Forum: Kam greš, domovina moja?

Nekaj od naslednjega je zagotovo res: »Slovenija stopa v totalitarizem, bodisi v njega drvi bodisi se je v njem že znašla. Vaša izbira je odvisna od vaše politične senzibilnosti za spremembe,« je oster filozof dr. Boris Vezjak z mariborske pedagoške fakultete. »Z eno besedo bi lahko družbene procese v Sloveniji označil z besedo dedemokratizacija. Demokratični standardi se nižajo na vseh nivojih. Slovenija se 'sprošča', kot so nam obljubljali, v neko ohlapno in razpuščeno državo, kjer se kršijo pravni red in človekove pravice in kjer so gospodarstvo, mediji, šolstvo in javno življenje podvrženi drastičnim spremembam. Te niso le ideološke in niso le politične, predvsem so skregane z zdravo pametjo in dolgoročno neobstojne. Spodkopale bodo same sebe.«

Da ne bo pomote: ta tekst ni namenjen napadanju (samo) te vlade. To je refleksija današnje družbe in s tem kritika vseh dosedanjih.

»Bistvene razlike med vladama ni,« ocenjuje varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, »prejšnja se je z marsičim strinjala, pa potem tega preprosto ni naredila, ta pa marsičemu že deklarativno nasprotuje. Vendar prejšnja svoje politične pozicije ni gradila na širjenju odpora proti drugim ali drugačnim, ta pač. Pred zadnjimi volitvami smo imeli kar nekajkrat izredne seje parlamenta, nenehno ustvarjanje izrednih razmer, ker da je vse narobe. In ta mobilizacija ljudi proti nečemu, ne za, ampak proti, jih je pripeljala do zmage, do oblasti. Ljudje pa prej ali slej hočejo, da se predvolilne obljube uresničijo. In to se zdaj dogaja.« Ulica izstavlja račun.

Strah(ovito)

»Preprosto težko je verjeti v povest o Slovencih, dobrih ljudeh, ko jih gledaš. Če smo nekako v okvire pravičnosti in nediskriminacije lahko stlačili izbrisane, je sedanja naloga težja in poleg tega za nazaj odpira tudi javnomedijski pokrov, ki je bil poveznjen nanje. Nestrpnost do drugačnih je prišla na dan po vsaj desetih letih debelih krav velike gospodarske rasti. Sociologi kulture in antropologi pa dobro vedo, da obstaja velika korelacija med strpnostjo in blaginjo. Pa denimo, da Slovenija ne bi bila taka zgodba o uspehu, da bi se nekje sfižilo in bi se Ambrus zgodil v težkih družbenih razmerah, na primer takih, kakršne so vladale po prvi svetovni vojni v Nemčiji ... Naj živi sproščena Slovenija?!« se sprašuje filozof dr. Igor Pribac s filozofske fakultete.

Dr. Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo pravi, da je v tradicionalnih družbah, kot je slovenska, nacionalno tkivo definirano zelo ozko, »kar pomeni, da sta prava Slovenec in Slovenka tista, ki sta nosilca določenih, ozko definiranih značilnosti. Na Slovenskem so to heteroseksualci z otroki, zaposleni, z dobrim družbenim položajem in močjo, katoliki; in so aktivni v boju proti vsem, ki v to telo ne spadajo. Drugačno je marginalizirano in postavljeno v položaj manjšinskosti. Lahko bi rekli, da bolj ko sovražiš druge, bolj si Slovenec.«

»Imam občutek, da nestrpnost pozabljamo še hitreje kot zgodovino. Vaških straž v Sloveniji niso postavljali samo v zadnjih tednih. Postavljali so jih že leta 2001, ko smo bili soočeni z vprašanjem ilegalnih prebežnikov. Pred dvema letoma, ko je izšla tretja številka poročila skupine za spremljanje nestrpnosti, smo ugotavljali, da nestrpen govor ni samo toleriran, ampak tudi nagrajen. Posamezniki so dobivali politične točke, ko so izražali nestrpnost, in jih izgubljali, če so se zavzeli za marginalizirane skupine. To še vedno drži; tole vam razlagam po tem, ko je na Piramidi zmagal Zmago Jelinčič, ki so ga polna usta nestrpnosti in sovraštva in ki hkrati dobro ve, da so to politične karte, s katerimi mora igrati.

Če nagrajujemo tak govor, tako sovraštvo, potem je kriv vsakdo izmed nas. Problem pa je seveda tudi pri politiki; posledice dejstva, da so poteze, ki so bile narejene v primeru družine Strojan, legitimirale nestrpnost, sovraštvo in nasilje, lahko spremljamo vsak dan na Dnevniku. Hanžek je imel prav: to je konec pravne države. S tem so politiki dokončno oprli Pandorino skrinjico; če jih v Ambrusu nočejo, potem imamo vso pravico, da jih ne bomo imeli niti mi. Ljudje zdaj arbitrarno odločajo, kdo se lahko kje naseli, kdo ima pravico do bivanja in kdo ne. Ob tem pa se ne zavedamo, da družba, ki bo izključevala, zapirala svoje meje, svoja vrata, nima prihodnosti,« opozarja Roman Kuhar z Mirovnega inštituta.

V imenu vrednot

Kaj se dogaja z vrednotami Slovencev? Odgovarja dr. Marjan Hočevar s fakultete za družbene vede, sicer predsednik Slovenskega sociološkega društva: »Do konca devetdesetih let je vrednotni sistem Slovencev v grobem opredeljevala triada egalitarizem, delo in družina. Sredi in nato še konec devetdesetih let je obsežna in odmevna svetovna raziskava vrednot, ki jo je izvajal sociolog Inglehart, pokazala, da se vrednote Slovencev v več ozirih kar precej razlikujejo od prevladujočih v vzhodni in srednji Evropi. Zlasti sta izstopala pomen delavne etike in posedovanje materialnih dobrin, ki je bil bolj značilen za zahodne protestantske družbe. Podobno kot v vzhodni Evropi pa je bila močno izražena vrednota egalitarnosti. Zato je bila ta vrednotna kombinacija večkrat obravnavana kot ambivalentna.«

Raziskave v zadnjih letih kažejo, da niti enakost niti delo nista več na vrhu lestvice vrednot. Pomen pridobivajo hedonistične vrednote in posedovanje materialnih dobrin. »Vzporedno z zmanjševanjem egalitarnih vrednot,« nadaljuje Hočevar, »se povečuje tudi vrednotni konservativizem, ob tem pa se zmerno povečuje pojavnost nestrpnosti do drugačnosti. Moja ključna poanta je, da znatna sprememba političnega ozračja v zadnjih dveh letih, poleg omenjenih ekonomskih in kulturnih vzvodov, najbolj vpliva na spreminjanje vrednot Slovencev. Ključna je zelo jasna in zelo konsistentna socialno konservativna, ekonomsko neoliberalna in kulturnonacionalno-domačijska politična ter nazorska usmeritev sedanje vlade. Izstopa poudarjanje nacionalnega ponosa, tradicije in podjetništva. Individualizem in svetovljanstvo nista razumljena kot življenjskoslogovni vrednotni usmeritvi, temveč je poudarjeno odpiranje navzven zgolj kot instrument poslovnih priložnosti. Tudi vrednota svobode, ki naj bi nadomestila vrednoto varnosti, je razumljena izrazito instrumentalno.«

»Slovenske vrednote so take, kot jih opisujejo slovenski pisatelji 19. stoletja,« pravi Hanžek, »zelo močno so individualistične, dolžnost politike pa je, da to čim bolj preprečuje, da tega ne forsira, ampak postavlja v ospredje tudi vprašanje sodelovanja, odgovornosti do drugega. Značilnost postmaterialističnih držav je odgovornost in samostojnost. Vsak je samostojen, vsi smo soodgovorni. Vendar ne v karitativnem smislu. Naša politika pa noče sprevideti, da je treba manjšinske skupine vključevati v družbo, bolj kot pa jim plačevati, da ostanejo na robu.«

Hanžek opozarja na konflikt med varuhom in izvršilno oblastjo glede razumevanja pravne države. »To je ideološki konflikt. Torej spoštovanje odločb sodišč, predvsem pa ustavnega sodišča. V drugih državah ni vprašanja, ali se odločbo sodišča spoštuje ali ne. To je del politične kulture!«

»Nekatere pomembne spremembe je vsaj deloma mogoče pojasniti z vstopanjem Slovenije v globalizacijske tokove in se odvijajo že daljši čas. V to skupino sodijo težnje po večji fleksibilnosti trga dela, tanjšanju socialne države in sistema javnega zdravstva, večanju produktivnosti in podobno. Vendar tudi trendi in ekonomski cilji, ki jih poganjajo, niso taki, da bi dopuščali samo eno pot njihovega uresničevanja. Nasprotno, alternativnih poti doseganja teh ciljev je več, kakor to kažejo že stvarnosti v posameznih evropskih državah. Velik del slovenske javnosti pa vedno bolj deluje, kot da resnih alternativ glede socialno-ekonomskih vprašanj ni, kot da je igra že odigrana.

Takšno stanje duha je za demokracijo zelo nevarno, saj zbuja vtis, da bodo za pravo pot poskrbeli modri voditelji in da se jim je najbolje kar prepustiti. Naj prepustimo politiko politikom? Ne, hvala,« pravi dr. Pribac in opozarja: »Nekateri bi radi ustvarjali vtis, da je demokracija, ko jo vzpostaviš, nezgrešljiv mehanizem, ki ga ni treba več vzdrževati, izgrajevati. Kot da padec v nedemokratičen režim ne bi bil več mogoč, ko obstajajo demokratične institucije. Ta zabloda je za mlado demokracijo lahko usodna. Oženje in zatemnitev javnega prostora, ki smo mu priča, zbuja vtis, da je tranzicija uspešno za nami in da se moramo le še podvizati na poti večje ekonomske konkurenčnosti. Ta pogled v daljave z vrha domačega zvonika pa ne opazi, da je v tranziciji ves svet, ne opazi njegovega poskakovanja v tečajih in se vdaja upanjem o možnosti vzpostavitve Slovenije kot oaze domačnosti, daleč od ponorelega sveta, kjer je dialog odveč, saj smo vsi naši in raje skačimo.«

Dr. Aleš Črnič s fakultete za družbene vede opozarja še na »sistematično diskreditiranje vseh, ki javno izrazijo svoje nestrinjanje z ravnanjem oblasti. Ta jasno razpoznavna matrica delovanja je postala očitna ob silovitem napadu na komunikologe, ki so si drznili javno podati strokovne ugovore zoper nov zakon o javni RTV in kasneje zakon o medijih. Povsem očitno je, da ta vlada načrtno zmanjšuje prostor za kritiko, ne le s pokoritvijo medijev, temveč tudi s frontalnim napadom na družboslovje in humanistiko. Medtem ko v EU sistematično povečujejo sredstva za družboslovne in humanistične raziskave, o čemer je nekajkrat govoril komisar Potočnik tudi za našo javnost, pa je naša vlada odpravila štipendiranje družboslovnega in humanističnega študija v tujini (vsa sredstva je preusmerila na štipendiranje za naravoslovje in tehniko), minister za znanost pa na terenu izvaja sistematično kampanjo, v kateri poskuša srednješolce odvrniti od študija družboslovja. Pri nas družboslovja in humanistike po mnenju oblasti očitno ne potrebujemo, pa čeprav se čedalje teže soočamo s kompleksnimi težavami sobivanja v sodobnem multikulturnem svetu.«

Mediji kot orodje ali orožje?

Je kombinacija političnih pritiskov na dojemljivo uredniško podlago, omehčano z interesnimi povezavami politike in kapitala, medije paralizirala in pretvorila v orodje za širjenje sovražnega govora, marginalizacijo določenih skupin družbe in instant zabavanja množic? Roman Kuhar se s tako splošno oceno ne strinja: »Težavo vidim v pogosto premajhni samokontroli in v neupoštevanju novinarskih etičnih standardov, ki so že zdavnaj jasni in določeni. Težava je torej v tem, da nekateri mediji v želji po velikih rejtingih in v neskončnem iskanju profita pristajajo na senzacionalističen obrazec poročanja o vprašanju manjšin in človekovih pravic. Pri tem je še posebno problematičen format pro et contra, ki ga novinarji uporabljajo zaradi domnevne objektivnosti poročanja, v ozadju pa je seveda pričakovanje spektakla.«

Dr. Vezjak stavi na internet, ki »ostaja edini relativno avtonomen in necenzuriran medij, zato bo imel tudi v mračnem srednjem veku slovenskega medijskega prostora odločilno vlogo. Na splet se seli tudi kritična javnost, ker je iz klasičnih medijev izključena, navajena pa je na to, da želi kaj povedati in predvsem ima kaj povedati. Širitev blogosfere dokazuje natanko to zagato: ljudje imajo vedno več mnenj in hkrati vedno manj možnosti, da jih sporočijo javno, blogovski zapisi pa jim to omogočajo najbolj neposredno. Iz tega razloga se predvsem skozi splet krepi tudi civilnodružbeni aktivizem, kar po svoje res pomeni neko nehoteno izključitev iz procesov odločanja, uličnih akcij in protestov v zameno za bolj kot ne miselni aktivizem in dopisovanje, pa vendar. Dvomim, da je splet nekakšen ventil, kjer se civilna družba olajša, nato pa nima več moči za kleno politično akcijo.«

»Grobo zapiranje prostora za vsak kritičen odziv na delovanje oblasti, kot smo mu priča v zadnjih dveh letih pri nas, vodi k servilni in inertni družbi,« opozarja dr. Črnič, »ki ji je res laže vladati, vendar pa zato že srednjeročno pripelje v povprečje, neinovativnost in zato navzven v primerjalno zaostajanje, navznoter pa v zatohlo avtoritarnost. Takšno radikalno nerazumevanje intelektualne kritike je dolgoročno pogubno. Vloga kritičnih intelektualcev namreč ni v tem, da bi pomagali vladati, zaradi njih vladanje nikoli in nikjer ni lažje, nasprotno! Glavna vloga intelektualne kritike je drugje – gre za nekakšno vest družbe, svojevrsten kompas, ki vsaki družbi pomaga najti optimalen kurz,

da se dolgoročno ne bi razletela na čereh avtoritarnosti.«

»Krog medijev, ki ponujajo vsebine, ki pripomorejo k informiranosti in s tem ozaveščenosti, se radikalno krči,« ocenjuje tudi dr. Vesna Leskošek. Javna RTV hiša, ki naj bi nam v skladu z obljubami nove zakonodaje delala boljši program, v obupanem in vnaprej na neuspeh obsojenem poskusu tekmovanja s komercialko kupuje licenčne zabavljačine tipa Piramida in Raketa pod kozolcem(!), njeno poslanstvo, zaradi katerega se financira tako iz državnega proračuna kot z naročninami in tržnimi dejavnostmi, pa ostaja neizpolnjeno. Informirati? Izobraževati? Vzgajati? Koga ali kaj? Kritičnega, razmišljajočega državljana?

Matjaž Hanžek »spodrsljaje«, kot je bila zdaj že zloglasna Piramida, TV Slovenija zameri, »ker je pač nacionalka«. Javni RTV-servis ne more in ne sme pristati na serviranje tega, kar neka fantomska javnost hoče ali misli, da hoče. Njeno absolutno merilo ne smejo biti rejtingi! Nacionalkin adut so lahko dokumentarci, ne pa drago preplačani poceni kvizi. Njena dolžnost je ustvarjanje tudi takšnih oddaj, ki na trgu ne bi mogle preživeti! In cenzura golih hrvaških guzic je mnogo več, kot se zdi. Je simptom vzvišenega paternalizma, pokroviteljskega zaščitništva do gledalca, ki ga je treba obvarovati gole (moške) kože in gole (neprijetne) resnice. Po potrebi. In ne da bi ga naučil kritičnega pogleda in mu dal možnosti avtonomne presoje.

Medtem pa gradimo

In to nekakšne otočke v morju. Turistične paradiže sredi blata. S filigransko natančnostjo planiramo število podjetij v vsaki od bodočih industrijskih con, ki jih v svojih petletkah predvideva strategija nacionalnih razvojnih programov. Hej, se nam dogaja neoliberalizem ali plansko gospodarstvo?

»Neoliberalizem je ideologija, ki spreminja družbo z namenom, da bi omogočila popolno ekonomsko svobodo. Neoliberalne predpostavke skušajo prevrednotiti obstoječa prepričanja o vlogi države in temeljnih načelih, ki jim ta sledi. Ideologi zahtevajo, naj država popolnoma opusti vsako regulacijsko vlogo in prevzame le represivne naloge pri odpravljanju težav, ki jih povzroča trg. Z represivnimi ukrepi omogoča nastajanje discipliniranega sloja ljudi, ki so na voljo za izkoriščanje, in sicer tako, da so jim odvzete po eni strani pravice in po drugi možnost preživetja. Tako so ljudje primorani sprejeti delo pod vsakimi pogoji,« odgovarja na to vprašanje dr. Leskoškova.

Po mnenju bivšega ministra za razvoj dr. Jožeta P. Damijana, ki Slovenijo ocenjuje kot »močno socialno državo in državo z velikim posluhom za socialno partnerstvo«, je Slovenija na dvojnem prehodu: »Prvi je iz nekdanje napol planske države v tržno gospodarstvo, drugi pa iz industrijske družbe v poindustrijsko – storitveno družbo. Glede prvega prehoda je značilno, da zahteva drugačno miselnost in vrednote, kot smo jih bili vajeni v času 45 let socialistične družbene ureditve. Slovencem preprosto manjka občutka samostojnosti in odgovornosti zase. Pričakujemo, da bo nekdo drug mislil namesto nas in skrbel za nas. Preprosto nismo pripravljeni sprejemati tveganj, zato je Slovenija po stopnji podjetništva tako nizko v primerjavi z drugimi razvitimi državami, tudi tistimi najbolj socialnimi, kot so skandinavske.

Drugi prehod pa je povezan s tem, da smo države na zahodni polobli zaradi velike rasti storilnosti prišle v fazo zelo visoke ravni plač, ki nam v globaliziranem svetu preprečuje, da bi lahko še proizvajali delovno intenzivne proizvode z nizko dodano vrednostjo. Preprosto rečeno, v zahodnih državah samo še kreiramo modne trende in pobiramo dobičke, fizični del proizvodnje pa se izvaja v manj razvitih državah. Ta trend globalizacije pa ob negotovosti glede služb in zahtevah po vedno večjih vlaganjih v individualno izobraževanje prinaša še standardizacijo proizvodov, storitev, kulturnih dobrin in vrednot. Pomen izgubljajo družina in tradicionalne vrednote posameznih okolij. K temu je treba dodati še spremenjen in podaljšan delavnik, zahtevnejše šolske programe in vedno večjo tekmovalnost v družbi. Vse to pa seveda prinaša tudi manj intimnosti, manj tiste varnosti in topline, ki jo dajejo družina in tradicionalne vrednote. Za marsikoga je to lahko zelo stresno.«

Dr. Sašo Polanec, eden izmed tako imenovanih mladih ekonomistov, meni, da je Slovenija na poti med svobodno gospodarsko pobudo in popolno državno regulativo nekje vmes: »Naredili smo pomembne korake na poti k svobodni iniciativi, vendar hkrati še vedno postavljamo nemogoče omejitve prostemu delovanju. Večina ljudi še vedno verjame v zaščito države, namesto da bi se zanašali na svoje sposobnosti in znanje. Vendar pa obstaja močno upanje za napredek. Liberalni duh je ušel iz skrinjice in mladim generacijam, ki so bistveno bolj podvržene tržnim razmeram (pogodbe za določen čas, plače bolj povezane s storilnostjo), je ta svet veliko bližji.«

Leskoškova meni, da je »upor proti neoliberalnim težnjam redkih ekonomistov jasno pokazal na to, da je konsenz o nesprejemljivosti velikih neenakosti še vedno navzoč, čeprav se krha. Neenakosti postajajo vedno bolj sprejemljive. Ker vendarle ni bilo temeljnih preobratov, kot so odprava vloge sindikatov, uvedba enotne davčne stopnje, odprava delavskih pravic in dosledno uvajanje fleksibilizacije dela, tudi ni bilo večjih ekonomskih sprememb.«

»Ključna težava vseh slovenskih ekonomsko-političnih projektov ni njihova ideja, temveč izvedba. Na papirju imamo stvari ne samo zgledno, temveč odlično urejene. Imamo zakone o kapitalskem trgu, zakone, ki regulirajo povezave med zasebnim in javnim, zakone proti zlorabam funkcij, zakone, ki zagotavljajo enakost, transparentnost, nedotakljivost. Imamo nadzorne ustanove, imamo policijo, imamo sodišča ... Imamo sistem, ki bi moral funkcionirati. A v praksi so stvari drugačne ali pa jih kot takšne ocenjujejo ljudje. Ljudje so tako prepričani, da sistem ne deluje, hkrati pa še vedno zaupajo državi in vladi. Precej shizofrena situacija,« diagnosticira Simona Toplak, namestnica odgovornega urednika Financ, ki glavno težavo Slovenije na ekonomskem področju vidi v odvisnosti gospodarstva od politike: »Država sama ali prek svojih paradržavnih skladov, odvisnih družb ali prijateljskih oseb obvladuje gospodarstvo. Pri strateško pomembnih družbah ali panogah je raven obvladovanja še bolj grozljiva. To pomeni, da tisti, ki ima v rokah vlado oziroma državo, obvladuje in razpolaga tudi z vsem gospodarstvom. Močna funkcija, še posebej, če se zaradi prehoda iz socializma v kapitalizem morajo izoblikovati ekonomske elite. In če je država vzvod za to.

V ekonomiji se ta trenutek tako nadaljuje praksa nepreglednosti, klientelizma, politično-gospodarskih zaslužkarskih navez. Hkrati se zaradi zelo hierarhičnega načina vodenja politike oži in centralizira krog elite. Obstajata tako rekoč le dva centra – krog okoli Pivovarne Laško in krog okoli Istrabenza – in seveda moč države in Janeza Janše. Z redkimi izjemami, ki poberejo drobtine. Sama ne zaupam, da bo ta na novo nastala elita, tudi če se bo še okrepila, v prihodnje lahko vodila slovensko gospodarstvo in zagotavljala njegovo vzdržno rast. Nadaljuje se tudi tako imenovana navidezna resničnost, ki jo je uvedla LDS in v kateri je leta vladala. Tipičen primer je izstop države iz gospodarstva. Pod krinko izstopa države iz gospodarstva se v oblikovanju javnega mnenja prebivalcev 'prodajajo' posli, kot je bila denimo prodaja Mercatorja. In država je pri ustvarjanju navidezne resničnosti zelo uspešna. Vendar pa to ni izstop države iz gospodarstva, to ni privatizacija. To je ohranitev države v gospodarstvu pod pretvezo privatizacije. In je narodnogospodarsko škodljiva. Za določeno elito in določeno klientelo pa seveda zelo koristna in donosna.«

Manj strašna smrt je v črne zemlje krili ...

Imamo shizofrene vladalce s shizofrenimi načrti. Vladalce, ki s svojimi dejanji postavljajo pod vprašaj enakost med ljudmi kot temelj socialnega partnerstva in demokratičnega državljanstva. Vladalce, ki si arbitrarno razlagajo člene ustave. Lahko imate pravico svobodnega odločanja o rojstvu svojega otroka, vendar je ta svoboda plačljiva. Imate pravico, da živite na svoji zemlji v svoji hiši, kjerkoli vam pač poželi srce. Razen, seveda, če se vaši sosedje ne odločijo drugače. Pa saj sploh ni treba, da so sosedje! Le dovolj glasni morajo biti. In ne, ni treba, da ste Rom. Ne, ni treba, da je prav na vaših hrbtih leta in leta odpovedovala država. Dovolj je, da zbolite za aidsom in nihče vas ne bo več maral. Ja, zgodilo se je pri nas. V Slovenski Bistrici. Paranoja je stanje duha. Vse, kar je drugačno, Slovenca ogroža.

»V Sloveniji sta dve duši, urbana in ruralna. V mestu skoraj nikomur ne pride na misel, da bi si izbiral soseda, na vasi je ta sproščena interpretacija nekdanjega domovinskega vzklika 'tujega nočemo, svojega ne damo' očitno še kako živa. Srhljivo pa je, da jo je za svojo vzela vlada. S tem je v zameno za večinsko podporo in učinkovitost zabarantala človekove pravice. Poteptala je določbo 3. člena slovenske ustave, ki pravi, da je Republika Slovenija država vseh državljanov in državljank Slovenije, in ustvarila državljane prvega in drugega razreda. Poleg najboljšega soseda smo dobili še najslabšega,« karikira dr. Pribac.

Slovenec, ki je konec osemdesetih v Cankarju recitiral Prešerna v podporo kosovskim Albancem, hiti podirat drevje in zapira ceste samo zato, ker sliši, da naj bi si menda nekje tam romska družina ogledovala lokacijo bodočega bivališča, nakar si vzame še nepojmljivo pravico, da pregleduje policijska vozila, medtem ko fantje v modrem le nemočno gledajo ...

»Tisto, kar je bilo v osemdesetih mišljeno s civilno družbo, danes ni več res. Danes so 'civilna družba' (tudi) tisti, ki postavljajo vaške straže. Če so civilna družba in nova družbena gibanja v osemdesetih tendirali k uveljavljanju demokratičnih načel in spoštovanju človekovih pravic, se danes za civilno družbo proglašajo tudi tisti, ki prav te človekove pravice določenim skupinam odrekajo,« pravi Roman Kuhar.

Kaj vse se je spremenilo od »svobodomiselnih, naprednih« osemdesetih? »Moč kapitala, desničarstvo in seveda dejstvo, da večina ljudi, ki se zavzema za odprto družbo, svobodo samoopredelitev in življenjskih slogov in sprejemanje različnosti, nima več dostopa do javnosti. Ne pozabimo seveda omeniti rekatolizacije in s tem naraščajoče podrejenosti ljudi ideološkim zahtevam RKC, ki v ruralnih okoljih pridobiva vedno večjo moč, na nacionalni ravni pa je prek nekaterih strank udeležena tudi na oblasti. Slovenska cerkev je po drugi strani zelo tradicionalna in odklanja vse, kar je tuje – bojuje se proti manjšinam, prispeva k odpravljanju pravic, aktivno se je zavzemala za vstop v Nato in s tem prispevala k militarizaciji družbe,« odgovarja dr. Leskoškova.

»Odnos do manjšin, do drugačnih, to je tista grozljiva stvar. Prišli smo v konflikt s časom Jugoslavije. Če se spomnimo srečanja istospolnih v Ljubljani, ko je v zrak skočila vsa Jugoslavija, pa je Sloveniji to uspelo preživeti, pa odnosa do kosovskih rudarjev, vrste političnih beguncev iz drugih delov Jugoslavije v Sloveniji ... tudi izjemno ostre intervencije oblasti, ko so skušali v Slovenijo izvažati mitinge resnice in si je slovenska policija upala poslati na mejo specialce. V Ambrusu pa ... Dandanes ljudem pustijo, da gledajo v policijska vozila ... To je znak oblasti, ki ne ve, za kaj gre, potem pa ravna zelo poljubno,« ocenjuje varuh človekovih pravic.

Črta je tanka, spotika se nam. Kdaj bomo dokončno padli? Katera družbena skupina bo naslednja?

Hm, ženske?

Strategija za dvig rodnosti je fenomen posebne sorte, saj na istih nekaj strani zmeče preozke kavbojke, pravico do splava, medije, ki ne rišejo dovolj svetle slike našega sveta, in izkrivljene interpretacije temeljnih vrednot. Dr. Leskoškova je ostra: »Sporna je celotna strategija in bi jo bilo treba v celoti zavrniti. Seveda je plačljivost splava eden najbolj spornih in škodljivih ukrepov, vendar so takšni tudi zniževanje izobrazbene ravni zaposlenih v vrtcih, preprečevanje rojstev otrok z oviranostmi, poveličevanje heteroseksualne družine kot edinega primernega okolja za rojevanje otrok, abstraktno zavzemanje za življenje, kot da bi se drugi zavzemali za smrt, nagrajevanje tistih, ki že rojevajo, prepričevanje žensk, da so obvezane rojevati za državo, kar je bila seveda ideologija tretjega rajha, in še bi lahko naštevala. Uspešni so le tisti ukrepi, ki pripomorejo k boljši vključenosti staršev v javne prostore, k enakomerni delitvi starševstva med partnerji, k priznavanju in omogočanju ustvarjanja pluralnih partnerskih zvez, ki omogočajo rojevanje tudi samskim ženskam in pri katerih starši lahko uživajo tako javno kot zasebno življenje brez dodatnih bremen.«

Ponovimo skupaj

Da družina ni vrednota in je to težava, kot sugerira pamflet zdaj že bivšega ministra? Družina je vrednota! Pika. Zato je tudi rojstev manj. Da jih bo več, potrebujemo vsaj osnovno dojemanje aktualnih globalnih demografskih premikov, ki bi nas postavilo na realna tla, in kompleksen skupek ukrepov za doseganje realnih, ne fantomskih ciljev, kamor žongliranje z ustavnimi pravicami ne sodi. Čeprav – kdo dandanašnji še ve, kaj piše v slovenski ustavi? Ponovimo. Na kratko.

Slovenija je demokratična, pravna in socialna država, ki na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Država in verske skupnosti so ločene, verske skupnosti pa enakopravne. Vsakomur so zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj. Vsi smo pred zakonom enaki. Človekove pravice in svoboščine so omejene samo s pravicami drugih. Človekovo življenje je nedotakljivo. Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče. Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Državljani imajo pravico do socialne varnosti. Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodnostni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti. Gospodarska pobuda je svobodna.

Se vam zdi, dragi bralci, da je to država, v kateri živite?

Barbara Bizjak

Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ