Bila je popolno bitje, krhka in vražje pogumna Leloo, ki v imenu ljubezni in zaradi nje rešuje ne le modri planet, temveč vso galaksijo. Kmalu nato se je prelevila v Bessonovo Ivano Orleansko. Imenovali so jo režiserjeva muza, saj je zaigrala v vlogi, ki sta jo nekoč upodobili legendi Ingrid Bergman in Jean Seberg.

Milla, ki je z dvanajstimi postala najmlajši model na naslovnici revije American Fashion Magazine, ostaja zvesta modi (podpisala je pogodbo z L'Orealom), malo manj glasbi (čeprav so bili njeni plošči Božanska komedija kritiki zelo naklonjeni) in seveda filmu; igrala je v drami He Hot Game Spikea Leeja, Wendersovem Hotelu za milijon dolarjev in Zoolanderju, te dni pa jo lahko v kinu občudujemo v zf akcijskem trilerju Nevidno zlo njenega prijatelja in trenutnega ljubimca Paula Andersona.

Ni se mogoče izogniti primerjavi med vami in Brooke Shields – obe manekenki, obe je zaznamovala Plava laguna. Povejte nam, v čem se razlikujeta?

Brooke je že od nekdaj v precejšnji meri ljubljenka Amerike, jaz nisem. Tujka sem. Rusinja. Z desetimi leti sem se preselila v Evropo, se posvetila glasbi, posnela album in se odpravila na turnejo s svojo skupino. Približno tedaj, ko se je ta epizoda končala, sem že snemala Peti element. Med podobnosti sodita najini gospodovalni materi. Mama je zame od nekdaj želela, da bi postala igralka. Zelo podobno se je godilo Brooke. Obe sva bili najmlajši od deklet, ki so se pojavile na naslovnicah modnih revij. Ona pri trinajstih ali štirinajstih, jaz pri dvanajstih. In upam, da bom v svojih tridesetih tudi jaz imela televizijsko postajo kot ona.

Kateri od obeh filmov o Plavi laguni je bil boljši?

V splošnem je bil njen boljši, toda jaz sem boljša igralka.

Kaj je tisto najpomembnejše: nadarjenost, ambicije ali dober agent?

Vse troje. Največja napaka večine igralcev in drugih umetnikov je, da se zanašajo zgolj na svojo nadarjenost. Toda talent brez discipline ne pomeni nič. Moja mama je v Rusiji obiskovala filmsko šolo, ki je bila ena najzahtevnejših v šestdesetih letih. Ena od stvari, na katero me je venomer opozarjala, češ da jo moram spoštovati, če se hočem obdržati na površju, je bila: »Milla, najbolj nadarjeni otroci v tej šoli (bila je štiriletna) niso prišli do četrtega letnika. Med najboljšimi v zadnjem letniku so bili tisti, ki so bili najmanj nadarjeni, a so garali kot črne živine.«

Kaj je potemtakem nadarjenost? Z njo se rodiš, vendar če ni izbrušena, če ni disciplinirana in usmerjena v pravo smer, postane razdiralna. Spreobrne se v goli ego, v prepričanje »genij sem, nič drugega ne potrebujem, lahko popivam, lahko sem nesramen ...« Poznam tipa, ki je izjemen pisec, dela pa v pralnici avtomobilov. In nikoli ne bo ničesar ustvaril, ker nima močnega motiva za to. Agent? Tega imam.

Kako kaj evro vpliva na vaše življenje?

Oh, na evro se popolnoma nič ne spoznam. Vem samo, da Angleži nočejo imeti nobenega opravka z njim, in jaz tudi ne. Angleži se dobro zavedajo, da imajo najmočnejšo valuto na svetu. Kar se denarja tiče, jim zelo zaupam.

Je Milla okrajšava za kakšno drugo ime?

Ja, za Milico. Si lahko predstavljate? Milica Jovovich? Že Milla je dovolj težko. Vsak dan preklinjam svoja starša. Le zakaj mi nista spremenila imena?

Je za žensko pomembno, da preizkusi vsaj enega francoskega soproga?

Francozi so fantastični. Vedo, kako je treba ravnati z žensko. Zelo jih priporočam.

Kaj lahko kot model svetujete za preživetje modnega snemanja?

Najbolj gladko ga prebrodite, če se vam po glavi podi čim manj misli. Konec koncev ljudje pričakujejo od vas samo določen videz, in bolj ko se boste upirali temu, teže ga boste dosegli. Sama storim natanko tisto, kar zahtevajo od mene. Profesionalka sem. Modna snemanja sprejemam precej avtomatsko. Opravljam svoje delo, sem prijazna in vljudna in nato odidem domov. Poziranje z umetniškega stališča nikomur nič ne da, razen če ste fotograf ali stilist. Manekenke stojijo na najnižji stopnički v modni industriji. So najmanj ustvarjalne.

Ste uživali, ko ste bili še dekletce?

Ja, preživljala sem lepe čase. Mislim, da je bilo moje otroštvo vse prej kot običajno. Bilo je kot ravnovesje dobre in zle čarovnije. Na osebni in družinski ravni sem imela veliko težav, po drugi strani pa sem delala in iz dneva v dan bolj razumela stvari okoli sebe. Bila sem zelo ustvarjalna, obiskovala sem veliko tečajev, igrala na kitaro. Družila sem se s prijatelji in ušpičila marsikaj slabega; počela sem pač stvari, ki si jih želi vsak najstnik.

Že zelo zgodaj sem imela priložnost živeti odraslo življenje in se hkrati izživeti kot otrok. Pri šestindvajsetih je moje življenje precej trdno. Nisem kot študent z diplomo, ki se sprašuje: »In kaj naj počnem zdaj?« Imam veliko načrtov, lastno podjetje, pravkar sem kupila hišo, pazljivo se lotevam še nekaterih občutljivih vlaganj. Zelo mi prija, da sem sredi dvajsetih, da imam vse svojih rokah in da nisem zmedena in podivjana.

Kako uspešno ste skrivali svoja leta? Ste morali kdaj lagati glede svoje starosti?

Ko smo s prijatelji zahajali v lokale in klube, smo imeli vsi lažne osebne izkaznice, na katerih si nismo bili niti najmanj podobni, saj smo jih našli na straniščih. Toda odgovorni na vhodu se niso ubadali s tem. Če si bil mlad in lep, so te vedno povabili noter.

Utrgali ste si precej cvetov z vrta samskih moških. Zdi se, da ni potrebno veliko, da nekdo pritegne vašo pozornost, toda kaj je potrebno, da jo zadrži?

Na to je težko pokazati s prstom, saj se ni obdržalo nobeno od mojih razmerij. Vse od svojega sedemnajstega leta sem z nekom, toda zveze trajajo od dve do štiri leta. Ob prvem srečanju z moškimi jih očaram s svojo neodvisnostjo. Všeč jim je, da sem mlada, čedna, da imam dovolj denarja, trezen odnos do življenja in da ne potrebujem nič od njih. Ne vedo, kako naj me osvojijo. Kmalu pa jih začnejo stvari, ki so jim bile prej na meni všeč, odbijati: »Ves čas samo delaš. To potovanje moraš odpovedati. Nisi me poklicala.«

Telefon sovražim. Dva mobilna telefona imam, pa nikoli ne vem, kje je eden ali drugi. Samo enkrat na teden preverjam telefonsko tajnico. Kar se tiče telefoniranja, sem najslabši človek pod soncem. Vedno rečem: »Za zmenek se raje dogovoriva kar tukaj in zdaj, ker ne maram telefonskih pogovorov.« Prav tako ne maram dolgih in pomembnih razprav po telefonu, kar nekatere spravlja v bes. Ljudje so lastniški. Tudi sama nisem imuna na to, toda pri moških si večinoma želim, da bi mi dajali več svobode.

Moji dnevi so natrpani: raziskujem, berem, igram kitaro, opravljam poslovne pogovore, hodim na avdicije. Zdi se, da uspešno poslovno življenje pogojuje katastrofalno zasebno življenje. In v hipu, ko je tvoje osebno življenje čudovito, se zaveš, da ne delaš. Toda moj sedanji fant je izjemen. Skoraj leto dni sva že skupaj. Doživela sem marsikaj, kar me je postavilo na čustveno preizkušnjo, pa je vzdržal z mano. Ne vem, morda je on tisti pravi.

Kako moškega zavarujete pred občutkom, da ga izkoriščate?

Vedno sem mislila, da jim prija, če so izkoriščani, in ni mi jasno, zakaj bi jih morala obvarovati pred tem. Uporabi me, ljubi, daj, izrabi me. Morda se čez leto dni spet srečava in povedala bom, če se in kako se obnese to, kar mi je zdajle padlo na pamet.

V reklami za Donno Karan ste z Garyjem Oldmanom v Parizu in z Jeremyjem Ironsom v Vietnamu. Kako to razumete?

Predstavljala naj bi mednarodno, neodvisno žensko, ki se druži s starejšimi sofisticiranimi moškimi. Ljubi enega, ga zapusti ter odide v eksotičen kraj z drugim. Na koncu snemanja sem pripomnila, da bi morala biti naslednja reklama posvečena oblekam za bodoče mamice: »Če bo v naslednji kampanji spet z drugim moškim, bo videti kot popolna cipa.« Toda uporabili so drugo manekenko, zato vsa stvar deluje, kot da si je moški našel novo prijateljico.

Kam na lestvici iskanja načinov za popestritev vsakdanjosti bi uvrstili krajo v veleblagovnicah?

Zelo nizko. Osvobodite Winono (Ryder, ki je imela težave z zakonom zaradi tatvin, op. ur.)!

Katere od svojih hudih prekrškov bi našteli, če bi, denimo, dobili možnost predsednikove pomilostitve?

Nobeden ni tako hud, da bi bil vreden predsednikove pomilostitve. Nič takšnega nimam na vesti. Pravkar sem se vrnila s smučanja in, trapa, takoj skočila deskat na velike valove. Izgubila sem nadzor in treščila ob vodo tako močno, da se komaj premikam. Besna sem sama nase. Zdajle bi lahko uživala v smučanju, pa sem morala tvegati.

Manekeni hočejo postati igralci in igralci hočejo postati rokovski zvezdniki. Kaj človeka najbolj izpolnjuje?

Zabavništvo nikogar ne izpolnjuje. Morda koga od najstnikov, pa še o tem nisem prepričana. Neprestana tekmovalnost, ki ji je podvržen igralec, pomeni smrt za načela. Igralci bi bili veliko prijaznejši drug do drugega, če bi ne bilo pritiskov agentov in menedžerjev. V zabavništvu je vse preveč skušnjav.

Katera kariera pa je najbolj tvegana?

Manekenstvo, ker ni nobenih pravil. To dejavnost so zakoni preskočili. Nobenih predpisov ni, koliko ur na dan sme delati mladoletna oseba, ali če še hodi v šolo. V igralskem poklicu mora biti na snemanju prisoten vsaj učitelj. V Milanu je veliko deklic med štirinajstim in sedemnajstim letom starosti, ki se srečujejo z nevarnimi stvarmi. Veliko teh deklet nima staršev ob sebi in so zelo zmedene. Opustile so šolo in so kot lahkoverne male ostrige, ki samo čakajo, da jih kdo pobere. Na žalost so brez nadzora staršev ali nekoga, ki pozna razmere, lahek plen.

V igralskem in glasbenem poklicu pa za umetniki stojijo disciplinirani ljudje, ki so jih spravili tja, kjer so. Manekenstvo je prej dolgočasno kot težavno. Traja lahko ves dan, ni pa duhovno zahtevno. Lahko ga primerjamo z učencem četrtega razreda osnovne šole, ki se je znova znašel v prvem razredu. Po tednu dni se začenjaš dolgočasiti in naravnost čakaš na nekaj, kar ti bo v izziv. Edina takšna stvar je obiskovanje klubov in lokalov po delu. Snemanje filma pa je naporno, in ko je končano, si želim samo domov in v posteljo.

Ali so huliganski nogometni navijači del zabave ali nujno zlo?

Oboje. Moj fant, ki je Anglež, trdi, da je nasilje sestavni del obiskovanja nogometnih tekem. Razlika med ameriškim in angleškim nogometom je v tem, da se za ameriški nogomet zanima vsa družina, medtem ko se za angleškega ne. Samo popoln norec bi peljal otroka na angleško nogometno tekmo, kjer vsi mečejo predmete v navijače nasprotnega moštva. Ne, to res ni družinski šport.

Skoraj vse slavne Ukrajinke so se zapisale umetnostnemu drsanju, dvigovanju uteži ali orodni telovadbi. Kako ste vi, glede na to, da je bila vaša mati ukrajinska igralka (oče pa srbski študent medicine; par je zapustil takratno SZ in odšel v Kalifornijo, ko je bilo Milli pet let) ušli temu?

Če bi bila moja mama balerina ali umetnostna drsalka, bi to postala tudi jaz. Toda bila je igralka in v tem smislu me je od majhnih nog tudi vzpodbujala. A verjemite mi, če bi bila mama umetnostna drsalka, bi bila jaz najboljša umetnostna drsalka na svetu.

Kateri od podvigov, povezanih z notranjim dizajnom hiš bogatih in slavnih, je po vašem najhujši primerek slabega okusa?

Mislim, da MTV-jeva oddaja Cribs. Nekaj hudo narobe je v tem, da slavni ljudem razkazujejo svoj dom, zlasti če pomislim, koliko denarja in kakšen okus imajo. Nekaj plehkega je v tem, da spustiš televizijsko kamero v svoj dom. Gledalci ti zavidajo. Tudi sama tako čutim, ko gledam to oddajo, in sovražim se zaradi tega. Omara za spodnje perilo Mariah Carey je bila kaplja čez rob, ima pa dva kavča, za katera bi bilo vredno ubijati.

Svoj lik v srhljivki Nevidno zlo ste opisali kot nepopustljivo babnico in kot tako ste opisali tudi sebe. Ali moškim sploh dovolite uvideti nežno plat Mille Jovovich?

Kar se tiče dela, sem res nepopustljiva in se ne ustrašim nobenega tveganja. V družbi pa nikakor nisem tako trdna. Morda z določenimi moškimi, s tistimi, ki ob pozdravu Živjo! uperijo prst vame. To sovražim že od nekdaj in bom sovražila, dokler bom živa. Za te moške pri meni ni druge priložnosti.

TEKST: Robert Crane

FOTO: Peter Brooker – Rex

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord