20V: Peter Mankoč

1 Vaša zbirka odlikovanj šteje impresivnih 25 medalj z največjih tekmovanj. Od tega je 12 zlatih. Takšni rezultati vas postavljajo v vrh slovenskega plavalnega športa. Kaj vas žene naprej, ko so roke težke, voda gosta in noge tonejo? Od kod črpate motivacijo?

Sam pri sebi vem, da lahko še napredujem. Da nisem pokazal še čisto vsega, kar zmorem. K temu veliko pripomore tudi to, da sem še konkurenčen. V svetovnem merilu. Če bi bil konkurenčen le še v Sloveniji, mi to pri teh letih ne bi bilo več dovolj. Gotovo pa je prisotna tudi ljubezen do plavanja. Rad bi rekel, da se mi to izplača tudi po finančni plati, vendar smo, vsaj v Sloveniji, daleč od tega. Imam tudi srečo, da imam super ekipo, brez katere ne bi bilo rezultatov, kakršni so.

2 Si po večjih uspehih daste duška?

Do danes še nisem našel alkoholne pijače, ki bi mi bila všeč. Da bi pa pil zaradi ugajanja drugim, se mi zdi popoln idiotizem.

3 Obrat, odriv, podvodni zavesljaj. Kje so takrat vaše misli?

Pri obratu vedno poskušaš priti čim bolje na steno, se čim močneje odriniti in iz odriva dobro preiti v podvodni del. Ta je najpomembnejši. Razmišljanja je tukaj zelo malo oziroma ga praktično ni, ker bi bil prepočasen. Predvsem gre za kontrolo. Ali vse počneš tako, kot je treba. Sicer poskušaš popravljati, kolikor je to mogoče. Takrat poskušam drseti skozi vodo, biti eno z njo.

4 Oznaka na polovici bazena, pol dolžine do zmage. Čutite tekmece ali ste v bazenu sami?

V takšnih trenutkih se moraš, čeprav je zelo težko, skoncentrirati nase. Večinoma mi to uspeva. Nazadnje prav v Manchestru na zadnjem svetovnem prvenstvu. Na 100 metrov mešano sem bil po zadnjem obratu na 3. mestu. Skoncentriral sem se nase in povlekel iz sebe največ, kar sem lahko. In tako osvojil srebro. Pod vodo poskušaš ne gledati, kje so drugi. Nanje itak ne moreš vplivati. Ne morem jih s komolcem v rebra ali ga povleči za nogo. Pomembno je, da se ukvarjaš s seboj. Na vse drugo nimaš vpliva. Za dosego tega pa je potrebno veliko vaje in predvsem volje.

5 Je plavanje za vas bolj služba ali zabava?

Orenk služba. Marsikdo se tega sploh ne zaveda in mi pravi: »Srečko ti, ki plavaš in si za to še plačan!« Vendar ti ljudje ne vedo, da mi treningi in priprava na treninge poberejo vsaj osem ur na dan. Prepričan sem, da bi vsi po treh dneh moje 'službe' želeli svojo nazaj. Res je garaška. Je pa ne bi zamenjal za nobeno na svetu. V plavanju resnično uživam, zato pa tudi lahko prenašam vse te napore.

Sedaj tudi malo manj treniram v vodi, kot sem pred tremi, štirimi leti. Telo enostavno ne zmore več. In zato je tudi s psihološkega vidika nekoliko laže. Nihče se tudi ne zaveda, da sam ne morem proti nikomur stavkati, si vzeti bolniške ali kaj podobnega. Vse to bi pomenilo stopničko nazaj v moji fizični pripravljenosti.

6 Se v Sloveniji s takšnimi dosežki v plavanju da zaslužiti za športni pokoj? Vam pomaga kakšen športni menedžer?

Slovenija je za razvito športno menedžerstvo, še posebno v plavanju, premajhna. Sponzorske številke niso visoke in tako menedžerji ob svojih 15 do 20 odstotkih ne bi dobili dovolj pogače, da bi se jim to izplačalo. Žal. Sam imam srečo, ker sem zaposlen na MNZ in mi tako teče delovna doba, imam plačane prispevke in še plačo za sprotno življenje.

Tudi s plavanjem nekaj zaslužim, vendar še približno ne toliko, da bi po koncu kariere lahko živel brezskrbno. Pri nas se sponzor­stva skoraj izključno dobivajo na podlagi osebnih poznanstev, kjer rezultati ne igrajo nobene vloge. Poleg tega svoje doda še popolnoma nestimula­t­ivna davčna zakonodaja. Če namreč računamo, da profesionalna kariera pri športniku traja nekje deset let, država pri nas pobere skoraj za pet let zaslužka. Torej nam ostane pet let časa, da zaslužimo za vse življenje?! In zato je stanje, kakršno pač je.

7 Kaj po vašem mnenju manjka plavanju, da bi postalo bolj zanimivo za širše množice?

Gotovo mediji. Medijska pokritost, predvsem televizijska, bi zelo pripomogla k popularizaciji našega športa. Nekaj lahko naredimo športniki, vse drugo pa je v rokah medijev. Če bi televizija pol leta vsakodnevno prenašala na primer pikado in bi potem po pol leta to umaknila s programa, bi se vsi spraševali, kaj se je zgodilo, da ni več pikada. Tolikšna je moč televizije.

Veliko pa bi pripomoglo tudi večje število ekshibicijskih tekem, na katerih gledalci resnično pridejo na svoj račun. Odlično je namreč poskrbljeno za šov, poleg tega so tudi razlike med plavalci na takšnih tekmah minimalne. In to daje še dodaten draž takšnim prireditvam.

8 V Ljubljani se bosta gradila dva nogometna stadiona, obupno pa nam primanjkuje sodoben plavalni objekt. Kaj bi bilo treba poleg osvajanja kolajn še narediti, da bi se odgovorni prebudili?

Žal vedno znova ugotavljam, da ni pravega interesa. Bilo je že veliko obljub in veliko lepih besed, vendar se ni nič spremenilo. Jaz bi tukaj ločil dve vrsti interesa, osebnega in interes množice. Osebni interes je, žal, vedno pogojen z nekimi pozicijami, uslugami in podobnim. Tako bi se za gradnjo novega objekta moralo poklopiti veliko stvari. Tukaj mislim na interese v politiki, gospodarstvu, na plavalni zvezi ... In to je zelo težko doseči. Nazadnje, ko se je govorilo o posodobitvi bazena na Iliriji, je bila kamen spotike višina objekta (približno sedem metrov), ker naj bi iz mesta zakrival pogled na Tivoli.

9 Ali se vam zdi, da rezultati v 25-metrskih bazenih nimajo prave teže? Kdo pridobiva oziroma izgublja v 25-metrskih bazenih?

Mogoče je bilo tako pred desetimi leti. Danes je od 70 do 80 odstot­kov vseh tekem v 25-metrskih bazenih. Petdesetmetrski bazen je pomembnejši enkrat na štiri leta, na olimpijskih igrah. Sicer pa sta obe dolžini glede teže tekmovanja na svetovnem in evropskem prvenstvu ter na sredozemskih igrah in univerzijadi izenačeni. Gotovo so v prednosti plavalci, ki imajo dober obrat.

Res je, da niso vedno prisotni vsi zvezdniki, vendar zaradi tega prvenstvo ni nič slabše. Laični poznavalci plavanja namreč ne vedo, da ima na primer Hoogenband zelo slab obrat in da v 25-metrskem bazenu najbrž ne bi prišel niti v finale. Ker je to slabo za sponzorje, raje na pride na takšne tekme.

Sicer pa sem bil sam večkrat deležen kritik ravno zaradi osvajanja medalj v 25-metrskih bazenih. Tega sem že navajen. V Sloveniji je namreč vse preveč ljudi, ki jim je metanje polen pod noge najljubše početje. Sam sem osvojil osem zaporednih zlatih medalj. Šele sedaj se počasi začenjam zavedati, kako velik dosežek je to. Vprašanje je, ali je sploh ponovljiv. Pa to nekaterim še ni dovolj. Če je to tako lahko in neprimerno lažje kot v 50-metrskem bazenu, zakaj tega ni še nihče naredil?

10 Potemtakem bi lahko trdili, da je vaš obrat eden izmed boljših na svetu?

Ja, v obratu hrbtno/prsno sem verjetno res najboljši na svetu. Pri obratu delfin/hrbtno lahko rečem, da resnično dobro izvedem podvodni del. Muči pa me obrat prsno/kravl. Poskušal sem že milijon stvari in jih bom še milijon, če bo treba. Če bi namreč naštudiral tudi ta obrat, bi gotovo lahko krepko popravil svoj evropski rekord [pod 52 sekund].

11 Bi rekli, da ste v življenju že zajahali veliki val ali ga še čakate?

Čutim, da se ta val zelo hitro približuje, in mislim, da bom kmalu na njegovem vrhu. Ničesar si ne želim bolj od olimpijske medalje. Vendar pa so napovedi skrajno nehvaležne. Vse je odvisno od dnevne forme in koliko se ti stvari poklopijo. Na preteklem svetovnem prvenstvu se mi je poklopilo vse. Težko je vedeti in predvideti, kako dobri bodo drugi. Zato pa v plavanju napovedujemo izboljšanja osebnih rezultatov in ne mest, ki jih bomo dosegli. Zase vem, kam sodim. Takšnih, kot sem sam, bo na olimpij­skih igrah še 50. V finalu jih plava osem, na zmagovalnem odru so pa trije. Gotovo pa načrtujem vrhunec forme za Peking.

12 Pa ste kdaj imeli plan B, če vam v plavanju ne bi uspelo?

O tem nisem razmišljal, ker mi je šlo vedno dobro. Res je, da sem bil nekajkrat zelo blizu tega, da pustim vse skupaj, vendar sem raje vztrajal. Najteže mi je bilo pri 12 ali 13 letih. Pri desetih sem namreč zmagoval vse, kar je bilo možno zmagati. Nato pa so se moji vrstniki malce hitreje razvili od mene in kar naenkrat sem bil tretji. In to me je zelo prizadelo. Kako sem lahko tretji, če sem pa vedno zmagoval?! Takrat so mi bili v največjo oporo starši.

Težko mi je bilo tudi v času odraščanja, v srednji šoli in takoj po njej, ko sem moral zelo zgodaj na treninge, še pred šolo. Skoraj tri oziroma štiri leta so bili moji dnevi popolnoma enaki, čista rutina. Vstajanje, trening, šola, dve torbi na avtobusu, kosilo, trening, učenje, spanje. Dan za dnem. In to je psihološko zelo težko zdržati. Prijatelji gredo ven, ti spat. Prijatelji gredo na morje, ti na priprave. Vendar se je izplačalo in bi gotovo še enkrat izbral enako pot.

13 Pravijo, da obleka naredi človeka. Ali naredijo zmagovalca kopalke?

Ne, nikakor ne. Zmagovalca naredi mešanica tekmovalca in njegove ekipe, trenerji, psiholog, fitnes trenerji, fizioterapevti ... Fizioterapija je resnično izjemno pomembna! V ZDA smatrajo plavanje za ekipni šport, pri nas pa je vse preveč individualiziran. Na začetku kariere sem vse državne rekorde podiral kot član štafete in ne posamično. Na štafetah sem iz sebe lahko iztisnil še tisto malo več.

Na startnem kamnu si sam. Res pa je, da je pomembno imeti dobro opremo ali pa vsaj takšno, kot jo imajo drugi. Da že iz čisto psihološkega vidika nisi na slabšem kot drugi. Te nove kopalke naj bi bile na voljo vsem. Pa niso. Zakaj? Vprašati bi bilo treba opremljevalca. Meni jih je posodil Mark Foster. Da pa kopalke niso vse, sem dokazal sam, ko sem se uvrstil v finale na 100 metrov delfin kot edini, ki je imel stari model kopalk.

14 Ste kdaj imeli kakšnega vzornika?

Ja, predvsem v mlajših letih. To sta bila predvsem Mat Biondi (198 centimetrov in prava 'omara') in Jani Sievinen. Oba sta bila fenomenalna plavalca. Kasneje v karieri pa vzornikov nisem več imel. Vsaj ne med plavalci. Največji vzornik mi je bil gotovo dedek. On me je tudi navdušil za plavanje. V bistvu so moji vzorniki vsi člani družine. Če bom kdaj v življenju dosegel toliko, kolikor so oni, bom zelo zadovoljen.

15 Kolikšen je rok trajanja profesi­onalnega plavalca? Do kdaj boste vztrajali v bazenu?

Danes je kariera zaradi drugačnega načina treniranja daljša, kot je bila v časih bratov Petrič. Takrat si bil popolnoma fizično izmučen že pri 23, 24 letih. Sam bom plaval, dokler bom konkurenčen na mednarodni sceni. O letih je težko govoriti. Poglejte samo Marka Fosterja, ki je pri 38 letih osvojil srebro na svetov­nem prvenstvu. Ali pa Torosovo, ki je pri 43 letih kot mati dveh otrok še sposobna vrhunskih rezultatov.

Plavanje se zelo hitro razvija. Tretje mesto s prejšnjega svetovnega prvenstva v Šanghaju letos ne bi zadoščalo za finale. Moj trenutni cilj je svetovno prvenstvo v Dubaju 2010. Je pa vse odvisno od tega, kako se bom počutil. Mislim, da so objektiv­no skrajna meja olimpijske igre v Londonu leta 2012.

16 In kaj boste počeli po koncu kariere? Plavalni maraton?

Gotovo bom ostal v plavanju. Rad bi namreč prenesel svoje izkušnje na mlajše in jim tako vsaj poskušal omogočiti doseči rezultate, kakršne dosegam sam. Maraton? Nikakor ne. To je ubijalsko dolgčas. [smeh] Moje mišice so za sprint. Poleg tega moram obvezno vedno videti dno. Imeti kontrolo. To je pač poklicna deformacija.

17 Kakšno mnenje imate o Martinu Strelu? Vrhunski plavalec ali vrhunski trmoglavec?

Zame je Martin Strel predvsem vrhunski klovn in mojster nategovanja. Vsa čast, da stopi v vse tiste reke, v katere sam še noge ne bi pomočil. Je pa dejstvo, da če si v skoraj popolni potapljaški opremi, neopren, plavut­ke ... in se spustiš s tokom, to nikakor ni šport. Strel ne more biti član Plavalne zveze Slovenije, mogoče le splavarske. [smeh]

V mirnih vodah ni nikoli rezultatsko uspel. Verjamem, da je takšno početje nevarno in zahtevno. Nikakor mu ne odrekam ali kakorkoli drugače preziram njegovih dosežkov. Zame to enostavno ni šport. Me pa zelo moti, ko pljuva po drugih športnikih.

18 Bi lahko rekli, da sicer bivate na suhem, res živite pa v vodi?

Lahko bi tako rekel, ja. Enostavno si ne predstavljam življenja brez bazena. Zunaj njega lahko zdržim največ tri dni. Kar ne upam si predstavljati, kaj se bo zgodilo, ko bom končal športno pot. Je pa tudi res, da se velikokrat zaradi napornih treningov v vodi zelo slabo počutim.

19 Pravijo, da moški s spolnim odnosom izgubljajo energijo. Ste torej vzdržni pred tekmo?

[smeh] Vedno sem se držal karantene. Ni se mi zdelo vredno tvegati vsega, za kar sem garal v zadnjih mesecih, za par kratkih užitkov. Ti so vedno lahko počakali dan ali dva. Tekma pa se ni nobena ponovila.

20 Spoštovani plavalec, kdo ima več kocin, vi ali vaša punca?

[smeh] Nedvomno jaz. Sam se ne brijem dosti. Le za največja tekmovanja. Sicer sem pa bolj podoben opici. [smeh]

Tekst Blaž Bolcar

Foto Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord