Slovenci o sebi radi razmišljamo kot o pridnih, poštenih in skromnih ljudeh. Ves teden pridno delamo v svoji službici, popoldne še malo pofušamo, čez vikend urejamo vrt okoli svojega vikendka, ki smo ga pošteno kupili (kot nam tudi sicer nič ni bilo šenkano), in vsega tega ne obešamo na veliki zvon. Pridno, pošteno in skromno. S stereotipi so načeloma križi in težave, a kakšno sled resnice bi v omenjenem vendarle našli. Odkod nam sicer vse te lepe hiše s pokošenimi tratami?

Obstaja pa še en kompliment, ki ga vztrajno pričakujemo od obiskovalcev, in sicer o naši prijaznosti. Mogoče zato, ker ta značajska lastnost v teh krajih pospešeno izumira, izginjati pa je začela, ko je prvi Slovenec razjahal s konja in sedel v avtomobil. Od takrat gre samo na slabše.

Obstajajo številne raziskave našega narodnega značaja in vse po vrsti ugotavljajo neljube stranske posledice tega, da se je v stoletjih pretepanj z okoliškimi ljudstvi naše ozemlje skrčilo na ne prav veliko srednjeevropsko kokoško in da se nam z vsemi priseljenci vred ni uspelo razploditi čez dva milijona – introvertiranost, samoagresivnost in neke vrste podalpsko bukovost.

Ne vem, kako so raziskovalci naše psihe prišli do teh rezultatov, a podobno bi v svoje beležnice zapisali, če bi se kak dan lotili popisovanja prometnih navad domačega ljudstva. Ker le-to veliko da na tuja mnenja, evo dveh, ki smo ju izbrskali iz domačega časopisja.

»Na začetku se mi je zdelo, da je jemanje prednosti drugim vozilom v tej državi nacionalni šport,« je v neki kolumni, v kateri so ga povprašali o tem, kakšni so kaj Slovenci, zapisal Peter Uhlig, generalni direktor Tobačne Ljubljana, nemški državljan.

»In čeprav je razdalja med dvema voziloma še tako majhna, se bo večina voznikov skušala vriniti vmes. Danes sem vesel, če pri tem uporabljajo vsaj smerni kazalnik; to pa se dogaja dokaj redko. Ali pa, ko se ti približuje avto iz ulice, ki ni prednostna: ustavi se, čaka, dokler se mu s svojim vozilom dovolj ne približaš, nato pa bliskovito zapelje pred tvoje vozilo. Šele po večjem številu zaviranj v sili sem se začel učiti te lekcije. Med vedenjem motoristov v obeh državah (v Sloveniji in v Nemčiji, op. p.) ni nikakršne razlike: prometni predpisi zanje očitno ne veljajo.«

Tako hladni, natančni, preračunljivi Nemec. Poglejmo, ali smo kaj bolj všeč južnejšim ljudstvom.

»Nestrpnost se kaže tudi v vsakdanjih stikih in okoliščinah, na primer na cesti, kjer aroganten odnos do drugih udeležencev v prometu navadno preseneti vsakega tujca,« citiramo Simona Tecca, po rodu iz Čila, dopisnika madridskega ABC, ki je zadnjih trideset let in nekaj svojega življenja prebil v Sloveniji, pa se še ni navadil.

»Tu ne gre zgolj za določen odstotek prepotentnežev, ki obstajajo v vsaki družbi, temveč za nekakšen ‘postavljaški’ koleričen način vedenja, ki na Zahodu večinoma ni sprejemljivo. Tak vzorec obnašanja, kot ga imajo tukaj npr. že vozniki kombijev ali novi bogatini v dragih in hitrih avtomobilih, ki se želijo izkazati in dokazati z nečim, se v moji rodni deželi pripisuje kategoriji avtoprevoznikov.«

ABC goveje vožnje

Tako torej tujca, ki sta nas imela priložnost opazovati pri delu. Zdaj pa še nekaj avtorjevih opažanj. Zadnjih dvajset let, kar sem opravil vozniški izpit, se čudim naslednjim oblikam zagovednosti, in to vsak dan bolj:

(Ne)spuščanju v kolono strnjenih vozil na glavni cesti. Po nekem čudnem naključju sem kupil stanovanje ob gorenjski vpadnici v našo prelepo prestolnico. Ne mine jutro, ko ne bi prosil, rotil in moledoval po glavni cesti polzečih KR-ranjcev, naj me za božjo voljo spustijo v glavni tok, ki se prej ali slej privali v center Ljubljane. Ponavadi mi uspe, ko kakemu tovornjaku na drugi strani ceste prekipi in se zvali s svojimi tonami počez, pa nastane luknja, ki jo lahko izkoristim. Sicer mi pač ne ostane drugega, kot da se nekako zrinem in pri tem tvegam, da me bo kdo s slabšim avtom skušal zriniti v jarek. K sreči so Gorenjci prav posebno pridni in je takih bolj malo. Je pa zadnjič precej rdeč v obraz odpiral vrata nekdo z ribniško registracijo.

(Ne)spuščanju v zoženo dvopasovnico. Če ima človek to smolo in se na kateri od slovenskih dvopasovnic postavi na tisti pas, ki ga zmanjka, lahko samo še milo zajoka in se pripravi na izvajanje prvega in glavnega pravila boja za obstanek, ki veli, da preživijo le najmočnejši. Srečneži na drugi, premikajoči se strani te namreč ne bodo pripustili, pa čeprav je zakon na tvoji strani. Ja, kdo bi si mislil, ne? Prometni zakon države Slovenije namreč v petem odstavku 20. člena lepo zapoveduje: Če je na cesti z več prometnimi pasovi v isti smeri onemogočeno tekoče odvijanje prometa na enem od prometnih pasov ali se pas konča, so vozniki dolžni omogočiti vključevanje na pas, po katerem se odvija promet, tako da vozijo v takšni razdalji do vozila pred seboj, da se lahko izmenoma vključi v promet še po eno vozilo (sistem zadrge). Zakon? Klinc ga gleda!

In po drugi strani uvrščanje na zoženo dvopasovnico. Vsi poznate črnokalski klanec, ki se na vrhu, če se pripeljete z morja, iz dveh zoži v en pas. Na to opozarjajo table že kak kilometer prej, pa se fini, gosposki, olikani, normalni ljudje spravimo desno za tistimi, ki so bili tam že pred nami. Ajme, napaka! Naslednje pol ure boste lahko tipali po glavi in v ogledalcu občudovali oslovska ušesa, ki vam bodo nezadržno gnala izpod skalpa, medtem ko se bo cvet slovenskega naroda, tisti najbolj drzni in iznajdljivi, peljal mimo vas po levi in se že nekako zgural pred vas.

Prehitevanju počasnel na avtocesti. Zgodi se tu in tam, da na avtocesti naletite na polža in ga ne morete takoj prehiteti. Je pač levi pas zaseden. Medtem se za vami naberejo še trije, štirje podobni nesrečniki … in ko se prehitevalni pas sprosti, kaj se zgodi? Samo zaškrtate lahko z zobmi, ko tisti za vami, izkoriščajoč zavetrje mimobrzečega vozila in drobec sekunde prednosti, ki jim jo ponuja, lepo nonšalantno obidejo vaš avto in živce. Dogodek malo spominja na blagajno v Mercatorju, ki jo odprejo, ko se pred drugo nabere predolga vrsta. Stampedo dotlej čakajočih ovc!

Tistim, ki blendajo na avtocestah. Mirno in nič hudega sluteč se lotiš prehitevanja, za teboj praznina, in ko si že skoraj vštric s prehitevanim, se kot po pravilu za teboj pojavi nekdo, ki je odstranil čip iz svojega mercedesa, besno mežikajoč, naj se odstraniš, zgineš, preskočiš ali prežarčiš izpred njegove zverine. Pa ni važno, ali prehitevaš pri 110, 130 ali 180 kilometrih na uro.

(Ne)spuščanju ljudi, ki se jim mudi, predse. Vem, na cesti se ti ne bi smelo muditi, ampak kaj hočemo, včasih se nam. Dokler se nam mudi na bolj ravnih ali dovolj širokih cestah, še nekako gre. Malo počakamo, potem pa že prehitimo tistega spredaj in je. A če se ti mudi na neprimernem kraju, recimo na cesti od Logarske doline proti Solčavi, je bolje ... je res bolje, da se ti ne. Prej ali slej boš namreč nabasal na nekoga, ki trepeta pred ovinki in jih spelje v vzvratni prestavi, toda ravno zadosti stopi na plin vsakič, ko se cesta za silo zravna. Ne dam! In takšnemu človeku s klobukom na glavi ne moreš čisto nič.

Motoristom. Menda se počutijo kot ogrožena divjad, ampak bi rekel, da so si v devetdesetih odstotkih za vse, kar jih na cestah doleti, krivi sami, v desetih odstotkih so imeli pa smolo, da so v avtu naleteli na svojega kompanjona, ki je imel motocikel ravno takrat na servisu.

Kolesarjem. Če je človek kolesar, mora imeti oči na široko odprte in dobre zavore ter reflekse, potem ima kar solidne možnosti za preživetje. To plat medalje poznamo in o njej veliko govorimo. Obstaja pa še ena. Fantje, če že uporabljate kolesarske steze v napačni smeri (ja, tudi za vas velja pravilo, da na celini vozimo po desni strani ceste), in kdo jih ne bi, tudi jaz jih, potem pač računajte s tem, da je prečkanje stranskih ulic, ki pripeljejo na katero od mestnih vpadnic, precej tvegana reč.

Pešcem. Treba jih je ljubiti in paziti nanje, ker nikoli ne veš, kdaj te bo doletelo in boš postal eden od njih, ampak vseeno, ali bi vam padla krona z glave, če bi malo, pa res čisto malo hitreje stopili čez cesto, ko nam vsem sveti zelena in moramo mi mimo vaših trupel do nadaljevanja ceste? A? Bi šlo?

»Splošni netoleranci in nestrpnosti, ki jo kažemo.« Stavek smo dali v narekovaje, ker gre za besede Bojana Žlendra s Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, kamor smo se zatekli po pomoč in ga povprašali o tem, kaj mu gre pri slovenskih voznikih najbolj na živce. »Če nekdo naredi napako,« dodaja Žlender, »se trije okrog njega trudijo, da bi mu pokazali, kaj si mislijo o njegovi napaki, namesto da bi poskušali optimalno rešiti situacijo. Če kdo prehiteva v škarje, mu trobimo, mahamo, svetimo in ne vem kaj še vse, le zelo redkim pa pade na pamet, da bi se umaknili na rob ceste in celo malo zmanjšali hitrost. Raje celo malo pospešimo, da mu ‘dela prpa’, kot pravimo, ker se je lotil prehitevanja.«

Namesto mamine dojke

Nesramnost za volanom je zelo težko izmeriti. Prometne statistike govorijo o številu nesreč in o mrtvih pa ranjenih (vzrok zanje je seveda tudi arogantna in bedasta vožnja), nihče pa še ni preštel pokazanih fakičev, pošiljanja v intimne predele ožjih sorodnikov in drugih, avtomobilskih oblik neverbalnega preklinjanja oziroma nevljudnega vedenja. Mnogi celo mislijo, da se prav v avtomobilu izrazi vse tisto najslabše v nas. »Slovence je obnorel avto,« je pred nekaj leti zapisal psiholog Vid Pečjak v nekem Delovem članku.

»V njem lahko izživijo svoje agresivne in samoagresivne impulze, ki jih morajo zunaj avta brzdati (nekateri analitiki primerjajo njegovo notranjost z maternico) so zaprti v omejen svet, ki ga karoserija ločuje od zunanjega sveta, kar ustreza njihovemu introvertiranemu značaju.«

»Vozimo tako, kot živimo,« pojasnjuje Žlender. »Ne obstaja neka posebna prometna kultura, gre za splošno. Tisti, ki je agresiven, ki je netoleranten do drugih, nesramen, bo tako ravnal tudi v prometu, ali pa bo te svoje značajske in osebnostne lastnosti v prometu celo izpostavil, saj mu avto na neki način ponuja še tisoč drugih simbolov.«

Tako je nekaterim avto nadomestilo za dojko mamino, drugim za kakšno drugo erogenost, ne več mamino, za karkoli že, kar pa še zmeraj ne pojasnjuje, tako kot tega ne razložijo različni tipi posameznikovega značaja. Kaj imata moja ljubezen do recimo zelenega hyundaia accenta ali koleričnost opraviti s tem, da ne spustim v vrsto nekoga, ki stoji ob strani ves zgubljen?

Mislim, da je razlaga preprostejša, kot se trudimo pokazati, gre pa takole. Slovenci se sicer razlikujemo med seboj, nekateri so bolj v skladu s samopodobami, drugi manj, eni bolj pridni, drugi manj, nekateri bolj vzkipljivi in drugi manj, eni imajo radi svoje avtomobile, drugim je zanje vseeno, dokler se le premikajo, skupno nam je le to, da imamo vsi nekam kmetavzarske korenine. V teh dveh generacijah, ki nas ločijo od štalce in kravce, smo se sicer naučili umivati in šamponirati, ne vrtamo si več po nosu in ne rigamo več na glas, kadar nismo sami, celo v trgovinah se ne vrivamo več tako pogosto pred druge, ker tvegamo, da nam kdo v obraz pove, kaj si misli o tem . Ko pa sedemo v avto, kjer nam nihče nič ne more, v katerem nas nihče niti ne prepozna, pa pokažemo, kakšna goveda smo.

Tukaj bi morala biti dokončna pika, ampak mi srce ne da, da ne bi omenil. Jutro pred oddajo članka me je z vljudno gesto na glavno cesto spustil voznik kombija (kombija!) s kranjsko registracijo (KR-anjsko!). Še je upanje.

Ste za na cesto?

Nekoč, pred kakimi tridesetimi leti, ste morali v Sloveniji opraviti psihološke teste, s katerimi so strokovnjaki skušali ugotoviti, ali ste za na cesto, še preden bi koga ubili. Menda je kar nekaj ljudi pogrnilo. »Pokazalo se je, da ni testa ne metode, s katerima bi izločili nevarnega voznika,« pojasnjuje Žlender odpravo tega testa. »Pogosto se zgodi, da so ljudje začasno nesposobni za varno vožnjo.

Če vas strahotno razbesnim, boste to odnesli s seboj in boste naslednjih 15 minut pošastno nevaren voznik. Ampak 15 minut, potem pa ne več, in tega se na testu ne da ugotoviti. Neka ameriška akcija je bila naravnana na žene, ki so običajno doma, in rečeno jim je bilo, naj bodo zjutraj, ko mož odhaja v službo, z njim čim bolj prijazne. Menda je bila stvar celo učinkovita.«

Playboyev psiho kviz

1. Čemu služi ročica levo ob volanu?

a) Ročica?

b) To je ura – tik, tik, tik ...

c) To je žmigavec, s katerim povemo drugim, kaj bi radi.

2. Pa tisto ogledalce med voznikom in sopotnikom?

a) Popravljanju pričeske.

b) Stiskanju mozoljev.

c) Za to, da vemo, kaj se dogaja za nami.

3. Kaj predstavlja tisti rumeni semafor s puščico, ki stoji sam?

a) Dekoracijo.

b) K’r neki.

c) Pelji, srce, pelji.

4. Ko opazimo starca/starko ali pripadnika katere od vaških registrskih oznak zbegane iskati pravo smer v prestolnici ali katerem drugem večjem slovenskem mestu, katerega lokal’c smo, storimo naslednje:

a) Trobimo, blendamo in se mu čim bolj približamo, da ga vzpodbudimo k hitrejšemu živčnemu zlomu.

b) Prehitimo ga za vsako ceno.

c) »Eh, v Udinah sem tudi jaz malo počasnejši.«

5. Štoparje pobiramo po naslednjem vrstnem redu:

a) Blondinke naprej, drugi stoj!

b) Najprej tiste z minicami.

c) Po vrsti.

6. Prehitevalni pas je namenjen:

a) Umirjeni vožnji, ker je na njem ponavadi manjša gneča.

b) Osebnim vozilom.

c) Prehitevanju.

7. Ob cesti stoji človek s kantico v roki:

a) Ignoriramo ga.

b) Pokažemu mu fakiča.

c) Zapeljemo ga do bencinske.

8. Kolonam na avtocesti proti morju se lahko izognemo, če:

a) Tepci niso zablokirali še odstavnega pasu.

b) In če ni policije.

c) Če izberemo staro cesto.

9. Parkiranje na kolesarskih poteh ni najboljša ideja, ker:

a) Ti avto skoraj sigurno odpelje pajek.

b) Ti kak nervozni kolesar popraska avto.

c) Ker si lahko kak kolesar zaradi tega zlomi vrat.

10. Po katerem izreku znanih ljudi se ravnate med vožnjo?

a) Za menoj potop! (Ludvik XIV.)

b) Pet jih pade, kjer porine sin slovenske domovine. (Jovan Vesel Koseski)

c) O, Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. (Jezus Kristus)

Pravilni so seveda odgovori pod črko C, kar ste zlahka ugotovili. Saj ste, ne?

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec