Univerzitetni Sloveniji manjka tisti imidž, ki ga tako ponosno razkazuje večina anglosaških visokošolskih institucij: kampus, masa, univerzitetno mesto. »Dobro, tovariši, da ga nimamo ... Bolje je takole, razdrobljeno,« so si pred skoraj štirimi desetletji momljali člani centralnega in republiškega komiteja ZK, ko so v Beogradu in Ljubljani vzniknili prvi študentski shodi.

Zbirni mesti sta bili študentsko naselje v Rožni dolini in kasneje filozofska fakulteta na Aškerčevi. JaŠa Zlobec, eden tedanjih najbolj vidnih voditeljev, nas spomni: »Filozofska fakulteta je bila središče, bila je ena stvar, druge fakultete so bile druga stvar. Enkrat so se nam s pohodom po tedanji Titovi ulici pridružili FSPN-jevci, ampak oni so bili tako ali tako privilegirani: novi dom, predavalnice, lepe sobe ...«

Ampak zakaj?

Zaradi režima? Zaradi partije? »Zaradi avtonomije. Najprej posameznika, zatem univerze in slovenske študentske organizacije. Bojevali smo se tudi za boljše študijske razmere, vseskozi pa sem tudi sam kot voditelj od študentov zahteval vestno opravljanje izpitov.«

Na to je opozoril tudi največji tistega obdobja. On, ki so se ga najbolj bali tudi študentje. Le kako bo Tito pospremil to naše negodovanje? Ob porajanju prvih shodov je 9. junija 1968 stopil pred kamere Televizije Beograd in svoji Jugi za­upal naslednje modre besede:

»Naša mladina je dobra, a moramo ji posvečati več pozornosti. Krivi smo vsi, najbolj pa Zveza komunistov, ki se ni dovolj zavzela za reševanje študentskih težav. In zato je moralo priti do takšnega neljubega položaja, da zdaj končno vidimo, kako počasni smo bili, kako smo oklevali in kakšne so zdaj posledice ... V tem trenutku obljubljam študentom, da se bom vsestransko zavzel za reševanje in pri tem želim, da mi študentje pomagajo. Še več, če nisem sposoben, da zgladim ta vprašanja, potem ni več treba, da sem na tem položaju.«

Zaključek pa je bil pri njem vedno silovit, vse v enem – zvitost, očetovstvo, retorika in ne nazadnje prikrito žuganje s prstom: »In zdaj se še enkrat vračam k študentom: čas je, da se posvetite učenju, zdaj je čas za opravljanje izpitov in pri tem vam želim veliko uspehov. Bilo bi zares škoda, če bi izgubili še več časa.«

Psihedelija proti sivini

Očitno so ga poslušali, vsaj kar zadeva dokončanje študija, saj je kar nekaj od agilnejših v tedanjem gibanju priplezalo precej visoko po družbeni lestvici. Na primer današnji urednik Otroškega in mladinskega programa na TV Slovenija Milan Dekleva, ki smo ga prosili za krajšo refleksijo: »Gibanje 68 je na določen način izzvalo, oblikovalo individualizem, ki ga živimo še danes. Nasprotnik je bil vsem na očeh: diktatura proletariata proti koloradskim hroščem. Takšnega sveta ni več. Težava je, kako oblikovati občutljivost za drugega in drugo, kajti osamljenost lahko postane zgolj eskapizem.

Gibanje se je delilo vsaj na dve veliki frakciji: revolucionarno, tisto, ki je stopilo še bolj levo od partije (trockisti, leninisti, neomarksisti, maoisti), in boemsko, ki je hotelo pod vplivom otrok cvetja, Woodstocka, Lennona, Learyja, Waitsa, Pirjevca, divje misli Levy-Straussa itd. izvesti ‘revolucijo v glavah’ in se pri tem še zabavati. Pripadal sem tej drugi smeri, katere usmeritev lahko karikiram takole: raje psihedelične barve kot sivina režimskega socializma!«

Psihedelične barve in druženje s substancami so bili tako močni, težki detajli, da so se kot nekakšen zaščitni znak te generacije ohranili vse do danes. Vseeno nas Jaša Zlobec spomni, da so kurirji obveščevalnih služb, ovaduhi, zelo radi poročali o njem, saj je bil ne nazadnje eden izmed bolj izpostav­ljenih med odmevnim dogodkom na Aškerčevi 14. aprila 1971.

Zbrali so se, da odženejo hrup iz okolice filozofske fakultete, končali pa pred skupščino: »Zbralo se je več tisoč študentov, izpred fakultete pa smo kasneje krenili po takratni Titovi proti Kazini. Tam nas je pričakal poseben odred milice, ki ga še nikoli prej nisem videl. Nekakšni delavski policaji, ki so delovali res nevarno, dobro bi nas lahko zbutali ... Ampak na koncu smo vseeno prišli pred skupščino, kar se je sprva zdelo nedosegljivo.«

»Politološki učbeniki bi rekli, da gredo ljudje na cesto takrat, ko druga sredstva politične komunikacije odpovedo. Pri tem ni tako važno, ali je pripravljen cel paket zahtev ali pa gre le za drobtinico. Vendar pa ima pri tem vpliv še vrsta drugih dejavnikov. Nezadovoljstvo, ki se izraža na cesti, je kompleksen pojav z globokimi koreninami.

Leta 1971 smo šli na cesto zaradi hrupa s ceste pred filozofsko fakulteto, za tem povodom pa je bil cel kompleks sprva ne povsem artikuliranih zahtev,« pravi dr. Pavel Zgaga in na vprašanje, kdaj je bolje demonstrirati, danes, ko prevladuje individualizem, ali takrat, v času zastraženega enoumja, odgovarja: »Zares imenitno je demonstrirati predvsem takrat, kadar te nadzorujejo in ti tega ne pustijo.«

Egalite!

Kdo lahko vodi maso nadebudnih, mladih intelektualcev, nabitih s svežo energijo, odločenih, da spremenijo svet? Dr. Pavel Gantar: »Ne glede na to, za kaj gre, mora imeti voditelj vsaj nekaj karizmatičnih lastnosti.« Dr. Darko Štrajn je konkretnejši: »Voditelji so sicer produkt gibanja in študentskih institucij – zdaj se je npr. še kar izkazal UNEF (Zveza študentov Francije, op. p.), v 60. letih pa je precej zatajil –, vsaj deloma pa tudi medijev. Drugi dejavnik je seveda potreba oblikovanja predstavnikov za pogajanja. Ponavadi se kot dobri voditelji izkažejo študentje družboslovja, v zakulisju pa jim pomagajo tudi profesorji.«

Na vprašanje, kako je bilo takrat biti voditelj na protestnih shodih, dobimo od Zlobca simpatično klofuto: »Mene so, brez vzdržanega glasu, vrgli iz partije in mi leta 1972 vzeli potni list. Še dobro, da sva nekaj dni pred tem z ženo odšla na dopust v tujino.«

Nič romantike torej. Namig vsem, ki bodo zdaj sledili dogajanjem v Parizu, mestu, ki je – kot tudi širša Francija – nekako zgodovinsko povezano z demonstracijami, z zahtevami civilne družbe. »Egalite!« odzvanja že stoletja – tudi takrat je, ko so slovenski študentje prvič podrobneje opazovali tamkajšnje dogodke.

Darko Štrajn se strinja, da ima Pariz, vsaj kar zadeva civilno iniciativo, dobro tradicijo, »ali sedanja gibanja pomenijo neko novo globalizacijo študentskih gibanj, pa je za zdaj težko reči. Nekateri znaki kažejo na to, da iz Pariza spet prihaja določena inspiracija za ključno reakcijo na neoliberalistično globalizacijo. Vsaj v delu sodobnih družbenih ved je ta reflektirana kot oblikovanje kapitalske dominacije, ki bo proizvedla ali nadaljnje razpadanje družbenih vezi, depolitizacijo ali pa vendarle tudi učinkovitejši upor.«

Mnogi so že takrat demonstracijski »know-how« preverili na svoje oči. Danes nam internet in e-pošta kraje navidezno približata, a resnico je treba doživeti večplastno. Na kraju samem. V vroči Pariz, kjer so študentje na koncu le dosegli svoje – zamenjavo zakona o zaposlovanju mladih –, se je odpravil tudi Robi PritrŽnik, predsednik Študentske organizacije Univerze v Mariboru:

»Zakon CPE je pro­učila tudi Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) in zaradi njegove nesporno diskriminatorne vsebine takoj izrazila podporo francoskim študentom. Da pa ni ostalo samo pri načelni podpori, smo se odločili, da jim gremo osebno izročit pismo podpore ŠOS-a in tako pokažemo solidarnost ter se jim pridružimo na pariških ulicah. Občutki so bili nepopisni, zelo lepo je bilo videti tako široko množico ljudi, ki znajo, če je neizbežno, tudi na tak način pokazati nestrinjanje pri tako pomembnih zadevah. Ta zakon (CPE) je sprožil največje proteste v celotni Franciji po letu 1969.

Uprli so se študentje, sindikati in številna civilna združenja. Definitivno se lahko na nek način poistovetimo s francoskimi študenti, saj imamo podobne probleme. Oboji si želimo boljšega sodelovanja med Vlado RS in študenti, oboji si želimo pametnih rešitev posameznih problemov oziroma segmentov študentskega živ­ljenja in oboji smo pripravljeni pri zagovarjanju svojih pravic in interesov uporabiti vsa legitimna sred­stva, ki jih imamo na voljo.«

Študent naj demonstrira!

Študentska volja se je tudi pri nas spet prebudila. Vladni ukrepi in napovedane reforme jih niso pustile ravnodušnih. Miha UlČar, predsednik Študentske organizacije Slovenije, je na hitro primerjal francoski in slovenski študentski stan: »Treba je opozoriti, da je položaj študentov v Sloveniji mnogo slabši kot v Franciji. Slovenski študentje so celo med najrevnejšimi v Evropi. Njihovi mesečni prihodki so po podatkih raziskave EUROSTUDENT 2005 v povprečju nižji tudi od prihodka na primer latvijskega študenta, čeprav ima Slovenija relativno višji BDP per capita (12.900 evrov, 2004, tekoče cene) (SURS 2005) kot Latvija (10.900 evrov, 2004, tekoče cene) (CBS 2005) ter znatno nižji od francoskih študentov.

V Franciji študentje stavkajo zato, ker jih bodo po novem zakonu o zaposlovanju delodajalci laže od­puščali. Študenti in dijaki, ki v Sloveniji delajo prek študentskih servisov, so že zdaj enako nezaščiteni. Delodajalec jih lahko po svoji presoji kadarkoli odslovi. Pogosto imajo študenti tudi težave pri izterjavi plačil, saj nimajo skoraj nobenih vzvodov, da bi od delodajalca izterjali plačilo v dogovorjenem znesku. Poleg tega se študentom delo ne šteje v delovno dobo, ne prizna se jim niti kot delovna izkušnja. Socialni položaj študentov (in na splošno mladih) v Sloveniji je tudi sicer iz leta v leto slabši.«

Pred oči javnosti, predvsem pa odgovorne politike, so študentje luterantsko nabili 13 tez. Dr. Jure Zupan, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, je zavoljo študentske problematike sklical tiskovno konferenco in jo odprl z besedami:

»Tako kot prejšnja vlada tudi sedanja podpira dialog s študenti, želi skleniti dogovor,« in okrcal študente, da po nepotrebnem zapuščajo seje sveta za visoko šolstvo. Medtem ko predstavniki študentov trdijo, da želi minister podpisati sporazum, ki bi bil le proceduralne narave in ne tudi vsebinski, dr. Zupan odgovarja: »Dogovor ni neka obveza, ki bi sledila iz zakonskih določil, ampak način komunikacije med vlado in študenti. Je dialog dveh strani, kjer se morata obe strinjati.«

Sicer naj bi se na sestanku štirih ministrstev strinjali z osmimi tezami, pri treh so potrebni še pogovori o številkah in sami definiciji, dve zahtevi pa sta kočljivi: brezplačen javni prevoz in ohranitev študentske davčne olajšave.

Simbolno

Pred več kot 30 leti so se študentje uprli po svoji vesti in pokazali moč v potencialno nevarnem prostoru in času. Danes trockisti, propartijci, liberalci in marksisti živijo v novem času, mnogi postavljeni v generacijo in položaje, čez katere so takrat verbalno udrihali. Če si za konec privoščimo še malo simbolike: tudi Šumija, centralnega zbirališča gibanja s konca šestdesetih, ni več.

Tam bo zdaj, na pogorišču poceni konjakov, cvička in piva, zrasel novi multipleks z zasoljenimi cenami kokic, koktajlov in gumijastih medvedkov. Milan Dekleva razmišlja takole: »Šumi je ‘padel’ že prej: tako kot vse prevratne stvari na svetu se je spremenil v spomin, legendo in nostalgijo. Povedati hočem tole: gibanje ‘68 je bilo neke vrste ‘delo v nastajanju’, improvizacija, način življenja.«

Pavel Gantar pa podaja podobo nove generacije: »Porušitve Šumija in gradnje novega nekakšnega multicentra ne jemljem nujno kot negativen proces. Projekt preslabo po­znam, da bi ga lahko dobro presodil. Toda če bo s svojimi javnimi prostori omogočil vrnitev mlajših generacij v središče mesta, ima lahko pozitivne učinke na javno življenje v mestu. Težko je vso raznovrstnost študentske populacije tedaj in danes združiti v eno samo podobo študenta. Zdi pa se mi, da so današnji študentje bistveno bolj pragmatično usmerjeni, da vedo, kaj hočejo doseči v življenju.«

Poglejmo, ali res!

V današnji poplavi študentov (šest odstotkov slovenske populacije oziroma 60 odstotkov generacije je študentov!) se gotovo najdejo tudi takšni, a prvi vtis, ki ga dobimo ob primerjavi generacij, je nedvomno današnja masifikacija. Danes je študij nuja, vedno višji so stroški, pomanjkanje postelj je veliko, prihodnost je negotova ...

Ulčar dopolnjuje: »Pogosto se zdi, da so predstavniki današnje generacije študentov sprijaznjeni s tem, da živimo v svetu, v katerem se moraš najprej zanesti nase. Morda je pri novih generacijah res manj navzoče odkrito uporništvo, ki je bilo značilno za generacije v šestdesetih ali osemdesetih letih. Več je individualizma in večji je strah pred tveganjem. Pogosto so se študentje pripravljeni sprijazniti s slabimi razmerami, saj si želijo študij končati čim prej in s čim manj težavami. Vendar pa so se v kritičnih razmerah sposobni izredno hitro organizirati in zavarovati svoje pravice. O tem pričajo množični študentski protesti leta 1996 in 2001 ter različni lokalni protesti, ki so večinoma opozarjali na prostorsko stisko na fakultetah.«

Pred 30 leti so študentje pač živeli v totalitarnem družbenem sistemu. »Zato so se pogosto upirali in predstavljali avantgardo, ki je zahtevala spremembe in težila k bolj liberalni družbi.

Danes študentje, tudi zaradi preteklih zgodovinskih izkušenj, nimajo iluzij oziroma ne čutijo potrebe, da morajo zgraditi nov, pravičen svet. V svetu, ki je osredotočen na posameznika, je pri študentih danes bolj izražen individualizem. Kljub večji tekmovalnosti zaradi množičnosti študija in pomanjkanja delovnih mest ohranjajo občutek za sodelovanje in medsebojno pomoč. Pomembna razlika so tudi sodobne tehnologije, zaradi katerih so študentje danes bolje informirani od študentov v preteklosti.

Zanima jih več stvari, več se tudi dodatno oziroma neformalno izobražujejo. V primerjavi s preteklimi generacijami več potujejo in pri tem spoznavajo tuje kulture in jezike. Zaradi bolj odprte družbe imajo manj predsodkov do drugačnosti.« In vedo tudi, kaj hočejo, oziroma bolje, česa nočejo od kapitala.

Če je že zrušil Šumija, nočejo, da zruši visoko šolstvo. »ŠOS močno zagovarja razumevanje šolstva kot javne dobrine in hkrati ostro zavrača razumevanje šolstva kot tržnega blaga, študenta pa kot kupca. Potrošniško razumevanje in tržni pristop k visokemu šolstvu šibi koncept visokošolske izobrazbe kot človekove pravice in jo postavlja vedno bolj v vlogo posameznikovega privilegija.

Trgovanje s šolstvom s tem onemogoča izpolnjevanje nekaterih temeljnih poslanstev visokega šolstva, zlasti družbenega in kulturnega. Brez kakovostnega in vsem dostopnega visokega šolstva je ogrožen demokratični razvoj družbe. ŠOS verjame, da tržni koncepti visokega šolstva med drugim ovirajo udeležbo študentov pri napredovanju v znanosti, kar je ključnega pomena za razvoj družbe znanja. Kako­vostno in dostopno visoko šolstvo ni strošek, temveč je investicija družbe v prihodnost. Študent si z izobraževanjem krepi kritično razmišljanje in osebnostni razvoj, s tem pa dolgoročno ne­dvomno prispeva h kakovosti družbe.

ŠOS zato obsoja vsakršno politiko, ki skuša uvesti plačljivo visokošolsko izobraževanje. Verjame­mo, da so šolnine sredstvo socialnega izključevanja, saj ogrožajo neomejen dostop do visokega šol­stva, s čimer je ogroženo tudi doseganje nekaterih temeljnih ciljev visokošolskega izobraževanja. Kjer so uvajali model financiranja univerz na osnovi tržnih prijemov, se je izkazalo, da univerze vlagajo denar v drage brošure in drug promocijski material, namesto da bi sredstva vlagale v kakovost študija. Ob tem se je pojavila množica zvenečih in ušesu privlačnih imen programov, ki pa niso stremeli k kakovosti in zaposljivosti diplomantov, temveč k nabiranju vavčerjev (npr. razni menedžmenti, komunikologije …),« razmišlja aktualni predsednik ŠOS Miha Ulčar.

Dejstvo je, da je bil študentski staž pred desetletji, med pet let trajajočim gibanjem, namenjen veliko manjši četi izbrancev, kot je danes. Prizori iz dokumentarnega filma o študentskih gibanjih, ki so ga pred leti vrteli v seriji Majde Širca s skupnim naslovom Povečava, večkrat prikazujejo tipične podobe šestdesetih: dolgi lasje, brade, ozek džins, razprte srajce in železna disciplina med forumskim pogovorom o naslednjih akcijah, pravicah, dolžnostih ... Smetana mladih intelektualcev, ki so s svežo voljo odločni spremeniti svet.

Danes je vpis na fakulteto samoumeven korak posameznikove evolucije. Kvantiteta pa kot po navadi prinese tudi velik delež tistih, ki se jim jeb... Končajmo študij in gremo dalje! Toda ob njih so še vedno tisti, ki v novem času in prostoru razvijajo izročilo prejšnjih uporniških generacij in politiki, civilni družbi, državi nasploh servirajo študentsko moč. Kar je prav. Sicer bo bolj mehkohrbteničen ta svet, ki na mladih stoji.

Od protestnika do japija

Slovenski študentje so opazovali in bili mestoma navzoči tudi na demonstracijah zunaj meja Slovenije. Tudi tam so glas povzdigovali študentje, ki so skozi desetletja priplezali visoko po družbeni lestvici. Joschka Fischer se je nedolgo od tega celo zagovarjal na sodišču, bolj udeleženec kot vodja je bil Tony Blair. Med poslanci zelenih v evropskem parlamentu je zdaj Daniel Cohn-Bendit, takrat vodja francoskega gibanja in posebne skupine »Mouvement 22 Mars«, po mnenju Darka Štrajna pa ne smemo pozabiti še na enega zaresnega študentskega aktivista iz nam bližjih krajev – pokojnega Zorana Đinđića. Omenimo lahko še Hrvata Dražena Budišo in Američana Jerryja Rubina ter Abbieja Hoffmana, ki sta postala uspešna poslovneža, Tom Hayden pa je bil nekaj časa mož Jane Fonda. Kar tudi štejemo za svojevrsten uspeh.

Bruno Julliard je aktualni predsednik francoske nacionalne študentske organizacije UNEF. Že zdaj ga primerjajo z legendarnim voditeljem demonstracij maja 1968, Danielom Cohn-Benditom. Z izbrano obleko in držo, ki izražata mladostno zagnano inteligenco, ter pomenljivim nasmehom zadosti zunanjim kriterijem, po politični usmeritvi pa sodi bolj v levosredinsko smer. Za razliko od Cohn-Bendita, ki je po sistemu revolucionarnih 60. želel spremeniti vse, Julliard z govori in akcijami brani delavske pravice mladih.

Skupaj z vodstvom in množično podporo protestnikov (tudi iz Slovenije) je aprila končno do­segel odpravo zakona o enakih možnostih, ki uvaja pogodbo o prvi zaposlitvi (CPE). Ob lastnih težavah se je med obiskom slovenskih študentov zamislil tudi nad razmerami pri nas: »Zaskrbljeni smo nad dejstvom, da želi tudi oblast v Sloveniji s svojimi posegi poslabšati socialno varnost študentov. Slovenske štu­dente podpiramo v njihovih prizadevanjih. Pozivamo jih, naj ne podlegajo političnim pritiskom in se z vse­mi močmi bojujejo za svoje pravice.«

Že eno leto je Miha Ulčar predsednik Študentske organizacije Slovenije, na vrh pa je prišel postopoma, z izvajanjem nalog v študentskem parlamentu in svetu. Trenutno je absolvent visokošolskega strokovnega študija Fakultete za policijsko-varnostne vede Univerze v Mariboru, kjer je tudi prodekan za študentska vprašanja in predsednik društva študentov te fakultete. Z bojem proti novim vladnim reformam, zavzemanjem za ohranitev pravic študentov in s kazanjem neomajne volje do realizacije 13 zahtev dobiva pravi imidž voditelja.

TEKST: Andraž Poeschl

FOTO: Tone Stojko/Delo, Ivana Krešić, Reuters, Damjan Žibert/Delo