Čutim, da postajam ženska!

Je fatalka, za katero so ponorela najtežja imena filmske industrije. Matt Damon v All the Pretty Horses, Johnny Depp v Snifu, Nicolas Cage v Corellijevi mandolini in seveda Tom Cruise v Vanilla Sky. »Tri četrtine Penelope so sladke, ena pa je grenka,« pravi Cameron Crowe, koscenarist in režiser filma Vanilla Sky.

»Sladkoba ščiti grenkobo in grenkoba varuje to sladkost,« modruje. Pred vami je ljubezenska zgodba z okusom po vaniliji. Tom in Penelope se zaljubita na platnu, občinstvo se zaljubi v njiju in zaljubita se tudi zares. »Ko smo prvič gledali film na zasebni projekciji, smo bili ob koncu vsi osupli.

Bili smo enotnega mnenja: ta dva se res ljubita.« Lepota, ki je razdrla Tomov zakon z Nicole Kidman, pa ni bila vedno deležna le slavospevov. Time je nekoč zapisal: »Penelope je kot otrok ljubezni med Sophio Loren in Ringom Starrom.« Krhka Španka, ki ima dolg nos z majhnim zavihkom in rahlo odsoten pogled kot na španskih slikah, ki vas gledajo s platen madridskega Prada, odgovarja: »Nočem, da bi bilo vse na meni simetrično!«

Njena pot v Hollywood je peljala skozi evropske filme. Sprva so ji pozornost namenjali le na stari celini, kaj celini, v Sredozemlju! Ko pa je pred desetletjem zaigrala v filmu Pršut, pršut, ki je tudi pri nas postal uspešnica, jo je opazil veliki Pedro Almodovar in jo naredil za svojo muzo. Z igro v njegovem filmu Vse o moji materi je leta 1999 končno naredila dober vtis tudi na oni strani Atlantika.

»Res ga imam rada, Pedra. Ves čas se mu lahko smejim. Mnogi trdijo, da so njegovi filmi ekscentrični, toda ne strinjam se z njimi. Meni se zdijo Almodovarjevi filmi zelo realistični.« Kako naj bo nuna, ki zanosi s travestitom, nekaj realističnega, se sprašuje ameriški mesečnik Vanity Fair.

»Res se zdi noro, toda Almodovar to naredi tako, da mu verjamemo!« trdi Penelope Cruz. »Med snemanjem smo spoznali mnogo ljudi. Denimo travestita, ki je svojemu sinu za 18. rojstni dan podaril joške. Oče je bil travestit, sin je hotel postati travestit, bila sta prijatelja in oče je sinu podaril operacijo. Okrog Pedra se vedno dogajajo zelo nenavadne in zanimive reči!«

Zdaj se Penelope vrača v Španijo. Kot zvezda. Kot dama, ki si lahko privošči vse. Victoria Abril je morda še pred nekaj leti zaničevalno zrla za mlado igralko, zdaj pa ji je lahko v čast, da si kraljica Hollywooda želi igrati z njo. Nič novic od boga, bi lahko prevedli naslov filma, v katerem obe dobitnici goye, španskega oskarja, prvič igrata skupaj.

Doma ne snema zaradi denarja, ki ji nikoli ni pomenil prav veliko. V Španiji stane ves film toliko, kolikor znese njen honorar za en hollywoodski film. Tam je za film zaslužila okrog milijona dolarjev (240 milijonov tolarjev), po uspehu s Cruisom v Vanilla Sky pa ji je cena zrasla na dva milijona (pol milijarde tolarjev).

Svoj prvi večji honorar, ki ga je dobila za vestern Ranč Hi-Lo, je namenila misijonu Matere Tereze v Kalkuti, kjer je sicer nekaj časa delala kot prostovoljka. »Prvič sem šla v Kalkuto samo za deset dni, Mati Tereza pa me je takoj zaposlila.

Vsak dan sem delala od petih zjutraj do sedmih zvečer. Ljubila sem to delo, nočem pa govoriti o tem. Ponosna sem na čas v misijonu, saj je bilo to najbolj močno obdobje mojega življenja. Tam sem se naučila največ.« Govori o otrocih, ki so v tej zgodbi najbolj pomembni: »Vsak njihov pogled mi je dal ogromno. Največ!« Penelope Cruz je prepričana, da je »v vseh teh otroških očeh nekaj božjega«.

Obožuje Pirenejski polotok: »Španija je moj dom, vedno se bom vračala sem. Spoštujem svoje rojake in našo kulturo. Moje spoštovanje je zelo globoko, toda tega patriotizma navzven ne kažem ravno pretirano.« Domači javnosti se je hudo zamerila zaradi peticije za prepoved vsakoletnega preganjanja bikov po Pamploni, ki jo je, kot pravi, podpisala, ne da bi vedela, za kaj pravzaprav gre:

»Pojasniti sem morala, da nikdar v svojem življenju ne bi pisala pisma Špancem v angleščini. Najbolj pa me je jezilo to, da so ljudje verjeli, da bi lahko sploh storila kaj takega. Moja družina je bila vsa iz sebe, moj oče namreč ljubi bikoborbe.« Sama bikoborb ne mara in ni nikdar hodila v arene ali pred bike na ulice Pamplone: »Nisem pa radikalka. Nikdar ne bi nikomur prepovedala tega početja!!«

Penelope Cruz je otroštvo preživljala v Alcobendasu, delavskem predmestju Madrida. Oče Eduardo je bil avtomehanik, mama Encarna kozmetičarka. »V salonu so bile ženske vseh vrst. One, ki so nosile maske, in druge, ki so bile bolj naravne. Vsak dan sem vsaj uro preživela v tem kozmetičnem salonu in jih opazovala. To je bila moja šola življenja,« se spominja srečnih dni v Madridu.

Pri sedemnajstih letih se je znašla v bolnišnici. »Zlomilo me je. Fizično. Preveč sem delala. Telo ni zdržalo. Študirala sem ples, hodila v šolo in se že poskušala kot igralka. Vse je prišlo naenkrat. To je bilo v času snemanja filma Pršut, pršut.« Zdaj kraljica španskih src ve, da se je treba včasih spočiti: »Če ves čas delaš, se telo enkrat izčrpa. In moraš se umiriti. Da lahko potem začneš znova. V tistih trenutkih tudi nisem vedela, ali sem še deklica ali že ženska. Saj še zdaj ne vem natančno. Počasi pa čutim, da postajam ženska!«

In ženske ljubijo moške. Hollywood se je stresel. Cage, Damon in Cruise so vsi zapustili svoje dolgoletne prijateljice ali žene. V Los Angelesu so prepričani, da prav zaradi Penelope. Nicolas Cage se je razšel s Patricio Arquette, Matt Damon z Winono Ryder in Tom Cruise z Nicole Kidman. Vsi so padli na špansko čutnost. »Odnose med igralci javnost velikokrat poenostavlja,« je diplomatsko zadržana Penelope Cruz.

»Pišejo marsikaj, večinoma pa zgodbe niso resnične. S tem se soočam že od svojega 16. leta. Pisali so, da se bom z nekom poročila, čeprav moškega sploh nisem osebno poznala!« Ko so jo Američani v reviji Vanity Fair kar naravnost vprašali, ali hodi s Tomom Cruisom, s katerim so ju poleti pogosto videvali skupaj, je bila odločna: »Ne, sva samo prijatelja! Ko delam, se skušam osredotočiti na posel. Čustva poskušam pri tem izklopiti!«

Latino je v Hollywoodu zdaj v modi in Salma Hayek ali Jennifer Lopez sta konkurenčni imeni, v katerih pa Penelope ne vidi tekmic, ki bi jo ogrožale: »Ne, ne, rada imam glasbo Jennifer Lopez, Salma Hayek pa je celo moja prijateljica!« Pravi, da ji je naglas pomagal pri mnogih vlogah:

»Če ne govoriš perfektno angleško, te porabijo za vse vrste tujk. Enako je bilo v Corellijevi mandolini, kjer sem igrala Grkinjo Pelagijo Iannis. Vsi ti tujci pač ne znajo popolne angleščine.« Ob snemanju Corellijeve mandoline se je spomnila počitnic svoje mladosti: »Tri mesece smo snemali na sredozemskem otoku. Vse je bilo tako domače, tako podobno Španiji, podeželju pri stari mami.

Vsak večer sem hodila večerjat v isto gostilno za isto mizo z istimi desetimi ljudmi. Nepozabno. Ko je šla moja babica na trg, kjer so se ob sedmih zvečer zbrale vse njene prijateljice, je natančno vedela, da bodo vse tam. Ni potrebovala telefona. To sem počela s svojo staro mamo in to se mi je dogajalo na snemanju v Grčiji.« Tega s svojimi prijatelji nikdar ne počne. »Škoda. Rada imam rituale, to rutino, ponavljanje. Morda zato, ker v mojem poslu ni pravega ritma, ni stabilnosti. Iščem jo drugod. V teh malenkostih, malih obredih.«

Penelope ima 25-letno sestro Monico, plesalko flamenka, in brata Eduarda, glasbenika, ki mu je komaj 18 let. Pred kratkim jo je prizadela ločitev staršev. »Bila sem zelo potrta, a ju razumem. Zdaj sta srečnejša kot prej. Prijatelja sta. Boljša kot nekoč. Vedela sem za nesoglasja med njima in ves čas sem se z njima o tem pogovarjala.« Sama se boji poroke, »kajti vedno me je strah, če svoje srce odprem nekomu.

Včasih pa je vse skupaj vredno tega strahu.« Razmišlja o otroku, »a ne nujno v zakonu. Ne vem, kako se bo zgodilo, vendar tega ne povezujem s poroko. Velikokrat sem osamljena, toda stvari niso tako preproste, da bi si zdaj želela partnerja, s katerim bi bila poročena. Res je.

Z vsakim novim filmom teže prenašam osamljenost v hotelskih sobah. Biti v tujem mestu, kjer ne poznaš nikogar ... Tako je bilo prvič v Los Angelesu. Osem mesecev sem stanovala v isti hotelski sobi.« Ko je začela potovati po svetu, je sanjala o svobodi, zdaj pa jo osamljenost, ki jo prinaša svoboda, vse bolj utesnjuje. »Dovolj mi je samote. Preveč krajev sem doživela v samoti. Tega nočem več.«

»Znam biti sama. Navsezadnje je bilo tako mnogo let. Toda moje zveze z moškimi so bile dolge. S prvim fantom sem hodila šest let,« pravi o španskem pevcu Nachu Canu. Thomas Obermeyer, češki filmar, je bil njen naslednji intimni prijatelj. »Par sva bila dve leti in pol! Tretjega imena, prav tako je trajalo dve leti, pa vam ne zaupam,« se novinarjem nasmiha Penelope in dodaja: »Sem pravi monogamnež!« Nikdar ne bi sama ogovorila moškega, prvi korak je zanjo tabu. Ko gre za osvajanje, pravi, je »zelo čudna«.

Rada bi imela rožnatega cadillaca, verjetno jo spominja na Elvisa Presleyja in njegov eldorado. »Ne bi si ga upala voziti,« prizna, saj ni najboljša voznica. Med vožnjo pa zelo rada posluša U2. »Obožujem še Cata Stevensa, poslušam pa tudi veliko klasike, predvsem Gustava Mahlerja.« Z glasbo je bila rojena: starša sta namreč svojo prvorojenko imenovala po Penelope, tedaj zelo priljubljeni španski popevki.

TEKST: Miran Ališič

FOTO: Annie Leibovitz

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ