Irving Azoff, menedžer Eaglesov in Christine Aguilera, je pred kratkim dejal: »Huje že ne more biti. To so obupni časi.« Ima prav?

Simon Renshaw (menedžer Dixie Chicks in drugih): Ima. Od leta 1982 do 1997 je glasbena industrija cvetela. Ljudje so v bistvu obnavljali svoje diskoteke, vinilke in kasete so nadomeščali s cedejkami. Založbe so imele ogromne profite. Petnajst let so se njihovi kovčki debelili in debelili – potem pa se je začela kriza.

Boštjan Menart (direktor založbe Menart Records): Za slabe avtorje in izvajalce je sigurno zelo slabo. Za dobre pa velik izziv, kako uspeti v dobi novih tehnologij. Kdor bo preživel, se bo imel dobro.

Krivili so že vse, od nalaganja glasbe iz interneta, cen cedejev do kakovosti glasbe. Kaj je res?

Boštjan Menart: Najbrž nekaj tretjega. To so navade ljudi, njihov življenjski slog, kultura … Če bi vsi plačali, kar izkoriščajo, bi izvajalci in avtorji zelo dobro živeli.

Moby (glasbenik): Založbe so si same krive. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih so jih začele kupovati velike korporacije. Njihov edini kriterij pri določanju uspešnosti je bil, koliko je podjetje zaslužilo v določenem četrtletju. Moj prijatelj, ki je vodil veliko založbo, je rekel, da mu je zaradi pritiskov korporacij šlo le še za albume, ki so imeli samo en hit singel. In če založbe ne cenijo glasbe, zakaj bi jo poslušalci?

Velike korporacije so pokupile uspešne znamke, kot je založba Geffen. Po združitvi Sonyja in BMG-ja bodo obstajale samo še štiri velike znamke. Kako konsolidacija vpliva na kakovost glasbe?

Ron Shapiro (nekdanji direktor založbe Atlantic Records): Korporacije zahtevajo iracionalno rast, glasbena industrija pa je historično delovala na podlagi dolgoročnega razvoja glasbenikov. Zdaj pa obstaja neverjetno pomanjkanje potrpežljivosti do razvijajočih se glasbenikov. Prodaja se material, ki je lahko prebavljiv, ki pa ga nihče nima za odličnega.

Rick Rubin (producent Johnnyja Casha, Red Hot Chilli Peppers in drugih, soustanovitelj založbe Def Jam Recordings): Že dolgo ne gre več za glasbo. Ta posel se vrti samo še okrog marketinga in promoviranja singlov. Radiu ni mar, kako zveni preostanek albuma, pa tudi založbam ne. In še bende so naučili razmišljati na tak način. Potem pa mularija kupuje albume zaradi enega samega hita, preostanek pa je sranje. In ker jih nategneš enkrat, ti ne pustijo, da bi jih še kdaj.

Liz Brooks (podpredsednica marketinga pri BuyMusic.com, nekoč uslužbenka Napsterja): Kupec ima v roki cede za 18 dolarjev, na njem pa sta morda ena ali dve pesmi, ki ju hoče imeti. To se mu pač ne izplača.

Jason Flom (direktor založbe Atlantic Records): Takšna posploševanja težko razumem. Nihče ni nikoli rekel bendu, naj naredi album s kupom slabih pesmi. Mislim, to je smešno.

Ron Shapiro: Založbe so počele razne stvari, da bi jim uspelo čim več zaslužiti in da bi imele čim več hitov. Kupci imajo zato občutek, da jih nekdo jebe.

Moby: Če bi v devetdesetih Bruce Springsteen snemal za veliko založbo, bi se ga znebili tri mesece po prvi plošči. Isto velja za Fleetwood Mac, Princea … Njihove prve plošče niso bile uspešne.

Marc Geiger (podpredsednik uprave William Morris Agency, soustanovitelj in nekdanji predsednik uprave ArtistDirect): Večje ni bolje. Duh, iz katerega je nastal ta biznis, je izginil. Ljudem je včasih šlo za glasbo. Zaradi vseh združitev in prevzemov tega ni več.

Ampak saj ves čas beremo o tem, da je Norah Jones prodala 8,5 milijona plošč, 50 Cent 6,5 milijona. Kako potem založbe izgubljajo denar?

Simon Renshaw: Pet odstotkov založb služi in drugih 95 odstotkov jih denar izgublja. Združitve so nagrada za slabo poslovanje, za slabo vodenje firme. Tako zelo zajebeš, da preostane le eno: da se združiš z neko drugo zjebano založbo in za še nekaj let podaljšaš to sranje.

Sharon Osbourne (menedžerka Ozzyja Osbourna): Ozzy snema za Sony, ampak ker zanje nočemo delati, jim ničesar ne dostavljamo. Smo na mrtvi točki, pošiljamo si jezne fakse in mejle. Ljudje, ki jim je bilo kaj do glasbe, so izginili, in tipi v oblekah, ki so jih nadomestili, glasbe ne razumejo. Na mizi imajo pofukan kalkulator in le za to jim je mar.

Perry Farrell (glasbenik, Jane's Addiction): Z glasbeniki se dela kot z drekom. Danes je podobno kot pri boksu: obstaja nekaj šampionov, ki služijo, večina pa jih dobiva po glavi. Ko smo začeli z Jane's Adiction, so Warner Bros. Records vodili ljudje, ki so ljubili glasbo. Producirali so velike skupine. Te ljudi so zdaj izrinili navadni računovodje.

Chuck D (glasbenik, Public Enemy, producent): Ko začno poslovneži misliti, da vejo, za kaj pri tem poslu gre in kaj naj se snema, je konec. Picassu ni nihče govoril, kaj naj slika.

Je torej glasba danes slabša od tiste v preteklosti?

David Benveniste (menedžer, Deftones): Ne vem. Imam 32 let. Bil sem še otrok, ko so obstajali Led Zeppelin, Pink Floyd, Fleetwod Mac, the Grateful Dead, the Doors … To ni bila samo glasba. Bila je kultura. Zdaj pa to primerjajte z glasbo, ki jo danes slišite na radiu. Veliki konglomerati si lastijo radio. Skrbi jih le prodaja oglasov. Pesem predvajajo 15 sekund in že kličejo svoje fokusne skupine, ali jim je všeč. Če so rezultati dobri – super. Če ne, je ne predvajajo več. Kaj dobimo kot rezultat? Limp Bizkit!

Ron Shapiro: Mi vsi nekako vohamo smrad komercializacije in konsolidacije, ki je izpridila glasbo. V šestdesetih in sedemdesetih, ko so se v ZDA dogajale velike spremembe, je glasba ljudem pomagala definirati, kdo sploh so – in spreminjala življenja. Rock ni več proti sistemu, rock govori za sistem.

Jason Flom: Smo res le kup starčkov, ki se spominjajo preteklosti? Mislim, da ne. Res je obstajala zlata doba. Ampak, mimogrede, je kdo v zadnjem času posnel Botra? Ste videli karkoli tako dobrega?

Ali so založbe res vsega krive?

Boštjan Menart: Včasih tudi.

Rick Rubin: Tudi glasbeniki niso brez krivde. Moraš biti pripravljen napisati 40 pesmi, da bi jih na koncu izdal le 12! Moraš presegati samega sebe. Nekateri pa so leni. Prav tako pa je vse od nastanka MTV-ja v glasbi imidž čedalje pomembnejši. Pa ne bi smel imeti sploh nič s tem.

Prodaja cedejev od leta 1999 pada, toda povprečna cena cedeja raste. Se potrošniki upravičeno pritožujejo, da cedeji stanejo preveč?

Boštjan Menart: Lahko bi bili še dražji, če upoštevamo, koliko kopij se naredi iz vsakega pognanega izvoda.

Moby: Gre za čisti pohlep. Morda bi se založbe lahko rešile, če bi nehale za ploščo, ki jo je zelo poceni narediti, računati 20 $; če bi nehale trošiti milijone za promocijo; če bi nehale same sebi izplačevati milijone v dodatkih in nagradah in če bi nehale trošiti milijone za videospote.

Jason Flom: Mislim, da je to smešno. Težko bi našli karkoli, kar se v zadnjih 30 letih ni podražilo tako kot to, pa naj gre za kinovstopnice ali avtobusne karte. Morda je vse skupaj povezano z Napsterjem – nekaj časa je bila glasba zastonj. Še vedno je, če si pripravljen kršiti zakon.

Sharon Osbourne: Ta nesposobnost, ta neumnost je neverjetna! Ti ljudje!

Andy Gould (menedžer Rob Zombie): Nočem reči, da mi nekateri ljudje v glasbeni industriji niso všeč. So mi. In nekateri morajo biti pametni. Podobno kot pri Bushu – ne glede na vse, kar slišite o njem, si vendarle mislite, hej, saj mora biti brihten. Mislim, postal je predsednik. Podobno velja za ta posel. Prepričan sem, da so nekateri ljudje pametnejši, kot so videti, zdi pa se, da gre res samo še za posel, na glasbo pa so pozabili.

Kaj pa je narobe s tem, da poslovneži skrbijo za glasbeni biznis? Ves čas poslušamo o ogromnih budžetih za snemanje plošč in videospotov. Ali ne bi kdo tem bendom razložil, naj malo pazijo na denar?

Sharon Osbourne: Tipčki v oblekah so ves čas na kosilu in nimajo pojma, kaj se dogaja na ulicah. Podpisali smo pogodbo s Sonyjem in kar naenkrat so ponoreli zaradi nalaganja pesmi iz interneta, medtem pa so sami pravzaprav ustvarjali programsko opremo, ki je to omogočala! Nimajo stika z realnostjo.

Moby: Kar kričal bi! Ljudje iz založb letijo v prvem razredu, glasbeniki pa v ekonomskem. In res me jezi, da imajo vsi, ki delajo za založbo, urejeno zdravstveno zavarovanje, vendar nobeden od glasbenikov. To je tako zelo neetično! Založbe so z glasbeniki 50 let grdo ravnale, zdaj pa od nas pričakujejo sočutje?!

Potrošniki so očitno nezadovoljni. Kaj pa glasbeniki?

Marc Geiger: Založbe so postale vsemogočne, glasbeniki pa nemočni. Bili so na koncu prehranjevalne verige, ampak zdaj je čas za povračilo: tisti, ki lahko založbo zavrnejo, to naredijo.

Bo torej šlo več glasbenikov na svoje?

Sharon Osbourne: Če se bomo lahko izmazali iz pogodbe s Sonyjem, bomo šli na svoje. Verjetno bomo potem posneli album in ga zastonj distribuirali v internetu. Potem pa bi izdali še enega, ki bi ga lahko ljudje kupili med turnejo, na koncertih.

Kakšno vlogo je v krizi glasbene industrije odigral Napster (aplikacija za deljenje datotek; sprva brezplačen, danes plačljiv servis, op.ur.)?

Boštjan Menart: Precejšnjo. Ljudem je dal okusiti zastonj dobavo glasbe. Kar se Janezek nauči, to težko pozabi.

Ron Shapiro: Tisti dan, ko je na naslovnici The New York Timesa – 7. marca 2000 – izšel članek o Napsterju, smo se vodilni pri Atlantic Records zbrali v sejni sobi, da bi ga skupaj prebrali. Nikoli ne bom pozabil tega dne. Vsi smo takoj vedeli, da se bodo stvari za vedno spremenile.

Russ Solomon (ustanovitelj in direktor verige glasbenih trgovin Tower Records): O tem ni dvoma. Nekega jutra smo se zbudili in ugotovili, kako zelo je Napster vplival na naš posel.

Andy Gould: Če slišim samo še enega direktorčka kake založbe reči, da je problem v nalaganju glasbe iz interneta, ga bom treščil na gobec. Dosti mi je tega. To je tak izgovor.

Ron Shapiro: Ljudje zapravljajo čas s tem, da so jezni na Napster. Ta servis je vsak dan uporabljalo sto milijonov ljudi, in ti ljudje so glasbo ljubili in si jo izmenjevali med seboj. Mar naj ne bi našli nekega načina, da bi s tem služili?

Perry Farrel: Vsi pravijo, da je nalaganje pesmi iz interneta ubilo to industrijo, toda morda so ljudje začeli s tem, ker jim industrija ni dajala, kar so želeli – dobre glasbe po pošteni ceni.

RIAA (Recording Industry Association of America) je preganjala ljudi zaradi nezakonitega nalaganja glasbe, Metallica jih je celo tožila. Podpirate tovrstno preganjanje in tožbe?

Boštjan Menart: Če bi rekel, da podpiram nekaj, kar je nezakonito, potem bi podpiral tudi kraje v trgovinah.

David Draiman (glasbenik, Disturbed): (sarkastično) Res pametno. Spremeni svoje kupce v sovražnike. Demoniziraj jih.

Perry Farrell: To je pomilovanja vredno.

Andy Gould: Da tožiš svoje stranke? Ste že slišali za kaj tako zelo neumnega?

John Mayer (glasbenik): Da RIAA toži svoje stranke, je podobno, kot če bi jaz prišel na oder in se začel norčevati iz predebelih ljudi v občinstvu.

Chuck D (glasbenik, Public Enemy, producent): Poleg tega pa tožbe ne rešujejo pravega problema, to pa je pečenje, presnemavanje cedejev! Ja, Sony je proti snemanju glasbe, toda podjetje tudi prodaja prazne cedeje in pekače. Kaj za vraga?! Korporacije bi rade imele po svoje, kakorkoli obrneš.

Moby: Hinavsko in lažnivo je, da se založbe spravljajo na izmenjavo glasbenih datotek, pečenje cedejev pa puščajo pri miru. To je veliko večja grožnja. Ampak veliko starševskih firm dela tudi pekače in prazne cedeje. Zato se lotevajo izmenjave datotek, ker tam nimajo finančnega interesa.

John Mayer: Zagotavljam vam, večino mojega izgubljenega prihodka gre pripisati dejstvu, da mularija pravi, oh, saj je že kolega kupil ta cede, ga bomo pa prepekli.

Ko si feni naložijo vaše pesmi ali skopirajo vaš cede, mar tedaj kradejo od vas?

Moby: Ko delam glasbo, hočem, da jo ljudje slišijo. V bistvu mi je vseeno, ali za to plačajo ali ne. Še sam sem pred nekaj tedni iz interneta snel svojo glasbo, samo da bi zbegal RIAA. Me bodo tožili, ker sem nelegalno snel lastno glasbo? Upam, da me bodo!

Liz Brooks: Za vse krivijo Napster, toda ta industrija že dolgo ni v stiku s potrošniki. Ni šlo samo za zastonj glasbo. Napster je pomenil ta neverjetni občutek dostopnosti, dostop do vsake plošče, o kateri ste kdaj sanjali; od tiste, ki ste jo slišali kot otrok, do obskurnega norveškega remiksa, ki ga v svoji trgovini niste našli. In na Napsterju ga nisi le našel; če si imel hiter dostop do interneta, si ga lahko v nekaj minutah od koga tudi dobil.

Simon Renshaw: Založbe so od nekdaj nadzorovale sistem, po katerem glasba doseže javnost, toda internet je to igralno polje izenačil.

Marc Geiger: Kriviti tehnologijo za probleme industrije je tako, kot če bi vremenarja krivili za hurikan. Moja glava je že ravna od vseh poskusov, ko sem z njo tolkel ob steno, skušajoč dopovedati ljudem iz založb, da ta tehnologija prihaja in da bo stvari spremenila za vedno. Ustanovitelj Napsterja Shawn Fanning velja za negativca, toda če ne bi on spisal Napsterja, bi ga kdo drug. In to se ne dogaja zato, ker bi ljudje hoteli krasti. To je največje sranje, kar vam jih servira glasbena industrija. Nočeš plačati? Kupil si pekač za 300 $. Izboljšal si internetno povezavo. Morda si za 500 $ kupil iPoda … Potem se ti je disk zapolnil z vsem, kar si snel iz omrežja, pa si zamenjal računalnik in nabavil 20-giga diska. Ne govorite mi, da ljudje niso pripravljeni plačati za glasbo!

Obstajajo dokazi, da nalaganje glasbe iz interneta pripomore k večji prodaji plošč. Verjetno najbolj »downloadani« glasbenik leta 2003 je bil 50 Cent, je pa hkrati tudi prodal največ plošč. Gre torej za nov dober način promocije?

Chuck D: Mislim, da ne škodi nikomur. To je novi radio.

Moby: Brez tega ne bi prodali deset milijonov izvodov mojega albuma Play po vsem svetu. Ljudje mi govorijo: »Prebral sem članek o tebi, pa sem šel na Napster, snel komad, potem pa kupil tvojo ploščo.«

David Draiman: Vse to je krasno, dokler obstaja neka oblika nadzora. To potrebujete že zaradi marketinških razlogov. Svojo glasbo hočeš spraviti med ljudi. In ni ga boljšega orodja za množično izpostavljenost z malo truda in stroškov.

Perry Farrell: Na naši spletni strani smo vedno imeli zastonj komade, ki so jih ljudje lahko shranili na svoj disk, stran pa smo imeli že zelo zgodaj. Vedno smo želeli imeti tesen stik z našimi oboževalci. Glasbo lahko dobijo zastonj, toda zanjo bodo plačali, ker želijo digitalno kakovost iz zanesljivega vira. Več ko bo glasbe na voljo za ceno, ki se zdi poštena, več ljudi bo to sprejelo. Ne bodo se ustavili preprosto zato, ker jim boste rekli, da je to narobe. Naj bo enostavno, poceni. Kot na iTunes.

Apple od oktobra 2001 prek svojega plačljivega servisa iTunes proda več kot 3 milijone skladb na teden, poleg tega pa so prodali še 4,4 milijona predvajalnikov, iPodov. Je presenetljivo, da tako uspešen način profitiranja z digitalno glasbo ni prišel iz glasbene industrije?

Andy Gould: V tej industriji ni možganov. Leta 1979 smo noreli zaradi presnemavanja kaset – to naj bi ubilo glasbo. Rešilo nas je dvoje: izumljeni so bili cedeji in pojavil se je MTV. Z nastankom ne enega ne drugega nismo imeli nič. Vse, kar se je zgodilo v zadnjem času in dalo tej industriji nekaj življenja – Napster, iTunes – je prišlo od zunaj. Nihče nima niti ene pofukane originalne ideje. Čeprav, če služiš deset milijonov dolarjev na leto, zakaj bi se trudil?

John Mayer: V glasbenem svetu je toliko prostora za spretne – in tukaj vstopi Steve Jobs (šef Appla, op. p.). On ve, kako biti domiseln. Zdaj mu uspeva, ker je pameten, in to v industriji, ki po tej lastnosti ni najbolj znana.

Kakšen bo dolgoročni učinek iTunes?

Chris Bell (direktor produktnega marketinga za iTunes, Apple): Pomislite na to, kako ljudje odkrijejo glasbo. Tržne raziskave nam kažejo, da se to prenaša od ust do ust ali pa komad slišiš na radiu, vidiš glasbenika na televiziji. Ime si nakracaš na list papirja, ga vtipkaš v spletni iskalnik in poiščeš v spletu ali pa v trgovini. iTunes je podrl veliko barier. Zdaj vidiš bend na televiziji in že zjutraj lahko imaš vso njihovo glasbo v svojem iPodu.

Obstaja še precej spletnih servisov za izmenjavo glasbenih datotek. Bodo ljudje pripravljeni plačati 99 centov, ko pa lahko pesmi dobijo zastonj?

David Draiman: Vredno je plačati tistih 99 centov namesto tega, da porabiš ves tisti čas in skušaš najti isti komad nekje zastonj.

Chris Bell: Prvo, kar bi rekel, je to, da vsa glasba, ki jo prodamo prek iTunes, odraža zahtevo ljudi po tem, da bi jo lahko dobili v digitalni obliki. Veliko ljudi je dolgo govorilo, da bi bili pripravljeni kupiti glasbo, če bi jim ponudili pravo alternativo kraji.

Če iTunes in Kazaa (aplikacija za deljenje datotek, op. ur.) stopajo na mesto glasbenih trgovin, bodo te postale stvar preteklosti? Zakaj iti v trgovino, če lahko dobiš glasbo v spletu?

Boštjan Menart: Saj jo lahko tudi v spletu kupiš. Ni nujno, da jo preneseš nelegalno.

Russ Solomon: Mislim, da bodo trgovine dopolnjevale splet. Obstajali bodo drug ob drugem. Zakaj iti v trgovino? Številnim je še vedno preprosteje kupiti glasbo v lepo zapakirani obliki, mnogim pa je tudi všeč iti v trgovino, da lahko brskajo med albumi.

Andy Gould: Ko sem odraščal, je trgovina s ploščami negovala občutek skupnosti, ki ga že davno ni več. Če bi bilo mogoče glasbeno trgovino spet narediti tako, bi morda nastala kultura, ki bi se dobivala tam.

David Benveniste: Izkušnja obiska trgovine mora postati mnogo vznemirljivejša. Obstaja razlog, zakaj Marilyn Manson razproda svoje koncerte, a proda le 300 tisoč plošč. Njegovi nastopi so kot broadwayske predstave! Tudi trgovine morajo postati vznemirljivejše.

Russ Solomon: Najti moramo način, kako privabiti mlade. Najpomembnejša je seveda cena. Razmišljamo tudi o tem, kako bi vse skupaj naredili bolj zabavno.

Marc Geiger: Trgovine ne bodo izginile. Vsi so govorili, da bodo kinematografi izginili zaradi videorekorderja, pa niso. Postali pa so boljši. Darvinizem. Isto bo z glasbo. Za nekatere bodo trgovine, drugi bodo vse opravili z računalnikom. Nekateri bodo počeli oboje.

Russ Solomon: Veliko načinov kupovanja glasbe bo. Poleg tega pa lahko v trgovini počnete mnogo več stvari, kot le kupujete glasbo. Zdaj je število pesmi, ki jih snamejo iz omrežja, še neskončno majhno v primerjavi s skupnim številom pesmi, prodanih na cedeju. Ljudje so v enem od minulih tednov kupili 144 milijonov pesmi v zapakirani obliki in le 1,6 milijona pesmi so sneli iz omrežja!

Lahko glasbeno industrijo še rešimo?

Simon Renshaw: Čas je, da vse skupaj požgemo, da se znebimo sistema. Celoten biznis je tako obupno zastarel, da se bodo morala podjetja preobraziti od temeljev.

Chuck D: Ljudje še vedno kupujejo plošče. To je sporočilo uspeha Norah Jones. Toda nič več ne bodo tolerirali nečesa, kar je narejeno v mikrovalovki in na voljo za instant množično potrošnjo.

Andy Gould: Zadnjič sem videl neki bend – tip mi je rekel, da je večina njihovih pesmi o fukanju in pitju in da zakaj med njegove pesmi ne damo oglasov za Budweiser in Trojan! Jebenti, nikoli prej nisem pomislil na to. A je to dobra ideja? Verjetno ne, ampak morda bi pa res lahko šli do Budweiserja, ali bi bil sponzor na zadnji strani cedeja. To ni najbolj neumna ideja, kar sem jih slišal.

Katere spremembe bomo še doživeli?

Boštjan Menart: To morate vprašati Japonce ali pač tistega, ki snuje nove tehnologije. Po mojem bo mobilni telefon odigral najpomembnejšo vlogo.

David Draiman: Morda bomo dobili neposredno zaračunavanje. Ko si naložiš komad, se ti recimo pojavi okno s sporočilom, da ti bodo zaračunali toliko in toliko denarja, in te vpraša, ali se s tem strinjaš. Polovica zneska gre tvojemu ponudniku internetnih storitev, pol založbi – in vsi zaslužijo.

Rick Rubin: Kako bomo prišli do glasbe, bo morda veliko bolj podobno kabelski televiziji – mesečni račun za vso glasbo, kar je hočeš. Hočeš ekvivalent HBO-ja? Boš pač plačal malo več.

Andy Gould: Kdaj ste zadnjič videli glasbeni oglas na televiziji? Vse, kar počnemo, se oglašuje na televiziji. Ne moremo pa recimo videti oglasa za Metallico. Se vam ne zdi, da bi se morali počasi zbuditi?

Simon Renshaw: Glasba je živa in zdrava. Tu je še veliko denarja, toda manj ga priteka založbam – te so še vedno prepričane, da gre pri vsem skupaj za prodajanje kosov plastike.

Liz Brooks: Založbe imajo še vedno svojo vlogo. Umetnika mora nekdo odkriti.

Jason Flom: Melodije zvonjenja za mobitele bi bile lahko za nas ogromen posel. Kmalu bo mogoče brezžično v svoj telefon naložiti razne pesmi, zvok pa bo enako dober kot v iPodu. In mobilnikov je ogromno, trg je ogromen.

Marc Geiger: Kdo bo zmagovalec? Potrošniki. Dobili bodo več glasbe, in sicer tako, kakor sami hočejo, za pošteno ceno. Slaba stran: ogromno dostopne vsebine. Filtri bodo pomembnejši kot kdajkoli. Filter je lahko radio, pa tudi kritiki, spletne strani, televizija, vse.

Perry Farrell: Če hočeš delati glasbo, ker je to tvoja strast, moraš o tem razmišljati drugače. Stara ideja – da te bo podjetje najelo, da bo za odrom šampanjec, da ne bo treba skrbeti za posel – je preživeta. Potrebno je povsem novo izhodišče: rad delam glasbo. Dovolil bom tej glasbi, da se širi po internetu. Ne pričakujem velikega denarja. Za ljudi bi rad delal vse leto. Ne bom pet let čakal na naslednjo ploščo. To pa je bolj zdravo.

Jason Flom: Dobra novica je, da je glasba bolj priljubljena kot kdaj prej. Več ljudi vedno več časa posluša glasbo in se igra s svojimi novimi glasbenimi napravicami kot kdajkoli. Kot industrija bomo preživeli.

Simon Renshaw: Vse, kar rečemo zdaj, bo čez pol leta nepomembno.

David Benveniste: Mislim, da bodo stvari še slabše, preden bodo boljše. Veliko slabe glasbe. Brez sporočila, brez umetniške vrednosti.

Kaj je šlo narobe – v številkah

• 845 milijonov – število prodanih albumov leta 2000

• 803 milijone – število prodanih albumov leta 2001

• 693 milijonov – število prodanih albumov leta 2002

• 687 milijonov – število prodanih albumov leta 2003

• 1,8 milijarde – število praznih cedejev, ki jih prodajo vsako leto

• 3,5 milijarde – število prodanih melodij zvonjenja po svetu v letu 2003

• 1,7 milijona – število iPodov, prodanih v prvih šestih mesecih leta 2004

• 4,4 milijona – število iPodov, ki jih je Apple prodal, odkar so oktobra 2001 prišli na trg

• 70 milijonov – število pesmi, prodanih na iTunes v prvem letu delovanja

• 2,6 milijarde – število pesmi, ki se jih vsak mesec nezakonito izmenjuje v internetu, sodeč po podatkih Recording Industry Association of America (RIAA)

TEKST: David Sheff, Rob Tannenbaum, B. B., D. H.

ILUSTRACIJE: Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord