Anketa Nedela pa ugotavlja, da Slovence mednarodno sojenje Miloševiću bolj malo zanima. Samo 20 odstotkov ga pogosto gleda, medtem ko preostalih 80 odstotkov le včasih ali nikoli.

Toda Miloševićevo sojenje je vredno ogleda. Pa ne samo zaradi njegovega predrznega šova. Spet se nam namreč na televiziji dogaja tisto, kar bo nekoč v zgodovinskih učbenikih. Miloševićeva mednarodna aretacija se je v mnogih pogledih pripravljala že stoletja, njegovo sojenje pa je preizkus mednarodnega kazenskega prava. Od uspeha haaškega tribunala bo odvisno, ali bodo v prihodnosti šefi držav, ki so počeli podobne nečednosti kot Milošević, lahko mirno uživali v pokoju ali pa jim bo končno nekdo lahko sodil.

Zgodovina se spreminja

Že stoletja vladarji in države z vojnami lulajo po drevesih in poskušajo osvojiti razne imperije in vélike Srbije. Vojne sicer nekoč niso bile samo boj za prevlado teritorija, ampak splošno sprejemljiva oblika politične komunikacije. Pozneje, v 19. stoletju, je evropskim razboritim vladarjem prišla na misel revolucionarna ideja, da bi se morda raje dobili na kakšnem kongresu. In so se, enkrat celo v takratni habsburški Ljubljani.

Rezultat njihovega prijaznejšega kramljanja je bila precej mirnejša Evropa. Toda suverenost držav je ostala nad vsemi dogovori. Ker so močnejše države suverenost razumele drugače kot šibkejše in ker so se sproti pojavljali manjši spori, seveda vojn nikoli ni bilo zares konec. Šefi držav so se na koncu z njimi sprijaznili in se sporazumeli vsaj o pravilih igre med vojno. Tako so na primer nastale znane haaške konvencije. Mednarodno pravo nasploh je takrat postajalo bolj relevantno.

Toda medtem ko so bili zaradi haaških konvencij vojaki precej zaščiteni, niso bili zločini nad nedolžnim in nevpletenim prebivalstvom nikoli označeni za mednarodno kazniv zločin. Množično pobijanje nedolžnih prebivalcev, mučenje, posiljevanje in podobne hudobije so bile pač stranski učinek vojne. Če se je vse to dogajalo znotraj ene države, pa sploh ni bilo govora o kakršnemkoli kaznovanju. V to, kar neki vladar počne znotraj svoje države, se nihče ni hotel in smel vtikati zaradi suverenosti držav.

Ko so v začetku prejšnjega stoletja na plan prišle prve ideje o sporazumnem kaznovanju krivcev takšnih zločinov na mednarodni ravni, so se takratna veličanstva temu odkrito smejala. Ko so zmagovalci prve svetovne vojne poskusili obsoditi nemškega kajzerja Wilhelma II., so hitro ugotovili, da s tem ne bo nič. Wilhelm je pobegnil k Nizozemcem, ki so trmasto nasprotovali kaznovanju poraženca zaradi zločinov proti človeštvu. Nobenega sodišča ni na tem svetu, so trdili, ki bi lahko sodilo suverenu. In prav so imeli.

Do konca druge svetovne vojne na tem področju ni bilo sprememb. Zmagovalci so bili tokrat trdno odločeni, da bodo naciste kaznovali, seveda predvsem za zločine nad Židi. Ko so nemški generali začeli bevskati z argumenti, podobnimi tistim, ki so zaščitili cesarja Wilhelma, jih ni nihče poslušal. Američani so se celo zavzemali za takojšnjo usmrtitev vojnih zločincev brez kakršnegakoli sojenja.

Toda pronicljivejši med zavezniškimi diplomati so jih prepričali, da bi tako samo ustvarili mučenike, ki bi jih častili homofobi prihodnosti. Na koncu je nastalo nurnberško sodišče za vojne zločince, na katerem so prvič na mednarodni ravni sodili ljudem na visokih vojaških in vladnih položajih. Pred sodnike jih je prišlo 24 in skoraj vse so tudi obsodili. Najvišja kazen je bila smrt.

Nürnberški tribunal je imel mnogo pomanjkljivosti. Če nič drugega, so »mednarodno skupnost« predstavljale samo najmočnejše države, zmagovalke druge svetovne vojne. Toda dejstvo, da je sploh nastalo mednarodno kazensko sodišče, je bilo v tistem času ogromen korak naprej v oblikovanju razumevanja zločina in kazni na svetovni ravni.

Véliki hlad

Prvi poganjki mednarodnega kazenskega prava so pomrznili s prihodom hladne vojne. Zdrahe med komunističnimi in protikomunističnimi državami, in tistimi vmes, so pomenile začetek več kot pol stoletja dolgega medsebojnega nagajanja, kjer o mednarodni kazenski odgovornosti seveda ni moglo biti govora. Začele so se tudi prave vojne, na primer v Vietnamu in Koreji. Sovjeti so se z močjo tankov obdali z vzhodnoevropskimi sateliti. Na drugih koncih sveta so divjali manj odmevni spopadi.

V Čilu je protikomunistično naperjeni diktator Pinochet pošiljal svoje može v domove nasprotnikov režima. Te so nato mučili na najbolj bolne načine – v poročilu čilske Komisije za resnico in spravo je zapisano, da je mučenje vključevalo »nenaravna dejanja z živalmi« – ali pa so jih preprosto pobili in se jih znebili. Nekateri so po takšnih nočnih obiskih izginili brez sledu in še danes nihče ne ve, kaj se je z njimi zgodilo.

Dogajanje v državi je seveda spravljalo v obup svojce izginulih in ves Čile. Toda boj proti Pinochetu je bil dolgo brezupen. Vojska je bila popolnoma na njegovi strani. Močan pa je bil tudi zato, ker je imel bolj ali manj dejavno podporo najbolj zavzetih sovražnikov komunizma, Američanov. Dokazi o tem, da je ameriška vlada vedela, kaj se dogaja, in se delala slepo ali celo pomagala Pinochetovemu režimu, so zdaj javnosti že dobro znani.

Tedanji zunanji minister in dolgoletni guru ameriške zunanje politike Henry Kissinger je leta 1976 Pinochetu sporočil: »V Združenih državah Amerike vas, kot veste, podpiramo. Mislim, da ste žrtev vseh levičarskih skupin sveta in da je vaš največji greh to, da ste vrgli vlado, ki je postajala komunistična.« Govoril je seveda o odkrito socialistični vladi Salvadorja Allendeja, ki ga je Pinochet ubil ali dal ubiti v državnem udaru, s katerim je prišel na oblast.

Američani so se nasploh intenzivno posvečali Južni Ameriki. V El Salvadorju so imeli radi generala Joséja Guillerma Garcío, obrambnega ministra te države od 1979 do 1983, in njegovega prijatelja generala Carlosa Eugenia Videsa Casanovo, poveljnika Nacionalne garde in pozneje Garcíjevega naslednika. Pod njunim budnim očesom so v El Salvadorju mučili in ubili na desettisoče Salvadorcev. Generala so trenirali Američani v svoji School of the Americas (Šola obeh Amerik).

Romeo Lucas García in Efraín Ríos Montt sta večino svoje vladavine v Gvatemali (od 1978 do 1983) morila Gvatemalce, posebno tamkajšnje Maje. Ko so tudi v Gvatemali ustanovili komisijo za spravo, so na podlagi številnih pričanj o množičnosti pomorov sklenili, da je šlo za genocid. Reaganova vlada je to početje opazovala z očitnim zadovoljstvom.

Takratni namestnik ameriškega zunanjega ministra Thomas Enders je pohvalil Montta za »učinkovit boj proti vstajnikom«. Reagan je potarnal ameriškemu kongresu, da diktatorja »po nepotrebnem črnijo«. Lucas García še danes mirno uživa pokoj, Montt pa je bil še konec devetdesetih aktiven v gvatemalski vladi, nazadnje kot predsednik tamkajšnjega kongresa.

Podobnih diktatorjev, ki so morili in mučili svoje državljane v imenu hladne vojne ali lastne preračunljivosti, je na pretek po vseh celinah. Hissene Habré, nekdanji čadski diktator, je na primer po zadnjih podatkih pobil ali sistematično mučil okrog 40.000 političnih nasprotnikov. Muamar El Gadafi je menda v Libiji priljubljen, začenjajo pa mu soditi za teroristična dejanja proti državljanom drugih držav. Idi Amin je v Ugandi v sedemdesetih pobil več kot 300.000 nasprotnikov.

Tudi nekdanji zimbabvejski predsednik Robert Mugabe se je političnih nasprotnikov rad znebil za vedno. Med bolj znanimi so še Sadam Husein, nekdanji indonezijski predsednik Suharto, ki je krvavo vladal nad Vzhodnim Timorjem, tako rekoč vsi kitajski voditelji, odkar je kitajska komunistična ... Na izredno dolg seznam mnogi ogorčeno uvrščajo tudi vse ameriške voditelje zaradi njihove bolj ali manj neposredne vpletenosti v dogajanja v nekaterih političnih režimih, zadnje čase pa še vse voditelje držav članic Nata.

Večno oproščeni

Tisoči mučenih, posiljenih in pobitih ne ostanejo neopaženi. Toda šefi držav, ki so te zločine naročili, tolerirali ali jih včasih celo sami storili, so vso zgodovino človeštva ostajali nekaznovani. Če so voditelji držav pobijali svoje državljane, je bila to njihova stvar. Tudi če bi drugi državniki hoteli preseči takšno cinično politično realnost in hoteli kaj ukreniti, niso mogli. Krvave voditelje sta namreč varovala dva priročna koncepta mednarodnega prava: suverenost držav in diplomatska imuniteta.

Še pomembnejša varovalka nekdanjih diktatorjev pa so tako imenovane komisije resnice in sprave (Truth and Reconcilliation Commissions). Prva je nastala v Čilu v začetku devetdesetih, ko se je samotnega življenja diktatorja naveličal Pinochet. Ena bolj odmevnih je bila tista, ki so jo oblikovali v Južni Afriki po koncu apartheida.

Takšne komisije so danes izredno priljubljene. Delujejo pa takole: ko se diktator odloči, da se ne bi šel več vladanja, pove svojim državljanom, da jim lahko »vrne« državo, če ga bodo v prihodnosti pustili pri miru. Od vsega hudega zdelani državljani so presrečni. Saj ne, da ne bi želeli na svojem diktatorju preizkusiti vseh metod mučenja, ki jih je sam v preteklosti na veliko uporabljal.

Toda kakršnokoli kaznovanje, na sodiščih ali zunaj njih, bi gotovo dolgo trajalo. Tako raje naredijo vsemu skupaj hiter konec: zli diktator in njegovi pomočniki morajo podrobno opisati vse grdobije, ki so jih počeli med vladanjem. S tem si kupijo odpustek za svoje grehe in lahko mirno uživajo pokoj. Takšna javna čiščenja vesti krvavih režimov so vedno zelo čustveni procesi. Ko dosežejo katarzo, se lahko začne mučeno ljudstvo posvečati svetlejši prihodnosti.

Pinochetov konec

Tako se je končalo tudi Pinochetovo vladanje. Leta 1973 se je z umorom znebil socialističnega predsednika vlade Salvadorja Allendeja in nato južnoameriški državi krvavo vladal do leta 1990. Ob predaji oblasti svojim bolj demokratičnim naslednikom je napravil vse potrebno, da si je zagotovil mir na stara leta. Da ne bi bilo pozneje kakšnih nesporazumov, je poleg komisije resnice in sprave zahteval tudi poseben zakon o amnestiji.

Z njim so v Čilu uradno odpustili grehe vsem, tako Pinochetovim pomočnikom kot morebitnim grešnikom iz Allendejevih časov. Zakon, ki ga je spisala nekdanja pravosodna ministrica, Pinochetova sorodnica Monica Madariaga, je bil zelo podroben. Oprostil je vse, od ponarejanja čekov do zlorabe položaja, resnejše prestopke, kot so umori in zloraba otrok, in še nekaj precej eksotičnih grehov, na primer bigamijo.

S tem je Pinochet zavaroval svoje zveste pomočnike, zase pa je poskrbel še dodatno. V ustavo, ki jo je zapustil njegov režim, je dal zapisati novo funkcijo dosmrtnega senatorja. To so lahko postali zaslužni nekdanji čilski državniki, seveda najprej Pinochet sam. S tem je dobil večno imuniteto pred sodnim preganjanjem doma, da o udobnem pokoju na državne stroške sploh ne govorimo.

In tako je hudobni diktator živel mirno do konca svojih dni. No, Pinochet je vsekakor pričakoval takšen konec svoje življenjske zgodbe, vendar so se na njegova stara leta začele dogajati hudo nenavadne stvari, ki so imele pozneje veliko skupnega z Miloševićevim sojenjem v Haagu. Jeseni leta 1998 je šel postarani general na operacijo hrbta v Veliko Britanijo. Med okrevanjem v zasebni londonski bolnišnici sta v njegovo sobo stopila detektiva Scotland Yarda. Pinochetu sta izročila Interpolov nalog, s katerim je Španija zahtevala diktatorjevo aretacijo zaradi zločinov proti človeštvu.

Zakaj ravno Španija? Predvsem zato, ker je bilo tamkajšnje »Progresivno združenje tožilcev« najbolj domiselno pri sestavljanju obtožnice proti diktatorju. Skupine za človekove pravice po vsem svetu so si že dolgo pred dogodki v Britaniji prizadevale, da bi ga lahko na osnovi mednarodnega prava pripeljali pred sodišče katerekoli države.

Poleg Španije sta se za to intenzivno trudili tudi Francija in Švica. Toda uporabljanje mednarodnega prava pri lovu na nekdanje krvave diktatorje je bilo do Pinochetove aretacije Sizifovo delo. Kljub vsemu vloženemu naporu in lobiranju je bil politični odpor na globalni ravni ves čas premočan.

Zato je bila aretacija Pinocheta v Veliki Britaniji že sama po sebi ogromen napredek. Prvič so voditelja neke države aretirali za zločine proti človeštvu. Po dolgih in zapletenih sodnih procesih so lordi zakona (Law Lords), britanska različica vrhovnega sodišča, odobrili izgon Pinocheta v Španijo. Vse je kazalo, da se bo kmalu lahko začel zgodovinski sodni proces.

Toda ko je izgon dobil še potrebni politični blagoslov britanskega notranjega ministra Jacka Strawa, se je Pinochetovo zdravstveno stanje nenadoma zelo poslabšalo. Zdravniška komisija ga je pregledala in izjavila, da general sojenja ne bi prenesel. Ko se je Pinochet vrnil v Čile, so mu poskusili soditi še tam. In spet se je ostarelemu diktatorju zdravje kritično poslabšalo ravno takrat, ko so čilski sodniki odstranili vse ovire za sojenje.

Pa vseeno ...

Čeprav se je Pinochet na koncu izognil roki pravice, je zgoraj opisana sodna kolobocija odprla ogromno možnosti za preganjanje zločinskih šefov držav po vsem svetu. Z dogajanjem okrog njega se nadaljuje premikanje mednarodnega kazenskega prava, ki se je v veliki meri začelo s prav tistim tribunalom, ki se trenutno intenzivno ukvarja z Miloševićem.

Poleg mednarodnega kazenskega sodišča za Jugoslavijo je OZN v začetku devetdesetih ustanovil še njegovega dvojčka, mednarodno sodišče za Ruando, na katerem sodijo zločincem iz vojne med Hutujci in Tutsiji. Sodišči, ustanovljeni kot simboličen in začasen instrument, s katerimi so hoteli utišati neprijetno pritoževanje žrtev medvojnega nasilja, postajata vedno močnejši. Prav tako se krepi preganjanje tistih, ki so krivi najrazličnejših zločinov proti človeštvu, prek drugih institucij.

V Sierra Leone, kjer zaradi trgovine z diamanti umira na tisoče ljudi, zdaj OZN ustanavlja nov mednarodni kazenski tribunal. V Kambodži ustanavljajo svoje sodišče, na katerem bodo sodili zloglasnim Rdečim Kmerom. Države Evropske unije so sprejele zakone, ki omogočajo sojenje tujcem na evropskih sodiščih za zločine, storjene v tujini. V Belgiji sploh radi izkoriščajo to možnost. Na tamkajšnjih sodiščih so že obsodili štiri ruandske Hutujce za genocid, trenutno pa obravnavajo obtožnico proti izraelskemu premieru Arielu Šaronu za vojne zločine, ki jih je storil v preteklosti.

Tisti, ki nasprotujejo mednarodnemu preganjanju Pinochetov tega sveta, so veliki zagovorniki komisij resnice in sprave. Louise Branson, dolgoletna poročevalka z Balkana, je v Washington Postu zapisala, da Miloševićev cirkus na haaškem sodišču ne bo prinesel prav nič dobrega za Srbe. Veliko bolje bi bilo soditi Miloševiću doma, kjer poskušajo Srbi najti smisel v novem začetku. Srbska različica komisije sprave bi bila pripravnejša, ker bi služila kot nekakšna skupinska terapija.

Ob Pinochetovi aretaciji v Veliki Britaniji so imeli mnogi zelo podobne pomisleke. Znani ameriški kolumnist Charles Krauthammer je takrat zapisal: »Kaj je nauk Pinochetove aretacije? Ni res, da bodo zdaj diktatorji s krvavimi rokami dvakrat premislili iz strahu pred policijo človekovih pravic. Od zdaj naprej diktatorji s krvavimi rokami ne bodo prostovoljno stopili z oblasti, tako kot je Pinochet, saj bodo videli, da lahko tisti, ki tega niso storili, brezskrbno potujejo po svetu.«

Krauthammer je pri tem mislil na tiste diktatorje, ki so po končani vladavini odpotovali v drugo državo, ki jih ni bila pripravljena predati nikomur. Toda s Pinochetovo aretacijo so se pravzaprav začele dogajati spremembe ravno na tem področju. Hissene Habré, prej omenjeni čadski krvavi voditelj, je na primer dolgo mirno užival v Senegalu. Pinochetova aretacija je opogumila organizacije, ki so že desetletja zahtevale kazen za diktatorja, in trenutno kljub manjšim političnim zapletom vendarle kaže, da bo Habré plačal za svoje grehe.

Miloševićevi poskusi, da bi svoje sojenje prikazal kot sojenje srbskemu narodu, prav gotovo ne pomagajo ne Srbom ne haaškemu tribunalu. Milošević očitno hoče mobilizirati srbsko javnost v novo kolektivno sovraštvo, iz katerega bo vstal kot junak. Sodnik Richard May in tožilka Carla del Ponte s haaškega sodišča zdaj verjetno prestajata hude migrene. Milošević je zanje preizkus.

Če jim ga bo uspelo obsoditi in kaznovati na mednarodni ravni, jim bo šlo veliko laže z drugimi zločinci iz jugoslovanske vojne in drugimi nasilnimi šefi držav. Seveda pa je že od začetka sojenja proti Miloševiću jasno, da to ne bo idealno precedenčno sojenje. Diktatorji s krvavimi rokami so navadno mrko molčeči, Milošević pa se razživi takoj, ko se prižgo CNN-ove kamere. S premišljeno norimi tiradami je tudi izredno seksapilen za medije.

Očitno je, da bo to sojenje tudi v najboljšem primeru zelo dolgotrajno – nekateri napovedujejo vsaj dve leti. Če bo Del Pontejevi uspelo, bo malo več upanja morda tudi za stalno mednarodno kazensko sodišče. Sestavljeno je že, toda preden bo lahko začelo delovati, mora zbrati 60 ratifikacij statuta. Trenutno jim jih manjka le še sedem. Države, ki jim takšno sodišče ni niti najmanj pogodu, so seveda najbolj dejavne kršiteljice človekovih pravic: ZDA, Irak, Izrael, Kitajska, Libija, Jemen in Katar.

Septembra letos se bodo ustanoviteljice mednarodnega kazenskega sodišča znova sestale. Zaradi trenutnih ameriških podvigov sicer ni pričakovati kakšnega večjega navdušenja ZDA, ki bi se ga zelo rade čim prej znebile. Toda razvoj mednarodnega prava je vedno bolj nepredvidljiv. Kdo ve, morda bomo čez nekaj let na televiziji gledali sojenje še enemu svetovnemu norcu, Bushu mlajšemu …

TEKST: Tinca Štokojnik

FOTO: Reuters

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord