Forum: Sam proti vsem

Haaški nastopi, v katerih bivši predsednik ZRJ negira tako samo sodišče kot tudi obtožnico, prebujajo podobo nekdaj vsemočnega gospodarja milijonov človeških življenj in usod. Miloševićeve besede v Haagu so polne oholosti, dobro znane iz obdobja njegovega vladanja.

Njegove predstave pred haaškim sodiščem so želele predvsem srbski javnosti pokazati nezlomljivost heroja obrambe pred Natom in pokončnost Srbije, ki ne bo klonila. Toda slaba maska »nezlomljivega« je razkrivala grenko podobo človeka, ki je bil nekdaj nepogrešljiv člen domače in svetovne politike, danes pa se s težavo sooča z dejstvom, da so dnevi vladavine že za njim.

Miloševićeve haaške poteze kažejo, da se ne namerava predati ter da bo trdoglavo in vztrajno skušal upočasniti delovanje sodišča. In da hkrati ne razume ali ne želi razumeti političnega položaja, v katerem se je znašel. Tako se lovi za vsako rešilno bilko, toda spremljanje takšnega lovljenja ni zanimivo za javnost in tudi ne pomaga ekspredsedniku.

Milošević z odrekanjem pravice do pravnega zastopnika, poudarjanjem, da se bo boril »sam proti vsem«, prepričanjem, da v tem boju lahko zmaga, in tudi z utopičnim verovanjem, da iz zapora v Scheveningenu lahko še naprej vodi svojo Socialistično stranko Srbije (SPS), sporoča, da še ni rekel zadnje besede. Toda njegove besede so le slepi naboji. Streljajo v prazno.

SPS je po zveznih in predsedniških volitvah, lani septembra, popolnoma razpadla. Po več kot desetih letih vladavine je priveslala v opozicijske vode, v katerih še danes ne zna plavati. Najtežji tovor, ki ga SPS nosi s seboj, je prav Slobodan Milošević – poraz na volitvah je najbolj znanega haaškega zapornika ustoličil kot simbol vseh porazov, ki sta jih Srbija in Jugoslavija doživljali v zadnjih letih.

Po lanskih volitvah je večina občinskih odborov SPS zahtevala, naj se Milošević umakne s predsedniškega stolčka v stranki, za kar ni hotel niti slišati. Kar je pravzaprav razumljivo: stranka, ki jo je gradil vse svoje življenje, je bila njegovo poslednje imetje in hkrati zadnji branik pred novo oblastjo in mednarodno skupnostjo.

Od lanskega 5. oktobra, ko je Srbija utripala v ritmu revolucije, je veliko članov SPS prestopilo na stran vladajoče Demokratske opozicije Srbije (DOS), še več pa se jih je odločilo za članstvo v Demokratski stranki Srbije (DSS), torej za stranko sedanjega predsednika Vojislava Koštunice. Novi šef zvezne države je bil najboljša rešitev za razočarane socialiste, saj je vlival največ zaupanja, se zavzemal za strogo spoštovanje zakonov (tudi tistih, ki so bili sprejeti med Miloševićevo vladavino), poleg tega Koštunica pripada močni nacionalistični struji, je dosleden v politiki, njegova stranka pa je daleč najbolj priljubljena v Srbiji.

Po podatkih, ki jih ima SPS, je imela omenjena stranka pred lanskimi septembrskimi volitvami več kot 600 tisoč članov. Po zapuščanju potapljajoče se ladje je do natančnih podatkov o članstvu v SPS nemogoče priti. Miloševićevi stranki naj bi ostalo zvestih od 100 do 200 pa vse do 400 tisoč ljudi.

Kdo vodi SPS?

Številni znameniti in pomembni ljudje iz SPS so se umaknili ali iz stranke ali celo iz javnega življenja. Predsednik Srbije Milan Milutinović je odstopil z vseh funkcij v SPS, o bivšem predsedniku srbske vlade Mirku Marjanoviču mediji pišejo le takrat, ko izbruhne kaka od njegovih finančnih afer, o bivšem predsedniku srbske skupščine ni ne duha ne sluha, nekdanji šef službe državne varnosti Radomir Marković je v zaporu, načelnik generalštaba Vojske Jugoslavije Nebojša Pavković pa je zdaj Koštuničin človek.

Mnogi Miloševićevi sodelavci, ministri in funkcionarji so aretirani, odstavljeni ali so se umaknili v ilegalo, številne direktorje javnih podjetij so odstavili s položajev, nekaterim pa je s prestopom na vladajočo stran uspelo zadržati položaj.

Vse do danes je Milošević ostal predsednik stranke, vendar sčasoma dobiva čedalje bolj marionetno vlogo. Zdaj je na čelu SPS trojka, ki izhaja iz vrst nekdanje oblasti: Branislav Ivković, Zoran Anđelković in Živadin Jovanović. Nobeno izmed teh treh imen ni povezano z večjimi grehi in aferami iz preteklosti. Ivković je najresnejši kandidat za novega šefa stranke, spoštujejo ga tudi predstavniki nove oblasti.

To dokazuje tudi majhen strah, ki veje iz stavka, trenutno krožečega med politiki v DOS-u: »Če Bane postane predsednik SPS, potem smo res najebali.« Sicer pa je Milošević Ivkovića obtožil izdaje in predaje haaškemu sodišču in ga s pomočjo soproge Mire Marković skušal brcniti iz stranke, čemur je nasprotoval glavni odbor SPS.

Nekdanji predsednik Srbije in ZRJ skuša po telefonski liniji, ki ga povezuje z zasedanji glavnega in izvršnega odbora SPS, ostati aktivno vključen v delo svoje stranke. V goste v Haag sta prišli tudi dve delegaciji SPS, toda čas dela svoje in Miloševićev vpliv počasi hlapi. Svoji stranki služi predvsem za krepitev emocionalne enotnosti in se predstavlja kot žrtev nove oblasti in mednarodne skupnosti. Toda sčasoma se bo odprlo tudi vprašanje naslednika in nasledstva, na iskanje odgovora pa Milošević ne bo imel pretiranega vpliva.

Glas ljudstva

Raziskave javnega mnenja so pokazale, da v Srbiji dokaj ravnodušno spremljajo Miloševićevo usodo in da njegova izročitev Haagu ni pretirano vznemirila domače javnosti. Več kot tri četrtine prebivalcev Srbije meni, da je treba obtoženim za vojne zločine – z Miloševićem vred – soditi in jih obsoditi. Sporno je le to, da mu sodijo pred haaškim sodiščem in ne v Srbiji.

Velika večina želi, da bi bivšemu predsedniku sodili pred domačim sodiščem, velika večina meni, da je Milošević kriv za vse, česar ga bremeni haaška obtožnica, in da bivši predsednik stoji v ozadju političnih umorov in finančnih goljufij. No, vprašanje, kje naj se sodi Miloševiću, je drugorazredno. Na prvem mestu je obče prepričanje srbske javnosti, da Milošević ni žrtev, marveč je narod žrtev Miloševića.

Medtem pa se za maloštevilne Miloševićeve privržence zdi, da so izgubljeni v prostoru in času. S pomočjo Šešljevih radikalov, katerih članica je pred kratkim postala tudi Miloševićeva hčerka Marija, ter ob podpori čeških nacionalistov, ruskih komunistov in družbenih skupin, ki jih je neusmiljeno povozil čas, skušajo pristaši SPS-a svojemu življenju vrniti smisel – Slobodana Miloševića.

Toda njihove besede in dejanja se zdijo brez pomena in budijo neprijetne spomine na Srbijo, kakršna je bila med krvavimi dnevi razpada bivše Jugoslavije. Neki mladi socialist je na enem od protestnih shodov pripovedoval o najsrečnejšem trenutku svojega življenja. Ta se je dogodil, ko je Milošević na vprašanje, ali naj mu preberejo obtožnico, kljubovalno dejal: »To je vaš problem!« Omenjeni stavek, odtisnjen na majicah, te dni ponosno nosijo v fetišizmu utopljeni privrženci SPS.

Dogodki, ki so spremljali izročitev in začetek sojenja Miloševiću, dokazujejo, da duh bivšega predsednika počasi, a vztrajno zapušča Srbijo. Protesti njegovih privržencev nimajo niti zdaleč toliko energije, kolikor jo je pričakoval najslavnejši scheveningenski zapornik, javnost pa ne skriva, da usoda bivšega predsednika zanjo ni zanimiva.

Tako je, paradoksalno, nekdanji vladar postal predmet spora v vrstah vladajoče koalicije, medtem ko državljani Srbije še vedno menijo, da je sojenje bivšemu jugoslovanskemu predsedniku – njegov problem. Ko je v nedavnem gverilskem televizijskem intervjuju za Fox News dejal, da ima zelo močno in številčno podporo svojega ljudstva, se je Milošević krepko uštel.

Kam se je potuhnilo deset najbližjih Miloševićevih sodelavcev?

• Mirko Marjanović – nekdanji srbski premier.

Kot predsednik sveta SPS za ekonomijo in reforme je ostal med veljaki omenjene stranke. Z Marjanovićem so povezane velike finančne afere, med drugim tudi tista z deviznim računom v eni od švicarskih bank, v kateri je - po nekaterih virih - zamrznjenih več kot 100 tisoč švicarskih frankov. Druga afera, ki se drži Marjanovića, je ustvarjanje inflacijskega dobička, s katerim je svoje podjetje Progres oškodoval za 234 nemških tisočakov. Čeprav so mu delavci Progresa izglasovali nezaupnico, je Marjanović še vedno na vodilnem položaju. Nekdanji premier je redni gost na protestih SPS proti haaškemu sodišču.

• Hadži Dragan Antić – nekdanji generalni direktor Politike.

Petnajstega decembra lani je pobegnil na Kubo, konec letošnjega maja se je vrnil v Jugoslavijo. Proti njemu je sprožen sodni postopek, saj naj bi nezakonito nakupil skoraj 100 tisoč nemških mark vredno opremo, namenjeno osmim televizijskim postajam. Govorilo se je tudi, da je bil nekdanji Politikin direktor nekaj časa menih v samostanu Mileševa, okoli novoustanovljenega časopisa Jutranje novice pa krožijo govorice, da jih vodi prav Hadži Dragan Antić.

• Milan Milutinović – (še vedno) predsednik Srbije.

Eden od petih (nekdanjih) visokih srbskih funkcionarjev, ki jih išče haaško sodišče za vojne zločine. Te dni se širijo govorice o tem, da ga bodo kaj kmalu izročili omenjenemu sodišču. Za Milutinovića velja, da je predsednik, ki mu ni mar za svoje delo. Znašel se je med tistimi, ki bodo morali plačati enkratni davek na čisti dobiček. Obtožnica ga bremeni, da je sinu nekdanjega jugoslovanskega predsednika Marku Miloševiću nezakonito izdal diplomatski potni list.

• Uroš Šuvaković – med vodilnimi v SPS-u.

Nekdaj je bil posebni svetovalec v sektorju državne varnosti pri srbskem ministrstvu za notranje zadeve, čeprav je to večkrat zanikal. Delal je v oddelku za analitiko, glavnemu odboru in vodstvu SPS-a pa naj bi posredoval informacije o delovanju mehanizma državne varnosti. Šuvaković je v priporu, obtožen zlorabe službenega položaja.

• Dragoljub Milanović – nekdanji generalni direktor Radiotelevizije Srbije.

V priporu je zaradi suma, da je odgovoren za smrt 16 delavcev RTS. Med letalskimi napadi zveze Nato naj bi Milanović vedel, da bo stavba državne televizije napadena, vendar ni ukrepal. Petega oktobra lani je bil prav Milanović tisti, ki so ga pesti razjarjenih državljanov največkrat udarile.

• Mihalj Kertes – nekdanji direktor zvezne carinske uprave.

Tudi on je v priporu, osumljen zlorabe službenega položaja in spletkarjenja z denarjem, ki se je s carinami stekal v državno blagajno. Je eden od redkih socialistov, ki so na sodišču pričali proti Slobodanu Miloševiću in vodilnim v SPS-u.

• Radomir Marković – nekdanji načelnik službe državne varnosti.

Obsojen je na eno leto zapora zaradi izdaje državne skrivnosti in sodelovanja v umoru štirih funkcionarjev Srbskega gibanja obnove, ki je 3. oktobra 1999 pretresel ibarsko magistralo. Je eden od prvih funkcionarjev nekdanjega režima, ki so bili aretirani in privedeni pred sodišče.

• Dragoljub Ojdanić – nekdanji zvezni minister za obrambo.

Med bombardiranjem je bil načelnik generalštaba Vojske Jugoslavije, zdaj pa je eden od potencialnih potnikov v Haag. Za haaško obtožnico pravi, da je nesmiselna, vendar kljub temu pripravlja obrambo. Ojdanić v vojski ne sodeluje več, saj ga je zdajšnji jugoslovanski predsednik upokojil.

• Nikola Šainović – nekdanji podpredsednik zvezne vlade.

Eden od najbližjih Miloševićevih sodelavcev, pred haaškim sodiščem obtožen za vojne zločine na Kosovu. Srbsko sodišče je proti Šainoviću sprožilo postopek zaradi obsežne finančne afere, poslanci zvezne skupščine pa so se kar dobro namučili, preden so Šainoviću zaradi sojenja odvzeli imuniteto. Nekdaj je slovel kot pravi naslov za umazane posle in posle, vodene iz sence.

• Vlajko Stojiljković – nekdanji srbski minister za notranje zadeve.

Velja za eno od zadnjih velikih haaških rib, saj naj bi vodil in prikrival vojne zločine na Kosovu, medtem ko ga srbski pravosodni mlini bremenijo zlorabe službenega položaja. Moralno in materialno je škodoval srbski policiji, med njegovim ministrovanjem se je na beograjskih ulicah zgodilo največ umorov.

Milijon mark

Zdaj že bivši upravnik Centralnega zapora v Beogradu Dragiša Blanuša je napisal knjigo z naslovom »Pazil sem Miloševića«, v kateri so strnjeni spomini na bivanje bivšega predsednika v omenjeni ustanovi. Blanuša piše, da je Mirjana Marković med obiski svojega soproga poljubljala na kolena, on njo po rokah. Nenehno naj bi si govorila nežne besedice: tako jo je on klical »Maca« in »Baca«, ona pa njega »mili moj«.

V knjigi je zapisano tudi to, da je Miloševiću dobro teknil zaporniški paprikaš in da se je redno sprehajal v spremstvu čuvaja, ki so ga klicali Maček. Kot trdi Blanuša, je Mira Marković med prvim obiskom, ki ga je opravila skupaj s hčerko Marijo, čuvaja Mačka vprašala, kakšna se mu zdi Marija. Maček je odvrnil, da je lepa, Marija pa je planila: »Seveda bo rekel, da sem lepa!«

Mnenja o tem, ali je knjiga verodostojna, so v srbski javnosti deljena.

Toda tudi če je le desetina zapisanega resnica, lahko sklenemo, da je družina Milošević-Markovič kar precej čudna in da je nenavadna tudi ljubezen med (nekdaj prvima) zakoncema. Avtorja knjige so po hitrem postopku odstavili z mesta upravnika zapora, saj je kršil pravice do zasebnosti zapornikov, Milošević pa je proti Blanuši vložil tudi krivično prijavo, kar je utemeljil z besedami, da je celotna knjiga »od prve do zadnje strani ena sama laž«. Odškodninski zahtevek znaša milijon nemških mark.

Zapornik št. 1

Veliko bolj kot državljani se za bivšega jugoslovanskega predsednika zanimajo domači in tuji mediji. Izvedeli smo, da je odvetnik Zdenko Tomanović Miloševiću prinesel zgoščenke Celine Dion, Raya Charlesa in Franka Sinatre, da si Milošević rad krajša čas s knjigami Ernesta Hemingwayja, da igra remi z drugimi zaporniki in jim pomaga pri učenju angleščine, posluša pa Radio BBC in po satelitu spremlja srbske postaje. Rad ima svež zrak in vsak dan izjemno uživa ob enournih sprehodih po dvorišču zapora, do čuvajev pa je prijazen.

Odvetnik Tomanović pravi, da se Milošević v Scheveningenu druži s hrvaškima generaloma Tihomirjem Blaškićem in Rahimom Ademijem ter z nekaterimi muslimanskimi zaporniki. V oddaji, ki jo BBC pripravlja za srbsko govorečo publiko, je Tomanović zatrdil, da se Milošević ne sme družiti samo s tistimi zaporniki, s katerimi bi se utegnil dogovoriti o načinu obrambe. Tomanović je dodal še to, da zaporniki Miloševića naslavljajo z »gospod predsednik« in da, ko so v bližini njegove celice, vzklikajo »Slobo, Slobo!«.

TEKST: Bojan Božić & Špela Žabkar

FOTO: Andrija Ilić

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel