Če poslušate Kataleno, poznate Vesno Zornik, in če jo poznate (in ste starejši kot 30), potem veste, da je to tista punčka, ki je 'prodajala' čokolešnik. A nič hudega, če se je ne spomnite, saj je v nasprotju z mnogimi otroškimi zvezdami Vesna prerasla to vlogo in si živ­ljenje uredila lepo po svoje.

Doštudirala je sicer kiparstvo (njen šah s figuricami iz pleksistekla in z igralno ploskvijo iz nerjavnega jekla je kot zmagovalno darilo v ZDA odnesel takratni predsed­nik Milan Kučan), nekaj časa izdelovala nakit, malo prepevala, dokler ni prišlo povabilo k sodelovanju v nastajajoči Kataleni. Po albumih, na katerih so preigravali slovensko ljudsko glasbo od Prekmurja pa do Rezije, se zdaj lotevajo nekaj novega.

1. Ste se udeležili zborovanja glasbenikov v Cankarjevem domu proti zmanjšanju slovenskih kvot na radijskih postajah?

Naneslo je tako, da smo imeli v tistem času ravno vajo. Niti slučajno ni prav to, kar namerava narediti vlada, ni pa čisto pravi način, kako se je tega ­lotil Glasbeni forum. Mislim, da imajo po svoje prav, je pa vse skupaj izpadlo malce preveč na silo.

2. Na eni strani imamo stališče Mojmirja Sepeta, ki pravi, da bo vrnil odlikovanje, če bodo te kvote pad­le na 15 odstotkov, na drugi pa mnenja številnih glasbenih urednikov, da dobre slovenske glasbe – če nočemo poslušati samo komadov iz šestdesetih – preprosto ni dovolj za 40 ali celo več odstotkov in da ti 'nočni' odstotki itak koristijo samo Sazasu, od katerega kakovostni glasbeniki nimajo nič.

Dejansko ni šlo le za tistih 50 odstotkov, temveč se bije predvsem boj proti radijskemu monopolu, o katerem pa se skoraj ne govori naglas. Po mojem bi morala vladati zavest, ki bi k predvajanju slovenske glasbe vodila urednike, če bi ti seveda imeli proste roke pri izbiri glasbe. Mislim, da gre za zelo umazano bitko in zelo težko se bo kaj premaknilo. Vlada bi morala sprejeti zakon, ki bi dovoljeval konkurenco Sazasu. Ali pa bi vsaj morala prisiliti Sazas, da bi denar, ki ga pobira za tujo glasbo, dejansko razdelil med avtorje v tujini. Potem bi kmalu spet slišali več slovenske glasbe. S tem bi rešili veliko več kot s prisilno določenimi kvotami.

3. Ujamete kdaj svoje pesmi po radiu? Gnjavim zato, ker ste v nekem intervjuju rekli, da ste ponosni na to, da živite od glasbe. Kako se pa to da s kakovostno glasbo v tej deželi?

Ujamem, ni pa to tako pogosto, da bi se lahko s tem hvalila. Komade, ki jih pojem, vrtijo na nacionalnih in neodvisnih radijskih postajah. Na žalost ne padem v koncept največje komercialne radijske mreže, v kateri je vedno več radijskih postaj. Živim od glasbe, ampak to pomeni, da živim od koncertov. Ne hodim v službo, moja služba je na odru. Kar se tiče Sazasa in Katalene, sem le desetodstotna lastnica avtorskih pravic in od tega dobim nekaj denarja, ki ga je, recimo, za ene počitnice, živeti pa od tega ne bi mogla. Bogata nisem, imam pa veliko srečo, da počnem ­tisto, kar počnem najraje.

4. Niste pa došolana glasbenica, če se ne motim?

Ne, študirala sem kiparstvo. Ko sem se začela resneje ukvarjati z glasbo, sem bila pravzaprav že prestara, da bi razmiš­ljala o glasbeni akademiji. [smeh] Takrat sem bila že daleč na poti.

5. H glasbi vas je pripeljal Boštjan Narat, idejni vodja Katalene, in to nekako z ulice?

Slišal me je na bregu Ljubljanice, ko sem prepevala v neki družbi s kitaro, in se me je tako zapomnil, da me je čez sedem let, ko je sestavljal Kataleno, po­iskal. Čez sedem let vse prav pride, pra­vijo. [smeh] V teh sedmih letih nisem kaj preveč nastopala oziroma tu in tam kakšno malo stvar, kakšen manjši izlet, pa nič odmevno resnega.

6. Sem pa nekje zasledil nastop v bendu, ki je igral salso, in to pred kubanskimi mornarji.

Pela sem back vokale v orkestru, ki ga je vodil Vitalij Osmačko, dolgoletni član Predinovega benda. Ta bend se je imenoval Appartamento cinquenta. To je bila ­velika 15-članska mednarodna zasedba. Ljudje so bili od vsepovsod, s kubansko pevko Mario del Carmen in slovenskim ­Venezuelcem Diegom Barriosom Rossom. Imeli smo le nekaj koncertov, v Cankarjevem domu, na Lentu in pa v ­Izoli, kamor nas je prišlo poslušat tudi nekaj kubanskih mornarjev, in bilo je super.

7. Katalena je doslej izdala štiri ­albume, na katerih preigravate ­slovensko ljudsko dediščino. Je 'preigravati' pravi izraz za vaše početje? Kako temu sami rečete?

Mi pravimo, da delamo avtorske priredbe ljudske glasbe. Vzamemo torej ljudski material in ga spravimo v obliko, ki je na koncu precej avtorska. Od ljudske osnove lahko vzamemo tudi samo frag­mente, ki jih včasih celo dopišemo z av­torskimi besedili. Pri večini pesmi vsaj ­vokalna linija ostaja prepoznavna.

8. Pri prvem albumu ste menda naleteli na pomisleke ljudi, ki se ukvarjajo s slovensko glasbeno dediščino. Za kaj je šlo?

Če nekdo tako močno poseže v glasbeni material, se pojavi vprašanje, do kod je početje še moralno dopustno, kaj prinese popularizacija tega in na kakšni kakovostni ravni se te zadeve dogajajo. Mislim, da je prav, da obstajajo ljudje, ki se o tem sprašujejo, in moram reči, da smo kar srečni, saj imamo podporo marsikaterega tovrstnega strokovnjaka.

9. Profesor dr. Terseglav je denimo rekel, da je prav, da se ukvarjate s tem, dokler to počnete spoštljivo. Kaj pa je to spoštljivo?

To je pravzaprav zelo relativno. Ver­jetno bi si pod tem vsak predstavljal svoje, ampak mislim, da ostajamo na zdravi strani te meje. Seveda se vsi v bendu zelo zavedamo odgovornosti, zato se posvetujemo s strokovnjaki. Ko smo delali Cvik Cvak, smo se podajali v material, ki ga Rezijani zelo skrbno varujejo. Organizirajo na primer folklorne tečaje, na katerih moraš podpisati, da tega znanja ne boš podajal naprej. Nam so pa pomagali in tudi povabili so nas igrat v Rezijo na oblet­nico svojega folklornega društva.

To je bil eden Kataleninih najganljivejših koncertov v vsej naši zgodovini. Prišla nas je poslušat vsa njihova skupnost, ­staro in mlado, predvsem pa starešine folklornih društev. Na koncu smo vsi malo jokali. Dr. Terseglav je pa takrat, pred skoraj desetimi leti, pravzaprav rekel, da če je to, kar počnemo tisto, kar je potrebno za to, da mladi spet vzljubijo ljudsko glasbo, potem smo na pravi poti.

10. Za Slovence je Rezija skrivnost­na dežela tam onkraj. Nekateri se še spomnimo Zverinic iz Rezije, potem se pa naše znanje neha. No, pa to vemo, da so Italijani Rezijane nekako prepričali, da niso Slovenci, temveč Rusi. Kakšen vtis ste vi dobili o Reziji? So o sebi govorili kot o Slovencih?

Zgodbe so zelo žalostne, predvsem tudi zato, ker se med seboj ne poenotijo, kaj so in kdo so. Zelo razdeljeni so in le del njih čuti pripadnost slovenstvu. Oni so Rezijani. V šoli se njihovi otroci učijo rezijanščine, čeprav imajo sicer zelo malo ur, ker poskušajo Italijani Rezijo etnično očistiti, nimajo pa stika s slovenskim knjiž­nim jezikom.

Njihov jezik živi kot ­slepo črevo brez vezave na knjižni jezik. Slovenci njihovega jezika niti ne moremo razumeti ... Sama marsikaj razumem. ­Toliko sem se naučila, da sem spoznala osnove, in na srečo imam dobro uho in se hitro učim. Vadila sem z dialektologom, s katerim sva se ukvarjala predvsem s pesmimi, z besedili, in ker sem hotela kaj prilagoditi, kaj skrajšati, sva ­nekaj reči tudi glasbeno, muzikološko prečistila.

Ugotovili smo, da so etnomuzikologi, ko so zapisovali, posneli reči z vsemi napakami vred. Te napake sem opazila in poklicala sva v Rezijo, da odstraniva ne­jasnosti. Telefonski pogovor sva dala na zvočnik, da sem lahko poslušala njihovo govorico, in takrat sem ugotovila, da sem skoraj vse razumela. Oba z učiteljem sva bila kar precej presenečena. [smeh]

11. Pri svojem delu je Katalena največ zajemala s skrajnih robov našega jezika, z vzhoda in zahoda. Zakaj? Ker so to za povprečnega Slovenca najbolj eksotični kraji, tudi jezikovno?

Na robovih ozemlja se glasba obarva tudi z vplivi drugih kultur. Nikoli se nismo ukvarjali s tem, kaj zanima povprečnega Slovenca. Od tam smo jemali, ker smo tam našli najzanimivejši material, stvari,
ki so nas najbolj intrigirale.

12. Je s Cvik Cvakom konec obdob­ja navdiha pri narečnih in ljudskih pesmih ali boste s tem nadaljevali?

Katalena je projekt, pri katerem smo se zavezali ljudski zapuščini. To je projekt, ki smo si ga zadali zelo dolgoročno, in upamo, da bomo to počeli in se k temu vračali, dokler bomo živi in zdravi. Vsi nam­reč sodelujemo tudi pri drugih projektih. Je pa res, da zdaj delamo ploščo, ki bo veliko bolj avtorska, in mislim, da smo se na njej s pojmom ljudsko začeli drugače spopadati.

Pri Kataleni gre za zelo raznolik skupek znanja, ki ga prinašamo člani benda, in zdi se mi, da bi nam zelo hitro postalo dolgčas, če bi se z glasbo ukvarjali na en sam način. Trudimo se iskati nove izzive in delati stvari, ki se nam zdijo zabavne.

13. Tango ... Zakaj?

S tangom sem se srečevala kar nekaj časa, preden sem se odločila, da bom posnela to ploščo. Tako kot pravijo, da vse poti vodijo v Rim, so mene vse poti peljale k tangu. Pred leti je naključje ho­telo, da smo v Kataleno sprejeli Marka ­Brdnika, ki je s svojo skupino, ki je igrala tango, zmagal na nekem tovrstnem tekmovanju v Italiji. Potem so me nahecali, da sem z njim naredila tri komade za ­neko odprtje. Nekaj časa sva še delala, potem je pa to malo zastalo, je pa bilo ­vedno več prireditev, na katerih sem ­morala odpeti komad, dva, in so me pogosto spraševali: »Kaj pa če bi naredila kakšen tango?« Tako se je v nekaj letih nabral material, ki sem ga enostavno ­morala posneti.

14. Ste se kaj spraševali, od kod navdušenost Slovencev za tango? Menda so člani skupine Gotan project po koncertu pri nas rekli, da nikjer niso bili tako dobro sprejeti. Tango je v literaturi obdelala Brina Svit Merat, vi ste ga glasbeno. Slovenci pač ne veljamo za pretirano temperamentne …

Mogoče pa prav zato! [smeh] Sicer mislim, da gre pri tangu za svetovni pojav, ki bo večen. Tako kot je to salsa ali kakšna afriška glasba. To so kulture, ki prebijejo svetovni led na več ravneh, in mislim, da bodo vedno vzbujale vprašanja in udejstvovanja tako glasbenikov kot plesalcev, če govorimo o tangu. Mislim, da ne gre samo za Slovenijo.

15. Na svoj album Tango Apasionada ste uvrstili priredbe nekaterih znanih pesmi. Ste razmišljali, da bi napisali tudi kaj svojega?

S Kataleno smo prišli precej daleč, štiri plošče smo posneli, preden sem se lotila svojega prvenca in sama sem se izurila predvsem kot interpret. Mislim, da sem v tem precej močnejša, kot če bi se lotila še pisanja pesmi. Verjamem v delitev dela, v to, da morajo pesmi pisati pesniki, da morajo glasbo delati skladatelji. Se mi zdi, da je s tem tako: lahko greš h krojaču in si daš narediti oblačilo, ki ti je potem všeč ali pa morda tudi ne, lahko pa greš v trgovino, kjer vidiš, kaj kupuješ. S tangom sem zagotovo dobila tisto, kar mi je zares všeč.

16. Ali je teže interpretirati predelave slovenskih ljudskih ali tango?

Če uživaš v tem, kar poješ, ni nič težko. Težko je, kadar ti material ni všeč, tega pa običajno ne počnem. [smeh] Oboje je lahko glasovno bolj ali pa manj zahtevno, odvisno od skladbe, aranžmaja in interpretacije, ne zvrsti.

17. Pogovarjal sem se prav z Markom Brdnikom, ki pravi, da se mu zdi tango – čeprav se je sam precej časa ukvarjal z njim – tvegan glasbeni žanr, ker je že sam po sebi malo kiči, in da lahko že odvečna roža na obleki pevke vse pokvari. Se strinjate?

Se. Vse stvari, ki so skrajne – in tango se ukvarja s skrajnimi čustvi –, so hoja po robu. A je tudi res, da obstaja milijon načinov, kako se reči lotiti, čeprav je potem vedno subtilnost izvajalca tista, ki odloča, ali je izvedba dobra, povprečna ali močno čez črto.

18. Omenili ste Katalenin novi projekt. Menda boste pri njem sodelovali tudi s Svetlano Makarovič?

Tudi. Tokrat smo si namreč pojem ljudsko zastavili malo drugače, malo širše. Ne ostajamo samo pri ljudski pesmi, ­ampak smo šli brskat tudi po poeziji. Ukvarjamo se s poezijo, ki črpa iz ljudske pesmi oziroma se nanjo navezuje. Uglas­bili smo poezijo nekaj tistih slovenskih pis­cev, ki so skorajda postali ljudski. Vsake naslednje plošče se lotevamo bolj konceptualno kot prejšnje, ampak za zdaj vam še ne morem razkriti vsega. Katalena zadnje mesece precej časa preživimo v prostoru za vaje in se pripravljamo na snemanje nove plošče, ki naj bi izšla prihodnjo pomlad.

19. Čaka nas veseli december, ko imajo estradniki največ dela in zaslužka. Kako je pri tem z alternativci?

Navadno je takrat za vse glasbenike več dela, ker je več zabav. Lani pa se je zgodil grozen upad, blazno se je poznala recesija. Zdelo se je, kot da so vsa podjetja naenkrat hotela pokazati, da zelo varčujejo, in zato za svoja praznovanja niso najemala bendov. Namesto tega so zavrteli cede ali v najboljšem primeru najeli didžeja. Tako smo bili glasbeniki malo prikrajšani. Res pa je, da so tisti, ki so si vseeno zaželeli ­žive glasbe, raje posegali po kakovostnih izvajalcih. Imela sem kar nekaj nastopov v duetu. Kako bo letos, nimam pojma, a upam na najboljše. Kruha in iger bomo menda vedno potrebovali.

20. Sodite med najbolj znane slovenske vokalistke, če pozabiva pri tem na tiste, ki gredo oziroma ne gredo na kolena. Pa naredite reklamo še za katero, ki se šele prebija. Koncert katere slovenske pevke se izplača obiskati?

Bliža se recimo koncert Anđe Marić s Kisho v Cvetličarni. Super pevka, pri medijih rahlo spregledana, je Aphra Tesla. Prijet­no sem bila presenečena nad Nino Pušlar. Super muziko delajo na primer mariborski Papir, pa čisto nova skupina Bilbi. Na njihovem koncertu sicer še nisem bila, sem pa slišala komad, ki mi je bil blazno všeč. Super dela tudi Katarina Avbar. Pa malce nenavadna Katarina Juvančič. Pa še jih je. Mislim, da je v Sloveniji nasploh kar precej kakovostnih glasbenikov. Ogromno se dela. A vse manj je resnih kritik in recenzij albumov in koncertov, kar me zelo žalosti. Saj ni težko objaviti napovedi koncerta, bi pa rada včasih prebrala kakšno resno kritiko, a zaman čakam nanjo. Očitno je veliko laže napisati, kakšno obleko je imela kakšna, kot pa to, kakšna je bila vsebina. Kar se tega tiče, še vedno upam na svetlejšo prihodnost.

 

Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord