Nasprotno, kot bi morda mislili, največ majhnega orožja ne premorejo oborožene vojske, ampak zasebniki, ki po podatkih švicarskega Inštituta za mednarodne študije po vsem svetu premorejo toliko orožja, kot ga skupaj nimajo vse državne vojske sveta! Seveda nihče natanko ne ve, koliko nezakonitega orožja kroži po lepi naši, policija pa o ocenah noče špekulirati.

Ljubitelj in zbiratelj orožja Zmago Jelinčič Plemeniti meni, da »je v Sloveniji po legalizaciji še kakih 50 tisoč kosov ilegalnega orožja, pa tudi dobiti ga ni prav težko, saj je meja s Hrvaško zelo odprta«.

Po neuradnih podatkih o izvoru orožja je pri nas zaradi sosedskih vojn precej hrvaškega in jugoslovanskega (IM Metal Hrvaška in Crvena zastava), poleg tega pa je mogoče najti tudi druge znamke večjih proizvajalcev (Berreta, Glock, Smith&Wesson, Browning, Walter, Ruger, Winchester ipd.). Sicer po prepričanju modrih angelov Slovenija za preprodajalce orožja ni posebno zanimiva, saj sta tako trg kot zanimanje zanj premajhna.

Zato kriminalne združbe, ki orožje tihotapijo iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, Slovenijo pretežno uporabljajo kot predor na Zahod. Poleg običajnih pištol kroži vedno več tudi prirejenih za tiho ubijanje – specialisti za izdelavo teh so prav Hrvati. Večinoma gre za mobipištole in pištole v obliki vžigalnika. Mobilniki stanejo okoli tristo evrov, vžigalniki, ki vsebujejo le en naboj, pa približno sto.

Majhni in varni pod Alpami

Majhnosti naše domovine in njene prestolnice, ki bojda ne premore niti pravega podzemlja, gre pripisati tudi razmeroma malo organiziranega kriminala in strelskih obračunov. Se pa na črnem trgu kupljene pištole uporabljajo za roparske pohode. Bencinske črpalke, menjalnice in banke so tiste, na obisk katerih se roparji odpravijo z ilegalnimi pištolami.

Glede medsebojnega obračunavanja pa za leto 2004 slovenska policija ugotavlja: »Bilo je manj primerov kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ki so bili posledica delovanja organiziranih kriminalnih združb, naraslo pa je število primerov, ki so izvirali iz slabih odnosov v družini in sporov med posameznimi socialnimi skupinami. Značilni so bili umori partnerjev, katerih storilec je nato naredil samomor, in različni krvni delikti, v katerih so bili udeleženi Romi.«

Lansko leto nasploh štrli iz povprečja policijske statistike prav po porastu umorov in hudih telesnih poškodb. In prav nelegalno pridobljena pištola je pri tem najpogosteje uporabljeno sredstvo! V zadnjih desetih letih se je odstotek strelnega orožja pri umorih gibal med 35 in 40. In če za umore velja pravilo uporabe nelegalnega orožja, je slika ravno obratna pri samomorih. Svoje bivanje namreč večina ljudi konča s puškami in pištolami, za katere imajo vse potrebne papirje. Lani so tako našteli 49 samomorov, leto poprej pa 62. Največ poškodb zaradi streljanja pa se, če verjamete ali ne, še vedno zgodi zaradi nerodnosti.

»Policisti so lani ugotovili deset poškodb fizičnih oseb z orožjem ali razstrelilnimi snovmi. Najpogostejši vzrok telesnih poškodb je bilo nepazljivo ali nestrokovno ravnanje in lahkomiselnost pri razkazovanju teh predmetov,« piše v letnem poročilu, ki nam ga je posredovala policija.

Ljubitelji orožja

Na upravnih enotah letno sprejmejo približno štiri tisoč vlog za izdajo orožnega lista in številka narašča, saj so denimo leta 2000 sprejeli za polovico manj vlog. Očitno so Slovenci kljub relativni varnosti dežele podlegli vznemirljivosti, ki jo vzbuja kos hladne kovine. Ali pa gre morda za posledice pretirane agresije? Psiholog s filozofske fakultete, dr. Peter Praper, odgovarja:

»Govorimo lahko o zavrti agresiji in ideologiji skromnosti, pridnosti in poslušnosti. Zadnjih 15 let pa smo opazili, da se je odpravila prepoved samouveljavljanja in poudarjanja individualnosti. Problem je v resnici, da se naravne potrebe človeka spreminjajo v narcisistično kulturo po vzoru egocentričnega individualizma, ki drugega izključuje in ponižuje.«

Svoj lonček k oboroževanju oz. oboževanju pištol so nedavno pristavili tudi domoljubni poslanci, ki imajo, kot je povedal njihov predsednik Zmago Jelinčič Plemeniti, vsi dovoljenja za zbiranje ali nošnjo orožja. Človek, ki ga je ameriška National Rifle Association, NRA (Nacionalna orožarska zveza), že leta 1979 potrdila kot dosmrtnega člana, ima v lasti približno 45 kosov orožja (kot pravi, ne ve čisto natančno), lepo zbirko pa je imel tudi v bivši Jugi. A so mu jo policisti odvzeli, ko so ga zaprli.

Strastni zbiratelj in ljubitelj pištol se seveda strinja tudi s predsednikom NRA, nekdanjim igralcem Charltonom Hestonom, ki zagovarja čim širšo pravico do posesti orožja. »Ko so preverjeni in odpravljeni omejitveni razlogi, ni vzroka, da kdo ne bi imel orožja,« razlaga Jelinčič, »pravica do orožja je, tako kot pravica do avtomobila, neodtujljiva!« Morda nenaključno je primerjavo z avtomobili pri vprašanju o vznemirljivosti orožja uporabil tudi psiholog Praper: »Morda v ozadju interesa za orožje tiči ista psihodinamika kot pri avtomobilih, namreč, postavljati se pred drugimi z atributi svoje moči.«

A k sreči Slovenci ne ljubijo pištol tako močno, kot jih privlačijo jekleni konjički. Odkar od leta 2001 velja nov zakon o orožju ima po podatkih ministrstva za notranje zadeve 40.861 fizičnih oseb v posedovanju 104.042 kosov orožja. Kljub dokaj restriktivnemu zakonu, ki omejuje izdajo dovoljenj, je kar 99 odstotkov prošenj za izdajo orožarske listine rešenih pozitivno! Če odštejemo lovsko (62.538 kosov), športno (2.737 kosov) in zbirateljsko orožje (6.538 kosov), po Sloveniji kroži 8.280 kosov orožja, katerih lastniki se doma počutijo tako ogrožene, da morajo pod blazino stiskati pištolo.

Dodatnih 15.592 kosov je opremljenih z dovoljenjem za posest. Lahko bi rekli, da je številka nizka, če pomislimo na ZDA, kjer kroži kakih 250 milijonov kosov orožja, a je vseeno visoka, če se strinjamo s strokovnjaki, ki Slovenijo ocenjujejo kot varno deželo. Dr. Praper dodaja: »Orožje je simbol moči, odkar človek obstaja. Ne verjamem, pa tudi raziskave tega ne potrjujejo, da bi se Slovenci počutili bolj ogrožene, kot so se pred desetletji. Gre preprosto za to, da se počutimo dovolj svobodne, da demonstriramo nekatere naše dokaj otroške in nezrele poteze.«

Divji, divji Zahod

Amnesty International že nekaj časa izvaja obsežno akcijo Arms Control, ki poziva k večjemu nadzoru nad prodajo orožja. Izjava zapornika Evana Jeana Lollessa, ki so ga v ZDA obsodili na dosmrtno ječo zaradi umora, ponazarja težave, ki jih povzroča lahka dostopnost orožja. Evan pravi: »Pištolo je tako lahko dobiti kot zavojček cigaret.« In kot da težav z orožjem Američani še ne bi imeli dovolj in čez glavo, je Jeb Bush, brat trenutnega podnajemnika Bele hiše, nedavno uspešno spromoviral zakon, ki državljanom Floride omogoča takorekoč javne kavbojske obračune.

Do zdaj so imeli pravico do samoobrambe doma in v službi, po 1. oktobru, ko bo zakon začel veljati, pa bodo najprej streljali in šele nato spraševali vsepovsod. Samoobramba na javnih krajih je namreč tako rekoč uzakonjena s streljanjem in z ubijanjem brez obveznega predhodnega poskusa pobega. Oko za oko, zob za zob, brez strahu pred kazenskim pregonom.

Zakon, ki ga je kajpada podprla zloglasna NRA, so po sprejetju označili kot »zdravorazumski prispevek k boju proti kriminalu«. No, četudi zakona ne bi sprejeli, je odnos do streljanja na divjem Zahodu že tako ali tako izjemno liberalen. Neki dostavljavec pic bi pred dvema mesecema na parkirišču postal žrtev oboroženega ropa, če ne bi izza pasu potegnil devetmilimetrske pištole in več kot desetkrat ustrelil v napadalca. Policija proti 39-letnemu pištolarju ni sprožila kazenskega postopka, saj je reagiral v samoobrambi.

Ostal pa je brez službe, ker je kršil pravila delodajalca o oboroženosti na delovnem mestu, in šele zato je dogodek sprožil val kontroverzij. Nekateri so goreče zagovarjali pravico do samoobrambe, spet drugi pa svarili pred frustriranimi delavci, ki so v preteklosti že praznili šaržerje v sodelavce in šefe. Hej, kaj pa če dostavljavec pic ni zadovoljen z napitnino?! Bum, bum! In če mu je šef odtrgal od plače?! Beng, beng!

Orožarske polemike čez lužo so vselej razgrete. Na eni strani zaradi svobodne interpretacije ustavnih dopolnil, na drugi zaradi statistik, ki so čista grozljivka. Coalition to Stop Gun Violence (Koalicija za ustavitev oboroženega nasilja) trdi, da vsak dan zaradi strelnih ran umre 80 Američanov! Verjetnost, da bo ameriški najstnik umrl pod streli, je kar 16-krat večja kot v drugih 25 industrijskih državah.

Kar 86 odstotkov smrti zaradi strelnega orožja med najstniki se zgodi prav v ZDA. 40 odstotkov umorov in 56 odstotkov samomorov se zgodi s pištolami, v dveh letih pa jih zaradi strelnih ran umre več, kot jih je umrlo v osemletni vietnamski vojni.

No, črne statistike niso tako čudne, če vemo, da vsakih deset sekund izdelajo novo pištolo in da ima 80 milijonov Američanov uradno prijavljeno orožje, ocena vsega orožja, z nelegalnim vred, pa se giblje od 200 do 240 milijonov kosov. Od tega je 85 milijonov ročnih pištol, ki jih lahko sprožijo celo štiriletni otroci, kot je pred leti dokazala skupina pediatrov. In vse to kljub temu, da le Aljaska in Vermont omogočata prosto posest orožja brez kakršnihkoli dovoljenj, 35 ameriških zveznih držav pa za izdajo orožne listine poleg običajnih zahteva še dokazila o nekaznovanosti prosilca.

Da bo zmeda popolna, še tale podatek, ki na glavo postavlja popularne mite o omejevanju pištol: več kot 22 tisoč različnih zakonov v ZDA omejuje nakup orožja! Namnožili so se od leta 1968, ko so sprejeli prvega. Pred tem so Američani pištolo lahko kupili kjerkoli in kadarkoli, a je bilo smrti pod kroglami za približno polovico manj kot danes.

Do zob oboroženi pacifisti

In če še za trenutek verjamemo, da sta prost dostop do orožja in kriminal medsebojno vzročno povezana, zakaj potemtakem prav nasprotno velja za Švico?! Orožje posedujejo vsi polnoletni moški, pravzaprav je v Švici največ orožja na človeka na svetu, a je stopnja kriminala med najnižjimi. Oaza miru sredi Evrope je oborožena do zob, ker nima lastne vojske. Branijo jo kar vsi, nekakšna civilna zaščita, sestavljena iz vseh moških državljanov, starejših od 21 let, ki imajo puške kar doma, pod blazino. Šest milijonov Švicarjev tako poseduje približno dva milijona pušk in pištol.

Oboroženost kot vrlina izhaja iz krvave zgodovine uporov različnim evropskim velesilam, ki so si želele podrediti dolino sredi Alp. Bojda si je celo Hitler premislil zaradi spretnih vojščakov, ki ljubezen do pušk v času miru izživljajo na papirnatih tarčah.

Ideja o oboroženih državljanih stalno na preži, ki pa se v praksi očitno ni udejanjila v svoji najplemenitejši obliki, je vodila tudi pisce ameriške ustave pri zloglasnem drugem členu amandmaja, na katerega se (pre)radi sklicujejo zagovorniki orožja čez lužo. Tradicijo samoumevnega posedovanja orožja opisuje nekako takole: »Nadzorovana milica je nujna za varnost svobodne države, ki naj ne posega v pravico ljudstva do posedovanja in nošnje orožja.«

Da je bila Amerika resnično pravi Divji zahod, kaže tudi mnenje Thomasa Jeffersona, avtorja deklaracije o neodvisnosti: »Kako naj država ohranja svoboščine, če njenih voditeljev ljudstvo sem ter tja ne opomni na svojega uporniškega duha?! Naj imajo orožje!« Pištole kot neodtujljiva pravica in državljanska dolžnost so, vsaj kar se tradicije tiče, v Ameriki in Švici podobne sveti kravi.

In tudi v Švici nadzor nad orožjem nikakor ne pride v poštev. Zaradi morebitnega omejevanja je narod sirarjev, urarjev in bankirjev celo zavrnil članstvo v Združenih narodih in Evropski uniji. Leta 1996 se je politikom sicer porodila ideja o bolj striktnem nadzoru nad milijoni kosov smrtonosne kovine, a je bil napovedan upor šokiranih Švicarjev prevelika grožnja.

Industrija smrti

Proizvodnja orožja je hudo dobičkonosen posel in z njim se v tem trenutku ukvarja 1135 velikih podjetij v 98 državah. Amnesty International navaja: »Od leta 1998 do 2001 so ZDA, Velika Britanija in Francija s prodajo orožja državam v razvoju zaslužile več, kot so jim dale razvojne pomoči.« In glej ga zlomka, največ orožja proda prav pet stalnih članic varnostnega sveta OZN (Kitajska, ZDA, Velika Britanija, Francija in Rusija), ki naj bi si prizadeval za, kako že, mir na svetu?!

Številke Amnesty International so grozljive. Za 14 milijard dolarjev orožja na leto izvozijo ZDA same, sledi Velika Britanija s skoraj petimi milijardami, Francija s 3,74 milijarde, Kitajski pa uspe prodati za ‘bore’ pol milijarde zelencev orožja. Največji potrošniki orožja so Latinska Amerika, ki 60 odstotkov orožja nabavi od severne sosede, Afrika (zlasti njen severovzhodni del) in Azija.

Ubija človek, ne orožje

Ne glede na prerekanja zagovornikov in nasprotnikov orožja, je dejstvo, da petelina vendarle pritisne človeški prst. In še tako miroljubni starši so se že kdaj vdali trmoglavi zahtevi otroka po nakupu plastičnih pištol. Švica, ki je z 1,2 umora na 100 tisoč prebivalcev med najvarnejšimi državami na svetu (pa še te umore večinoma zagrešijo tujci), je prav lahko voda na mlin zagovornikom prosto dostopnega orožja, a Amerika s 69,3 umora na 100 tisoč ljudi zlahka služi kot nasproten argument. Pa je zadeva bržkone malce bolj kompleksna.

Sociolog iz Züricha Mark Eisenecker k množici vzrokov, ki tvorijo oazo miru sredi Evrope, dodaja relativno premožnost države, odsotnost hude socialne stratifikacije, težav, povezanih z industrializacijo, organiziranega kriminala, poleg tega pa Švicarji orožje povezujejo z visoko družbeno zavestjo in dolžnostjo obrambe lastne države. Tisto plemenitost torej, ki se je v Ameriki, ki je največja izvoznica orožja, že davno in dodobra izrodila v medsebojno obračunavanje pouličnih tolp, ropanje in krvave masakre na šolah.

Nad človeško naravo, ki jo tako imenitno povzema rek »človek človeku volk«, je bil razočaran celo izumitelj legendarne kalašnikovke Mikail KalaŠnikov, ki je leta 2002 izjavil: »Raje bi bil izumil kak koristnejši stroj, ki bi ga na primer pri svojem delu uporabljali kmetje, denimo kosilnico.«

V ilegali

Število kosov zaseženega orožja pri nas se že nekaj let zmanjšuje, med drugim tudi zaradi obsežne legalizacije, ki so jo prvič izvajali v prvi polovici leta 2001, drugič pa od lani do 20. julija letos. Lani so tako zasegli 855 kosov (od tega 206 pištol in 70 pušk), leta 2003 pa 1074 kosov. Izstopa leto 2001, ko so zasegli ali našli skoraj deset tisoč kosov orožja, kar je spričo vojn v soseski pravzaprav razumljivo. Tudi kršitev zakona o orožju so policisti lani našteli za 11,7 odstotka manj kot leto poprej.

Orožne listine na Slovenskem

Pot do legalnega orožja vodi skozi labirint birokratskih procedur, ki jih določa zakon o orožju. Polnoletni posamezniki lahko na upravni enoti, kjer imajo stalno prebivališče, zaprosijo za izdajo orožne listine najprej za nabavo in nato še za posest/nošenje/zbiranje ročnega/lovskega/športnega ipd. orožja. Na lastne stroške, se razume, je treba opraviti še zdravniški pregled, preizkus znanja ravnanja z orožjem, posebej pa se ocenjujeta še »posameznikova zanesljivost in upravičenost za izdajo orožne listine«, kot piše v 14. členu omenjenega zakona.

Če ne gre za lovsko ali športno orožje, pri katerem štejejo članstva v društvih oziroma zbirateljstvo, morate za nabavo orožja posebej dokazati tudi ogroženost lastne varnosti. Za slednje dobite dovoljenje za deset let, pri lovskem in športnem orožju pa za dvajset let. Poseben papirnat postopek se vsakič sproti vodi še za dovoljenje za nakup streliva.

Zadržki

Do orožja v Sloveniji niste upravičeni, če ste za to, da ste se izognili vojaškemu služenju, izkoristili pravico do ugovora vesti ali ste bili obsojeni za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja, nasilni prekršek zoper javni red in mir oziroma ste v podobnem kazenskem postopku. Orožnih listin tudi ne izdajo, če je posamezniku odvzeta poslovna sposobnost, če živi v neustreznih razmerah ter odvisnikom od alkohola in mamil.

Mit vs. dejstvo

1. Pištole povzročajo kriminal.

Statistične in akademske raziskave še niso brez sence dvoma dokazale, da bi bila število pištol in stopnja kriminala medsebojno povezana.

2. Nadzor nad orožjem zmanjšuje kriminal.

Žal zgolj nadzor ne učinkuje. Britanija, ki ima strog režim podeljevanja orožnih listin, ima v primerjavi z liberalno Švico višjo stopnjo umorov (1,4 na 100.000 prebivalcev proti 1,2 na 100.000 Švicarjev) in ropov (116 na 100.000 ljudi proti 36 ropov na 100.000 prebivalcev v Švici). Tudi Američani se pred letom 1968, ko so uvedli strožje zvezne zakone za nakup orožja, niso tako množično pobijali, kot to počno danes.

3. Ljudje, ki kupujejo pištole, so bolj nagnjeni k nasilju in kriminalu.

Nasilje in kriminal sta pogostejša med temnopoltimi, revnejšimi, mlajšimi, samskimi, urbanimi posamezniki, kar je obraten profil od povprečnega lastnika orožja. No, vsaj legalnega; bržkone je res, da se zgoraj opisane kategorije lažje dokopljejo do nezakonitega orožja.

4. Nadzor nad orožjem preprečuje kriminalcem dostop do njega.

V resnici ni zakona ali organizacije, ki bi preprečila nelegalno trgovino z orožjem, tako globalno kot lokalno. Američani so v neki zaporniški anketi izvedeli, da več kot 75 odstotkov zapornikov po izpustitvi nima prav nobenih težav z nakupom pištole.

TEKST: Alenka Kotnik

FOTO: Buenos Dias

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord