In ne nazadnje: kako so posneli film, ki naj bi ga bilo nemogoče posneti?

Bodimo natančni. Prvič – da naj bi bilo ta film nemogoče posneti, ne pomeni, da tega ni še nihče poskusil. Toda risana verzija Gospodarja prstanov, ki jo je leta 1978 sproduciral Ralph Bakshi, je bila le žalosten flop, ki mu je zmanjkalo denarja. In drugič – gre za tako rekoč troedini film. Film, ki je en sam, pa vendar v kinodvorane po vsem svetu prihaja v treh kosih s tremi različnimi naslovi v razmiku treh dolgih let. Kot knjiga. Najprej je bil en sam, več kot tisoč gosto popisanih strani dolg špeh z naslovom Gospodar prstanov.

Dokler niso založniki ugotovili, da bi bilo morda stvar smotrneje prodajati kot trilogijo. In so knjigo razbili na Bratovščino prstana, Dva stolpa in Kraljevo vrnitev. Ta mitološka, teološka, arhetipska knjiga izpod peresa oxfordskega profesorja filologije Johna Ronalda Reuela Tolkiena se je na seznamih najbolj kupovanih, najbolj prevajanih, najbolj branih in najbolj vplivnih knjig vse od petdesetih let minulega stoletja uvrščala najvišje, ob bok še ene veleknjige – Biblije.

Dejstva

Statistika pravi takole: 100 milijonov bralcev, 50 milijonov prodanih izvodov, 25 jezikov, v katere so ga prevedli, laskavi nazivi najbolj vplivne knjige minulega stoletja po izboru bralcev ... Od prve objave je minilo pol stoletja, pa vendar ima Gospodar prstanov na milijone oboževalcev.

V svetovnem spletu obstaja več sto resnih in hudo živahnih strani. In v nasprotju s Harryjem Potterjem, prav tako velikim epskim fantazijskim filmom, ki obdeluje dvorane po svetu, je večina Gospodarjevih oboževalcev že zdavnaj zapustila puberteto. Kar pa ne pomeni, da novih nabornikov ni. Posvetitev v ta povsem razdelani paralelni fantazijski svet Srednjega sveta se menda dogaja ravno tam nekje v srednješolskih letih.

V čem je čar knjige, ni nikomur povsem jasno. Kritiki so jo razglasili za »mojstrovino« in za »nedoletno sranje«. »Oh, da ne bo pomote: to je delo literarnega genija! Starodavna zgodba je v osnovi zgodba o dobrem in zlu. Je zgodba o ljubezni in sovraštvu, lepoti in terorju. Zgodba nasprotij, če hočete. O vsem, kar je po Tolkienovem prepričanju dobrega v človeštvu, pa tudi o vsem slabem,« je prepričan osemdesetletni Christopher Lee, ki v filmu igra zlobnega vešča Sarumana Belega. Knjige je prebral takoj po tem, ko so izšle, in si menda od nekdaj želel, da bi igral v filmski priredbi.

Začelo se je s Hobitom, instant uspešnico o majcenih prijaznih bitjih z velikimi, dlakavimi stopali, ki jedo šestkrat na dan, varijo pivo, zelo rada kmetujejo, pokadijo veliko pipne zeli, mehanske novotarije pa so jim povsem tuje. Tolkien je knjigo spisal leta 1937 v zabavo svojim otrokom, potem pa like in njihov svet do zadnjih podrobnosti razdelal na listih, ki so pozneje dobili naslov Gospodar prstanov.

Na kratko gre zgodba takole: hobit Frodo Bisagin dobi od svojega sorodnika Bilba magični prstan, s katerim se hoče gospodar Mordorja polastiti Srednjega sveta. Okrog Froda, ki se odpravi na dolgo in nevarno pot v Mordor, središče zla, se oblikuje bratovščina treh hobitov, dveh ljudi ter po enega škrata, vilina in čarodeja. Le v Mordorju, kjer je bil prstan skovan, ga lahko mali dobrodušni hobit uniči in reši svet pred zlom.

Toda še prej so na vrsti Prstanovi besi, orki in ostala neprijazna bitja ... Ženskih likov je bolj malo, krvavih bitk in sočnih smrti precej, domovina hobitov za mnoge alegorija za snobizem Oxforda, nekateri liki so nedodelani in zgodba na nekaj mestih šepa. Zato pa so izjemni njegovi opisi Srednjega sveta, ki ga je ustvarjal dvajset let, preden je dokončno spisal Gospodarja prstanov in vanj vključil kar nekaj zemljevidov. Tako mnogi v Gospodarju prstanov vidijo kar prvi virtualni svet, prvo virtualno realnost, napovednik omrežja, na katerem so Tolkienovi feni najbolj doma.

Hm ... Se vse skupaj sliši čudno? Ne razumete, zakaj ves ta pomp okoli tega? Zberite pogum in odprite prvo stran knjige. Ko se boste kar nenadoma znašli na šestdeseti, stoti, stopetdeseti strani, bo čas za zaslišanje. Zakaj berem? In berem. In berem ... In zakaj, za vraga, berem stavke, odstavke, pesmice v jeziku, ki ga ne razumem?! Oziroma v jezikih, ki jih ne razumem! Tolkien, ki je na Oxfordu proučeval severnoevropske jezike, je ustvaril tudi nekaj svojih jezikov z besedjem in slovnico vred.

Za lastno sprostitev in oddih. Zdaj popolnoma izmišljene, a dodobra izpiljene jezike vilincev in škratov, ki jih je vtkal v Gospodarja, berejo in govorijo tisoči. Tudi vilinci in mestoma škrati v filmu. Da je bila izgovarjava pravilna, sta na sceni skrbela dva strokovnjaka. Da jih bomo razumeli vsi, bodo poskrbeli podnapisi.

Feni za fene

Snemanje enega najdražjih filmskih projektov v zgodovini, ki je pogoltnil okrog tristo milijonov dolarjev, je AOL Time Warnerjev studio New Line Cinemas zaupal Petru Jacksonu, ki se je pred tem podpisal pod Nebeška bitja, s katerimi je lansiral Kate Winslett. In se pripravljal na remake King Konga, ko je denar splaval po vodi, mimo pa prikorakala priložnost, da obudi Tolkienov magični svet.

»Vedeti je treba, da je Tolkien vse svoje življenje razvijal zgodovino Srednjega sveta. To je tisto, kar Gospodarja prstanov ločuje od drugih fantazijskih zgodb. Zdi se ti zgodovinska pripoved, ne nekaj izmišljenega. Sam sem videl Bakshijevo risanko in imam kar pozitiven odnos do tega filma. Vem, da je zmeden, čuden in se ustavi na polovici, toda ko sem ga prvič videl, me je osupnil.

Star sem bil 16 ali 17 let in zaradi tega filma sem začel brati knjigo,« pojasnjuje Jackson, ki je skupaj z ženo Fran Walsh in prijateljico Philippo Boyens podpisan tudi pod scenarij. Za posebne učinke, brez katerih filma ne bi moglo biti, je poskrbelo njegovo podjetje Weta, v Srednji svet pa se je preobrazila njegova rodna Nova Zelandija, ki je za potrebe filma prispevala celo svojo vojsko.

In dobila tri veličastne triurne oglase ter zagotovljen pritok Tolkienovih fenov, ki bi radi spoznali, kje je Jackson ustvaril Hobitovo, kje Mordor, kje temačni gozd in kje so se bile velike bitke proti zlu. No, prototip fikcijske Šajerske je sicer angleški Sarehole, kjer je mladi John preživel nekaj najnežnejših let svojega otroštva. »To je bil neke vrste izgubljeni raj,« je nekoč povedal. Še danes je tam gozd, temačen in divji, v katerega otrokom ni dovoljeno. Stari grozljivi gozd, skozi katerega v Bratovščini prstana prijaha Tom Bombadill in reši hobite?

Vse tri filme, zadnji bo v projektorje padel okrog novega leta 2004, so snemali hkrati. Trajalo je petnajst mesecev. Bratovščina je v tem času dejansko postala bratovščina devetih, ki so živeli skupaj, se zabavali skupaj, delali skupaj. In na koncu odkorakali po tetovažo (keltska devetka), da to dokažejo. Vsi z izjemo Gimlija oziroma Johna Rhys-Daviesa, ki je pod iglo poslal svojega filmskega dvojnika.

Odmaknjena Nova Zelandija naj bi jamčila intimo, mir in primerno dozo skrivnostnosti. Toda Jacksonovo delo je bilo od začetka do konca pod budnim očesom goreče skupnosti, katere pripadniki berejo in analizirajo Tolkienove knjige, se učijo njegovih jezikov, obvladajo geografijo njegovega domišljijskega sveta ... Sprva so cepetali, ker naj bi po prvotnih zahtevah studia iz kolosalnega književnega dela nastal zgolj dveurni film.

Ko se je projekt premaknil do faze izbire igralcev in je odločitev za Elijaha Woodsa kot Froda, Christopherja Leeja kot zlobnega vešča Sarumana Belega in Iana McKellena kot dobrega vešča Gandalfa Sivega izzvala odlične odzive, pa so bili oboževalci osupli nad izbiro Liv Tyler za vlogo vilinske princese Arwen Večernice. In naprej: Jackson je v scenariju poudaril ženske vloge in povsem izpustil lik Toma Bombadilla.

Tudi pesmi, ki so tako pomemben del knjige, v filmu ni. Da so bile debate na spletnih straneh ves čas maratonskega snemanja vroče, so poskrbeli »vohuni«, ki se jim je uspelo prebiti do ograj prizorišč in posneti kako fotografijo. Slednjič so morali začeti ustvarjalci filma z materiali sami oskrbovati strani oboževalcev, kot so Theonering.com, Lordoftehrings.com in drugi. Kajti film brez podpore fenov nima šans.

In sodeč po odzivih, je Jacksonova vizija Srednjega sveta hudo podobna predstavam, ki jih v svojih glavah nosijo Tolkienovi bralci. »Z eno besedo: čudovito! Na začetku sem bil malce živčen, saj sem se bal, da film ne bo izpolnil mojih pričakovanj. Ampak sem se motil. Bil je vse to in še več.«

Kar pa moti marsikoga, je scenarij. »Igra in režija sta izjemni! Neverjetno je, kako dobro so igralci upodobili like in kako zelo podobni so bili mojim predstavam! Ampak če me vprašate, ali sem užival v filmu, je moj odgovor negativen. Razlog je zgodba,« piše na strani Theonering.com eden izmed Tolkienovih privržencev. Drugi besni: »Ta film nima nikakršne teže in dela ogromno škodo velikemu Tolkienovemu delu. Naj bom jasen: film je odličen, toda scenarij je plitek in še zdaleč ne tako zanimiv kot zgodba, ki so jo izmaličili.«

Usklajenost lastnih predstav s filmsko upodobitvijo Srednjega sveta je v prvem koncu tedna preverilo izjemno število gledalcev. Film, katerega število dnevnih prikazovanj je zaradi dolžine omejeno, je v zgolj treh dneh prislužil 45,25 milijona dolarjev, kar je absolutni decembrski rekord vseh časov. Bratovščina je tudi pri kritikih naletela na odlične ocene ter pobrala štiri nominacije za zlati globus, med njimi tudi za najboljši film in režijo. Za scenarij pa nič ...

Vojna proti gospodarju

Epska trilogija Gospodar prstanov naj bi postala Vojna zvezd 21. stoletja. Konec koncev je Tolkien s svojim Gospodarjem prstanov vplival na računalniške igre in Vojno zvezd. Torej? Gandalf kot Obi-Wan Kenobi? Frodo kot Luke Skywalker? Kakšen bo izid dvoboja, bo jasno čez leta. Tu pa si preberite pet razlogov, pet paralel, zaradi katerih lahko brez težav verjamemo, da je George Lucas Gospodarja prstanov prebral. In to več kot enkrat!

1. Obi-Wan Kenobi je belolasi Jedi (všeč so mu ogrinjala s kapuco), ki žrtvuje svoje življenje, da bi pomagal Luku Skywalkerju na njegovi misiji. Gandalf je belolasi čarovnik (všeč so mu ogrinjala s kapuco), ki žrtvuje življenje, da bi pomagal hobitu Frodu na njegovi misiji.

2. Liki v Vojni zvezd se bojujejo s svetlobnimi meči. V Gospodarju prstanov se bojujejo z magičnimi meči.

3. Yoda vidi vizije prihodnosti in vpraša Luka: »Me sodiš po velikosti, mar ne?« Galadriel vidi vizije prihodnosti in pravi Frodu: »Celo najmanjša oseba lahko spremeni prihodnost.«

4. Darth Vader je bil nekoč plemeniti vitez Jedi, dokler ga ni zavedla Temna stran sile. Saruman je bil nekoč modri čarovnik, dokler ga ni zavedla moč Edinega prstana.

5. Boj Luka Skywalkerja, da bi se uprl Temni strani, je tema Vojne zvezd. Boj Froda, da bi se uprl Edinemu prstanu, je tema Gospodarja prstanov.

TEKST: Barbara Bizjak

FOTO: arhiv Ljubljanskih kinematografov

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel