prej asket, ki se tudi redno posti, kot uživač. Kaj ga torej dela plejbojevskega? Nič razen tega, da je absolutna odpoved zelo blizu absolutnemu razvratu. Akhm.

Zdi se mi, da ste bolj asket kot hedonist. Ali raje skromni uživač?

Eee, tisti, ki me poznajo, bi rekli, da sem uživač, jaz zase pa … Glejte, trudim se ... Ko se postim, se postim, a to ne pomeni, da bežim od žene. (smeh) Ljudje so prepričani, da post ne pomeni nobenega užitka, napol smrt … Pa ni res! Med postom vas lahko zagrabi tudi močna spolna sla, govorim iz izkušnje. Post bogati odnos med moškim in žensko, izboljšuje kakovost spolnega življenja, čisti in ureja dušo, telo in duha ...

Ste razdražljivi, preden se vam želodec skrči?

Ja, žena mi je kdaj med postenjem že rekla: »Zdaj si pa malo siten, veš!« Mislim, da bolj pri prvih postih, ko se je telo še privajalo na drug način delovanja. Vrsto let me občutek lakote sploh ne zaposluje več in brez težav pišem, berem, delam. Najbolj stabilno počutje pa sem imel v tritedenskem postu letos po novem letu. Verjetno tudi zato, ker sem se vsak dan dosledno dve uri sprehajal.

Se strinjate, da je postenje tudi neke vrste »drogiranje«, od katerega lahko postanete odvisni?

Na neki način drži. Med postenjem se lahko izločajo endorfini, hormoni sreče – telo uživa, če deluje po tem sistemu. Med postenjem me včasih prevzame izjemno dobro počutje, kot bi se nekaj zgodilo v celicah, nekakšna topla dinamika se zgodi od znotraj, ne vem, če me lahko razumete … Tega vam nabasan trebuh ne more pričarati, ker vodi rad v omotico in kmalu spet v novo lakoto. Veliko bolje se počutim z napol praznim želodcem. Želel bi si, da bi se ljudje »drogirali« s postenjem. Naj povem, da se je odnos do postenja na začetku osemdesetih let, ko sem imel prvi v Sloveniji predavanja o postu, do danes zelo spremenil. Takrat je šlo ob tem mnogim na smeh. Ko sem postal predsednik vlade, so rekli: »Zdaj bomo pa lačni!« Danes me ljudje na cesti ustavljajo in sprašujejo o postu, o mojem boju z rakom ... Veliko ljudi ima težave z zdravjem in vedno bolj jih zanima, kako bi si lahko pomagali.

S postenjem ste premagali raka na prostati. Ste tudi zato namenili onkološkemu inštitutu nagrado (tisoč evrov) za dosežke v evropskem prostoru leta 2003, ki vam jo je dodelil tednik European voice?

Pomagal sem si tudi s postom, vendar ne samo z njim. Ko sem zvedel za diagnozo, sem bil najprej presenečen, potem razočaran, nato mi je zadišalo malo po smrti in oblil me je mrzel pot, potem sem si kar kmalu rekel: »Jah, nič, gremo v boj!« Čeprav je uradna medicina dobro opravila svoj del, sem se po posvetih z zdravniki odločil, da grem naprej po svoji poti, in se odločil tudi za zdravilca, ki mi je bistveno pomagal. Med zdravljenjem sem nekajkrat zanihal, in kadar se mi je v naslednjih mesecih v tistem predelu pojavila kakšna bolečina, sem se vedno ustrašil, da je bolezen napredovala. A so me spodbudni rezultati vsakič znova pomirili. Denarno nagrado sem res namenil onkološkemu inštitutu, vendar bo treba za aparat, o katerem je tekla beseda, poiskati še sponzorje, ker je denarni del nagrade letos skromnejši kot lani. Zato zdaj nagovarjam sponzorje.

Kako komentirate očitek, da si zato, ker v Sloveniji niste preveč priljubljeni, ker naj bi dopustili razpad stranke SKD leta 2000 in s tem zavrli možnost uveljavljanja desne politike v Sloveniji, »rešujete obraz v tujih občilih«?

Politik je ponavadi predmet različnih interpretacij in vrednotenj, očitki pa spadajo zraven. Kdor računa samo na hvalo in zmage, naj se ne loti politike. Osamosvojitev Slovenije in mednarodno priznanje sta uspela, združitev SKD in SLS pa ne. Če bi zmagala leta 2000 moja linija, bi bila danes krščanska demokracija verjetno prva ali vsaj druga najmočnejša stranka v Sloveniji. V Bruslju sem v imenu Slovenije po volji državnega zbora. Zunaj imam to srečo, da me prikazujejo takega, kot zares sem, in kot človeka, ki je bistveno prispeval k osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije ter njeni uveljavitvi v svetu. Brez take ocene ne bi mogel predstavljati v Konvenciji o prihodnosti Evrope trinajst držav kandidatk.

Čeprav si vas nekako laže predstavljam za katedrom, je v vas tudi nekaj političnega šovmana. Menda ste zaigrali na orglice na praznovanju rojstnega dne Otta von Habsburga in edini pripravili do petja komisarja Verheugna v Movii, ko ste zaigrali na harmoniko. Čeprav so v Sloveniji pisali o »Peterletovi frejtonarski diplomaciji«, očitno za ljudi v tujini, kjer ste bolj priljubljeni kot pri nas, igrate na prave strune.

Glejte, to ni zadeva taktike, to je moja narava. V Evropi nimam opravka z ljudmi, ki bi me poizkušali diskreditirati in verjetno se tudi nihče ne počuti zaradi mene politično ogroženega. V Sloveniji je šlo za politično nasprotovanje. Za staro politično linijo in del Demosa je bila uspešna SKD trn v peti, zato so se po mednarodnem priznanju začele nezaupnice – dve sem preživel, tretje ne. Tine Hribar je v zvezi s tem povedal, da je bilo rušenje Peterleta prej politično nesmiselno, ker je bil dobra politična izkaznica navzven. Če uporabim vaše besede – očitno sem igral na prave strune. Leta 1996 so me izvolili tudi za prvega predsednika Zveze evropskih krščanskih demokratov. Kar zadeva orglice – harmonike v Bruslju nikoli nisem igral! Ko pa sem Ottu von Habsburgu v družbi več kot dvestotih evropskih poslancev ob njegovi devetdesetletnici zaigral na orglice evropsko himno, se mi je zahvalil po slovensko!

V Evropi so očitno sprevideli vašo širino – da se znate gibati na najvišjih ravneh in biti obenem ljudski. A to, da ste sposobni enako spretno »ponuditi šampanjec ali krvavice«, v Sloveniji zaradi drugih razlogov ne vžge. Kako to komentirate in kakšne so po vašem mnenju možnosti, da boste izvoljeni kot eden izmed sedmih politikov v evropski parlament?

Kar zadeva evropski parlament, kaže dobro – v več anketah sem bil zadnje čase prvi, na Delovi lestvici pa sem zadnjih nekaj mesecev najviše med »pomladnimi« politiki. Glede »šampanjca in krvavic« – zaradi moje širine in ljudskosti večina ljudi nima težav, dežurni nergači pa barvajo zadeve drugače. V politiki lahko motita tudi pristnost in socialna inteligenca. Za partijo sem bil vedno problematičen – nikoli se jim nisem pridružil (hvala bogu, me tudi niso vabili), potem sem bil, nebodigatreba, izvoljen za predsednika prve demokratične slovenske vlade. Stara linija je takrat novo oblast po radiu pozdravljala z »dober dan, žalost« ali »travo bomo jedli«. Kljub uspešni osamosvojitvi jim je pri marsikom uspelo uveljaviti negativno podobo. Še danes, ko me kdo prvič sreča, reče: »Saj ste čisto drugačni, kot pišejo o vas!«

Ste res pozabili papežu poljubiti roko ob slovesu?

Ne, to ni bila napaka – tako so napisali, ker ne vedo, da tega po protokolu ni treba narediti. Jaz tega ne delam, ker spoštovanje do njega izražam drugače. Ko pa smo bili s predsednikom Kučanom sprejeti pri papežu, sta imeli najini ženi tančici kot veleva protokol.

Drži to, da z nekdanjim nadškofom in zdaj kardinalom dr. Francem Rodetom nista v najboljših odnosih?

Z dr. Rodetom sva se spoznala že leta 1968, preden je šel v Rim. Spomnim se tudi njegovega pisma, v katerem je izrazil navdušenje in svoja velika pričakovanja, ko sem prevzel vlado. Sicer pa, kot še s kom drugim, tudi z dr. Rodetom nisva v popolnem soglasju glede vseh vprašanj.

Naredili ste izpit za jadralno in motorno letalo. Zakaj niste postali pilot? A) zaradi slabega vida, ker ste med štopanjem po Evropi doživeli karambol, B) ker je bil vaš oče domobranec ali C) ker kdor visoko leta, nizko pade, vi si pa tega niste želeli?

D), ker me kariera vojaškega pilota ni zanimala! (smeh) Po končanih izpitih sem bil, tako kot vsi, povabljen na vojaško akademijo v Zadru. A ker me ni zanimalo vojaško, ampak športno letenje, sem na sekretariatu za ljudsko obrambo v Trebnjem rekel, da ne bi šel v Zadar! »Ti si mislil, da boš lahko šel?!« se je začudil tajnik. Odgovoril sem mu, da so me oni povabili, ampak da ne bi šel. Vprašal sem, zakaj ne, pa je rekel: »Ti že veš, zakaj …« Nič direktnega mi niso rekli. Vsakomur, ki se odloči za politiko, bi svetoval, da vsaj poizkusi s tečajem letenja – to je dobra šola zbranosti, koordinacije, upoštevanja različnih dejavnikov naenkrat … S to razliko, da lahko med letenjem pride do nesreče, če sam narediš napako, v politiki pa tudi, če jo naredi kdo drug. Še raje kot zaradi napak pa vas spravijo na tla, če uspevate.

Oče je bil krojač in mama šivilja. Znate kaj skrojiti, zašiti ali je kovačeva kobila bosa?

Krojiti ravno ne znam, šivanko pa še vdenem! Mama je včasih doma delala za Jutranjko, jaz sem ji pri tem pomagal tako, da sem šival gumbe na telovadne hlače. Pri nas smo začeli kot kajžarji in živeli precej skromno. Vesel sem, da so me starši zgodaj navadili na delo. Od šestega razreda sem med počitnicami zmeraj delal, da sem kaj zaslužil. Kakšnega posebnega žuriranja takrat ni bilo; žoga pa nas je zelo vlekla. Kar sem zaslužil z merjenjem gozda v Mokronogu, sem porabil za nakup telice, ki sem jo potem dobro prodal in si z denarjem kupil prvo kitaro in fotoaparat.

Politika je tudi v Sloveniji v preteklem desetletju začela dobivati zahodnjaški pridih šovbiznisa – Pahor z dodelano zunanjostjo, Jelinčič s svojim burkaštvom … Začetek »mehkejšega« predstavljanja politikov je bila morda Mladinina naslovnica Milana Kučana s črno mačko v naročju … Vi niste od vsega začetka tulili z volkovi – ko ste postali prvi predsednik vlade, ste imeli le eno obleko. Menda ste jo zamenjali šele, ko vam je prijatelj prinesel novo, češ da vas v stari »ne prenaša več«?

Dolgo sem živel študentsko in obleki nisem posvečal veliko pozornosti – imel sem poročno obleko in eno kravato. Prvi mesec predsedovanja sem res preživel z eno obleko in kravato, a takrat smo se bolj ukvarjali z osamosvojitvijo kot pa s frizuro in oblekami … No, gospod Ivan Kapetanovič, ki je odprl prvi butik v Ljubljani in se je tudi včlanil v SKD, je rekel: »Lojze, ne morem te več gledati takega!« in mi iz Trsta prinesel dve obleki. Edino kravato, ki sem jo imel takrat, sem pa pozneje izgubil v Budimpešti. Imel sem srečo, član predsedstva Zlobec je bil takrat ob državni mercedes! Zunanja podoba politika še zdaleč ni nepomembna, a je hudo, če postane prevladujoči element. In še huje je, če ljudje tega niti ne opazijo, hehe!

Bi zase rekli, da ste družabni samotar?

O, to ste pa dobro zadeli! Že veliko se jih je trudilo, kako bi me opredelili, pa je tole še najbolje. Ampak saj nisem s tem nobena izjema – čeprav smo družabni, vsi potrebujemo tudi nekaj samote. Ko ste v tišini in sami s seboj, se sprostite, na plano pridejo stvari iz podzavesti, marsikaj se uredi, čisti … Rad grem sam v hribe ali letet – oboje je samotno početje, a pomaga h kakovosti odnosa do drugih. Potem grem še raje med ljudi.

Kako se odzovete, ko začutite, da ste na spolzkem terenu – ko nečesa ne znate, niste bili obveščeni?

Ponavadi mi takrat ne zmanjka glasu. Nisem paničen, poizkušam mirno reagirati. Ni mi težko tudi priznati napake, povedati, da nečesa ne vem.

Pohota je eden izmed svetopisemskih sedmih grehov. Ali grešite v tem smislu?

Eee, mislim, da je pohota upravičeno označena za grešno. Stare kulture so vedele, kaj krepi odnos med dvema in kaj ga odmika od tistega, kar ga lahko bogati. Razlikujem med srečo in užitkom, tudi med pohoto in poželenjem. Sreča vodi v polno, sam(o) užitek pa hitro v prazno. Nizanje užitkov ne vodi nujno v srečo, sreča pa zaobjema užitek. No, nekaj zdravega poželenja v človeku mora biti – nekaj strasti, pričakovanja, da se potem zgodijo lepe stvari.

Se torej tudi gospodu Peterletu včasih pletejo po glavi grešne misli?

O, se mi! Še svetnikom so se! Saj ne gre toliko za to, ali so misli grešne ali ne, ampak bolj za to, kaj z njimi potem naredimo! So misli, so besede in so dejanja. Človek ima skušnjave – to je človeško – pomembno je , kakšno je nadaljevanje. Kako bi bil videti svet, če bi tekli za vsem, kar si poželijo oči?!

Se mi prav zdi, da potrebujete ob sebi podredljivo partnerko?

Imel sem srečo, ker sem se odločil živeti z osebo, ki v zasebnem in javnem življenju ne nastopa moško ali nesuvereno. To bi me zelo motilo. V zakonu naj igrata partnerja vsak svojo vlogo, a naj se obenem zavedata tudi svojega drugega pola. Nikoli se nisva z ženo pogovarjala o tem, kdo je pri hiši copata. Tudi denar imamo skupen. Nismo stereotipna družina, kjer je eden samo za piskre in drugi samo za javnost, čeprav meni pripada več tega drugega in njej več prvega … Vsekakor bi težko živel ob kakšni goski in žena težko ob kakšnem medlem mečkaču. Jaz hočem imeti žensko, ona pa dedca. (nasmešek)

Ste do poroke živeli v celibatu?

Kolikor se je dalo. Pomemben je celibat v dvoje po poroki. Kot konservativec sem se odločil za eno žensko, to je moja žena. Čedalje bolj mi je všeč, da oba lahko rečeva, da se nekaj lepega dogaja samo med nama.

Vas je bilo strah, ste se želeli soprogi dokazati kot ljubimec, ko sta se prvič ljubila?

Ni me bilo strah, me je pa zelo zanimalo, kako to gre. (sramežljiv nasmešek) Bilo nama je lepo kot vsem, ki se imajo radi.

Zaznate, ali ženska hlini orgazem?

Moja žena mi ga ni še nikoli! Drugod pa take izkušnje ne iščem.

TEKST: Nina Orel

FOTO: Grega Gulin

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel