Menda smo se znašli v finančni krizi megalomanskih razsežnosti, ki je po žepu udarila tako nesramno bogate šefe kot vedno podplačane delavce. Ob koncu prejšnjega leta so nam namreč mediji – namesto prijetnih popotnic v leto 2009 – servirali goro zloslutnih napovedi: kriza naj bi se dodatno poglobila, nihče ne more napovedati njenih razsežnosti, število brezposelnih bo naraslo in po novem bomo bolj ali manj vsi kruh pekli doma, na luksuz, kot je dvotedenski dopust pri sosedih, pa lahko kar pozabimo.

Skupaj s tovrstnimi novicami, ki nam jih servirajo kot po tekočem traku, je že lep čas na obzorju še tista druga, najbrž precej večja in resnejša kriza – ekološka. Le da ima to krizo večina za nevidno, kajti taljenje ledenikov se dogaja nekje daleč, stran od oči (predvsem pa v zadnjem času po objavah kotira precej slabše kot finančna kriza), medtem ko se tanjšanje denarnic dogaja pred našimi očmi. Pa se res?

»Kriza sploh ne obstaja,« so mi dejali vsaj štirje široko izobraženi sogovorniki, ko sem jim omenila, o čem pišem. Kriza seveda obstaja, toda najbrž res ne v takšnih razsežnostih, kot nam jo prodajajo mediji, dodajam sama. Sodeč po poročanju medijev naj bi bili namreč tako rekoč na samem robu apokalipse. Zremo v brezno in ne vemo, kako globoko je. V tej situacij pa – tudi to je treba poudariti – ga ni tajnega agenta, ki bi nas lahko rešil pogube.

Malo cinizma in zdrave pameti

Če v iskalnik arhiva ene od spletnih edicij dnevnikov vtipkate magično besedo 'kriza', boste za obdobje enega tedna dobili ogromno število takšnih naslovov: Finančna kriza prizadela grški turizem, Svetovna gospodarska kriza Islandiji zadala hud udarec, Kriza v proizvodnji čipov, Gospodarska kriza je močno prizadela države Vzhodne Azije …. Pa tudi: Desetletja kriz v ljubljanski operni hiši. In celo: Kriza naj ne bi imela neposrednih učinkov na zadružni center. In še en teve biser: Kako lahko kriza vpliva na domoljubstvo v Sloveniji?

Besedo kriza smo v zadnjem času slišali tolikokrat, da se zdi, kot da bi dobila povsem svoje življenje in nam pobegnila z vajeti (tako kot se je nedavno dogajalo denimo z besedo tajkun) – pojavlja se povsod. Zdi se, da je novinarjem z vseh področij zlezla globoko pod kožo in ni ga odvajala, s katerim bi jo spravili od tam. Morda edino z neko drugo, 'še večjo' krizo … Najprej je, kot posledica takšnih vesti, seveda sledila panika, medtem ko se v zadnjem času zaradi preobilice poročanj o krizi že premikamo proti vse­enosti in otopelosti. In kakopak cinizmu:

»Prihodnost je črna, tako kot ameriški predsednik,« berem v kolumni enega današnjih časopisov. Ja, v kolumni – enem redkih novinarskih žanrov, ki je zaradi svoje subjektivne narave še ohranil nekaj zdravorazumskosti. Kolumne s svojo ciničnostjo tako že nakazujejo odmik od teme in s tem tudi prepotrebno distanco, ki bo ustvarila prostor za zdrav razmislek.

Vedno z nami

Kaj natanko imajo v mislih tisti, ki pravijo, da kriza ne obstaja, se gotovo sprašujete. Najbrž predvsem to, da je človeštvo v krizi že ves čas in da se s finančno krizo pravzaprav nismo odmaknili od našega naravnega stanja bivanja. Zgodovina ne beleži niti enega dne popolnega miru na Zemlji, kar že samo po sebi dovolj zgovorno priča, da je bivanje brez krize za človeka enostavno nemogoče – pomislite samo na vsakodnevno uporabljene izraze bolj zasebne narave, kot je denimo kriza srednjih let ali eksistencialna kriza.

Ljudje se ves čas spopadamo s takšno ali drugačno krizo in ta, finančna, ni nič bolj megalomanska od katerekoli druge. Da bi to izjavo dodatno podkrepili, se vendarle vrnimo na začetek, k samemu izvoru besede kriza.

Seveda je tudi ta zapuščina dobrih starih Grkov. V grščini je ?????, krísi, pred tem tudi ?????? oziroma krísis pravzaprav pomenila premisliti, oceniti situacijo in na podlagi tega priti do (navadno težke) odločitve. Zato govorimo o krizi tedaj, ko se je treba hitro in modro odločati, ob tem pa navadno tudi nekaj žrtvovati. In kaj je človeško življenje ali v tem primeru zgodovina človeštva drugega kot skupek takšnih kriz, ki nas, ko jih razrešimo, potisnejo korak naprej?

Torej kriza kot priložnost, da se stvari očistijo. Ne bistveno spremenijo (kot rečeno, nismo, v nasprotju s tistim, o čemer nas prepričujejo mediji, na robu apokalipse), samo očistijo. Ali kot je dejal črnogorski pisatelj in kolumnist Andrej Nikolaidis: »Ne verjamem, da ta kriza pomeni konec, konec v smislu konca Wall Streeta in kapitalizma.

Ne verjamem, da po tej krizi prihaja marksistični Raj. Po tej krizi kapitalizma prihaja … še več kapitalizma. Značaj krize je v tem, da povečuje imuniteto sistema, ki ga napada – kriza pomaga, da stvari priplavajo na površje, kjer se očistijo.«

Prava mera

Dobro, boste rekli, mediji morda res pretiravajo z bombastičnim poročanjem, a vendar bi bilo prav tako noro trditi, da nismo sredi problematične situacije. Grki so vedeli, o čem govorijo, ko so omenjali pravo mero. Prava mera je najbrž nekje vmes med skrajnostma, torej med strahom pred pogubo in zanikanjem krize.

Tako kot je nedvomno prehajanje dneva v noč in narobe, je nedvomna tudi trenutna narava borznih tečajev, da padajo, padajo, padajo … ne glede na to, kaj storimo. Zato je prvo, kar nas v tak­šni problematični situaciji najbrž zanima, kako smo se v njej pravzaprav znašli. O tem smo se v Playboyu sicer že razpisali (december 2008), pa vendar dodajamo še nekaj misli.

Filozof in član NSK Peter Mlakar pravi: »Kapitalni vzrok za sedanjo finančno krizo je gotovo brezobzirni kapitalizem, ki priznava le eno religijo; neoziraje se na karkoli, neusmiljeno slediti le enemu cilju ter se predati le eni sli, imeti vedno več. V takem svetu se taka moč na koncu vedno izkaže za nemoč. Glavni vzrok je torej naša omejenost, ki se je eni, hoteči zase neizmerno veliko moči, ne zavedajo.« Podobnih misli je zgodovinar Igor Grdina, ko pravi, da nas je v krizo pripeljala »prevzetnost in pristranost, torej lahkomiselnost«.

Kaj pa konkretno ozadje za nastalo krizo? Če sledimo misli Andreja Nikolaidisa, ugotovimo, da je o čem konkretnem pravzaprav težko govoriti: »Do krize je prišlo zato, ker so podjetja, o katerih ne vemo ničesar in ki si jih težko predstavljamo, v svojih poslih, o katerih ne vemo nič, izgubila tako velike vsote denarja, da si jih ne moremo niti predstavljati, vse to pa zato, ker so padli nekakšni indek­si, ki si jih prav tako ne moremo predstavljati.

Udobje in varnost našega sveta visita na tanki nitki, ki jo označujejo indeksi na ekranih, stabilnost sveta pa je odvisna od ljudi, ki stojijo pred temi ekrani in preroško skušajo uganiti gibanje indeksov. Mar nismo podobni afriškim ali indijanskim plemenom, katerih prihodnost so določale prerokbe njihovih vračev?«

Najbrž res, tako kot smo slepo verujočim nasploh podobni v vsaki težki situaciji – že samo, če ob tem izrečemo 'kdo ve, zakaj je to dobro'. Seveda s to razliko, da je plemenski človek verjel v svoje vrače, da bodo odgnali magijske sile, ki so ga spravile v nesrečo. Mi pa svojim vračem, torej ljudem, ki stojijo pred ekrani, ne verjamemo, padajoči indeksi so privzeli svoje življenje in skupina moških v kravatah – pa če še tako vneto navijajo za dvig – ne more glede tega nič.

Komentarji brez učinka?

Bi lahko dejali, da drži naslednje: ko pada vrednost delnic, raste vloga intelektualca? Ali drugače: intenzivnejša ko je kriza, tem pomembnejši so misleci? Sogovorniki o tem niso prepričani. Zgodovinar Igor Grdina meni: »Ne verjamem, da bi intelektualec zaradi krize postajal pomembnejši; takšna misel bi navsezadnje bila deterministična. Lahko postane kvečjemu opaznejši, ampak to je druga zgodba. Intelektualni klovni, ki jih je okoli nas več kot zadetkov na googlu – mislim na ljudi, ki se spoznajo na vse in na nič drugega – so to že premnogokrat dokazali.«

Še radikalnejši je Andrej Nikolaidis: »Kakšna naj bi bila danes vloga intelektualca – pojasnjevati? Najprej je treba povedati to, da se danes neuradna, neželena resnica ne skriva s cenzuro, temveč s proizvodom drugih resnic, ki neželeno resnico na koncu zakrijejo, tako da – četudi je pristop do nje svoboden – do nje nihče ne more, razen če je odločen, da bo kopal tudi po smeteh.

V prejšnjih časih informacij ni bilo, danes jih imamo v izobilju. Karkoli intelektualec stori ali reče, to ni pomembno, kajti to je samo še ena od neštetih informacij brez vrednosti, ki jo bo že v naslednjem trenutku zadušila gmota novih, enako nepomembnih informacij. Vera v moč in vlogo intelektualca izhaja iz verovanja, da bodo ljudje reagirali, če jim ta pove 'resnico'. Realnost pravi, da ne bodo.«

To sicer ne pomeni, da so intelektualci dvig­nili roke. Seveda komentirajo dogajanje, kljub temu da – vsaj tako lahko sklepamo po povedanem – to ne bo imelo učinka. »Pišem, ker ne morem zamolčati očitnega,« mi je v nekem intervjuju dejal Nikolaidis. Nedavno se je v eni izmed svojih kolumen tako obregnil ob 'genialno' rešitev krize, ki jo je ponudil Jeffrey Sachs, ekonomski superzvezdnik, profesor na univerzi Columbia in posebni svetovalec generalnega sekretarja Združenih narodov ter človek s seznama stotih najvplivnejših na svetu po izboru revije Time, ko je ocenil, da je treba ameriško gos­podarstvo preusmeriti v Afriko, in sicer tako, da se tej celini zgradi ceste, pri čemer Afrika vzame ameriške kredite, ob tem pa se bo ameriško gospodarstvo 'pozdravilo'. Takole je o tem razglabljal Nikolaidis:

»Ironija, cinizem in sarkazem se kot mavrica nad skrinjo z zakladom razprostirajo nad Sachsovo zgodovinsko rešitvijo za Afriko. Nekoč so črne ljudi v verigah vozili v Ameriko na ladjah, da bi tam gradili novi svet. Zdaj se beli ljudje vračajo v Afriko: ne zato, da bi lovili črne ljudi, temveč zato, da bi zanje gradili ceste in pristanišča. S tem bodo Afričani ponovno padli v suženjstvo: tokrat dolžniško. Ko bo Afrika prekrita z mrežo cest, bodo imele te ceste na posnetkih iz vesolja obliko verig. Lahko stavite, da bo tako.«

Samo brez panike!

Intelektualci se oglašajo, a se njihov glas izgublja v množici drugih. Borzniki navijajo za dvig številk, a so v resnici nemočni. In ekonomisti … No, Sachsov primer je najbrž dovolj zgovoren – ti bi krizo radi samo prestavili na neko drugo celino (»tja, kamor sodi«), dovolj daleč, da ne bi bila pred našimi očmi, enako kot taleči se ledeniki. Mar niso prav to značilnosti velike krize? To, da ne vemo, kaj nas čaka, in da ne moremo nič glede tega? Mar ni prav negotovost tista, ki vzbuja največ tesnobe?

Da – toda potrebe po občutju tesnobe pravzaprav ni. Si predstavljate, da preživite leto, dve ali več v strahu pred vsem tistim, kar lahko kriza prinese oziroma, bolje rečeno, odnese, na koncu pa ugotovite, da ni odnesla nič? Da se, kot pravi Nikolaidis, pravzaprav nič ne spremeni, samo kapitalizem se nekoliko ojači? In tudi ob drugačnem scenariju – če na koncu res izgubite nekaj odstotkov svoje plače, delnice, morda celo službo (ali pa ste jih že izgubili) – kako vam panika ob tem lahko pomaga?

Namesto panike predlagamo naslednji dve možnosti osebnega spopada s krizo:

1. možnost: asketizem

Splošno obdobje 'očiščevanja', kot pravi Nikolaidis, lahko izkoristite tudi za osebno očiščevanje. Za inventuro dosedanjih uspehov in polomov, načrtovanje prihodnjih poti, sprehod v naravo namesto v nakupovalni center (že stari filozofi so vedeli, da je treba iti na sprehod v naravo, da bi nam prava misel prišla nasproti), skratka za nekakšen preobrat, lastno apokalipso (v grškem pomenu te besede, kjer apokalypto pomeni odkritje, razkritje), na podlagi katere bomo zaživeli bolj v skladu s samim seboj in s tem tudi bolj zadovoljno. Do takšnega preobrata pa lahko pridemo edino, vsaj tako pravijo bolj ali manj vse svetovne religije, skozi mir in poglobitev vase.

Peter Mlakar: »Kriza je lahko nekaj 'dobrega.' Lahko je priložnost za 'prevrednotenje vrednot', priložnost, da počistimo po hiši, da odstranimo Gnilo, Bolno ter ohranimo ali vzpostavimo Zdravo, Pravo. Je priložnost za spoznanje, da obstajajo vrednote, ki imajo v sebi to, čemur nobena realna patologija ne more do živega in na katere se je edino vredno zanesti. Je seveda priložnost, da vidimo, kaj je resnično in kaj lažno.« Podobnih misli je sociolog in filozof Mirt Komel: »Kriza na osebni ravni je seveda odlična priložnost za premislek: če se vam v času finančne krize zdi, da so se vam zamaknila tla pod nogami, potem to ne pomeni nič drugega kot to, da ste vse preveč svojega življenja stavili na 'finance'.

Nič manj ni ob tem pomenljivo razmišljanje filozofa Alaina De Bottona, ki v svoji knjigi Utehe filozofije (v poglavju Uteha za tiste s premalo denarja) razlaga, da je za srečo potrebno troje: 1. prijateljstvo (»Dokler kdo ne opazi našega obstoja, ne obstajamo, to, kar govorimo, nima pomena, dokler nas kdo ne razume.«), 2. svoboda in 3. misel (»Trezna analiza pomirja duha.«). Ob tem dodaja, da je »seveda malo verjetno, da bi bogastvo kdaj koga onesrečilo«. Toda tudi »če bi imeli denar, ne pa tudi prijateljev, svobode in razumsko razčlenjenega življenja, ne bi bili nikdar res srečni«.

2. možnost: karnevalstvo

Če vas meditacija dela živčne, kot je na svojem blogu duhovito zapisala Playboyeva Tamara Langus, zgornja rešitev ne bo za vas. Poskusimo drugače: se spomnite zabavne srednjeveške knjižice z naslovom Dekameron, skupka spotakljivih erotičnih zgodb, ki so si jih ljudje pripovedovali v času kuge? Se spomnite oddaje Top lista nadre­alista, ki je nastajala (tudi) med zadnjo balkansko vojno? Ste tudi vi poslušali številne zgodbe o tem, kako so se najboljše zabave dogajale v zakloniščih v času bombardiranj?

Zakaj vse to navajam? Za večino ljudi namreč velja, da se v trenutku, ko nimajo več kaj zgubiti, v njih prebudijo ravno nasprotne emocije, kot bi jih bilo ob krizi pričakovati. Mesto, ki ga je še pred kratkim zasedala panika, nadomesti občutje karnevalstva: razuzdanost in veseljačenje. Če nimamo kaj zgubiti, si mislimo, potem lahko do konca uživamo. Tonight I'm gonna party like it's 1999, je pel Prince. In – »pripovedujmo si erotične zgodbe«, kot si je dejala skupina desetih fantov in deklet, ki so se pred kugo, ki je leta 1348 prizadela tudi Italijo, zatekla v podeželsko vilo.

Povabite k sebi prijatelje, odprite buteljko (ali kar si lahko pač v stanju krize privoščite), berite iz Dekamerona (ali pa, če vam je tako bolj ljubo, kar sami uprizorite kakšno izmed erotičnih zgodb), ob vsem tem pa ne pozabite na ustvarjalce oddaje Top lista nadrealista, ki so vedeli, kaj pomeni zabava in smisel za humor v kriznih situacijah – v času vojne so svoje radijske oddaje namreč začenjali takole: »Dober večer vsem trem poslušalcem, katerih generatorji še vedno delajo.« Pa še to: v vsem veseljačenju nikar ne pozabite na kondome! Če se izkaže, da konec sveta vendarle ne prihaja (kot smo pravzaprav že ugotovili), si boste želeli v nov dan stopiti brez redkih spolnih bolezni …

Dijana Matković

ilustracija: Goya

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel