Po gimnaziji je leta 1958 prišel v Ljubljano. Študirat. Bil je med najboljšimi in naredil dva letnika, nato študij prekinil in se zaposlil v narodni banki. Bil je dober v matematiki in fiziki, pri hazardiranju pa odličen psiholog. Ko je šel Einstein v igralnico, pove, je nastal rek: »V igralnici dobiš samo, če jo oropaš!«

Usoda? Sreča?

Pri pokru je opazoval, kako reagirajo igralci, ko izgubljajo ali dobivajo. Enemu ven skoči žila, drugi pobledi kot stena, tretji zardi. Enaka reakcija pri enem igralcu lahko pomeni slabe, pri drugem pa dobre karte. Poznal je igralce in jih bral kot knjigo. Tudi šahiral je. Leta 1969 je bil šesti na članskem prvenstvu Slovenije. Seveda je znal mojstrsko blefirati, brez česar pri pokru ne gre. Ob redni, a slabi bančni plači je s hazardom tudi dobro zaslužil.

Ko je bil na Vidmarjevem šahov­skem memorialu v Portorožu demonstrator, mu je Spinelli, dolgoletni direktor tamkajšnjega kazinoja, dal vstopnico za prost vstop v igralnico. Čeprav je bilo igranje domačim prepovedano, si je z galantnim vedenjem odprl vrata. Začel je z ruleto. Spominja se, kako ga je skupaj s še z dvema pacientoma, kot pravi sam, zagrabila igralska strast in so se kljub visokemu snegu prebijali čez Ljubelj. Roke so jim zmrzovale, eden je sedel na blatniku, da je fičo vlekel, drugi pa šofiral.

Glede na možnost uspeha je igre razvrstil takole: za igralca je najugodnejša ruleta, ker je možnost dobitka 47,6-odstotna, sledi igra s kartami black jack (podobna ajncu), karibski poker, najbolj pa so po njegovem prepričanju neugodni igralni avtomati, čeprav kazinoji trdijo, da je možnost 90-odstotna. V zadnjih letih je silno priljubljen poker v živo, pri katerem vzame igralnica pet odstotkov od partije. Ismet pozna vse igre, igra jih nekaj, najboljši pa je v vrsti pokra seven card star. Veliko se igra tudi texas hold'em.

V tej vrsti pokra, pri kateri običajno po internetu sodeluje deset igralcev, je v Sloveniji, če gre verjeti glasu ljudstva, najboljši Jonas.

V hazarderskem žargonu pravijo, da je igralec, ki je izgubil, švorc. In mnogi v Ljubljani so izgubili vse. V Las Vegasu in Monte Carlu vsak dan kdo naredi samomor. Ko je Francoz Pascal izumil ruleto, je uvidel, kaj je naredil, in tudi sam naredil samomor. Kockarji in dirkalni konji imajo kratko življenje. Po drugi strani pa je znani slovenski TV-voditelj v zadnjih dveh letih baje zaslužil dva milijona zelencev. Baje. Ismet je včasih v kakšnem stanovanju na noč zaslužil tudi 20 tisoč tedanjih nemških mark. Na lastne oči je v Portorožu pred nekaj leti videl Italijana, ki je na francoski ruleti zaslužil 200 tisoč evrov.

Premladi?

Nekoč je veljala ocena, da kar 80 odstotkov prometa v igralnicah ustvarjajo Italijani. »Uvedba igralnih salonov je sicer vplivala na povečanje števila domačih obiskovalcev, vendar se posebnih iger na srečo večinoma udeležujejo tuji obiskovalci, med katerimi so seveda najštevilčnejši italijanski gosti. Pri tem dodajamo, da obiska gostov pri prirediteljih, ki so lahko prirejali igre na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic pred uvedbo igralnih salonov, nismo spremljali,« pravijo na Uradu RS za nadzor prirejanja iger na srečo (UNPIS).

V igralnice množično zahaja tudi mladina, meja je pri nas postavljena na 18 let, in igra predvsem na avtomatih in elektronski ruleti. V Ameriki se jim vrata igralnic odprejo tri leta kasneje. V strukturi igralcev v Sloveniji je sicer enakomerno zastopana večina bivših jugoslovanskih narodnosti, izobrazbenih ravni, moški in ženske. Te so pogosto od hazarda celo bolj odvisne kot moški.

Najraje imajo avtomate, nekatere so se sposobne na njih zabavati tudi po 15 ur. Danes je v igralnicah sicer vedno več elektronike. To niso več samo 'slot machines', ampak tudi elektronsko izvedene rulete, black jack, chemin de fer ... Tako je v Sloveniji in v Las Vegasu.

Gospod Jack Pot

Denar, pravijo, ne prinaša sreče. Živ dokaz za to je Ljubljančan, ki je pred leti iz igralnice v Kranjski Gori odnesel jackpot, vreden milijon evrov, in pred tem še več drugih glavnih nagrad iz ostalih slovenskih igralnic v skupni vrednosti poldrugega milijona evrov. Enainpetdesetletni nekdanji boksar je pred štirimi leti pod psevdonimom gospod Jack Pot v pogovoru za časnik Finance povedal, da ima igralnic dovolj in da se bo po novem sproščal v telovadnici ob treningu boksa.

Polovico svojega dobitka je tedaj razdelil, nekaj dal onkološkemu inštitutu, nekaj pa pomoči potrebnim v svoji okolici. Drugo polovico je naložil v vzajemne sklade in več nepremičnin. Jack Potu tedaj ni primanjkovalo prijateljev, a ko danes srečujem te njegove tedanje prijatelje, se ga neradi spomnijo. Igralnic ni zamenjal za telovadnico, prijatelji pa se ga izogibajo, ker že skoraj vsakomur dolguje denar, ki ga je pustil v igralnicah.

Igre na srečo so v prvi vrsti ena od oblik razvedrila, pravi doc. dr. Mihael Kline, univ. dipl. psih., a opozarja, da so »dolgoročno lahko škodljive ali celo smrtonosne«. Prav tveganje je tisti element, ki pomeni izziv in hkrati pot v posameznikovo odvisnost oziroma zasvojenost z igrami na srečo. »Preprosta, nedolžna zabava lahko torej od uporabe postopoma preide v zlorabo in se na koncu razvije v obsesivno-kompulzivno motnjo, torej v duševno bolezen, imenovano patološko hazarderstvo.

Tak posameznik zlorablja napetost v pričakovanju visokega dobitka pri igri na srečo za doseganje omam­nega stanja. Zasvojenost z igrami na srečo je pogosto neopažena, podcenjena vrsta odvisnosti. Ker je brez fizioloških simptomov, jo je v zgodnjih stanjih težko odkriti. Kasneje se kaže prek maničnodepresivnih simptomov. Med igranjem je človek vesel, po izgubljenih stavah ga tlačijo občutki krivde. Delovanje lahko eskalira do stanja, ko povzroči psihološko in ali finančno škodo. Ta se lahko izrazi v dolgovih, ločitvi, zanemarjanju otrok in izgubi posameznikovega samozaupanja.«

V Uradu RS za nadzor prirejanja iger na srečo zato podpirajo tako imenovano odgovorno igralništvo. Kot primer navajajo opozorila v zvezi z odgovornim igralništvom, ki so objavljena na spletni strani Športne loterije. Nekateri koncesionarji na možnosti zasvojenosti opozarjajo z napisom na stopnicah v igralnico in zaposlujejo človeka, ki takim posameznikom strokovno pomaga (npr. HIT). Igralec, ki ima tovrstne težave, si lahko celo sam da prepoved vstopa v igralnico oziroma v igralni salon.

Kupi srečko

Edvard Kardelj je zapisal tudi po padcu komunizmu veljavno misel: »Sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.« Kar si nekateri kakopak razlagajo nekoliko po svoje.

Že v rajnki Jugoslaviji je Loterija Slovenije na stojnicah na Miklošičevi cesti pa tudi drugod prodajala ekspres srečke. Medtem ko je bilo treba na žrebanje rednih kol loterije počakati kar teden dni in nato v časopisu mučno brskati za dobitnimi številkami in jih primerjati s svojimi, pa je ob stojnici hitre loterije ekspresno odpadla nervoza pričakovanja.

Ko si raztrgal srebrni ovitek in pogledal besedilo, si takoj vedel, pri čem si. Kot pravi šala, je razlika med ekspresno in navadno loterijo itak le v tem, da pri ekspres­ni takoj nič ne zadeneš.

Loterija Slovenije izvira iz Državne razredne loterije, ki je nastala leta 1945. Ime, ki ga pozna vsa Slovenija, je nastalo šele leta 1981. Slovenci največ igrajo loto in v letu 2005 je imela Loterija Slovenije s to igro za slabih 17 milijard tolarjev, v prvem polletju lanskega leta pa za slabih osem milijard tolarjev vplačil. Za povrh je zadeva urejena še tako, da vsi veselo hazardiramo in s tem grehom opravljamo dobra dela. Ni čudno, da 60 odstotkov Slovencev igra klasične igre na srečo! Med temi je deset odstotkov stalnih igralcev, vsi drugi pa izzivajo srečo le sem ter tja.

Uradno

Zakonodaja je igre na srečo razdelila po kriteriju, kje se opravljajo. Tako pozna klasične in posebne. Pri klasičnih se uporabljajo različni listki (srečke), posebne pa se lahko opravljajo v dveh vrstah prostorov: v igralnicah, kjer so rulete, igralni avtomati, igre s kartami …, in v igralnih salonih, kjer je dovoljena samo uporaba avtomatov. Pred leti je bilo mogoče igralne avtomate postaviti v vsak gostinski pajzelj, zato je zakonodajalec naredil red in zdaj zadeve nadzorujejo inšpektorji, v UNPIS pa obstaja tudi centralni računalniški nadzor.

V Sloveniji lahko trajno prirejata klasične igre na srečo največ dva prireditelja, vlada pa lahko za posamezno klasično igro na srečo dodeli le eno koncesijo. Največ 15 je lahko koncesij za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnicah in 45 za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnih salonih. Trenutno ima koncesijo za prirejanje iger na srečo v igralnih salonih 35 koncesionarjev, od tega jih ima 32 dovoljenje za začetek poslovanja.

Loterija Slovenije v sklad za dobitke namenja povprečno 50 odstotkov vplačanih sredstev. Določen odstotek gre za dobitke v vrednosti le ene srečke. Igralci menijo, da je to izigravanje, ker nihče ne igra zato, da bi še enkrat kupil srečko, ampak seveda zaradi večjih dobitkov. Igralci imajo manj, Loterija več? V praksi je skup­na vrednost dobitkov pri posamezni klasični igri na srečo vedno višja od 50 odstotkov vplačil. V posameznih serijah je ta znašala celo 90 odstotkov.

V letu 2006 je sicer bruto prihodek od vseh iger na srečo v Sloveniji (razlika med vplačili in izplačanimi dobitki) znašal 417,1 milijona evrov, od tega je bil delež posebnih iger na srečo 86,3-odstoten, klasičnih iger na srečo pa 13,7-odstoten.

Ah, sobota

Sobota, predzadnji dan za vplačila lota. Lado Slak je razvojni tehnolog. Obvlada predvsem pločevino. Za sprostitev se s sosedi in prijatelji po napornem delu redno dobivajo v baru. Ja, igrajo loto. Lado je šef za zbiranje stavnih listkov, ki jih za skupino, ta šteje od pet do deset igralcev, zbere, nato pa po utečenem obredu ob devetih vplača.

Če kdaj ne utegne, je njegova namestnica nasmejana natakarica Silva. Lado že nekaj let igra na isto kombinacijo številk, ki jih je sestavil s pomočjo družinskih rojstnih podatkov. Vsak član skupine po svoje izpolni svoje listke, enega obdelajo skupno. Ko bo zadel ta, si bodo dobitek razdelili. Hm, pa bodo tedaj še vedno ostali prijatelji?

Natakarica in Ladova loto namestnica Silva je že dvakrat zadela šestico! Kar pomeni enkrat 340 in enkrat 230 tisoč pokojnih tolarjev. V nove dobitke zato člani grupe znova in znova upajo. So pa jezni, ker da država premalo namenja v nagradni sklad. Moti jih tudi, da pri nas ne morejo igrati drugod po Evropi razširjenega evrolota. Ta je zanimiv, ker dobitek prinese že trojka, še pove Lado.

Igre z zaslona

Ogromno denarja se v svetovnem merilu in tudi v Sloveniji obrača v internetnih igrah na srečo. Igre na srečo lahko po internetu sicer prirejajo le prireditelji, ki pridobijo koncesijo za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo, in koncesionarji, ki prirejajo igre na srečo v igralnicah. Pojma koncesij, ki bi dovoljevale le prirejanje internetnih iger, naša zakonodaja ne pozna.

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo je lani izdal pet odločb, s katerimi je prirediteljem, ki nimajo koncesije slovenske vlade, prepovedal prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji.

Internet pa seveda nima carinske kontrole ...

Srečko je podjetnik in strasten igralec iger na srečo po internetu. Pravi, da je sklad dobitkov v primerjavi s klasičnimi igrami na srečo na internetu bistveno večji (90 odstotkov vrednosti vplačil!). Igra med igralnico in igralcem je poštena, dobitki pa, kar je najslajše, neobdavčeni. Finančne operacije potekajo prek off-shore firm na Otoku Manu, v Gibraltarju in podobnih davčnih oazah. Za tem ogromnim biznisom večinoma stojijo Američani, zanimivo pa je, da njihovi državljani uradno ne smejo igrati.

Srečko je registriran igralec Poker­Stars (www.pokerstars.com), ki je najbolj razširjeno igralniško splet­no mesto. Ima več kot osem milijonov registriranih igralcev, v povpreč­ju pa poker igra 60 tisoč igralcev na deset tisoč mizah. Poleg klasičnega igranja pokra pa se igralci z vplačilom startnine, ki znaša od dolarja do kar pet zelenih tisočakov, lahko pomerijo na turnirjih. Za turnirske nagrade je PokerStars doslej izplačal več kot osem milijard dolarjev.

In kako poteka denimo redni nedeljski turnir Sunday Million z nagradnim skladom milijona dolarjev? Igralec na račun hiše vplača 215 dolarjev. Dvesto jih gre v nagradni sklad in samo 15 hiši. Da bi hiša napolnila sklad, se mora prijaviti pet tisoč igralcev. Če je igralcev manj, v nagradni sklad doplača Pokerstars, če jih je več, se sklad poveča.

Igralci se v spletnih igrah predstav­ljajo s psevdonimom in z državljanstvom. Kogar zanima, lahko partije gleda in navija za (tako se vsaj deklarirajo) igralce iz Slovenije. Eden najmočnejših slovenskih igralcev party pokra se skriva za psevdonimom Kukavica, star je od 30 do 40 let, igra na največje stave, priigral pa si je že velike denarje. Srečko pove tudi zgodbo Ljubljančana, ki je vso zimo stanoval v hotelu v Schladmingu. Podnevi je smučal, zvečer pa igral. Domov se je vrnil s 100 tisoč zelenci plusa. Najboljši čas za igranje Slovencev je sicer zjutraj, ko so Američani že utrujeni in zato morda nepazljivi.

Tisto nedeljo sreča ni potrkala na Srečkov zaslon.

Po lanski raziskavi eCOGRA (eCommerce and Online Gaming Regulation and Assurance) večina igralcev na spletu ne igra zaradi zaslužka, ampak za zabavo. Večina igralcev pokra, 73,8 odstotka, je moških, od katerih jih je največ starih od 25 do 35 let; 55 odstotkov tistih, ki igrajo v internetnih kazinojih, pa je žensk, in to večinoma v starosti od 46 in 55 let! Skoraj 90 odstotkov vseh igralcev igra v večernem času, ena od desetih žensk pa to počne med službo.

Poker postaja vedno bolj priljub­ljena zabava, za najboljše pa tudi izjemen vir dohodka. Tako kot so internetne igre najljubša zabava mnogim otrokom in mladini, številni odrasli uživajo v internetnem pokru, kjer lahko višino stav prilagodijo svojim možnostim. Internetnega igralništva z zakoni ne bo mogoče ustaviti, zato bi bilo pametneje, tako Srečko, da bi se država temu prilagodila in z organizatorji internetnih iger sklenila dogovor. Tako bi lahko dobila vsaj košček slastne pogače ...

Tekst: Vane Fortič

Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord