20V: Primož Kozmus

Primož je športnik z visokimi cilji in jasno vizijo, kako jih doseči. Vsi poudarjajo, da je preprost fant, ki se drži v ozadju, kar je sicer res, vendar še zdaleč ne pomeni, da ne prevzame pobude in stopi v ospredje, ko je to potrebno! Zato se je spustil še v eno bitko: ureditev statusa vrhunskih šport­nikov. Pravi, da ne bo odnehal, dokler se stvari ne bodo premaknile na bolje. Sam mu verjamem.

1. Sedaj, ko ste zlati olimpijec, se želijo vsi vplivneži fotografirati z vami. Takoj ste izpostavili perečo problematiko vrhunskega športa …

Res je. Po vrnitvi v Slovenijo sem imel ogromno sprejemov in veliko ljudi mi je javno čestitalo. Tudi ljudje, ki jih prej ni bilo nikjer. To me ne moti. Ti ljudje so mi obljubili, dali so mi svojo besedo, da mi bodo pomagali pri urejanju te problematike. Sam lahko na težave le opozarjam in predlagam rešitve, ki se mi zdijo primerne. In to bom 'sforsiral' do konca. V konkretnem primeru je treba najti rešitev znotraj športa, politike in gospodarstva.

Nedopustno je namreč, da vrhunski šport­niki, ki so dosegali odmevne uspehe na največjih tekmovanjih in tako na najboljši možen način predstavljali Slovenijo vsemu svetu, po končani karieri životarijo. Sam sem predlagal sistem pokojnin za vrhunske športnike, ki smo na olimpijskih igrah dosegli vrhunske rezultate. Sicer pa je treba urediti predvsem davčno zakonodajo na področju vlaganja v vrhunski šport. Danes se namreč podjetjem enostavno ne splača vlagati v šport. Država jim ne prizna nobene olajšave za to, na drugi strani pa športniku pobere še visoke davke.

2. Boste lahko zadovoljivo unovčili status olimpijskega prvaka vsaj na mitingih, glede na to, da vaše discipline ni na programu mitingov zlate lige?

Svoj status sem popravil že lani, ko sem postal svetovni podprvak. Po letošnjih olimpijskih igrah pa bi moralo biti neprimerno bolje. Najbolj se bo to odrazilo pri startninah, ki jih dobim za nastop na tekmovanjih. Sicer pa so vsa ta tekmovanja v senci mitingov zlate lige. Na zlati ligi so na sporedu samo 'zanimive' discipline oziroma tiste, ki so zlobirane. Sam ne vidim razloga, zakaj je ob bok paradnim atletskim disciplinam že nekaj let postavljen met koplja. Bistveno pravičneje bi bilo, če bi se discipline, ki niso paradne, vsaj izmenjevale. Vendar je žal tako, kot je.

Z eno dobro sezono v zlati ligi bi lahko zaslužil kar za vse življenje. Tam se namreč poleg startnin plačujejo tudi visoke nagrade za posamezne uvrstit­ve, za rekorde in ne nazadnje si v igri za jackpot, če si na vseh mitingih nepremagan. Sicer pa imam res odlične sponzorje, ki razumejo moje potrebe, tako da lahko normalno treniram in še nekaj zaslužim.

3. Pred vami je zdaj težja naloga od osvojitve olimpijskega zlata – ubranitev naslova ....

Z motivacijskega stališča je res teže ubraniti. Moj osebni motiv je svetovni rekord. Če ga želim doseči, bodo tudi rezultati dobri. Za to ne bi smelo biti bojazni. Če bom zdrav, bi moral vsako leto laže dosegati vrhunske rezultate. Tako da v Londonu pričakujem boj za olimpijsko zlato.

4. Ukrajinec Jurij Sedik je že daljnega leta 1986 postavil svetovni rekord z metom 86,74 metra. Rezultati, ki so jih dosegali atleti vzhodnega bloka pred letom 1990, so sicer pod velikim vprašajem zaradi dopinga. Je postavitev svetovnega rekorda sploh realno dosegljiva, glede na to, da vam do njega manjkajo dobri štirje metri?

Ja, definitivno je možno. Pomembno je samo, da se me bodo izogibale poškodbe. Glede na zdajšnjo pripravljenost imam ob idealnem metu v rokah 84 metrov. Tega nisem mogel pokazati, ker sem bil v Pekingu tehnično zelo slab. Sem pa to lahko nadoknadil z dobro fizično pripravljenostjo. Doping pri metu kladiva vpliva samo na fizično pripravljenost, ne na tehniko. Moja priprava je že sedaj dobra in jo lahko še izboljšam. Torej je še daleč največ rezerve v tehniki. Treba pa je napredovati počasi, kajti vsak napredek je za telo stresen. Tega ni mogoče doseči v enem letu. Načrtujem, da bom vrhunec dosegel na koncu naslednjega olimpijskega ciklusa. Po tem obdobju napredovanje ni več mogoče oziroma verjetno.

5. Ste edini, ki je v finalu brez diskvalificiranega meta v vseh poskusih zalučal kladivo čez 80 metrov. Svojevrsten dosežek.

Mah, to je mogoče samo prestiž in dobro za statistiko. Res je lepa serija. Tukaj je prišla do izraza fizična pripravljenost. Sicer pa je bil pomemben samo en met, zmagovalni. Drugi ne štejejo. Sicer pa ni bilo tistega meta, ki bi 'izletel', pri vseh metih sem ponavljal isto napako. Tehnično je bil tudi zmagovalni met katastrofa [smeh], letel je povsem v levo stran. Sem pa lahko tehnične pomanjkljivosti nadomestil z dobro fizično pripravljenostjo.

6. Se vam je pred zadnjo serijo kaj zavrtel film z lanskega svetovnega prvenstva v Osaki, ko vam je Tihon z zadnjim metom 'vzel' zlato medaljo?

Uf, ja! Vso zadnjo serijo sem bil bolj živčen kot sicer, da se slučajno ne bi ponovilo kaj takega. Dolžina je bila namreč ravno tolikšna, da jo je bilo, glede na do tedaj prikazano, možno rahlo izboljšati. Predvsem sem čakal, kaj bo naredil Tihon. Sicer pa se nisem preveč obremenjeval z drugimi, ker nanje ne morem vplivati. Med zadnjo serijo sem razmišljal predvsem o tem, kako čim bolj izključiti 90 tisoč ljudi in kako svoj met čim bolj tehnično izboljšati. Sam sem sicer z zadnjim metom želel postaviti daljavo dneva, saj sem bil popolnoma razbremenjen, vendar ni šlo. Je pa bil zad­nji met čisti gušt.

7. Kaj pa vam sploh pomeni izmetni krog?

Delovno mesto. [smeh] V zadnjih 15 letih center življenja.

8. V vseh teh letih ste sestavili kar veliko ekipo raznih strokovnjakov. Poleg trenerja so v njej še fizioterapevt, strokovnjak za prehrano in, kot sami pravite, guru Marjan Ogorevc. Kako vam predvsem slednji pomaga pri doseganju vrhunskih rezultatov?

Spoznala sva se, ko je treniral mojega trenerja Kevota. Po končani trenerski karieri se je vrgel v alternativne vode. Z njim sodelujem od vsega začetka. Nedvomno je on zelo pomemben segment v moji zgodbi. Pomaga mi doseči neko stabilnost, trdnost v psihološkem smislu, tako da te malenkosti ne zmotijo. Ta pozitivna energija pa mi zelo pomaga tudi v osebnem življenju. Najino sodelovanje obsega pogovore, razne tehnike sproščanja, na primer taj či, in tudi saniranje poškodb z bioenergijo. Obiščem ga od tri- do štirikrat na teden, lahko pa tudi vsak dan, odvisno od potrebe. Pa tudi fizioterapija je izjemen pomemben del mojega uspeha.

9. Tak hrust (Primož tehta 113 kilogramov, op. p.), kot ste vi, se ukvarja s taj čijem?!

[smeh] Saj ni tako zelo pomembno, da so vsi gibi perfektno narejeni. Pomembno je predvsem to, da si vzameš čas zase in meditiraš. Sicer pa sam pravim, da je vsaka vaja, ki ti pomaga, dobra. Z Marjanom se tako dobro razumeva, da lahko z njegovo pomočjo določene težave rešim tudi v eni minuti.

10. Kako je možno, da ste slab mesec pred začetkom iger še razmišljali o tem, da v primeru nekonkurenčnosti za medalje sploh ne bi odpotovali na Kitajsko?

To izjavo sem dal prvi dan treninga, potem ko 17 dni nisem metal kladiva. In to se zelo pozna. Če ne moreš metati, je, jas­no, to velika težava. Pri daljavi takoj izgubiš nekaj metrov. Tisti trenutek sem vedel, da je mogoče vse nadoknaditi, da se lahko vrnem na želeni nivo pripravljenosti. Če bi slovenska javnost želela, da grem vseeno na igre, bi verjetno šel. Saj bi se v finale uvrstil tudi, če do iger sploh ne bi metal. Osebno pa mi to ne bi nič pomenilo. V Atenah sem že bil šesti. Želel sem medaljo. Vse drugo ni bilo sprejemljivo. V takšnem primeru bi raje šel v Peking kot turist in si tekmovanja ogledal s tribun.

11. Kako ste lahko v olimpijski vasi vzdrževali psihološko pripravljenost pred nastopom, glede na to, da se je vaše tekmovanje začelo relativno pozno?

V Peking je atletska reprezentanca prispela šele tri dni pred kvalifikacijami. Do takrat smo bili v pripravljalnem centru, približno 500 kilometrov oddaljenem kraju. Tako smo imeli pred nastopi potreben mir. Ta poteza se je izkazala za zelo dobro že na lanskem svetovnem prvenstvu v Osaki. Olimpijska vas je kot nekakšno študentsko naselje. Športniki, ki so svoje nastope že opravili, namreč ustvarjajo precej sproščeno vzdušje, mogoče celo preveč sproščeno. In v takšnem okolju je dejansko nemogoče ohranjati zadovoljivo oz. pravo raven psihološke pripravljenosti. V adrenalinski vasi se ti adrenalin avtomatsko dvigne. Že zbudiš se 'naspidiran'. Če si v vasi predolgo, se lahko do tekme že prekuriš.

12. Kdaj ste manj spali, noč pred finalom ali po njem?

Po finalu. Pred njim sem bil relativno miren. V glavi sem večkrat vizualiziral celotno tekmo. Vse od prihoda na stadion, ogrevanja, šestih serij do podelitve medalj. Tukaj mi je ogromno pomagal Marjan, saj me je psihološko pripravljal na to, da se ne smem bati 'vzeti' zlate kolajne. Zato sem imel pred tekmo samo tisto pozitivno tremo. Tudi Sara (Isakovič, op. p.) mi je zelo lepo in enostavno rekla, naj grem uživat. Naj se zabavam in pokažem vse, kar znam. Brez kompliciranja in nepotrebne živčnosti. Po tekmi je to sicer laže govoriti, vendar je to edina prava pot. Če se na tekmi treseš, ne boš nič naredil. No, po finalu pa je bila evforija taka, da časa za spanje, jasno, ni bilo.

13. Kje je ste bili z mislimi, ko ste odtekli častni krog? Ste se sploh zavedali, kaj vam je uspelo?

Ne, ne. To je bila čista evforija. Čisto sem se prepustil trenutku. Gledalci te pozdravljajo, ti pa kar plavaš na tisti neverjetni energiji. Težko se je zavedati teže uspeha. Verjetno bom to najbolje razumel, ko bom starejši. Tudi Jani Klemenčič je rekel, da je mu je najbolj žal za to, da ni v Barceloni 92 vedel, kaj je naredil. Tako bi tisti trenutek še bistveno bolj užival. Očitno to pride za tabo. V tistem trenutku je bilo to celo nekaj normalnega, saj sem za to ogromno delal in se na to pripravljal.

14. Kakšno je bilo sicer vzdušje znotraj atletske reprezentance, ki je sestavljena iz samih individualcev?

V zadnjih letih je klima v reprezentanci dob­ra. Vsako leto smo močnejši. Sicer je res, da je bila lani Osaka fantastična, vendar tudi letos ni bilo slabo. Mogoče je bilo lani vse skupaj malce pristneje, ker je bila odprava manjša. Letos nas je bilo več in se je ta pristnost malce izgubila. Vseeno pa je bilo vzdušje dobro.

15. Kako pa je možno, da je na večjem tekmovanju ekipa večja kot na manjšem? So za olimpijske igre milejši kriteriji kot za svetovno prvenstvo in ali je smiselno na olimpijske igre pošiljati tudi šport­nike, ki se niti ne približajo svojim najboljšim rezultatom?

Zagovarjam, naj gre na olimpijske igre vsak, ki izpolni normo. Je pa to vprašanje panožne zveze ali OKS, ali bo norme zvišala oziroma znižala. Odvisno, kateri nivo želi doseči. Sam podpiram vrhunskost, zato bi uvedel starostno mejo. Do na primer 22. leta bi bilo dovolj, da bi športnik izpolnil B-normo. Tako bi na olimpijskih igral lahko nabiral tudi samo neprecenljive tekmovalne izkušnje. Po tej starosti pa bi za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco zahteval A-normo. Ko si mlad, namreč potrebuješ za uspeh tudi izkušnje, kasneje, v zrelih športnih letih, pa je treba že nekaj pokazati. Tudi sam predsednik OKS je pred odhodom v Peking dejal, da že zdavnaj ni več pomembno samo sodelovati.

16. Kaj menite, kdo je bil največji zvezdnik pretek­lih OI?

Nedvomno sta bila to Michael Phelps in Usain Bolt. Čas pa bo pokazal, ali je res tako. [smeh]

17. Kaj pa si vi mislite o najhitrejšem zem­ljanu?

Mislim, da ni teorije, da bi lahko dosegel takšne rezultate brez pomagal. Vprašati se je treba, kakšne rezultate je dosegal lani. Zavedati se je tudi treba, da je v enem letu nemogoče toliko napredovati. Če se pa vse skupaj pogleda še v malo širšem kontekstu celotne jamajške reprezentance, ki je v sprintu pobrala praktično vse zlate medalje, je situacija samo še bolj sumljiva. Težko je verjeti, da so vsi tako super trenirali. Vprašanje je, ali imajo kakšno novo zadevo ali pa so jih ščitili. Bolj verjamem, da so korak pred kontrolo, ker je napredek na tem področju neverjeten. Nikogar nočem obtoževati, vendar sam težko verjamem, da je vse regularno. Svoje bo povedal čas.

18. Kaj pa vi? Vam je bil doping kdaj ponujen? Če bi se želeli dopingirati, veste, na koga se obrniti?

To je nenehno ponujeno na športnem trgu. Samo en telefon zavrtim in lahko prestopim mejo. Saj to med poznavalci sploh ni skrivnost. Vsi dobro vejo, kje se 'zadeve' dobijo. Saj se tudi med samimi športniki nekako ve, kateri je 'čist' in kdo ne. Težko bi rekel, da so moji sotekmovalci iz Belorusije, kar se tega tiče, vzorni.

19. Kaj je za vas uspešen doping?

Poenostavljeno rečeno je uspešen tisti doping, pri katerem te ne dobijo. Odmerek je pravi, če se 'pokuri' med nastopom. Devetdeset odstotkov vseh primerov sploh ne odkrijejo. Vedno odkrijejo le tiste, ki jih hočejo odkriti. Zvezdniki so navadno zaščiteni. Zvezdnike namreč potrebujejo, da je šport sploh zanimiv za širše množice. Dobijo jih kvečjemu za nazaj, tako kot se je zgodilo z Greenom, Jonesovo itd. Vedno 'polovijo' nekaj športnikov, ki pa niso v sami špici, niso tako pomembni, in tako se zdi, da je vse v najlepšem redu. Sicer je pa tudi tukaj igra denarja. Doping je vedno korak pred kontrolo.

20. Še ena kratka za konec: ženske. So vam všeč atletinje ali imate raje 'navadna' telesa?

No [smeh], postave atletinj so mi všeč. Atletsko telo mi je okej. Je pa res, da je včasih fino, če je kaj za prijet. Bolje da ljulja, nego da žulja. [smeh]

Blaž Bolcar

foto: Bor Dobrin

Članek je bil objavljen v avustovski številki Playboya 2008.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel