Dubravko Baumgartner: Glede na število prebivalcev je v Lendavi zelo pestro, saj smo mala mešana skupnost, kar nas bogati

To so velika imena likovnih ustvarjalcev, ki so se zvrstila v Galeriji – Muzeju Lendava. Dubravko Baumgartner, sicer slikar, grafik in grafični oblikovalec, je dolga leta bil kustos, maja pa postal direktor Galerije – Muzeja Lendava. Pravi, da se je s temi razstavami Lendava, mestece, kjer se prepletajo različne kulture in narodi ter živi le 3000 prebivalcev, vpisala na kulturni zemljevid. Galerija – Muzej Lendava je tudi ena osrednjih institucij, ki se zavzema za to, da bi med preostalimi mesti bila leta 2025 Lendava EPK.

Kako živite v Lendavi?
Dubravko Baumgartner: Lendava je zelo mali kraj, samo mesto ima 3.000 prebivalcev, sicer k občini spadajo tudi okoliške vasi, kar nanese okrog 12.000 prebivalcev. Glede na število prebivalcev je v Lendavi zelo pestro, saj smo mala mešana skupnost, kar nas bogati. Prebivalstvo je kar nekako aktivno, zadnja leta se prebuja, ravno zahvaljujoč tudi predpripravam na kandidaturo za EPK (Evropska prestolnica kulture 2025). Tudi vse več turistov prihaja, pretežno so to Madžari, sledijo Slovenci, prihajajo tudi Hrvatje iz Medžimurja, novost pa so Čehi, Slovaki in Poljaki.

Od kod oni?
Dubravko Baumgartner: Oni gredo v tem letnem času na morje in na poti se ustavijo v Lendavi. V mestu imamo plakate, ki jih vidijo, očitno jih tudi razstave zanimajo, zato se ustavijo in si pridejo ogledat razstavo, spijejo v mestu kavo in gredo naprej.

Se pravi, da kulturna ponudba privleče ljudi, tudi tiste, ki gredo samo skozi mesto?
Dubravko Baumgartner: Pri nas je zelo pestro kulturno dogajanje, o tem pričajo tudi dogodki, eden od njih je tudi festival Vinarium (17. avgust–9. september), ki je v sklopu festivala Poleti v Lendavo s 170 prireditvami.

Ste prav iz Lendave?
Dubravko Baumgartner: Živel sem v Petišovcih, potem sem se preselil v Lendavo in bil 14 let kustos tukaj na Gradu.

Ste se povsem posvetili kulturi?
Dubravko Baumgartner: Šolal sem se v gimnaziji in umetniški strokovni srednji šoli, smer grafika in grafično oblikovanje v Sombotelu na Madžarskem, nato sem študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer sem pri profesorju Zmagu Jeraju diplomiral na smeri slikarstvo. 

Kako ste se doma pogovarjali?
Dubravko Baumgartner: Slovensko, madžarsko, s starimi starši prek meje pa hrvaško. Odraščal sem s tremi jeziki hkrati. Poleeg tega sem se učil še nemško, pozneje pa tudi angleško. Torej nimam težave pri sporazumevanju s svetom. Tukaj smo za vse odprti.

Izvira odprtost iz multikulturnosti?
Dubravko Baumgartner: V Lendavi nimamo takšnih problemov, kot jih imajo recimo na Slovaškem. Po mojem ima tam Madžarska manjšina večje težave.

Drži, da Madžari precej prispevajo za svoje rojake, ki živijo v Sloveniji?
Dubravko Baumgartner: Tako je, Orbánova vlada pa še bolj. Tukaj nimamo težav z manjšinami, saj živimo skupaj. Tu je tudi romska skupnost, ki se prav tako vključuje v dogajanja v Lendavi.

Kaj pa židovska skupnost?
Dubravko Baumgartner: Te ni več, po 2. svetovni vojni se jih je v Lendavo vrnila le peščica, ker so jih med vojno odpeljali v taborišča.

Sinagogo pa le imate.
Dubravko Baumgartner: Sinagoga je Slovenski muzej holokavsta z razstavo o lendavskih in prekmurskih judih, poleg tega se v spodnjih prostorih vrstijo različne razstave na tematiko o judovstvu. Trenutno je razstava Dana Reisingerja, ki je bil tudi tukaj na obisku in mu je bila Lendava tako všeč, da ji je podaril cel set grafik – 52 grafik na temo judovstva.

Je Lendave postala magnet za umetnost?
Dubravko Baumgartner: Je, ja, postala je magnet. Galerija – Muzej pa deluje že od leta 1973, ko se je začela prirejati tudi likovna kolonija. V stari meščanski šoli pod gradom imamo delavnice, kjer so odprti ateljeji, letos imamo tradicionalno že 46. kolonijo, prav tako imamo tudi kolonijo za mlade – LindArt, ki ima tradicijo že 23 let. Od leta 2005 smo si priskrbeli mobilno livarno, da odlivamo bron. Sicer so se v tej koloniji zvrstili različni materiali, od slikarske tehnike do kiparske: klesanje v kamnu, lesu, zdaj delamo v bronu in imamo tudi kar lepo zbirko kipov na podstrešju grada. Vsi eminentni kiparji srednjeevropskega prostora so bili pri nas, ki so od tod šli zadovoljni. Smo edinstveni v slovenskem prostoru s tovrstno kolonijo, imamo že zajetno zbirko malih plastik v bronu, kar je naša posebnost. Zaradi njih smo kar pomembni. Že sama konstrukcija podstrešja, kjer so plastike razstavljene, je iz leta 1750, in sicer v simbiozi z bronastimi skulpturami. To je tudi bil eden od mojih projektov. Ko sem namreč prišel za kustosa, mi je bilo žal podstrešja, ki je takrat bilo ropotarnica. Potem smo se s takratnim direktorjem Ferijem Geričem, ki je tudi začel odlivati v bron, odločili, da ga spremenimo v razstavni prostor, saj se mi je podstrešje zdela dobra lokacija za kipe iz brona. Opremili smo ga z minimalnimi sredstvi in je zdaj čudovita galerija.

Kaj še ste počeli v Galeriji – Muzeju Lendava?
Dubravko Baumgartner: Glede na to, da sem končal likovno gimnazijo, smer grafika in grafično oblikovanje, sem oblikoval vse publikacije (vabila, plakate, monografije …) za galerijo, medtem ko sem bil tudi kustos za likovne razstave. Za muzejske dejavnosti je odgovoren višji kustos in etnolog dr. Lendvai Kepe Zoltána.

Katero funkcijo opravljate zdaj?
Dubravko Baumgartner: Od maja sem direktor Galerije – Muzeja Lendava. Bil pa sem tudi že namestnik direktorice.

Kaj vam je kot direktorju v izziv?
Dubravko Baumgartner: Izzivov je dosti, kar me tudi žene. Želim, da se v mestu nekaj naredi, da se mesto obogati z likovno dejavnostjo oziroma z muzejskimi zbirkami, ker ima Lendava tako bogato zgodovino, ki še ni predstavljena, kot si zasluži. Zelo malo Slovencev ve, da je prva natisnjena knjiga na našem ozemlju bila odtisnjena prav na lendavskem gradu leta 1573 in imamo v zbirki na ogled faksimile. Knjigo je v takratni Dolnji Lendavi natisnil tiskar Rudolf Hoffhalter, ki so ga od sredine leta 1573 do prihodnjega leta na svojem dvoru gostili Banffyji. V tem času je natisnil tri knjige. Pred kratkim smo odprli tudi razstavo Stoletja Lendave, kjer se Lendava predstavlja s skromnim materialom, ker smo omejeni s prostorom. Si pa prizadevamo, da bomo prostore, ki so za potrebe pisarn, sprostili. Pisarne se bodo selile v novi Kulturni center v blagovnici, kjer bo še knjižnica, na gradu pa bi ostalo le osebje, ki je nujno potrebno. Načrtov je ogromno.

V mestu drug drugega podpirate in sodelujete?
Dubravko Baumgartner: Drži, da drug drugega podpiramo, želim pa si še več sodelovanja, kar sem tudi zapisal v svoj program. Preveč smo razkropljeni in vsak dela na svojih stvareh, menim pa, da je več potenciala v skupnem delu, sodelovanju in da se da marsikaj več narediti, če je sodelovanje trdnejše. K zadevam je treba pristopiti skupaj.

Kaj pa je zdaj z vašim slikarstvom?
Dubravko Baumgartner: Zdaj sem slikarstvo dal na stranski tir, malo stagnira, skice se sicer v glavi rojevajo vsak dan, potem pa naenkrat pride potreba, da to realiziram na platnu oziroma jih materializiram, a imam zdaj zelo malo časa za te stvari.

Vam je pri lastnem ustvarjanju inspiracija tradicija, nekaj, kar vas obdaja?
Dubravko Baumgartner: Že na diplomskem zagovoru sem imel serijo Pozabljeni prekmurski zidovi. To me je nekako fasciniralo, z ene strani pa sem imel potrebo, da ovekovečim stvari, ki propadajo. Tu v Lendavskih Goricah je čudovito viničarsko naselje, kjer je bilo 10 starih viničarij.

Kaj pa je tisto, kar zbiratelje umetnin prepriča, da vam zaupajo svoje znamenite umetniške zbirke?
Dubravko Baumgartner: S prezentacijo velikanov smo se začeli po naključju ukvarjati leta 2009. Prejšnji direktor Feri Gerič je bil na gostovanju v Pécsu, kjer so se pripravljali na EPK in so obnavljali muzej pop artista Victorja Vasarelyja, ki je doma iz Pécsa. Zbirka naj bi romala v depoje, Feri Gerič pa je vprašal, ali bi galerija dala zbirko na razpolago Lendavskemu gradu, da jo tu čuvajo. To je bila tudi najdražja razstava, ki smo jo gostili, takrat je bila vredna 6 milijonov evrov. Tu so bile vse njegove tapiserije, skulpture, oljne slike, bila je res huda zbirka. Takrat smo začeli orati ledino s svetovno znanimi likovnimi ustvarjalci, kot so Oskar Kokoschka, Alfonsa Mucha, Françoise Gilot, Salvador Dalí, Pablo Picasso, Francisko Goya, Joan Miró, Marc Chagall … Kar velika imena so se zvrstila. S temi razstavami smo se nekako vpisali na kulturni zemljevid. K nam prihajajo stalni gostje iz vse Slovenije, vračajo se in sprašujejo, kaj imamo v načrtu za naslednje leto. Gostje pridejo na lendavski bograč in špricer, obenem si pogledajo še razstavo in imajo čudovit dan. Je pa tudi res, da stolp Vinarium Lendava prispeva svoje, navsezadnje ima letno 100 tisoč obiskovalcev, tako da se dosti teh obiskovalcev ustavi tudi pri nas.

Gre za drugo občinstvo?
Dubravko Baumgartner: Gre, ampak se ustavi tudi tukaj pri nas. Kaj je tisti magnet? Verjetno je nekaj stolp, nekaj pa tudi razstava. Tudi Kulturni center Lendava, kjer se zvrstijo različni koncerti, madžarske in slovenske gledališke predstave … Ima svoje občinstvo.

Se v Lendavi različne kulture prepletajo?
Dubravko Baumgartner: To nas bogati. Vsi naši podnapisi so dvojezični, trojezični tudi celo štirijezični.

Je Galerija – Muzej Lendava tudi eden od pogonskih motorjev za kandidaturo za EPK leta 2025?
Dubravko Baumgartner: Mi smo pravzaprav ena osrednjih institucij, ki se zavzema za to, da bi med preostalimi mesti bila leta 2025 Lendava EPK. Ravno te dni je župan občine Lendava, mag. Anton Balažek, z županom občine Murska Sobota, dr. Aleksandrom Jevškom, županom hrvaškega Čakovca Stjepanom Kovačem in županom madžarskega Zalaegerszega Zoltánom Balaiczom podpisal dogovor o sodelovanju pri projektu Lendava – EPK 2025. Avstrijci pa pridejo v drugem krogu. Mi smo pobudniki, potem vključimo vsa ta mesta iz preostalih treh držav, kar je unikum. Mislim, da EPK še ni bila takšna, da bi sodelovala še z drugimi državami. Želimo rušiti meje, saj če smo EU, je potem to brez meja, sploh takšni, kot smo tukaj – več različnih narodov in kultur. Navsezadnje je multikulturnost naša posebnost, na kateri je treba graditi. O tem priča tudi razstava, ki smo jo odprli pred kratkim: 75 let Nafte Lendava, ki je praktično v času Jugoslavije tu bila osrednja gospodarska družba. Tu so delali tako Slovenci kot Madžari, Hrvati, ljudje iz vse Jugoslavije.

V katero smer gre zdaj Lendava?
Dubravko Baumgartner: V turizem in kulturo.

Kako pa ljudje iz Lendave in okolice gledajo na to, da v Lendavi cveti kultura?
Dubravko Baumgartner: Prvič sem imel občutek, da se bojijo, da kultura ni zanje, da je za elito. To smo želeli spremeniti in mislim, da smo na dobri poti, skratka, smo že spremenili in vse več domačinov prihaja gor na grad. Umetnost je namenjena vsem. Nekatere zanimajo lepi avtomobili, druge jahte, nekateri imajo lepe vrtove in hiše, četrte zanima ponovno nekaj drugega, pete pa zanima umetnost. Jasno je, da umetnost ne more zanimati vsakogar. Če pa pripeljemo takšnega umetnika na periferijo, praktično do vhodnih vrat v hišo in moraš narediti le nekaj korakov, da prideš v galerijo, ti je umetnost dostopna. Ni ti treba iti niti v Ljubljano niti na Dunaj, v Zagreb ali Budimpešto … ampak imaš razstavo pred svojim pragom. Želimo doseči, da ne bi nihče zamudil razstave, da nikomur ne bi bilo težko stopiti do Galerije - Muzeja, zato smo uvedli tudi različne dejavnosti. Imamo tudi koncerte, na katere prihaja drugo občinstvo kot na razstave. Aktivirali smo tudi dejavnost kavarne Chill on te Hill, se pravi Čilanje na hribu. Za zdaj bomo imeli mobilno kavarno, se pravi prikolico in nekaj klopi. Ogromno ljudi prihaja sem na vrh in sprašuje, ali imamo kaj za popiti in smo se to izmislili, dokler se ne ustvari kavarna v samem objektu.

Se pravi, da imate v načrtu tudi kavarno?
Dubravko Baumgartner: Imamo, navsezadnje imamo nekaj nerestavriranih prostorov in dogovorili smo se, da bomo začasno imeli na dvorišču mobilno kavarno s sanitarijami. Potem pa bomo kavarno odprli notri. V kavarni boš lahko poleg tega, da spiješ kavico, še kaj pogledal in morda kupil kakšen spominek. S tem želimo doseči tudi to, da se bodo krajani tu družili, mogoče tudi kaj povedali na temo kulture. Da ni to neki punkt, ki je odmaknjen od mesta. Želimo jim približati kulturo, ki spada zraven k življenju in jih lahko izpopolnjuje. Imamo tudi različna javna strokovna brezplačna vodstva po razstavi, ki jih objavljamo.

Čeprav je do leta 2025 še kar daleč, se že pripravljate na EPK?
Dubravko Baumgartner: Praktično še intenzivneje prirejamo razstave. Naslednje leto pripravljamo razstave treh velikanov. Se pravi razstavo avstrijskega slikarja in arhitekta Hundertwasserja in japonskega slikarja ter grafika Shoichi Hasegawea, v jesensko-zimskem terminu pa imamo razstavo bolgarskega umetnika Christoa, ki je med drugim oblekel Kip svobode v New Yorku in nemški Reichstag.

Kako se odzivajo zbiratelji, lastniki zbirk, ko jim ponudite razstavo in rečete, da je to v Lendavi?
Dubravko Baumgartner: Morate vedeti, da sodelujemo z zasebnimi zbiratelji, sicer smo sodelovali tudi z galerijami. Med drugim je Rembrandt bil iz Künstlerhausa z Dunaja. Bili smo zadnji na njegovi razstavni poti, saj je zbirka potem romala v depoje, da grafike restavrirajo in preokvirijo. Imeli smo tudi razstavo Shunga iz Tokia od zasebnega zbiratelja iz galerije. Zasebne zbiratelje nam uspe prepričati, nimajo predsodkov. Oni želijo le vedeti, ali je to zavarovano, ali je vse po standardih … Vedo, da bomo poskrbeli za to, da razstavo čim bolje promoviramo.
Veseli me, da lahko vsako leto pokažemo nekaj novega in se nimamo česa sramovati. Dosti ljudi me sprašuje “Zakaj je to v Lendavi, zakaj ne v Ljubljani?”

Kako pa iz Ljubljane gledajo na vas?
Dubravko Baumgartner: Mogoče obstaja kakšna fovšija, ampak tega ne vem. Sicer pa dosti kolegov pride in čestita. Nikomur ne zamerim, če zna kdo drug narediti boljše in lepše razstave, mu samo lahko ploskam. Sad našega dela so ljudje, ki prihajajo na naše razstave. Lepo je videti, da ljudje prihajajo in so zadovoljni, ko vidijo nekaj novega.
“Zelo se zavzemam za to, da se mladi umetniki uveljavljajo in jim damo možnost, da nekaj pokažejo in se mešajo stari in mladi ustvarjalci. Mladi se lahko veliko naučijo ravno na delavnicah, ki jih tu prirejamo, od starejših, ti pa lahko spet nekaj prevzamejo od mladih, ki s sabo prinesejo sveži val. Vidim, da se tudi starejši dobro počutijo v družbi mladih. Mladi pa ravno obratno, ko imajo pred sabo starešine umetnosti, nanje gledajo z velikimi očmi ter poslušajo njihove modrosti.”

Fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord