»Konec sveta!« Kljub urejenosti in brezhibnosti tovarne Igor Akrapovič s svojo priljubljeno frazo komentira strašansko gnečo, ki jo imajo ob obilici naročil v njegovem podjetju. Pred kratkim so zato tu, v Malem Hudem v občini Ivančna Gorica, ki je zaradi tovarne z znakom škorpijona postala najbolj dirkaški kraj v Sloveniji, v določenih segmentih proizvodnje uvedli še popoldansko izmeno, saj jim primanjkuje prostora, in to konkretno. »Če nam bo uspelo pridobiti vsa potrebna dovoljenja, bi radi še letos začeli graditi nov del tovarne, kjer bo v treh nadstropjih zraslo za 21 tisoč kvadratnih metrov novih proizvodnih hal in pisarn. Skratka, projekt iz pekla.«

Tako je s svojo drugo najbolj prepoznavno frazo najin pogovor hitro končal Akrapovič, ki se mu je že mudilo na razgovor za zaposlovanje novih inženirjev. Samo lani so zaposlili 89 ljudi, tako da seže številka tu službujočih danes skoraj do 300! Najbolj jim, pravijo, primanjkuje inženirjev v razvoju, zato privabljajo tudi tujce. Razgovore tako oprav­ljajo tudi s strokovnjaki iz Velike Britanije, za delo pri njih so se prijavili razvojniki iz Italije, medtem ko v razvojnem oddelku že službuje delovna sila z Nizozemske.

Predmet poželenja

Igorja Akrapoviča, poslovneža, intelektualca, dirkača, vizionarja in za prenekatere čudaka, ki ga po zaslugi najrazličnejših izborov za naj naj danes poznamo iz vsega mogočega časopisja, se sam spominjam izpred skoraj 20 let, ko sem začel proti koncu osemletke z vlakom in na šverc redno zahajati na dirke državnega prvenstva v motociklizmu. Njegov rdeči suzuki je bil že takrat v drobovju in na zunaj tako zelo predelan, da v ničemer več ni spominjal na serijsko izvedbo. Dirkalnik je bil, bolj kot mladenke v vročih hlačkah, predmet poželenja vseh moških oči v dirkaških boksih. Danes se zdi ironično, da se je na Akrapovičevem motociklu takrat bleščal napis Vance & Hines, torej logotip še danes obstoječega in dobro delujočega ameriškega podjetja za izdelavo dirkaških komponent s poudarkom na motociklističnih izpušnih sistemih. Jap, prav sklepate: firmo, katere ime je nekdaj ponosno razkazoval na svojem dirkalniku, je Igor Akrapovič po kakovosti, inovacijah in prodaji že davno prerasel.

Stal sem sredi imperija izpuhov, ki so kljub obilici najsodobnejše mašinerije še vedno neke vrste ročno delo. Sestavljanje posameznih členov in varjenje je namreč povsem ročno, tako da je celoten izpuh na koncu plod dela človeških rok in ne robota. Titan kupujejo na Japonskem in v ZDA, poleg tega imajo za ta material tudi ekskluzivno dobavo za Evropo, saj gre za posebno leguro, ki vsebuje 1,5 odstotka aluminija. Še nenavadnejši je tako imenovani titan grade 9, ki se zvečine uporablja za ovoj glušnikov motorjev za motokros, kjer so zaradi terena, skokov in vibracij obremenitve še večje. Titan grade 9 vsebuje do štiri odstotke aluminija in tri odstotke vanadija. Inconel, nedvomno najdražji in najžlahtnejši material, ki jim ga, tako kot nerjaveče jeklo, dobavlja priznani evropski dobavitelj, pa uporabljajo predvsem za potrebe dirkalnikov formule 1. Do nedavnega so pomagali pri razvoju izpuhov za enega izmed moštev F1, ki pa ga zaradi debele pogodbe o varovanju skrivnosti žal ne moremo imenovati.

Razvoj vsakega izpušnega sistema, kakršnih pri Akrapoviču naredijo tudi po 300 na dan, zahteva vsaj 14 dni trdega dela v razvojnem oddelku, ki ga vodi Slavko Trstenjak. Tam nas na policah pričakajo prototipni izdelki, bodoči izpuhi, opuščene ideje in seveda paleta vseh najnovejših športnih in terenskih motociklov japonske in evropske proizvodnje. Pretiranega opletanja s fotografskim objektivom tu niso najbolj veseli, saj je vsake toliko kak motocikel pokrit s ponjavo, na kateri je napis strogo zaupno, pod svileno pidžamo pa drema milijon dolarjev ali več vreden dragulj v obliki motocikla iz razreda moto GP, na katerem je morda še pred mesecem dni sedel Nicky Hayden, Šinja Nakano, Kenny Roberts jr. ali kateri drug svetovni as.

»Vsak izdelek razvijemo in preizkusimo na testni mizi. Za vsak posamezen izpuh seveda potrebujemo motor, ki mu na posebni napravi izmerimo moč po vsaki spremembi na izpuhu. Tudi po 50-krat snamemo in nataknemo izpuh z motorja in na motor, ga vžgemo in se z njim na posebnih valjih peljemo do 300 km/h in nazaj. Vmes pa režemo, varimo, krivimo in spreminjamo obliko do končne popolnosti, ko izpuh ponuja kar največjo možno moč in najboljšo krivuljo izkoristka motorne moči.« Tako opisuje svoje delo Trstenjak, eden redkih na tem planetu, ki se v imenu službe vsak dan vozi z najhitrejšimi motocikli na svetu, a se kljub temu ne premakne iz le nekaj kvadratnih metrov velikega in zvočno dobro izoliranega laboratorija.

Kakovost izdelave posameznega izpuha je na takšni ravni, da ima sam izdelek tako rekoč neomejeno življenjsko dobo. Glavna težava je le umetna volna, ki se v dušilcu na koncu izpuha sčasoma zaradi temperature in detonacij zdrobi in razpade. Tako jo je treba na vsakih nekaj let obnoviti oziroma zamenjati.

Naš ponos

Med sprehodom po proizvodnji je težko spregledati fotografije, izrezke in posterje dirkačev, ki uporabljajo Akrapovičeve izpuhe. Nad prenekaterim delovnim mestom, nad mizo, na omarici so. Ljudje verjamejo v firmo, ji zaupajo in so nanjo ponosni. Ja, tako preprosto je to včasih.

Mimo računalniško vodenih stružnic CNC, varilnih boksov, laserskega stroja za razrez kovin, strojev za ukrivljanje cevi, laserske gravure in drugih reči za obdelavo in predelavo kovine me moj vodič Igor Majdič pripelje do ponosa tovarne Akrapovič, do kot vrstna hiša velikega monstruma, ki sliši na ime hidroforming. S posebno črpalko zmore voda v tej napravi 2800 barov delovnega pritiska, največja moč pa seže vse do divjih 4000 barov, s čimer votle cevi oblikujejo kot za šalo. Za primerjavo: saj še veste, da znaša tlak v pnevmatikah vašega avta približno dva bara? Jasno, ta stroj iz pekla ima tudi peklensko ceno. Med proizvajalci izpuhov za motocikle je to še zdaj edini primerek, Akrapovič pa je bil, pripoveduje Majdič, ob naročilu takrat drugi kupec takega stroja na svetu.

»Brez tehnologije ni tehnologije. Po zaslugi sodobne tehnike in genialnosti Igorja Akrapoviča smo danes največji svetovni proizvajalec izpušnih sistemov za motocikle. V segmentu superšportnih motociklov ocenjujemo, da si lastimo četrtino trga. No, tri četrtine se porazdeli med drugih 400 svetovnih proizvajalcev. Sicer pa na leto prodamo 75 tisoč izpuhov. Amerika, Italija, Nemčija, Španija, Francija in Velika Britanija so trgi, kjer dosežemo 47 odstotkov celotne realizacije; 30 odstotkov je dosežemo z dobavo izpuhov za moto tovarne, kot so KTM, Aprilia, BMW, Honda in Yamaha, 13 odstotkov izpuhov pa prodamo v preostalih 50 svetovnih držav, kjer smo navzoči,« nam je s statistiko ob kavi postregel direktor podjetja Marko Adamič, tako kot Igor Akrapovič nekdaj tudi sam zagret motociklistični dirkač in še danes zaprisežen ljubitelj hitrosti. Ko ga podražim, kako pomemben je za firmo slovenski trg, dobim neumnemu vprašanju primeren odgovor. »V šali včasih pravimo, da bi izpuhe za potrebe domačega trga lahko izdelali v enem popoldnevu.« Takoj nato postreže s številkami: »Slovenski trg za nas predstavlja približno 0,5 odstotka prodaje.«

A vse le ne gre tako gladko, kot se bere. Evropska zakonodaja o homologacijah motociklističnih izpuhov s poudarkom na emisijah izpušnih plinov in glasnosti povzroča Akrapoviču največ sivih las. Vsak posamezen izpuh za nov model motocikla mora namreč njihova ekipa za pridobitev homologacije odpeljati na preizkus na nemški TUV, vseevropsko priznano institucijo za standardizacijo in homologacije. Tam ga zmontirajo na motocikel, nakar na tisoč in en način merijo emisije in glasnost. Če je recimo izpuh v danih okoliščinah (na to lahko vpliva tudi vreme ali smer vetra) za pol decibela preglasen, je test neuspešen. Zadeva roma domov na dodelavo in nato spet sledi test.

»S takšnimi testi je cela drama,« pove Igor Akrapovič, ki je vmes, ko ga ni bilo z nami, malce prevetril kadrovsko strukturo svojega podjetja, in doda, da so, ker Slovenija takšne institucije ne premore, v ta namen zgradili novo testno halo, kjer bo center za merjenje hrupa in emisij. Želijo si pridobiti akreditacijo za opravljanje homologacij. Da mu bo uspelo? O tem sploh ne dvomimo!

Akrapovič v številkah:

Dnevna proizvodnja: 300 izpuhov

Letna proizvodnja: do 75.000 izpuhov

Število zaposlenih: 284

Število novo zaposlenih v lanskem letu: 89

Letni promet: 23.7 milijonov evrov

Odstotek realizacije letnega prodaje v SLO: 0.5%

Gaber Keržišnik

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord