Franziska, od prvega rojstnega dne do 82. leta, ko jo zbije avtomobil; Veronika, 24 let; Sonja Buloh, med 3. in 38. letom starosti; in Majda Hitar, najbrž nekje med 20. in 30. letom, vsekakor pa mlajša od Patricije, njene hčere, ki v trenutku, ko se ujame v presek pripovedi, šteje okroglih petdeset let.

Vse naštete so dame slovenskega rodu v delih tujih pisateljev ob zatonu drugega tisočletja. Z njimi se sicer ne bomo tako hvalili kot z opisi Slovencev v romanu G. Johna Bergerja ali v neprekosljivi Handkejevi Ponovitvi, toda imena njihovih literarnih očetov jih vendarle postavljajo dokaj visoko. Veronika se odloči umreti se je rodila Paulu Coelhu, ki mu vsako knjigo prevedejo v desetine jezikov. Franciska je ob smrti Fulvia Tomizze veljal za zadnji roman enega najpomembnejših italijanskih pisateljev 20. stoletja, dokler niso odkrili in posmrtno objavili Obiskovalke, zgodbe iz Ljubljane petdesetih let. In Sonja iz romana Richarda Flanagana The Sound of One Hand Clapping je po svetu potovala tudi kot junakinja filma.

Richard Flannagan: The Sound of One Hand Clapping/ Plosk ene roke

Slovenka Sonja Buloh (najbrž bi se doma pisala Baloh) in njen nesrečni oče Bojan na Tasmaniji. Kakor da se jima življenje vedno znova spodmika samo zato, ker nista znala odmakniti preteklosti, zaznamovane s samomorom matere/žene Marije. Ko s pisateljem kopljemo globlje, naletimo na še bolj travmatično skušnjo in poglavitni vzrok za Marijin samomor: poboj njene družine v Sloveniji, ki so ga nemški vojaki naredili vpričo nje.

Torej ne ekonomija, ampak travma, izvirajoča iz zgodovine, je bila poglavitni vzrok za beg na Tasmanijo. In ker je zakon travme, da se reproducira, jo zdaj Bojan prenaša na Sonjo – s pitjem, pretepanjem, občasnimi kesanji in samokaznovanji. Slovenija gre naprej. Dvoglava diaspora živi skupaj v brezmejni očetovi ljubezni in hčerini navezanosti, dokler ju ne spravi narazen sumničavost okolice, ki ne more vedeti, da med njima res ni nič incestuoznega.

Twenty years later: Sonjin refleks ob nosečnosti po letih samostojnega življenja seveda prišepetava o splavu; a druga misel že zavrne ne le to možnost, ampak tudi vsak stik s pravim očetom in privabi nazaj Bojana. On, in ne otrokov pravi oče, je tisti, ki s poklekom pred hčerjo in licem na njenem napetem trebuhu spet vzpostavi izgubljeno troedinost ter po svoje vrne otožno slovensko slogo, obujano skozi vso knjigo v uspavanki: »Spanček, zaspanček, črn možic ...«

Fulvio Tomizza: La visitatrice/Obiskovalka

Osrednji stavek Obiskovalke: »Spomnila me je neke osebe, nekega življenjskega obdobja, neke zgodovine, nad katere se je hotel spraviti ves moj spomin, da bi jih potopil, uničil.« se bere kot prvovrsten avtorski spodrsljaj. Domnevno se nanaša se na osebo, o kateri tržaški pisatelj zatrjuje skrivnostni obiskovalki Patriciji, da se je sploh ne spomni, čeprav ona vztraja, da se je rodila prav iz njune združitve.

Nadaljevanje razkrije, da smo nasedli literarni potegavščini: Majda Hitar je samo most do resnične velike pisateljeve ljubezni, Brigide, s katero je v začetku petdesetih kot mlad pripravnik doživljal strastno romanco. Da je to ženska njegovega šefa, ni čisto brez pomena, saj se slednji ukvarja s prepovedano politično dejavnostjo, za povrh pa vse skupaj poteka v Ljubljani in na izjemno občutljivem področju, ki je stalno pod nadzorom tajne policije. Vendar ne bomo zdrsnili v kriminalko.

Erotika in zgodovina sta čisto dovolj razburljivi, da je mogoče prebrati tistih sto strani, ne da bi ob tem pogrešali dodatne zaplete. Ne nazadnje se nam mesto, v katerem živimo, pokaže kot kraj temnih senc in ogledal, ki neprestano odkrivajo nove zakulisne spletke. Slovenka Majda, ki poblisne, napol gola in postkoitalna, skoz stavek ali dva, pa je posmrtno Tomizzovo sporočilo, da se vsi grehi ne zabrišejo s političnimi konkordati in da kratka penetracija pušča najdlje živeče priče.

Fulvio Tomizza: Franciska

Slovenka Franciska, pravzaprav Franciska Jožefa iz Štanjela, je dobila ime po cesarju Francu Jožefu, ki je naklonil čast botrinstva vsem 1. januarja 1900 rojenim otrokom v svoji državi. Prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske sta ji razvrednotila za doto prihranjeni zlati obesek in nekaj denarja od slovesnega krsta ter ji prinesla italijanskega oficirja Nina Ferraro.

Ta bi lahko ostal tudi samo spomin mlade sestre, ki je previjala ranjence, če ga usoda ne bi spet pripeljala njej na pot, ko se je po vojni vrnil kot inženir. Njuna tržaška zgodba se zdi vnaprej obsojena na neuspeh. Socialni predsodki njegove družine so morda ovira samo na prvi pogled in Franciskine glasne kontemplacije o slovenstvu, s katerimi je hotela izraziti svoje bistvo, pri skoraj še enkrat starejšem Ferrari celo zbujajo razumevanje. A kaj če je njeno otroštvo, prebito pri grofici Riffenberg na braniškem gradu, tisto, ki jo je travmatično zaznamovalo za celo življenje?

Kajti navsezadnje: ko sestri odpeljeta Nina domov v Cremono, da si pozdravi pljuča, je trpno nadaljevanje zgodbe nekako zelo v skladu z idealom Riffenbergove, ki je častila svojega po enem letu zakona ubitega moža tako, da je še desetletja zatem klečala pred lutko v njegovi uniformi. In Ninova odločitev, da se tudi po ozdravitvi ne vrne, ampak nadaljuje zvezo samo v pismih, nemara ni samo uporaben kliše, pobran od Novoporočencev iz ulice Rossetti, ampak kar Franciski prikladna zveza, ki ne bo povzročala travm v slovenskem okolju.

Paulo Coelho: Veronika se odloči umreti

»Kje je Slovenija?« Naslov iz francoskega časnika je domnevni motiv, da se štiriindvajsetletna Slovenka Veronika odloči umreti. Bizarno – a nič bolj kot karkoli drugega v knjigi, ki tokrat usmerja Coelhovo iskanje poti do sebe skozi skušnjo norosti.

Glede na skupni imenovalec naj ostanejo pripovedne bizarnosti - kakršna je recimo zgodba o zdravniku, ki ob koncu dvajsetega stoletja išče strup vitriol in pacientki do dneva natančno nastavi datum njene smrti – prihranjene za užitek mazosladokuscem, tu razkrivamo le tisti delček pred- (nemara tudi predpred-, vsekakor gotovo kmalu predpredpred-) zadnje knjige tega avtorja, v kateri se pred bralcem razgrinja Ljubljana in Veronikina slovenska bit. Ja, res je: tudi ta je travmatična. Izgubljenost v anonimnosti, življenje v državi, ki je nihče ne zna postaviti na zemljevid – ali ni to prvovrsten nihilizem v svetu s turistične karte?

In pri tem tudi ostanemo, tako kot pri opisu Ljubljane ostajamo pod Prešernovim spomenikom, petdeset korakov od knjigarne, kjer smo kupili knjigo. Dlje Coelho ne utegne. Vse ima svojo mejo, tako kot Veronikina famozna odrešitev skozi seks in primalno kričanje. Kričanje – to še, za seks pa mora zadoščati masturbacija in najbolj divje fantazije vpričo moškega, ki vzhičen kleči pred njo.

Še opozorilo. Če bi vprašanje tujcem »Kje je Slovenija?« zamenjali z vprašanjem Slovencem »Kdo je Franciska? Kdo je Sonja Buloh? Kdo sta Patrizia in Majda Hitar?«, bi dobili enako nepoznavanje (tokrat bližnjih) teritorijev. Ženske, ki so svojo usodo tako povezale s Slovenijo, Slovenije v resnici sploh ne zanimajo. Franciska je v italijanskem izvirniku izšla leta 1997, Obiskovalka v letu 2000.

Lahko si pomagajte s hrvaškima natisoma: onkraj Kolpe so že prevedli obe. Če bosta kdaj izšli v slovenščini, bo to pri Mohorjevi založbi v avstrijskem Celovcu. Plosk ene roke se zaenkrat dobi le kot The Sound of One Hand Clapping, Macmillan Publishers 1997, v Konzorciju na Slovenski cesti v Ljubljani. Edino Veronika se odloči umreti je doživela krst z avtorjevim obiskom par metrov stran od Prešernovega spomenika, kamor rada gleda junakinja iz knjige.

Slovenstvo je ženski strah, ki je na sredi travmatičen, okoli ga pa nič ni. Amen.

TEKST: Zdravko Duša

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ