»Sam se nikoli nisem označil ne za seksologa ne za seksoznalca. To so mi nalepili mediji. Jaz se deklariram za pornofila.« Celo zagrizenega, kot sem nekje prebrala. »Zagrizenega, seveda. Že 30 let gledam te stvari in še vedno me zanimajo. Sem potrjen, ne morem pomagati. Zasvojen – totalno,« se spet malce posmehuje. I love porn, potrjuje napis na rožnatem gumijastem obročku, ki mu binglja na zapestju.

Max ga je lani prinesel z Venusa, erotičnega sejma v Berlinu, ki ga obiskuje, popisuje in fotografira že od leta 1999. Prve tekste, filmske kritike, je objavil v Delu in Slovenskih novicah, še prej je delal na Radiu Študent. Zdaj je že 13 let novinar Mladine, »posvojili« so ga tudi pri Premieri, 24ur.com in Vročem Weekendu.

»Sex and drugs and rock’n’roll. To je bilo vedno naše vodilo. Od drog potem končaš na pivu, kar je v bistvu še najmanj škodljivo, pa še dobro gre skupaj z rock’n’rollom in seksom,« povzame izza sončnih očal in srkne nov požirek.

Kdaj ste gledali prvi in kdaj zadnji pornič? Se vam sanja, koliko ste jih videli v življenju?

Zadnji pornič sem gledal včeraj, prvega … mislim, da v četrtem razredu. Kot desetletniki smo čisto padli noter. Najbrž predvsem zato, ker je bilo prepovedano in malo nevarno. Oče je zdravnik in doma je ogromno literature, tudi s tega področja. Ko potem malo usklajuješ tisto, kar se dogaja v fikciji, s tistim, kar je resničnost, vidiš, da v bistvu držijo samo znanstveni izrazi. In si zelo hitro razjasniš, kje je meja med fikcijo in realnostjo. Jih pa – porničev – ne štejem. Pogledam tisto, kar je zanimivo.

V bistvu pogledam vse, kar je na našem trgu. Za eno Slovenijo z dvema milijonoma ljudi, kar je vse skupaj za eno malo večje evropsko mesto, so pri nas ta tisk in ti nosilci slike nadpovprečno zastopani. Kar pomeni, da nekdo to gleda … Dosti je ljudi, ki se za to zanimajo, celo takih, ki to področje enciklopedično obvladajo, ampak si tega ne upajo povedati.

Kdaj pa ste nazadnje videli pornofilm na javni televiziji? To so nekateri zadnje čase izpostavljali kot problem …

Hja, jaz bi rad to videl! Tudi na Mladini smo iskali te ljudi, vse nas zanima, kdaj so to videli. Ker bi tudi mi radi to videli, ne. Pa nihče ne ve ... Jaz na javni televiziji še nisem videl porniča.

»Porničev in z njimi seksa je dandanes več, vseeno pa so neprimerno manj popularni od predhodnikov iz sedemdesetih,« ste zapisali. Zakaj?

To je res. Leta 1972 se je zgodil tisti veliki pok, ki je povzročil v družbi določene tektonske premike – ko se je na velikem platnu prvič pojavil hard core film, Deep Throat. Prej je bil hard core domena zaprtih moških družb, ki so na projektor­čkih rolali te stvari, zato so bili ljudje šokirani, jasno. Zdelo se jim je čudno, zakaj se ti ljudje ne skrivajo. V bistvu: kaj jim je, da se kažejo, da si upajo pokazati zadevo? Mislim, kaj so pa pokazali?! To je sovpadlo z obdobjem Vietnama in teh trapastih zadev, ki jih je takrat počela Amerika, in je bistvu tudi malo pripomoglo k temu, da se je začelo govoriti o svobodi, o oblikah svobode in o represiji nad določenimi vsebinami.

Takrat se je prvič začelo javno govoriti o takih stvareh, kot so deli ženske anatomije, za katere ženske sploh niso vedele, da jih imajo. Ko se je prvič, recimo, reklo »klitoris« na sodišču, so vsi samo debelo gledali. Film Globoko grlo je v bistvu premaknil meje družbenega dojemanja, meje fenomenologije vsega, kar se je dogajalo. In je seks pripeljal v prvi plan. Ne tak seks: politično korekten, spoliran, lep … ampak seks, kot je. Takrat so ljudje lepo videli na platnu, kako se te stvari dela.

Ampak zakaj je torej to zdaj neprimerno manj popularno?

Zato, ker lahko to zdaj počne vsakdo. Kamera je postala najbolj pri­ljubljen spolni pripomoček in vsakdo lahko dela filme. Čar se je pravzaprav izgubil s prihodom videa, ki je to industrijo malce ubil … Naredil je to, da je pač vsakdo to lahko gledal doma in ljudje niso več hoteli v kino. Zdaj tega niti doma nočejo gledati, ker lahko vsakdo sam snema te filme. V bistvu je stvar prišla tja, kjer je hotela biti – v vsak dom. Zdaj smo vsi filmarji, kar se tega tiče. Saj zato so pa izumili to zadevo, ne? Japonci so naredili video, da ne bo treba tistim, ki jih je sram, hoditi v kino gledat porniče. Kamero so pa izumili za tiste, ki niso zadovoljni s tem, kar vidijo v porničih.

Skratka, ves tehnološki razvoj se je zgodil samo zaradi porničev? (smeh)

Definitivno! Mogoče boste brali kakšne druge teorije, ampak ne držijo. (smeh) In zdaj, bolj ko je ta žanr doma, bolj ko ga imamo pred seboj, bolj ko živimo z njim, bolj ljudi moti ... Revolucija je končana, zdaj gre stvar lahko samo še nazaj.

O tej temi veliko pišete, objavili pa ste tudi kar nekaj fotografij. Nekatere od njih so kar zelo »konkretne« …

Ja, moje želje, da bi bil velik fotograf pa da bi ženske slačil, se niso uresničile, zdaj jih moram pa hodit po sejmih lovit ... (smeh)

Pravzaprav sem hotela vprašati, ali je v vas morda neizživet pornoproducent ali pornoigralec?

Ah, to ne. To je pač hobi, ki mi je bil vedno pri srcu. Fotografe sem občudoval že takrat, ko je v Jugi izhajal Start. Res so mi bile všeč te fotke …

Kaj je na fotografiji, o kateri ste pisali pred kratkim, da je leta 1940 obkrožila ameriški tisk in je naenkrat povzela desetkrat »Don’t!« oziroma deset prepovedi takratne hollywoodske produkcije?

To je bila neka ženska, ki je stala tako, malo razkrečena – ena noga gor, z razporkom na krilu, z mitraljezom v roki, s cigareto v ustih, zraven je bil mrtev policaj … Spodaj so samo še pripisali tisti »Don’t!« in je Hollywood imel vodilo, česa ne sme biti v filmih. Če se je pojavil kak motiv s te fotografije, se je takoj zgodila cenzura: »Škandal! Ogrožena integriteta filma!« in take neumnosti. Porniči so pravzaprav edini žanr, ki se lahko razvija nemoteno, ne da bi mu kdo postavljal meje. To je pač stvar, ki je že sama po sebi marginalizirana in tukaj ni neke moralne večine, ki bi pazila na to, kaj se snema, kdo lahko to gleda …

Ali lahko za naše bralce opišete fotografijo iz leta 2006, ki sem jo ravnokar položila na mizo?

To fotografijo … (smeh) Lepo izgleda. Bi jo moral opisovati? … Ne vem, če se vprašam, kaj hoče povedati, mislim, da pač napoveduje, da bo v številki tega meseca objavljena Rebeka. Jaz vidim, da je to reklama za Playboy. Na tej fotografiji ne vidim »Don’t!«, ga ni. Nič takega ni na njej, česar ne bi videli v slovenskih filmih, v slovenskih medijih … Ne vem, kaj bi tukaj moral videti med vrsticami.

Kot veste, je oglaševalsko razsodišče presodilo, da je Playboy s to fotografijo na jumbo plakatih prekršil oglaševalski kodeks …

Iritantna fotografija! To je iritantno, tako se je glasila razsodba. Ej, mene iritira 95 odstotkov reklam, ki se vrtijo na nacionalni televiziji! Okej, me iritirajo, pogledam stran. Ne morim drugih, ki jih morda to zanima. Verjetno je 95 odstotkov ljudi, ki jih to zanima, sicer se to ne bi vrtelo. Ampak da si bomo zdaj vsiljevali … Da neka zafrustrirana manjšina tukaj javno uveljavlja svoje predsodke, to se mi zdi fašizem. Pri tem plakatu ni čisto nič spornega.

Mislim, videti tukaj karkoli neprimernega, na tem plakatu, je res neprimerno, no. Ne samo, da nas to vrača kakšnih 50 let nazaj. Mislim, da to prinaša tisto najbolj ostudno puritanstvo, kar si ga lahko zamislimo. Čisto navadna golota, ki je na plažah vidiš, kolikor hočeš! Ljudje se hodijo »drenjat« v Portorož in tam so gole bejbe z golimi joški, pa noben ne gre do kopališkega mojstra in mu govori, naj tisto žensko zapre. Tukaj, ko so pa doma, jih pa to iritira! To je grozno! To je bil zame šok …

Pogosto pišete o cenzuri. Kaj je to?

Cenzura je to, da nekdo uradno žali mojo inteligenco. In to počne nekaznovano. Nekdo da film v kino in misli, da jaz – kot polnoleten, odgovoren človek – v tistem filmu ne smem videti spolnega akta, ker da mi lahko škodi. To jemljem kot žalitev inteligence in integritete.

Pa je vam že kdo kdaj poskušal cenzurirati ali je cenzuriral kakšne tekste ali fotografije?

Pogosto … (smeh) V vseh medijih. Ampak … V bistvu to ni bila ravno cenzura. V Mladini, recimo, mi niso še nikoli cenzurirali tekstov, ampak so jih samo krajšali, ker so bili res predolgi. Če bi mi spreminjali izraze, ki bi bili lahko moteči, bi rekel, da je to cenzura, pa mi jih niso. Sem pa nekoč – ko se je vrtel dokumentarec Kurba – napisal naslov za Premiero: »S spermo v očeh.« In ni šel skozi. (smeh) Take malenkosti se dogajajo. Je pa nasploh res, da take vsebine zatirajo predvsem oglaševalci.

Na Mladini smo imeli problem, ko je določeno podjetje, ki prodaja lepe, velike, drage avte, videlo, da se je v rubriki, kjer pač slikamo stvari, ki se dogajajo na odrih, pojavil en lulček. Pač kot del predstave. Tisti oglaševalci so pogledali to revijo in rekli: »Joj, mi pa v pornografskih revijah ne moremo oglaševati!« Potem je moral naš marketing napeti vse svoje sile, da je tem gospodom razložil, da to ni pornografija. Torej – kdo ima tukaj v rokah oblast? Oglaševalci. Ne politika, oglaševalci usmerjajo medije. Politika mora samo pritisniti na oglaševalce, pa ima vse medije v Sloveniji.

Ali je za vas samoregulacija enaka kot samocenzura?

Ne. Mislim, da je samoregulacija pač to, da se sam prilagajaš nekim splošnim zahtevam trga. Samocenzura je pa to, da nekaj umikaš, zato ker določen segment trga to zahteva.

Me zanima, kakšen je bil vzgib, da ste eni od kolumn dali naslov: »A koji k**** ste pa vi?« Zakaj zvezdice?

Jaz sem napisal: »A koji kurac ste pa vi?« To je citat iz filma Tu pa tam. Zvezdice so redakcijsko delo. (smeh) To je isti medij, ki je cenzuriral tudi tisti drugi naslov. Mislim … Spremenil, priredil, bomo rekli.

Se pravi, da pri vas ni zvezdic?

Ne, ni zvezdic. Ni pa tako, da bi uporabljal vulgarizme, če ni treba. Lahko jih, ampak ne bom pa pri tem vztrajal. Po svoje se moraš tudi prilagoditi mediju, za katerega pišeš. Jaz bi kolumno lahko pisal tudi za Družino, če bi me kdo povabil. Prepričanj ne bi spreminjal, seveda pa bi pazil, kakšno terminologijo uporabljam. Če pa te začne nekdo preveč omejevati, če začne ukrivljati tvoje poglede na svet, potem je pa druga stvar. Dokler smo samo pri izrazih, še ni tako grozno.

Ko je začel izhajati Playboy, ste nekje napisali: »Dajte no, revija, kot je Playboy, pa bi že morala vedeti, da je erotika le politično korekten izraz za pornografijo, da razlika med erotiko in pornografijo v resnici ne obstaja. Odvisno pač od konservativnosti ­pogleda.« Če ni razlik med erotiko in pornografijo, zakaj potem sami uporabljate izraz »trda erotika« in pri tem verjetno ne mislite ravno na naslovnico Playboya?

Da se ne ponavljam. Prav za to gre – vsi ti izrazi pomenijo isto: pač pornografijo. Sam ne delam razlik pri tem, ampak ker ljudje različno gledajo na te stvari, se jim izrazi malo prilagajajo. Golota moti, na splošno. Ne glede na to, kako jo boš označil, bo motila. Mislim, da politična korektnost teži k temu, da bi pač seks dali v neke politično korektne okvire. Tega se pa ne da! Seks ne more biti politično korekten. Je tak, kot je. Če ti je všeč, ti je všeč. Če ne, pa – ga ne glej, ne?!

Mene nobena golota ne moti, nikjer. In je tudi ne bi kratil drugim. Ta strah – to ni strah pred seksom, to je strah pred podobo seksa v javnosti … »Pusti se voditi. Tistemu, kar mi nadziramo.« Seksa pa ne moreš kontrolirati in iz tega izvira tudi paranoja cerkve kot institucije pred spolnostjo. Kakor prideš do te svobode, ki prinaša določeno srečo in zadovoljstvo, preprosto ne čutiš nobene potrebe več po nekih duhovnih pastirjih ali gurujih, takih ali drugačnih…

Lani ste bili v precej bolj sproščenem okolju v Barceloni, na enem »najbolj divjih, drznih in nazornih erotičnih ­filmskih festivalov«, kot ste zapisali. Kako je tam? Predvsem me zanima, kakšen je užitek sprehoda med sejemskimi stojnicami s seksom?

Poglejte, če bi jaz hotel uživati v seksu, bi doma gledal porniče. In seksal. Če grem na sejem v Barcelono, pa rabim tudi neki presežek, ne? Tam se lahko z določenimi akterji pogovoriš kaj o biznisu, izveš stvari iz prve roke, podpišejo se ti na kakšno fotko … Čista fanovska zadeva. In pač poglabljanje znanja o določenem fenomenu. Deset odrov, menjavajo se različni akterji, potekajo avdicije v živo, predstavitve določenih zvezd in produkcij … Greš pač pogledat šov. Tja sem šel, ker so vsi govorili, da je zelo eksplicitno. In prav res je eksplicitno! Polovice svojih fotk ne morem nikjer objaviti. (smeh) Tam je res težko posneti fotko, ki ne bi bila eksplicitna.

Kako pa se tovrstna izkušnja primerja z izkušnjo gledanja porničev?

Tam pač izvajajo vse za publiko, v živo. Zakaj pa greš gledat na primer Natašo Barbaro Gračner, kako igra Ofelijo?! Tam greš pa gledat Lauro Angel, kako fuka. To je zelo podobna stvar, odvisno pač, kateri aspekt te zanima. Nataša Barbara Gračner ne more početi tistega, kar počne Tera Patrick, in obratno. Čeprav … Mogoče bi Tero Patrick še dal v kakšno gledališko vlogo. Vem pa, da Nataše Barbare Gračner ne bomo dali v pornič. (smeh)

Pornoindustrija samo v ZDA na leto ­ustvari več kot deset milijard dolarjev ­prihodka. Lahko poveste še kaj več o seksu kot talent showu in industriji?

Je treba povedati kaj več, kot pove ta cifra? (smeh) Mislim, da je to tako fascinanten podatek, da res nimaš kaj dosti razglabljati. Evropska industrija je precej blizu temu, govorimo o resnem proračunu. Mislim, da se je v Ameriki pod Bushem – zdi se mi, da leta 2003 – prvič zgodilo, da je ta industrija dosegla manjši profit kot prejšnje leto. Lahko pa povem še to, da samo Amerika posname več filmov, kot jih lahko kdo pogleda v enem letu, če bi 24 ur na dan gledal samo porniče. Torej, moral bi imeti kakšnih šest življenj, da bi gledal vse, kar se posname.

Pred časom ste objavili intervju, v ­katerem je vaš sogovornik menil, da gre pri porničih za izkrivljanje spolnosti, za ponavljanje, ki služi vzburjenju in ­zavajanju tistih, ki so osamljeni in čutijo potrebo po ljubezni, spolnosti in intimnosti. Taki filmi po njegovem nimajo nobene zveze z resničnostjo. Kaj pravite na to?

Če bi imeli zvezo z resničnostjo – kdo bi jih pa gledal?! (smeh) V tem je njihov čar: da povejo, kaj vse zamujamo. Kaj vse bi lahko počeli, pa ne moremo. Ali pa ne smemo. Ali pa si ne upamo. Ali pa nam ne pustijo, kakorkoli. Ali gledate filme zato, da bi videli, kaj se dogaja okoli vas, ali zato, da bi videli, kaj bi se lahko dogajalo okoli vas?!

TEKST: Neva Nahtigal

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord