Hja, da bomo varni pred zločinci, vendar! Da bodo ti prišli ven poboljšani, skesani državljani! Nič hudega, če strokovnjaki za kazenske sankcije, penologi, ugotavljajo, da dolge zagrožene kazni sploh ne delujejo preventivno in njihovo stalno zaostrovanje ter zviševanje v resnici nima nič opraviti s stopnjo kriminala. In nič zato, če opozarjajo, da je resocializacija zapornikov v takih okoliščinah nemogoča, da so ponekod razmere nevredne človeka in da imamo kar polovico (!) povratnikov.

Da so le politiki (in z njimi njihovi volivci) prepričani, da sistem deluje, in si z obljubami o še strožjih kaznih vztrajno povečujejo ugled in javnomnenjsko podporo. Tako vsaj razloge za vedno višje zaporne kazni, poostreno kaznovalno politiko in vedno bolj polne zapore povzema Roy Walmsley, avtor seznama svetovne zaporniške populacije pri Mednarodnem centru za študije zaporov na King's Collegeu v Londonu, in opozarja: »Države dandanes zapirajo več ljudi kot kadarkoli prej.« Skrb zbujajoči svetovni usmeritvi pridno sledi tudi Slovenija.

200 % zaseden!

Ljubljanski zapor namreč. Tisti na Povšetovi, ki premore 128 postelj, trenutno pa 'gosti' več kot 260 ljudi. Prav zato je gradnja novega, večjega objekta z rešetkami nekje na obrobju Ljubljane (natančna lokacija je javnosti še neznana) z do 450 posteljami, ki bo pridružil še oddelke iz Radovljice, Novega mesta, z Iga in odprti oddelek z Doba, po mnenju ministrstva za pravosodje tako zelo nujna. Tudi Tomaž Smole, generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, načrtom pritrjuje: »Skupaj z obnovo Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob je novi zapor vsekakor odgovor na prostorsko stisko.«

No, penolog z Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete dr. Dragan Petrovec je drugačnega mnenja: »Gradnja velikih zaporov vselej prinaša razčlovečenje in onemogoča ustrezno strokovno delo z obsojenimi. Za velikost zaporov veljajo standardi, vendar teh nihče ne želi upoštevati. Delo z obsojenimi je smiselno, če poteka v manjših zaporih, ki nimajo več kot 100 obsojenih, najbolje od 50 do 100.

Vse, kar je nad tem številom, prinaša več težav in zmanjšuje možnosti resocializacije. Z grad­njo velikih zaporov postajamo sčasoma podobni temu, kar vidimo v ameriških filmih.« Ni rožnata napoved, saj prav razmere v nagnetenih ameriških zaporih veljajo za najslabše. Walmsley jih imenuje »univerza za kriminalce in izjemno drag način, da slabega človeka še poslabšaš«.

Inflacija zapornikov

Po drugi svetovni vojni je Slovenija zgradila le dva nova zapora, zloglasnega dobskega in sodobnega koprskega. Že nekaj let zapored pa se število zaprtih povečuje, s čimer sledimo dogajanju v drugih evropskih državah. Kot ugotavlja Roy Walmsley, je ta številka začela naraščati v devetdesetih letih in se odebelila za približno 40 odstotkov. In tudi pri nas smo tako lani dosegli poosamosvojitveni rekord s kar 4183 zaprtimi ljudmi!

Gre za skupno število vseh lanskih zapornikov, v začetku avgusta pa je bilo za rešetkami natanko 1368 ljudi, kar je v primerjavi z denimo letom 1996, ko jih je bilo zaprtih 682, kar lepa inflacija. Smole meni, da s temi številkami vendarle še ne sodimo med problematične države: »Slovenija velja v tem pogledu za liberalno državo, kar dokazuje tudi statistika Sveta Evrope, ki Slovenijo s 63 zaprtimi na 100 tisoč prebivalcev v letu 2006 uvršča med države z najmanj zaprtimi.« Toda dr. Petrovec opozarja: »Zaostro­van­je kaznovanja opazujemo od leta 1995, ko se je v petih letih število obsojenih podvojilo. Mislim, da je eden glavnih razlogov v vedno manjšem sodelovanju stroke pri pomembnih odločitvah v zvezi s kriminalitetno politiko.

K številu obsojenih dolgoročno prav tako pripomore politika, ki zna pri volivcih dobro unovčiti obljube o zatiranju kriminala. Te pa nimajo nikakršne strokovne podlage, so antiproduktivne in vodijo zgolj k družbenemu onesnaževanju. Vendar političnim odločitvam sledijo tudi sodniki. Tak primer je 30-letna zaporna kazen, za katero ni nikakršnega strokovnega argumenta. Pravzaprav vse govori zoper njo. Toda sodniki so nanjo pristali in čedalje pogosteje jo izrekajo.«

Obsojenih na najdaljšo možno zagroženo kazen pri nas trenutno za rešetkami na Dobu ždi šest ljudi. Dr. Dragan Petrovec opisuje nov predlog strokovne skupine, ki se ukvarja s spremembami kazenske zakonodaje, in sicer »da se vzpostavi prejšnje stanje, ko smo bili skoraj pol stoletja varni ob 20-letni zaporni kazni in povsem zadovoljni z njo, dokler se ni začela v to področje vpletati politika«.

Ob tem pa javnomnenjske ankete vsakič znova pokažejo, da je velika večina ljudi prepričanih, da je naša kaznovalna politika še premila, zlasti še, kar se tiče kazni za posilstvo in spolne zlorabe otrok. Kar četrtina vprašanih se tako v nedavni anketi časnika Dnevnik zavzema za vnovično uvedbo smrtne kazni! Dr. Petrovec: »Vse preveč ljudi uživa ob gledanju hudega, ki se dogaja drugim. Morda od tod tudi privoščljivost pri kaznovanju.

Če je v državi veliko ljudi, ki so za marsikaj prikrajšani, zlasti za primeren standard, ti ljudje takoj najdejo razlog za svoje stanje v obrobnih pojavih in njihovih udeležencih. Od tod toliko sovraštva do brezdelnežev, narkomanov, Romov, celo do prizadetih otrok ali ogroženih žensk, za katere ni mogoče postaviti vrtca ali varne hiše, ne da bi protestirala lokalna skupnost. Politika, ki zna to izkoriščati z obljubami o pregonu vseh teh obrobnih ljudi, pa ima vselej trdno volilno bazo.«

Alternative?

Gnečo v ječah bi vsaj teoretično lahko zmanjšali s spremembo zapornih kazni v družbenokoristna dela, s t. i. vikend zapori, elektronskimi zapestnicami … Toda, kot piše Roy Welmsley, ključne skupine v Severni Ameriki in Evropi (politiki, sodniki, tožilci in mediji) bolj verjamejo v zapor kot v druge oblike kaznovanja in zaradi izgube zaupanja javnosti v sodni sistem zaostrujejo kaznovalno politiko.

Da bi Slovenija uvedla futurističen nadzor nad zaporniki z elektronskim okrasjem, je po mnenju Mihe Movrina z ministrstva za pravosodje povsem nerealno: »V tem trenutku zapestnice niso primerna rešitev, saj so za tak režim primerni le zaporniki, ki prestajajo kazen na odprtem oddelku, kjer ni prostorske stiske. Poleg tega je naložba v infrastrukturo za spremljanje tovrstnih zapornikov prevelika glede na učinke, ki bi jih s tem dosegli. Spremljamo pa delo in s tem pridobljene izkušnje v drugih državah, na primer v Avstriji in Angliji.«

Argument proti uvajanju elek­tronskega nadzora je tudi, da je z njim posredno nadzorovana celotna družina obsojenega in da bi bila za uvedbo tovrstnega nadzora zaradi posega v zasebnost posameznika potrebna prenova kazenske zakonodaje. Določeni pozitivni učinki pa bi se bržkone lahko pokazali pred­vsem v socialnem smislu, saj bi manj obsojencev izgubilo stik s svojim okoljem, ohranili bi službo in imeli manj težav, ki stereotipno zaznamujejo bivše zapornike.

A naša država ni na popolni ničli le pri postpenalni obravnavi, obsojencev niti med pogojnim odpustom, če verjamete ali ne, nihče ne nadzira! »Po osamosvojitvi in spremembi družbene ureditve so se centri za socialno delo podobno kot uprava za izvrševanje kazenskih sankcij znašli pred novimi nalogami in nekoč zgledno sodelovanje je zamrlo, novih rešitev v smislu t. i. probacije pa še ni,« odgovarja generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Tomaž Smole.

Med rešitvami za prenapolnjene zapore Welsmley poleg skrajšanja časa pripora, probacije in javnih del navaja tudi amnestijo. In kaj se je zgodilo s februarsko množično proš­njo za pomilostitev, pod katero se je podpisalo kar 220 dobskih stanovalcev? Miha Movrin z ministrstva za pravosodje odgovarja: »Prošnje oziroma predloge za amnestijo ministrstvo proučuje in ocenjuje utemeljenost vložitve ustreznega zakona v zakonodajno proceduro. Amnestijo podeljuje državni zbor z zakonom, v nas­protju s pomilostitvijo, ki jo kot akt milosti posamezniku podeljuje predsednik republike.«

Obsojenci – javno koristni?!

Za zdaj se kot najučinkovitejša alternativa sedenju za rešetkami kaže družbenokoristno delo v lokalnih in humanitarnih organizacijah. Namesto da bi obsojenec državo stal 65 evrov na dan, z delom ustvarja korist, prestajanje kazni pa je zanj tudi manj represivno, menijo zagovorniki tega modela. Po Smoletovih besedah delež alternativnih sankcij v zadnjem času strmo narašča, saj »z letom 2006 beležimo 105 primerov, v prvi polovici leta 2007 pa kar 501 primer«. Seveda za to obliko prestajanja kazni niso primerni vsi obsojenci, gre predvsem za izrečene kazni v trajanju do treh mesecev in v večini gre za kategorijo t. i. prekrškarjev.

Skrb zbujajoče pa je, da se zaporom po letu 2005, ko so vladajoči sprejeli abolicijo določenih prekrškov in tako zapore deloma razbremenili, spet obeta povečanje tudi te kategorije, saj predlog novega zakona za določene prometne prekrške zopet predvideva zaporno kazen.

Svoje prispevajo h gneči tudi tisti z uklonilnim zaporom, lani jih je bilo denimo 393. Penolog dr. Dragan Petrovec je prepričan, da se sodiš­ča vse premalokrat odločajo za to možnost: »V naših zaporih je nekaj več kot deset odstotkov obsojencev, ki imajo kazen do treh mesecev. To pomeni, da bi bilo v zaporih lahko v tem trenutku okoli 130 obsojenih manj. Če bi zakonodaja dopuščala tak ukrep tudi pri kazni do šestih mesecev, pa bi bilo takih že približno 240. Če bi zmogli dovolj poguma in bi mejo pomaknili na eno leto zapora, bi v poštev za zunajzaporsko sankcijo prišla že polovica obsojencev.

Vendar je treba za izrek tega ukrepa nekaj več sodnikovega truda in sodelovanja z drugimi institucijami, denimo s centri za socialno delo.« Smole se strinja, da »ob pomanjkanju strokovnih delavcev to za nas pomeni težavo in nov izziv«. Izjemno redko (samo do deset letno) pa se izvajajo t. i. vikend kazni, pri katerih obsojenec sicer normalno živi in dela, ob vikendih pa namesto na morju ali v gorah svojo posteljo greje v – zaporu.

1 : 80

En paznik, ki naj obvladuje 80 zapornikov? Hja, takšna je nemalokrat kruta slovenska realnost za jetniškimi zidovi. Zaradi prepolnih zaporov in preobremenjenosti postaja pomanjkanje paznikov vedno hujša težava, ki je stranski produkt zaostrovanja kazni po vsem svetu, kakor opaža Roy Walmsley: »Posledično so zaprti vedno manj nadzorovani, ogroženi so programi resocializacije, čedalje več je napetosti, višje so stopnje samomorov v zaporih, stres in bolniški staleži paznikov pa negativno vplivajo na njihove družine in širšo okolico.«

Osnovna plača slovenskega paznika brez dodatkov je približno 500 evrov na mesec. Ob tem za naduro zasluži manj kot dobi avstrijski zapornik za uro opravljenega dela. Težko si predstavljamo, da bi bil ob tem denarju, eni sami prosti nedelji na mesec in bržkone ne ravno sanjskem delovnem okolju poseben naval na tovrstna delov­na mesta.

Frančišek Verk, predsednik konference sindikata uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, je nedav­no potrebe po novih paznikih opisal s številko 195, minister Lovro Šturm pa je posledično odobril 20 (!) novih zaposlitev v tem in naslednjem letu. S cariniki (44 jih je že prišlo, pričakujejo pa še nove z južne meje) si v zaporih ne morejo kaj dosti pomagati, saj gre za specifično delo, ki terja daljše usposabljanje, opozarjajo v sindikatu. Podobno je z bivšimi vojaki.

Posledično je bilo, kot piše v Letnem poročilu 2006, več pobegov med spremstvom in varovanjem zunaj zavodov, saj vodstvo zavodov zaradi kadrovske stiske konstantno krši varnostne standarde in na spremstvo pošilja po enega samega paznika. Število spremstev pa se je od leta 1997, ko so jih našteli 8877, lani povečalo na več kot 15 tisoč!

Zapor, ogledalo družbe

Po podatkih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij se je v zadnjih letih gneča v zaporih povečala tudi zaradi večjega števila kaznivih dejanj v zvezi s prepovedanimi drogami, sodniki se očitno vedno pogosteje odločajo za pripor in izrekajo čedalje daljše zaporne kazni ... Dr. Petrovec meni, da se prepočasi uveljavljajo zaporu alternativne oblike, pazniki pa so že presegli zakonsko predpisane nadure, toda stavke kljub nemogočim razmeram ne bo …

Povratništvo, ki dosega kar polovico in opozarja na težave pri procesu resocializacije, tako ministrstvo za pravosodje kot uprava ocenjujeta za »multidisciplinaren problem, ki ni samo v domeni uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Ne glede na to, kako pripravljen je zapornik na bivanje na prostosti po prestani kazni, je precej odvisno od možnosti, na katere mi nimamo vpliva. Druge države pristopajo k postpenalni obravnavi na različne načine, vendar odstotek povratništva ni bistveno drugačen.«

Dr. Petrovec sklene: »Resociali­zacija je proces, ki je še najbolj odvisen od tega, kako funkcionira socialna država oziroma kakšna vrednota je za nas človek.« Z zaostrovanjem kaznovalne politike (pa tudi drugimi ukrepi na državni in globalni ravni) je kakopak jasno, kako nizko ceno ima človek dandanes …

Alenka Kotnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord