Nekaj dni po sprejetju protialkoholnega zakona, s katerega členi se mi tedaj še ni bilo treba ukvarjati, sem se po večerni rekreaciji odpravil proti uredništvu. Čakali sta me še kaki dve urici dela, pa se mi je zaluštalo, da bi ob tipkanju in tuhtanju pred računalnikom spil malo pivo. Ne bom se opravičeval, z malim pivom ob pol enajstih zvečer ni nič narobe.

Moje telo to prenese. In sem zavil na bencinsko, stopil do hladilnika s pločevinkami zlatoroga (zgodnje socializacijsko obdobje sem preživel vzhodno od Trojan), segel po tisti črni piksni …, ko mi je možgane prešinila neprijetna misel. »Čakaj malo – a ni bil pred kratkim sprejet … In če je bil in če se ne motim, potem na pumpah ob večerih ne bi smeli več prodajati pira?« Ponižno skrušen sem odšel v službo s čokolado v roki. Sram me je bilo vprašati, da ne bi ženska mislila, da sem alkoholik.

Z bencinske sem odšel jezen sam nase in na Kebra. Da mora človek spraševati, ali sme za svoj denar spiti malo pivo!? Kam smo prišli v tej državi!

Priznam, če bi moral takoj po tem dogodku pisati tale članek, bi zvenel izrazito protikebrovsko. Ljudje smo egoistična in impulzivna bitja, a če se ukvarjaš s tako plemenito in odgovorno dejavnostjo, kot je žurnalizem, je tu in tam dobro sesti in malo pomisliti. In sem nekje izbrskal podatek (saj ni bilo težko in gotovo ste ga že kje opazili), da Slovenci – skupaj z negodnimi dojenclji in ozdravljenimi Rugljevimi maratonci – spustimo na letu po grlu kakih 16 litrov čistega alkohola, kar je približno desetkrat toliko litrov vina.

To številko, ki je že sama po sebi skrb zbujajoča lahko poudarimo z naslednjo primerjavo: vampasti Nemci, katerih oktoberfestovsko žlampanje služi kot svetovni primer alkoholne razuzdanosti nekakega naroda, vodilni po porabi alkohola v EU, spijejo povprečno le 12 litrov C2H5OH na leto. No, in ko vsrkaš tak podatek, ti je že skoraj pri srcu, da bi pozdravil karkoli, kakršenkoli ukrep, ki bi omejil popivanje v deželi podalpski.

Ali moje ravnanje na bencinski črpalki dokazuje, da bo zakon izvajan, upoštevan in učinkovit? Nekaj dni sem tuhtal o tem in prišel do zanimivih sklepov. Če ta trenutek ne veste, kaj bi sami s seboj, se lepo namestite v fotelj in poslušajte, se pravi, preberite. Je pa branje precej črnogledo. Torej:

Zakon ne bo izvajan

To je napoved, ki jo lahko izrečemo z dokaj veliko gotovostjo, zanašajoč se pri tem na izvajanje podobnih zakonov in pa že tudi na prve izkušnje z uresničevanjem tega (glej okvir o tradicionalnem planiškem prazniku). Kakor veste, je pred kakim letom (kdo bi štel) v Sloveniji stopil v veljavo najstrožji protikadilski zakon v Evropi. Če bi ga izvajali, bi ljudje, ki nam gre kajenje na živce, v pljuča pa pasivni cigaretni dim, ob jutranji kavi in popoldanskem čemerkoli uživali v prosojnosti zraka, ki ga ne bi smeli zavohati, otroci pa ne bi kadili, ker naj ne bi mogli priti do cigaret, tako pa …

Tako vsakič, ko grem v Interspar in tam v enem od lokalov zaradi deteta, ki ga imam s seboj, malo protestiram pri sosednji mizi, za katero zbrana družba veselo kadi prav pod napisom »za nekadilce«, in se na smrt skregam z njimi, ki mislijo, da je njihova sveta pravica kaditi kjerkoli in da je ponižna prošnja, naj premaknejo svojo rit k mizi, kjer je to tudi po zakonu dovoljeno, napad na njihovo intimo.

Dejstvo, da imam pri tem za svoje »izpade« pokritje istega ministrstva in ministra, ki ima na grbi protialkoholni zakon, mi nič ne pomaga in me navaja na misel, da bo tudi pri uvajanju in spoštovanju slednjega podobno. Še huje, kajti sosedov dim moti tudi soseda, pijača, ki jo pri sosednji mizi zlijejo po grlu, pa ponavadi ne. Briga me, dokler ne bruhajo po meni.

Od protikadilskega zakona ni ostalo skoraj nič. Mogoče nekaj lokalov, ki so ga izkoristili in res uvedli nekadilske sobe kot neke vrste rezervate za redke slovenske nekadilske mohikance. Vsaj to.

Kako so se lotili izvajanja protialkoholnega zakona, dokazujeta odziva ministra Kebra na dve v oči bijoči kršitvi. Spravljivo, spravljivo, kakor da ga je malo sram, da se je tega sploh lotil. Kakor da ni mislil povsem resno. Približno tako nekako: »Veste, saj to ni bilo tako mišljeno, vi ga kar tu pa tam malo cuknite, saj obstajajo, no, izjeme … Kar po pameti, nič po papirjih …«

V mislih imam nazdravljanje naših cenjenih poslancev pred televizijskimi kamerami ob uspehu referenduma za priključitev k Natu in EU. Takole je dejal (citat bo malo daljši):

»Ko je v nedeljo zvečer politični vrh pred TV kamerami in na javnih mestih nazdravljal uspelima referendumoma, ni kršil zakona o omejevanju porabe alkohola. Poslanci so dosegli, da se je prepoved pitja alkohola in ponujanja alkoholnih pijač omejila le na delovno mesto, ne pa na skupne prostore, vhodne avle in podobno. /…/ Želeli smo (predlagatelji zakona, op. p.) omejiti pitje ob vsakodnevnih dogodkih, ne ob praznikih. Najbrž se strinjamo, da je nekaj dogodkov, ob katerih se lahko tudi nazdravi, referenduma za vstop v Nato in EU sta to vsekakor bila.«

Aha, tako torej. Ne smemo piti med nogometno tekmo, ker je to telesno bolj škodljivo in slabo vpliva na vzgojo otrok, poslanci se pa lahko nalivajo pred televizijskimi kamerami, ki njihovo veseljačenje malo po sedmi, takoj za risankami, veselo ponesejo v sleherni slovenski dom. Fino. (Mogoče bi Ivan Pal, višji inšpektor za izganjanje pornografije, vrgel svoje budno oko še na to področje.)

In, aha, torej se smemo nalivati takrat, ko se naliva naša vrhovna oblast, ki določa, kdaj gre za veselje narodnih razsežnosti. Če, recimo, dvigne svoj kozarec Tone Anderlič, ker je srečen, da so ga sprejeli v EU, potem si to lahko privoščim tudi jaz, delavec v tej in tej manufakturi litostrojevskega tipa, ki bom ob zavihranju modre zastave z rumenimi zvezdicami na Slovenskem prišel na zavod za zaposlovanje. Ko se mi bo pa rodil prvorojenec, ki, recimo, Franca Cukjatija nič ne briga, naj se pa nalivam z breskovim sokom.

O veseljačenju v Planici, nad katerega bi, če bi se jemal resno, morali poslati najmanj združene slovenske vojaško-policijske specialce, pa tole:

»Planica ni bila ravno idealna priložnost, ob kateri bi lahko do kraja nadzirali izvajanje zakona o omejevanju porabe alkohola.«

Ne, to pa res ni, tam je to težko. Veliko idealneje bi zakon nadzirali in izvajali na vsakoletnem tekmovanju za Prežihovo bralno značko, za razrede med prvim in četrtim. Tam bi šlo brez težav, če bi se le učitelje nekako dalo prepričati, naj se malo vzdržijo. In pa to:

»Ob tem se sprašujem, ali s strani policije in inšpektorjev sploh velja posegati na tako množičnih prireditvah s toliko vinjenimi gosti, saj bi lahko uveljavljanje prepovedi točenja alkohola vinjenim osebam povzročila večje izgrede.«

Čemu pa potem tak zakon, ki ga je bolje tu in tam ne izvajati? Nič se ti ne sprašuj, čvrst bodi, neusmiljen, mož jeklen (ali tako nekako, prosto po Levstiku, se mi zdi). Kdo pa bo, če ne ti?

Zakon ne bo upoštevan

Oziroma ni upoštevan, kakor lahko vidimo. Mogoče nas bo nekaj vljudnih pezdetkov zamencalo pred takšnimi ali drugačnimi pulti za izdajo alkoholnih pijač, mogoče bodo na drugi strani pultov v prvih mesecih delne prepovedi njihove prodaje teh zakon celo spoštovali, a ko se bodo nekako dogovorili z inšpektorji, ki jih – tako kot pri nadzorovanju protikadilskega zakona – ne bo od nikoder, bo vse spet šlo po starem.

Pa saj je že do zdaj veljala prepoved točenja mladini pod petnajst let in dotakanja očitno vinjenim, pa ni bilo iz tega nič. Še celo s kombinacijo obojega – dotakanja mladoletnim pijanim – do zdaj ni bilo težav. In ne vidim, zakaj bi bilo poslej kaj drugače.

Ali bo učinkovit?

Minister Keber – nanj tako kot vsi drugi (ne vem, zakaj bi bili izjema) – zlivamo vrelo olje z žveplenimi parami, je dovolj pameten mož, da ne pričakuje kratkoročnih učinkov protialkoholnega zakona in se zaveda, da zakon ni naperjen zoper občestvo slovenskih alkoholikov. Po nekih izračunih in predvidevanjih jih je 135.000, po drugih celo 200.000.

Ti ga bodo še veselo pili naprej, saj, kakor pravi naš tokratni intervjuvanec dr. Rugelj: »Niso tako bedasti, da ne bi znali priti do pijače, pa tudi ponudniki se bodo pobrigali, da jim jo bodo priskrbeli po tajnih kanalih.« Da z novim zakonom uvaja zgolj omejitev dostopa do alkohola, razlaga minister Keber, »ki si želi poseči tudi v dolgotrajnejše vrednote, v kulturo nekega naroda, v navade do droge, kar alkohol je.« Da, lepo, in če bo kaj pomagalo, sem se pripravljen odreči tistemu večernemu bencinskemu pirčku. Če ne bom pri tem seveda edini.

Samo da ga tekmovalci niso pili!

TEKST: Esad Babačić, Foto: Aleš Fevžer

Poleti v Planici so bili od nekdaj veliko več kot športna prireditev. Že od časov, ko je v Rateče peljal vlak, so se pod Ponce zgrinjale množice navijačev, ki so znali smučarskemu prazniku pošteno nazdraviti. Postavljanje svetovnih rekordov na skakalnici je bilo vsaj tako pomembno kot praznjenje kozarcev in steklenic ob samem prizorišču. Slovenci zelo radi potožimo nad pomanjkanjem tradicije in morda se prav zato tako močno oklepamo Planice, ki je postala pravi nacionalni ponos.

Seveda je človek od pretiranega ponosa lahko kaj hitro pijan – metaforično in tudi dejansko. Letošnja prireditev v tem pogledu ni bila izjema, saj smo ohranili svetovni rekord v poletih in tudi tistega v veseljačenju. No, tokrat smo imeli veliko pomoč zahodnoslovanskih bratov iz Poljske, ki so se pri nas počutili skoraj kot doma. Navijačem Adama Malysza je bilo posebno všeč, ker smo navijali tudi za njihovega orla.

Ne pa kot Nemci, ki vidijo samo svojega blond lepotca. Dobra stran alkohola se je prijela celo pri navijačih Janice in Ivice, ki so pozabili na svoj nogometni izvor in se zlili z večino. Dodatno motivacijo je pomenila informacija iz »sovražnega« Kulma, kjer naj bi ga nazadnje pili celo huje kot v Planici. Kaj takšnega! Tega pa res ne bomo dovolili, so se takoj razjezili najbolj zvesti navijači in ga še bolj nagnili. Kakor da bi šlo za svetovni rekord, ki je že nekaj desetletij naša last. Samo v Planici letimo daleč in pijemo preveč in tega nam ne bo vzel nihče. Tudi minister Keber ne!

Že prvi dan prireditve je pokazal, da bo vse po starem, tekmovalno in družabno. Minister očitno ni želel pokvariti razpoloženja, zato se je na bojni klic planiških veseljakov odzval kar se da spravljivo. Že njegova izjava, da v tradicijo ne želi posegati, je pokazala, da se povsem zaveda, s kom ima opravka. In res je bilo že v soboto videti, da se zna prohibicijski zakon tudi potuhniti, če je treba. Zlasti ko gre za športne prireditve, je v njem mogoče najti kar nekaj lukenj, skozi katere lahko steče precej žlahtne kapljice.

Za začetek je dobrodošlo vedeti, da vino sploh ni alkohol, ampak čisto navadna hrana, s katero se lahko okrepčamo in ogrejemo, če je kuhano. In drugič, treba se je vprašati, kaj za vraga pomeni športno prizorišče. Do kod seže tisti prostor, znotraj katerega ni mogoče točiti alkoholnih pijač? Planica je pokazala, da gre za izredno raztegljiv pojem, ki je očitno jasen samo prirediteljem. Mnogi so menili, da so bile stojnice postavljene tudi znotraj športnega prizorišča, ker naj bi bilo do njih mogoče priti izključno s kartami.

Drugi spet so si razlagali, da so tribune, poleg same skakalnice, edini kraj, kjer ne sme biti na voljo alkohola. Pa poglejmo, kaj pravi zakon. Prepovedana je prodaja oziroma ponudba alkoholnih pijač v športnih objektih, v katerih poteka športna prireditev, eno uro pred začetkom in med športno prireditvijo. Edina rešitev za zagovornike zakona bi torej bila, da bi za prireditveni prostor označili kar celotno dolino pod Poncami, s Kranjsko Goro vred.

Ne gre namreč pozabiti, da so imeli gledalci velike zaloge vseh mogočih pijač kar s seboj ali pa so si jih priskrbeli na poti. Če je verjeti tradiciji, ki ima pri vsem glavno besedo, se v Planici najraje pohvalimo z lastnimi proizvodi. Naj k temu dodam še tole opazko: prepričan sem, da so boljši cviček pili zunaj prizorišča kot pa v nekaterih VIP-šotorih.

Dejstvo je, da inšpektorica za šport ni ugotovila niti ene kršitve prepovedi prodaje v prostoru, ki ga je zarisalo ministrstvo za šolstvo in šport. Malce bolj ozki so bili lokalni zdravstveni inšpektorji, ki jim je na začetku še uspelo ujeti kakšno kršitev, toda te so se kmalu izgubile v vsesplošnem veseljačenju, ki je bilo posebno izrazito v posebnih šotorih zunaj športnega prizorišča.

Celo sam minister je priznal, da lahko prostor za stojnice na odprtem določi organizator sam. Zakon je bil, pogojno rečeno, kršen v tistem delu, ki pravi, da je prepovedano točiti vinjenim osebam. Tu pa je že naslednji hakeljc. Kako boš na prireditvi, kakršna je planiška, nekomu razložil, da lahko spije samo nekaj pirov in nič več? To je tako, kakor da bi na Oktoberfestu zaprli pipe, ali pa za novo leto omejili količine šampanjca.

Res pa je bilo vse dni nad prizoriščem opaziti helikopterje, ki so iz zraka pazili, da se kakšen preveč pijan mladostnik ne bi odpravil v bližnji gozdiček in tam obležal. Tako kot se je dogajalo zadnja leta. Tokrat takšnih primerov na srečo ni bilo. Zaradi helikopterjev ali zakona? Za zdaj odgovora še ni. Morda so mu bili še najbliže ciniki, ki jim je letošnja klima v Planici prav posebej teknila. Kakor so povedali, je bilo najpomembneje, da ga niso pili tekmovalci. Vse drugo je bilo pod kontrolo. Toliko v poduk in razmislek zaščitnikom slovenskega športa.

Proalkoholna izjava leta:

»Vem pa, da bodo lahko zaradi tega negativne posledice, in to hude, kajti sedaj bodo ljudje, recimo tisti, ki pač želi mogoče zjutraj popiti zraven kave še šilček takšne ali drugačne alkoholne pijače, tudi mogoče zato, ker ga črviči v želodcu ali karkoli. In je kakšna taka alkoholna pijača tudi zdravilna, če jo popiješ v določenem trenutku. Tudi meni je že pomagala kdaj, vsaj poskusil sem, ko so me tako navajali oziroma so mi razložili, resnično mi je pomagala. Seveda en požirek take pijače. Nič več. Pa nisem bil pijan zaradi tega.« Branko Kelemina, SDS

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Bor Dobrin