Lidija Petek Malus | 14. 5. 2020, 06:00

Antropologinja dr. Renata Šribar: "Maske so del političnega sistema."

Da ne gre le za sociološki ali zdravstveni, ampak tudi politični in tehnološki vidik nošenja mask tudi po koncu pandemije, je v pogovoru dejala dr. Renata Šribar, mednarodno priznana raziskovalka na področju sociologije ter kulturne in socialne antropologije.

Kako nošenje mask vpliva na naše odnose?

Gre za del socialnega distanciranja, ki ima velik pomen za naše odnose, saj jih spreminja, ne na boljše – gotovo na slabše. Ko govorimo o naravnih katastrofah, lahko ugotovimo, da smo ljudje tedaj solidarni, medtem ko gre pri epidemijah za nevidne sovražnike, katerih prenašalci smo ljudje, potencialno je zato vsakdo lahko naš sovražnik, in maske so del tega mehanizma zaznave.

Pomembno se mi zdi poudariti zdravstveni vidik nošenja mask, saj je vprašljivo, koliko maske sploh zaležejo, ali so funkcionalne in varne. Zares relevantnih raziskovalnih študij, ki bi dale enoznačne odgovore, ni, tudi medicinska stroka ni enotna. Medicinske maske virusov ne zadržijo povsem, ob daljši nošnji je dihanje lahko oteženo, stanje že okužene osebe se zaradi količine vdihanega zraka, ki se pod masko poveča, lahko poslabša.

Kako dolgo bomo še nosili maske?

Maske so del političnega režima, kot se ta odraža v omejevanju pandemije. Sem na strani teh, ki menijo, da so ukrepi v Sloveniji pretirani, zlasti zato, ker nimamo (tako ugotavlja Nacionalni inštitut za javno zdravje) natančnih podatkov, koliko je okuženih in kolikšna je potencialna nevarnost, da posamezna oseba, ki se je okužila, premine. Največ žrtev je med starimi, kjer je vzrok smrti rahlo vprašljiv, lahko je virus pomenil poslabšanje, ni pa nujno primaren vzrok smrti. Drug primer je denimo Švedska, kjer so poskrbeli, da bo prišlo do prekuženosti, minimalizirali so ukrepe, kar je dolgoročno zagotovo bolj pametno. Če poslušate poročila, lahko slišite, da je šibka prekuženost, kakršna velja za Slovenijo, na dolgi rok slaba za družbo.

unsplash.com

Kot zunanja ekspertka Evropske komisije za področje etike ste lani z etične perspektive ocenjevali projektne predloge za Evropsko agencijo za globalne navigacijske satelitske sisteme. Javno ste izpostavili, da je uvajanje tehnologije 5G vprašljivo in škodljivo iz več zornih kotov. Laična javnost pa tudi številni strokovnjaki izbruh koronavirusa povezujejo z uvajanjem te tehnologije – v Vuhanu naj bi že imeli to tehnologijo?

Res je, nekaj mesecev pred izbruhom virusa sem se začela ukvarjati s telekomunikacijsko tehnologijo nove generacije 5G. Ti kritični ukrepi, ki se nanašajo na omejevanje pandemije, gredo na roko uvajanju tehnologije 5G, ki je vprašljiva. Prepričana sem o problematičnosti z zdravstvenega, okoljskega in varnostnega vidika, predvsem pa zaradi pospeševanja nadzora nad nami in s tem omalovaževanja demokracije.

Tudi na globalni in evropski ravni so bili močni protesti znanstvenih krogov o škodljivosti te tehnologije. Zlasti protest na ravni EU je bil v skladu z že povedanim: količina radijskih valov bo vplivala na vse organizme veliko močneje, kot naj bi to zagotavljali omejitveni nacionalni in mednarodni standardi. Pri človeku se povečajo tveganja za rakava obolenja, za celični stres, presežno število prostih radikalov, genske poškodbe, strukturne in funkcionalne spremembe reproduktivnega sistema, za učne in spominske deficite, pojavljajo se nevrološka tveganja in slabše počutje. Ta poziv opozarja tudi, da je predvidena škoda na ravni ogrožanja človeške vrste, sega pa še onkraj nje, se pravi k ogrožanju narave.

Kako politika, ki odloča, pluje med omejevanjem ukrepov skladno z že povedanim in ponovnim zagonom gospodarstva?

Ko so se začeli politično rahljati ukrepi, sem vedela, da bodo zdravstveni podatki takoj šli na roko odločevalcem. Ko so napovedali, da bodo verjetno zrahljali ukrepe, so takoj zatem dali v javnost podatek, da se je število obolelih in umrlih znižalo. Jasno mi je bilo že prej, da bodo to naredili, saj so morali prilagodili podatke oziroma način njihovega izračunavanja svoji politični volji. Živimo v dobi postfaktov in postresničnosti, torej v času, ko lahko z manipulacijo, se pravi z lažmi in umisleki spreminjamo sliko sveta in tako posredno tudi sam svet.  To opažanje ni nič novega, četudi je covid19 nov pojav. Politika pač deluje po znanem modelu 'ukrivljanja' naše stvarnosti.

Jasno je, da morajo zaradi gospodarstva rahljati ukrepe. Je pa politika v nasprotju diskurzov. Na eni strani je tendenca po čim večjem omejevanju naše svobode in hkrati krhanju socialnih vezi med nami, po drugi strani pa je tu gospodarski interes. Ti dve usmeritvi sta si navzkriž. Če omejiš svobodo, je hkrati omejena svoboda nakupovanja, potrošnje. Vendar se je treba zavedati, da je za sodobno politiko v tem obdobju obvladovanje prebivalstva pomembnejše od kapitalskih pridobitev. Totalitarizem je gotovo silna globalna politična tendenca.

PREBERITE ŠE: Kulturni antropolog Rajko Muršič: "Maske niso naša usoda!"

PRIPOROČAMO TUDI: Na svetu več kot sto kandidatov za razvoj cepiva proti koronavirusu

 

 

 

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord