Alan Ford, brezposelni risar reklam s praznimi žepi, se poda na lov za svojo prvo zaposlitvijo. Na žalost (ali pa na srečo) naredi napako in si zapiše napačen naslov ter namesto na sestanek s svojo prvo stranko vstopi v cvetličarno na 5. aveniji v New Yorku. In v središče skupine tajnih agentov – skupine TNT. Tako se začne njegova kariera tajnega agenta in z njo tudi izhajanje enega najbolj nenavadnih stripov.

Alan Ford nikakor ni bil še ena kopija Jamesa Bonda v tedanji poplavi supervohunov sredi hladne vojne, ki so zrasli na zelniku posnemovalcev Iana Fleminga. Nak, ne polaga bejb, ne vozi šmekerskih avtomobilov, na roki, za pasom in v žepih nima najrazličnejših ultra skrivnostnih napravic. Alan je karikatura vohunskega antiheroja, oblečen je v črn puli in hlače, naokoli se včasih vozi s kotalkami, najbolj spreten pa je peš. Precej zmeden je in nič kaj prebrisan. A vendar nadvse dopadljiv, in če bi igral loto, bi občasno tudi kaj zadel.

Alan&Co.

Alan Ford je strip s kar nekaj glavnimi osebami. Bob Rock je poln kompleksov zaradi velikega nosu in nizke postave. Sir Oliver je obubožan angleški plemič, ki je zaradi težav z zakonom zbežal iz Anglije v Združene države Amerike. Tu sta še Jeremija, namišljeni bolnik in revmatik, in debeli Šef, ki bi moral biti pomožni vodja skupine TNT, vendar vedno, tako kot Jeremija, spi. Najbolj nenavaden, vendar pa med bralci najbolj priljubljen lik je Številka 1, glava skupine TNT, stari paralitik v invalidskem vozičku. Njegove odlike so nepokretnost in zelo bojevit temperament ter prebrisanost, vselej podmazana s slabim značajem. Številka 1 je, na kratko, poln modrosti in slabih živcev.

V Alanu Fordu je veliko humorja, zgoščene in trpke groteske, veliko avantur, predvsem pa gre za družbeno satiro. Bralčeva domišljija ima veliko svobode in lastnim interpretacijam ni videti konca. Strip je doživel pravi uspeh šele dve leti po izidu prve številke z vsem bralcem stripa znano trilogijo, v kateri se agenti skupine TNT bojujejo s Superhikom, alkoholikom, ki krade revnim, da bi dajal bogatim. Danes šteje Alan Ford polnih petintrideset let in žal moramo priznati, da je že zdavnaj izgubil izvirnost, kakovost in koncept ter tudi aktualnost, njegovemu strmoglavemu padcu pa še kar ni videti konca. Vsi pravi ljubitelji stripa bomo seveda ohranili v spominu tistega prvega pravega Alana Forda.

Alana Forda je ustvaril striparski tandem Magnus in Bunker. V šestdesetih letih sta postala v Italiji izredno priljubljena s svojimi risanimi zgodbami. Pisatelj, sicer pa scenarist stripa Luciano Secchi alias Max Bunker se je rodil 24. avgusta 1939. V mladosti je pisal drame, strip pa je bil ves čas njegova tiha ljubezen, ki je počasi, a vztrajno postajala vedno globlja. Leta 1960 je začel sodelovati z založbo Corno in leta 1962 debitiral s teksti za Črno mačko in Atomika, ki ju je narisal Polo Piffareli. Ta je bil pozneje prvi od sedmih Magnusovih naslednikov.

Bunker je leta 1967 postal vodja uprave založbe Corno, leta 1983 pa je ustanovil lastno stripovsko založbo Max Bunker Press, za katero je izdal na desetine stripovskih serialov, med katerimi je zadnji Kerry Cross, zgodba o lezbični bivši agentki FBI. Vedno zaspan lik šefa skupine TNT je bil na začetku zamišljen prav kot Bunkerjeva karikatura, vendar se je pozneje s predelavo lika tej ideji odpovedal.

Drugi del alanfordovskega kreativnega dvojčka, risar Roberto Raviola, svetovno znan kot Magnus (iz latinskega Magnus pictor fecit – ustvaril veliki umetnik), se je prav tako rodil leta 1939, 30. aprila v Bologni. Sprva si je služil kruh kot profesor likovne umetnosti v Milanu, ves čas pa strastno prebiral stripe. Ustvaril je svoj originalni stil, ki so ga mnogi skušali posnemati. Zadnji del Alana Forda s pomenljivim naslovom Odhod Superhika je Magnus narisal septembra 1975 (Magnus je sicer narisal še simbolični, 200. del z naslovom Hik, hik, hura!). Zatem je ustvaril še stripa Družina tatov in Milady. Bob Rock, Alanov nezadovoljni in vselej godrnjajoči vohunski kolega, je Magnusova karikatura. Umrl je leta 1996 v Milanu.

Rojstvo legende

Preden obnovimo zgodbo, spoznajmo, kako se je ideja za nastanek tega stripa sploh porodila. Magnus in Bunker sta se srečala pred štiridesetimi leti, ko je založba Corno iskala tekstopisce in risarje za nov strip Kriminal. Trikrat lahko ugibate, koga so zaposlili! Kriminal je izšel avgusta 1964 in že s prvo številko dosegel neverjeten uspeh. Ker se železo kuje, dokler je vroče, je tandem Bunker-Magnus že v decembru istega leta ustvaril nov stripovski serijal Satanik, vampirsko obarvan in nabit s črno magijo. Avtorja sta bila polna ustvarjalnega zanosa in že maja 1965 je iz njune kuhinje prišel vohunski Dennis Cobb Agente SS 018, februarja 1969 pa je bila prvič upodobljena vesoljska heroina Gesebel. Ustvarjalnost je iz dinamičnega dua kar kipela. Vsak teden sta z neuničljivo voljo po ustvarjanju novih stripov pletla vedno nove zgodbe, kar pa na kakovost njunih izdelkov ni vplivalo.

Kljub ogromni količini dela, ki sta si ga naložila, sta bila Magnus in Bunker ves čas neizmerno željna česa novega. »Ideja se nama je porodila tri leta, preden je Alan Ford dejansko zagledal luč sveta, nato pa smo jo še temeljito predelali. Kaj nas je pripravilo do tega? Mogoče spoznanje, da vse skupaj dejansko ni bilo smešno, čeprav naj bi bilo, da je bila njena komičnost zelo bleda in brez okusa. Zaradi tega sva skušala najti skupno povezavo med tekstom in risbo. Igrala sva na štose v dialogih in na grotesknost risbe ter se trudila, da sva zares dosegla komične prigode in situacije.

Pogosto sva se enostavno držala pravila: ni pomembno, kaj poveš, temveč kako!« pravi Bunker o začetku legendarnega stripa. Teren zanj sta avtorja pripravila leta 1968, ko sta sestavila simboličen strip Maxmagnus. Ta govori o kralju in njegovem pomočniku, dvojici prevarantov, ki neutrudno ropata svoj lastni narod (še ena satirična alegorija na marsikaj). Kmalu zatem je prišlo na vrsto njuno najboljše delo – Alan Ford: »Prvi scenarij sem napisal leta 1967. Večkrat sem ga predelal, vse do dokončne verzije prve številke. Ideja je bila, narediti satiro na Jamesa Bonda: kolikor je on organiziran, toliko so vsi okoli njega deorganizirani in razpuščeni. In zamisel je postala resničnost.«

Če hočeš zmagati, nikakor ne smeš izgubiti!

Že v omenjenih stripih sta Bunker in Magnus začela eksperimentirati in raziskovati, kakšen bo odziv bralcev. Magnus je imel pri ustvarjanju lika Alana Forda v glavi podobo (takrat še mladega) igralca Petra O’Toola in v prvih 75 delih mu je bil Alan, ki naj bi postal parodija Jamesa Bonda, res diskretno podoben. Najprej sta ga hotela obleči v belo obleko in belo majico, z metuljčkom okoli vratu, kmalu pa sta ugotovila, da bi tako oblečen izstopal iz koncepta skupine TNT, zato sta ga preoblekla v danes vsem dobro znana črn puli in črne hlače.

Po letu in pol priprav je maja 1969 – tistega leta, ko so Američani prvič obiskali Luno – izšla prva številka Alana Forda. Bralce je novo zabavno čtivo nadvse zmedlo, saj se je povsem razlikovalo od vsega, na kar so bili navajeni. Glavni junaki niso bili super moderni vohuni, temveč bedni siromaki, ki so igrali tajne agente. In zaradi tega revolucionarnega pristopa je bila prodaja prve številke nadvse slaba.

V Italiji so prodali sicer povsem solidnih 22 tisoč izvodov, druga številka Votli zob pa je že naznanjala katastrofo, saj jih niso prodali niti 8 tisoč. Avtorji so bili povsem razočarani in strip bi skoraj ukinili. Toda manjše število zvestih bralcev je s pismi podpore opogumilo Magnusa in Bunkerja, da sta nadaljevala delo. Bunker se tistih trenutkov še živo spominja: »Ti maloštevilni superzvesti bralci, ki sem jim za vedno hvaležen, so nama začeli pisati pisma in pošiljati predloge za zgodbe, kar naju je motiviralo, da sva nadaljevala zastavljeno delo. Dejansko sva z Magnusom že razmišljala o častni vdaji, nato pa sva se čvrsto odločila, da bova vztrajala.«

Ker s prvo številko nista bila povsem zadovoljna, sta se odločila narediti »kirurški poseg« na Bobu Rocku. Povečala sta mu nos in zmanjšala postavo, tako da je njegov lik izgubil nekaj realističnosti, hkrati pa postal eden od najbolj priljubljenih v stripu. Po dveh letih mučenja se je s 26. številko položaj spremenil – v njej se je pojavil Superhik. Lahko rečemo, da je Superhik rešil strip, saj se je število prodanih izvodov povzpelo na sto tisoč.

Na vrhuncu priljubljenosti stripa se je Magnus, na veliko razočaranje bralcev, odločil, da Alana Forda ne bo več risal. »Njegova« zadnja številka je bila Odhod Superhika. Odšel je menda sporazumno: »Nobenega prepiranja ni bilo. Vedno sva bila v najboljših odnosih!« Osemnajst drugih risarjev je v naslednjih letih skušalo nadaljevati njegovo delo. Skupaj je izšlo več kot 400 delov Alana Forda, zadnji pa so bili na žalost že (davno) klinično mrtvi.

Skupina TNT v bivši Jugi

Vsej genialnosti navkljub je Alan Ford postal izredno priljubljen samo v rodni Italiji in v naši rajnki Jugoslaviji. V Evropi se o tem stripu ve zelo malo, saj je bilo tam le nekaj gnilih poskusov izdajanja Alana Forda, tako da nikjer ni dosegel podobne slave kot na škornju in v bivši Jugi. Poleg vseh navedenih in nenavedenih vzrokov za veličasten uspeh stripa »od Vardara pa do Triglava« je glavno vlogo zagotovo odigral pokojni hrvaški prevajalec Nenad Brixy, ki se je tudi sam ukvarjal s pisanjem. Objavil je niz humorističnih romanov o nespretnem detektivu Timothyju Tacheru, po enem izmed njih pa so v nekdanji Češkoslovaški posneli tudi film.

Kot velik ljubitelj stripa je zagrebškemu Vijestniku leta 1972 predlagal, naj v Superstripu objavi Alana Forda. Brixy je poskrbel za originalne in genialne prevode, ki so iz stripa naredili vrhunsko delo. Prevajanje Alana Forda ni bilo lahka naloga, saj v originalu kar mrgoli besednih iger. To pa je pri prevajalcu sprožilo še dodatno ustvarjalnost in prevajalsko svobodo. Strip je ponekod naredil še bolj smešen in grotesken od italijanskega originala. Zaradi fenomenalne kreativne angažiranosti domači oboževalci Nenada Brixyja pogosto imenujejo tudi »tretji avtor stripa«.

Nikakor ne smemo pozabiti, da je bil Alan Ford pri nas najprej na voljo v hrvaškem prevodu. Velika priljubljenost stripa v Sloveniji je vplivala na slovenski prevod pod okriljem založbe CoLibri v prevodu Branka Gradišnika. Alan Ford je svoj zadnji razcvet v nekdanji Jugi doživel prav v Sloveniji, vendar je od najavljenih 75 delov izšlo samo 51. Zadnji je bil Superhikova vrnitev. Jap, še vedno čakamo! Legenda ne umre nikoli!

Med oboževalci Alana Forda se je razširila govorica, da je strip v Ameriki prepovedan pod obtožbo, da je levičarski, govori pa se tudi, da je bila neka številka v Jugi prepovedana, ker se je v njej pojavil tovariš Tito. Strip Alan Ford je pri nas postal popularen ne samo zaradi svojega radikalnega pristopa, temveč tudi, ker so imeli bralci dovolj raznih stripovskih superkurcev, ki so s svojimi mišicami opletali med stolpnicami, vedno polagali najlepše bejbe in živeli kot indijski maharadže. Jap, dosti smo imeli tipov v pajkicah, ki so se s krpo na hrbtu lovili po nebu, letečih podgan, zlobnih čarovnikov in drugega ameriškega sranja. Jugosi so v Alanu Fordu videli sedanjost, marksisitično realnost sivih fabrik, marginalnost posameznika in željo po nečem boljšem.

Alan Ford

Alan, sirota brez staršev in sorodnikov, je najmlajši (človeški) član skupine TNT. Je ljubimec lepšega spola, kar pa mu vedno prinese le ljubezenske muke. Sramežljiv, skromen in naiven vedno priskoči na pomoč. Težave ga najdejo kar same.

Bob Rock

Bob ima dva kompleksa: prevelik nos in prenizko postavo. Je zelo občutljiv in razdražljiv, v podvigih skupine TNT pa eden najpogumnejših agentov. Je sirota: mamo so mu ustrelili med neuspešnim bančnim ropom, očeta pa na državne stroške usmrtili na električnem stolu.

Številka 1

Dolgobradi paralitik neznanih let je glava skupine TNT, skopuški pri denarju in odmerjanju zasluženih počitnic. Kot trdi sam, pozna vse najpomembnejše zgodovinske osebnosti in o njih včasih tudi kaj pove (seveda gre za povsem drugačne zgodbe od »uradnih verzij«). Številka 1 stanuje v tajnem skrivališču v cvetličarni skupaj z Grunfom, ki je njegov osebni služabnik, in s papigo Klodvikom.

Sir Oliver

Angleški plemič je zapustil Otok, ker se ni dobro razumel z oblastmi. Krade vse, kar mu pride pod prste. Seveda sam nikdar ne prizna, da krade, ampak vedno najde izgovor (»To niso policaji, to so zamaskirani razbojniki!«).

Debeli Šef

Namestnik Številke 1 postaja s časom vedno bolj len. Dneve si krajša s spanjem ali pa se prepira s pomočnikom Jeremijo. Drugo svetovno vojno je preživel kot zapisnikar v kontraobveščevalni službi, kjer je dobil vzdevek Hitra noga. Šef je postal vdovec, ko mu je umrla žena – prava možača! Ne loči se od svojega hrčka Skvikija.

Jeremija

Stari hipohonder, čigar korenine prihajajo iz dežele špagetov. Preganjajo ga vse znane in neznane bolezni, pa tudi sam si kako izmisli. Skupaj s Šefom dela (beri: spi) v cvetličarni, če pa se ne pritožuje nad katero od bolezni, spi še bolj trdno. Ker je z eno nogo že v grobu, je neuporaben za kakršnokoli akcijo.

Grunf

V ZDA je emigriral po prvi svetovni vojni, vendar je ohranil svoje vojaške navade. Svoje ime je spremenil iz Grunt v Grunf. Je izumitelj večinoma nekoristnih naprav (npr. bombe bumeranga), odgovoren pa je tudi za vozni park skupine TNT. Nosi majice z absurdnimi napisi.

Nosonja

Izredno inteligenten pes. Ljubi Boba, toda ta ga ne mara, čeprav mu je Nosonja večkrat rešil življenje. Njegov življenjski cilj je pojesti Skvikija.

Skviki

Hrček, ki ga je našel Šef in mu uredil bivališče v svojem debelem šalu. Tega ima vedno okoli vratu.

Klodvik

Papiga, ki govori več jezikov. Ima človeško inteligenco in pomaga Številki 1, pogosto pa rešuje tudi druge člane skupine TNT.

Superhik

Kriminalec, ki mu je najljubša spolna fantazija alkohol, njegov življenjski moto pa je »jemlji revnim in dajaj bogatim«. Nesrečni čistilec ulic je nadvse besen na siromašne, ker smetijo, namesto da bi skrbeli za red in čistočo. Oblečen ima steznik, da skrije svoj ogromni trebuh, alkoholni zadah pa uporablja kot svoje veliko orožje.

Gumiflex

Človek z gumijastim obrazom, ob Arsenu Lupigi še en mojster preoblačenja in kamufliranja. Če smo čisto pošteni, je Gumiflex pravi kameleon.

Veliki cezar

Ljubljenec vseh članov skupine TNT. Na začetku kariere je bil prvorazredni kriminalec, neulovljiv tudi najsposobnejšim agentom iz nam ljube cvetličarne. Velik ljubitelj ogromnih in močnih zveri. Ko se odloči, da bo zakorakal po poti pravice, mu pri tem pomaga tudi Številka 1, ki ga najame za šefa podružnice na zahodni obali ZDA s sedežem v Los Angelesu.

Margot

(Še ena) ženska, ki jo privlači denar. Znana supervohunka seksi videza. S svojimi čari je omrežila Boba Rocka in postala njegova zaročenka, seveda pa je bila njena skrivna naloga, da se vtihotapi na sedež skupine TNT. Skupina iz cvetličarne jo odkrije in ji izbriše spomin.

Arsen Lupiga

Bolj ali manj francoski gentelman, seveda pa bolj lopov in manj gentelman. Mojster kamufliranja. Njegova najbolj priljubljena začimba je strup arsen, po katerem se tudi imenuje.

Baby Kate

Še ena dama. Vodja bande gangsterskih duhov, ki jim uspe s pomočjo propadlega čarovnika Urliciusa prekoračiti oviro vesolje-čas, nakar se še naprej ukvarjajo z obrtjo, s katero so se ukvarjali pred smrtjo – večni lopovi torej.

Tromb

Njegova naloga je – oh, kako stereotipno – uničiti Zemljo in vse življenje na njej. Po smrti Konspiratorja skuša okoli sebe spet zbrati trio »fantastikus«.

TEKST: Pavle Kostadinovič

FOTO: Max Bunker