V splošno rabo jo je na začetku letošnjega leta izstrelila Busheva administracija. Gre sicer za vejo biologije, ki omogoča identifikacijo ljudi in temelji na analizi merjenja stalnih fizičnih ali vedenjskih značilnosti. Od 5. januarja potnike na ameriških letališčih in v večjih pristaniščih prosijo za prstni odtis in kratko poziranje pred digitalnim fotoaparatom. Pri na novo izobraženih uniformiranih policistih, ki so od listanja in žigosanja potnih listov napredovali do odvzema biometričnih podatkov, puščamo del svoje identitete. Ne gesla ne PIN-kode, ampak dejanske telesne podatke, ki jih za vselej prevedejo v digitalni zapis.

In kar si zaželijo ZDA, temu se sčasoma ukloni ves svet. Tudi v Evropski uniji bomo kmalu imeli osebne dokumente, oplemenitene s čipom, ki bo nosil naše biometrične, originalne, avtentične, le nam lastne podatke.

Odtisi identitete

Vse skupaj se je začelo že pred več kot štiri tisoč leti, ko so natančni egipčanski uradniki začeli uvajati poseben sistem plačevanja delavcev. Ti so si namreč pogosto prizadevali, da bi za delo, ki so ga opravljali v nečloveških razmerah na razbeljenem pesku, dobili dvakratno plačilo. A administracija je kmalu ugotovila, da izplačujejo več enot, kolikor imajo delavcev, zato so jih začeli natančneje opisovati: poleg imena, starosti in kraja prebivanja so navajali tudi izrazitejše obrazne poteze (dolžino nosu, podolgovatost obraza) in vedenjske lastnosti.

Pozneje so to tehnologijo na nekoliko višji in bolj dorečeni ravni začeli uporabljati v službi znanosti in kriminalistike. Morda najodločilnejši korak je bila uvedba prstnih odtisov, ki so od konca 19. stoletja postali nočna mora neprevidnih tatov, morilcev, ugrabiteljev ... Nevidne sledi, ki so jih puščali za seboj, so kmalu postale postulat kriminalističnih preiskav. Grebenčki, pore, razcepitve, točke, spirale, otočki … so postali mikroskopski izdajalci identitete. Roka, ki izda duha. Prva biometrična metoda je kmalu postala institucionalna, saj so že leta 1901 na slovitem londonskem Scotland Yardu ustanovili oddelek za prstne odtise.

Prav zaradi stoletja odvzemanja in primerjanja prstnih odtisov v kriminalističnih preiskavah je ta metoda pri širših ljudskih množicah silno nepriljubljena. Večina namreč valjanje prstnih blazinic po papirju in brisanje očrnelih prstov enači z mrkimi, neobritimi, podplutimi obrazi, ki na fotografijah policijskih dosjejev pred seboj držijo svojo registracijsko tablico. Danes so to metodo za splošno rabo sicer digitalizirali, kar pomeni, da prste položimo na posebno bralno ploščico, vendar je ta vrsta biometrije pri sprejemanju uporabnikov na zadnjem mestu.

Naslednji pomislek, ki mora biti izhodišče za vse nove tehnologije, tako tudi za različne vrste biometrije, je vprašanje zanesljivosti. Zločinci so svojo identiteto prikrili že z navadno usnjeno rokavico, svet vohunjenja, agentov in razvitih kriminalnih skupin pa je čez desetletja postregel z novimi različicami prikrivanja. Sem sodijo predvsem silikonski odlitki, ki jih namestimo na blazinice prstov in tako prikrijemo svoj pravi jaz.

Še huje, za storjeno lahko organi pregona in sodstva obsodijo človeka, ki je z nami povsem nedolžno popil skodelico bele kave … Večkrat videno v filmih o najbolj slavnem agentu z Otoka se potrjuje tudi v praksi. Japonski raziskovalci, ki zelo radi podvomijo o vsakem novem tehnološkem spoznanju, predvsem svojem lastnem, so razkrili eno izmed napak pri uporabi prstnega odtisa pri odklepanju prenosnih računalnikov. Na ploščico, na kateri je avtorizirana oseba pustila svoj odtis, so pritisnili hrbet gumijastega medvedka (enega izmed bolj priljubljenih bombonov). Na gladkem hrbtu so se pojavili obrisi odtisa, ki – če sistem ni zavarovan z dodatnim geslom ali kodo – odpre vrata v svet skritih datotek.

Dodatna ovira pri širši rabi digitaliziranih prstnih odtisov so nepravilno odvzeti odtisi (bodisi zaradi vlažnega ali pretoplega zraka med prstom in ploščico) in drugorazrednost tistih, ki odtisov ne morejo dati, bodisi zaradi genetskih napak bodisi fizičnih poškodb (izguba prsta oziroma roke).

Prst in oko, obraz in dlan

Že omenjeni teroristični napadi so v ZDA še toliko bolj podžgali zagovornike biometričnih tehnologij, ki so tovrstno obliko nadzora želeli vzpostaviti že nekaj let pred tem. Izraz lobiranje pri tem nemara ni tuj, saj so v igri številni znani raziskovalni inštituti in široka veja tehnološke industrije. V Sloveniji imajo sistem biometričnega preverjanja nameščen le v novomeškem podjetju Mirage, kjer izdelujejo potne liste in še nekatere zaščitene dokumente, ter v dveh bančnih enotah, v ZDA pa sta ponudba in povpraševanje na veliko višji ravni. FaceIt, Diebold ATM, IriScan, EyeDentify’s, TrueFace Engine, iIrisAccess, Authenticam, KnowWho so le nekatere izmed novih naprav, ki odčitavajo telesne značilnosti posameznikov: šarenico, zenico, govor, obrazne poteze ali geometrijo dlani.

Ko se Wesley Snipes zaradi napake v varnostnem sistemu prebudi iz zamrznjenega stanja, se hladno odpravi do vodje oddelka in mu še bolj hladnokrvno s kemičnim svinčnikom iztakne oko. Potrebuje ga za izhod iz strogo varovanega oddelka v uvodnih sekvencah filma Demolition Man. Senzorji oko prepoznajo in glavni negativni lik filma se lahko svobodno sprehodi po ulicah prihodnosti. Zanimivo v svoji krutosti je, da je takšna rešitev, navkljub hollywoodski napihnjenosti, možna. A le, če ne poškodujemo strukture šarenice in smo relativno hitri, saj oko zelo hitro odmre.

Trenutno velja, da je metoda identifikacije na osnovi razpoznavanja očesne šarenice najzanesljivejša biometrična metoda. Šarenica leži pod zaščitno strukturo očesa, ima od zunaj vidne značilnosti, ki so določene že pri zarodku v tretjem mesecu nosečnosti in se v vsem življenju ne spremenijo, razen pri hujših fizičnih poškodbah. Tako je ta metoda veliko primernejša od na primer identifikacije na osnovi razpoznavanja obraza ali primerjave prstnih odtisov.

V ZDA so tako že razvili prototipe bančnih avtomatov, ki imajo nastavljene kamere za zaznavanje šarenice. Uporabnik začne postopek z vstavitvijo svoje bančne kartice in nato svoj obraz približa kameri. Ta zazna obraz, oko in začne procesirati podatke uporabnikove šarenice. Če se ti skladajo s tistimi, ki so shranjeni v njegovem dosjeju, bo denar prilezel iz reže. S tem se izognemo tudi nadležnim geslom in PIN-kodam. Če se je uporabnik zmotil in s svojo šarenico želel »zaslužiti« na račun tistega, ki je bančno kartico izgubil, ostane denar v sefu, skupaj z digitalno fotografijo grešnika.

V tem primeru gre, podobno kot pri vstopanju v strogo varovane prostore, za verifikacijo, torej preverjanje, ali gre pri tem človeku res za tistega, za kogar se izdaja. Torej: imamo posameznika, pametno kartico s čipom in z biometričnimi podatki. Sledi samo še potrditev ali zavrnitev.

Še ena hipotetična situacija: policaj ustavi naše vozilo, nas vpraša za dokumente. Da jih nimamo, mu odvrnemo, in kazen nam ne uide. Vseeno pa lahko preveri, kdo smo. Za trenutek odloži alkotest in v roke vzame drugo napravo, prenosni skener šarenice. Počaka trenutek in iz državnega arhiva prikapljajo na ekran naši podatki. Še pihnemo, plačamo in gremo. Peš ali z avtom. Brez dokumentov, z izdajalsko šarenico.

Prav razpolaganje z našimi osebnimi telesnimi podatki in njihovo pretakanje iz arhivov enega državnega urada v drugega so argumenti nasprotnikov uporabe biometričnih metod. Biometrijo pojmujejo kot eno izmed lovk »Velikega brata«, državnega nadzora. Protagonisti po drugi strani navajajo aplikacije, ki se skladajo z razvojem potrošniškega sveta. S prstnim odtisom bomo lahko dostopali do osebnih računalnikov, vžigali avtomobilski motor, s pogledom v oko kamere bomo odprli domača vrata, z izgovorjenim geslom izklopili alarm in prižgali luči. Če bo to storil vlomilec, bo sistem prepoznal napačen glas. Ostal bo v temi in kmalu se bodo oglasili varnostniki.

Pri zagotavljanju varnosti znotraj domov in pri številnih vsakodnevnih opravkih lahko biometrija odigra pomembno vlogo. Veliko bolj odprto pa ostaja vprašanje žrtvovanja zasebnosti v korist javne varnosti. Ali gre pri vpeljevanju biometrije na javnih krajih res za boj proti terorizmu ali bolj za željo po temeljitejšem nadzoru nad lastnimi in tujimi državljani? Ali morda le za zelo uspešno lobiranje, kot smo že zapisali?

Dejstvo je, da lahko Slovenci do 26. oktobra letos na tla ZDA priletimo brez vizumov. Po tem pa bo morala tudi Slovenija, v skladu s skupno politiko Evropske unije, začeti izdajati nove potne liste, ki bodo opremljeni z biometričnimi podatki. Govorimo o poslu z zmogljivimi čipi in s tehnologijo, ki omogoča zajemanje določenih telesnih značilnosti.

Na eno izmed zgornjih vprašanj lahko odgovorimo z dejstvom, do so vsi tisti, ki so bili po preiskavah ameriških zveznih organov prepoznani kot teroristični piloti, prišli v ZDA povsem legalno. Imeli so veljavne potne liste, njihova preteklost ni bila sporna, nečisti so bili nameni. Teh pa ne bodo prepoznali z nobeno biometrično metodo. Trenutno lahko preprečijo le prihod znanih teroristov, ki so že udarili, preživeli in na kraju zločina pustili kak telesni podatek.

Biometrija v Sloveniji

Ko pomislimo na biometrične metode in Slovenijo, se najprej spomnimo na prihajajoči potni list. Kako pa je na drugih področjih? V podjetju Iskra Sistemi so nam povedali, da so do sedaj že prodali nekaj naprav za odslikavo šarenice. S tovrstno obliko biometrije preverjajo vstopanje delavcev v strogo varovane prostore novomeškega podjetja Mirage, kjer tiskajo slovenske potne liste. Prav tako je na ta način nekaj svojih sefov zaklenila Nova Ljubljanska banka.

V Sloveniji je vse več povpraševanja po zaščiti informacijskih podatkov, pripravljajo pa tudi predstavitve za večja podjetja, kot so Krka, Lek in Aerodrom Ljubljana. Zanimanje sta pokazali dve ministrstvi: za notranje zadeve in obrambo. Predstavniki obeh so nam povedali, da biometrija vsebinsko sicer sodi med tehnične ukrepe varovanja tajnih podatkov in nekaterih objektov, vendar so sredstva, ki bi jih morali vložiti v gradnjo sistema tovrstnega preverjanja, prevelika. A zgoraj omenjeni primeri napovedujejo prihod biometrije na širše področje civilne družbe.

Geometrija biometrije

Prstni odtisi so še vedno daleč v ospredju, če pogledamo delež svetovnega trga uporabe biometrionih metod v različne namene. Kraljujejo krepko nad 50 odstotki, na drugi polovici biometrične torte pa najdemo prepoznavanje obraza, geometrijo roke, odslikavo šarenice, mrežnice, sledijo pa podpis, govor in drugo. V zadnjo kategorijo sodijo eksotične in drzne oblike biometrije: tipkanje po računalniški tipkovnici (bojda tudi po tej udrihamo na sebi povsem lastni način) oziroma obrazni termogram, ki meri sevanje toplote obraza.

Eksotičnost je pogojena z nevsakdanjostjo, ta pa s ceno. Obrazni termogram, ki mu strokovnjaki popolnoma zaupajo, saj uspešno loči tudi značilnosti enojajčnih dvojčkov, je precej draga naprava in kot taka še neprimerna za globalnejšo uporabo. Če še dopišemo, da tak termogram stane približno 50 tisoč ameriških dolarjev, varen in zanesljiv sistem prepoznave s prstnimi odtisi pa nekaj manj kot tisoč dolarjev, postane kmalu jasno, zakaj bomo na kontrolnih točkah še dolgo puščali odtise blazinic prstov.

Slovenija in novi potni list

Ameriško ministrstvo za domovinsko varnost je doseglo (ali popustilo pod pritiski, če sprejmemo teorijo o lobiranju), da so na 115 letališčih, v nekaterih pristaniščih in na celinskih mejnih prehodih postavili sistem za preverjanje identitete, US-Visit. Slovenci lahko v ZDA sicer vstopamo brez vizumov, vendar bomo morali od 26. oktobra 2004 tiskati nove potne liste (sicer bodo Američani od nas zahtevali turistični vizum) z biometričnimi podatki. Katerimi? Za zdaj vodi kombinacija digitalnih prstnih odtisov in fotografije.

Seveda pa to ne pomeni, da bomo morali na vrat na nos zamenjati stare potne liste. Dovolj bo, da bomo od konca oktobra letos z novimi zamenjali tiste, ki jim bo potekla veljavnost. Staro za novo torej. Liste in platnice za liste, platnice in čip. Čip bo tisto nekaj več, nekaj več pa vedno pomeni tudi več denarja. Koliko, bomo še videli. Aha, pa še manj časa bo veljaven. Trenutno razmišljajo, da le od pet do deset let.

TEKST: Andraž Pöschl

ILUSTRACIJA: Goya