Forum: Zvezde v blatu?

Slovenski zlati veslač je poleg vrste drugih odličij sebi in Sloveniji priveslal tri od skupno desetih olimpijskih kolajn, kolikor so jih v 15 letih nabrali slovenski šport­niki. Čop je eden redkih, na katere se slovenski športni navdušenci lahko zanesejo, da jih bo razveselil tudi z odličjem na olimpijadi v Pekingu čez dve leti. Če se je bo seveda sploh udeležil. Delavni in disciplinirani Gorenjec se je namreč naveličal stalnih zamud že tako bornih plačil in neustreznega odnosa, ki ga ima do njega Olimpijski komite Slovenije (OKS).

Dovolj!

»Glavni težavi sta neizpolnjevanje obveznosti, ki jih ima klub do mene, pri OKS pa me že dalj časa moti absolutna ignoranca do športnikov, ki pa jih ves čas pridno tržijo,« je za Playboy povedal Iztok Čop, ki smo ga zalotili na dopustu. Vesel še ni pognal v koruzo, pustil si je odprta vrata za pogajanja o sistemski rešitvi eksisten­čnih vprašanj vrhunskih športnikov.

»Edina sistemska rešitev so zaposlitve v državni upravi, kar pa niti približno ni dovolj v redu. Klubu so se dolgovi iz naslova neizplačanih premij in neredno plačanih hranarin nabirali iz leta v leto in sem do svojega denarja prišel vedno le, če sem jih pritisnil ob zid. Na tak nivo se ne mislim več spuščati, ker je zelo težko trenirati, če si z glavo pri eksistenčnih vprašanjih,« pravi Čop.

Redno, vsak mesec, dobi Čop 150 tisoč tolarjev neto plače od policije, kjer je zaposlen. Če bi mu klub redno plačeval, bi poleg tega dobil še 270 tisočakov bruto. K temu je treba prišteti še premije za vrhunske dosežke na velikih tekmovanjih in prispevke sponzorjev, ki pa niso stalen vir dohodka.

Pijavke nad junaka?

Čopova napoved prezgodnje upokojitve je prizadela vse, ki so tako ali drugače povezani s športom. Nekatere, tudi športne funkcionarje, ki so si z delom v športu lepo postlali, pa so Čopove neomajne besede prizadele še posebno močno. Dolgoletni šef slovenskih smučarjev in danes predsednik sveta športne fundacije Tone Vogrinec je tako javno poučil veslača, da si je izbral pač napačen in za javnost premalo zanimiv šport. Samo upamo lahko, da si nekoč izjemno priljubljeni Tona ne domišlja, da je alpsko smučanje kaj bistveno bolj priljubljeno kot veslanje.

Olimpijski komite Slovenije, ki je Čopove triumfe dolga leta uspešno tržil, se je ob vsem tem hrupu potuhnil in čaka, kaj bo. Predsednik OKS Janez Kocjančič pa je za Playboy povedal, da razume Čopovo čustveno reakcijo in da ima kot vrhunski as pravico biti kritičen tudi do OKS. »Naša glavna naloga je, da športnikom zagotovimo osnovno socialno varnost.

Čop naj pove, kaj konkretno so njegove zahteve, morajo pa biti v okviru obstoječega sistema, ki seveda ima svoje napake in te je treba odpravljati,« pravi Kocjančič. »Sam nisem tu v vlogi zastopnika enega, ampak vseh športnikov, in vedeti morate, da je po komercialni zanimivosti veliko več športov, kot je veslanje, kakor športov, kot je košarka,« je še pribil prvi mož OKS.

Zanič smučarjem več kot odličnim veslačem

Da je v Čopovih besedah precej soli, se lahko zelo hitro prepričamo že samo z bežnim pogledom na zneske, ki jih različnim športnim panogam deli Fundacija za šport. Ta je letos vrhunskim mladincem in članom v različnih športnih panogah v povprečju namenila 71 odstotkov več denarja kot leto prej, sredstva pa je delila na podlagi lani vloženih prošenj.

Veslači so lani na svetovnem prvenstvu osvojili zlato in srebrno medaljo, Čop pa je bil na mednarodni ravni proglašen za veslača leta. Fundacija za šport je veslačem za letos namenila 24,8 milijona tolarjev ali 32 odstotkov več denarja kot lani. Smučarska zveza, ki ji je od nekdaj zelo blizu tudi predsednik sveta prej omenjene fundacije, Tone Vogrinec, pa je le za svoj alpski program letos dobila 58,6 milijona tolarjev ali kar 76 odstotkov sredstev več kot leto poprej! V nasprotju z veslači alpski smučarji lani niso dosegali vidnih rezultatov, dobili pa so več kot dvakrat več denarja od fundacije. Še huje, sezono so končali s pri nas še ne videnim pranjem umazanega perila, ki se je nabralo v odnosu med smučarji in glavnim trenerjem, kar bi jih skoraj stalo precej sponzorskega denarja.

Medaljo in nov mandat, denarja pa ne

Olimpijski komite Slovenije bo za priprave in pot naših športnikov na olimpijske igre v Peking leta 2008 namenil približno 250 milijonov evrov. Velikansko večino teh sredstev OKS dobi od pokroviteljev. Ti v zameno za svoj denar dobijo veliko prepoznavnost in možnost izkoriščanja članov olimpijske odprave za svoje reklamne akcije.

OKS torej morebitne pokrovitelje cuka za rokav in jih prosi, naj dajo denar za nastop olimpijske ekipe, pri tem pa si z veseljem pomagajo z imeni najbolj obetavnih športnikov. S tega stališča je povsem razumljiv Čopov predlog, naj se uspešnejšim članom olimpijske ekipe dodeli določen delež denarja, ki ga v blagajno OKS primaknejo sponzorji. Glavni med njimi je že leta SKB banka, ki je v francoski lasti, potem so tu še Novartisov Lek, Bavčarjev Istrabenz, Pivovarna Laško, Telekom Slovenije in še nekaj lokalnih gospodarskih velikanov. OKS je seveda za predloge športnikov o delitvi trženjskega prihodka ostal gluh.

Sponzorji svoj prispevek dajo v blagajno OKS, od koder OKS jemlje in deli panožnim športnim zvezam in posamičnim športnikom; pri slednjem se mora vsak sponzor sam dogovoriti s športnikom.

Ker bodo konec leta volitve novega vodstva OKS, so Čopu tokrat morda pustili odprta vrata. Morebiti mu bodo pri njegovih zahtevah tokrat celo popustili in tako razmeroma poceni dobili še kak glas na decembrskih volitvah.

Kaj bi brez uniforme

Slovenski vrhunski športniki, razen nekaj častnih izjem, večinoma živijo v razmeroma skromnih okoliščinah. Milijonarjev, kot so Zlatko Zahovič, Rašo Nesterović ali Katarina Srebotnik, je bolj malo. Veliko več pa je športnikov, ki za osnovno socialno in zdravstveno varnost potrebujejo službo pri policiji, vojski ali carini, kjer imajo tudi dovolj razumevanja za njihov urnik treningov. Plača v teh službah sicer redko presega 150 tisočakov. Športnik, ki hoče biti mednarodno konkurenčen, pač mora trenirati profesionalno, kar pomeni, da nima časa za službo. Če ima smolo in nastopa v komercialno neprivlačnem športu, zgolj s športnimi rezultati težko preživi.

Nimamo mi premalo, drugi imajo preveč

Gimnastični prvak Mitja Petkovšek podobno kot Čop prihaja iz komercialno razmeroma nezanimive panoge, a je s svojim materialnim stanjem zadovoljen. »Osnovo mi že leta daje služba v policiji, moj sponzor pa prispeva še toliko, da imam povsem spodobno plačo. Ni to kakšen velik denar, a sam sem z njim, v nasprotju s športniki v nekaterih drugih panogah, zadovoljen,« pravi Petkovšek.

Čeprav se z drugimi vrhunskimi športniki ne druži prav redno, pa toliko pozna njihovo finančno stanje, da ve, da so plače v košarki, nogometu in celo rokometu naravnost astronomske. »Ali so tako visoki zneski upravičeni, naj sodi tisti, ki jih plačuje. Sam vem, da se z nobenim vrhunskim športom samo zaradi denarja ne moreš ukvarjati, ker je to pretežko, brez ljubezni do športa teh naporov preprosto ne zdržiš,« dodaja Petkovšek.

Najbolje gledani dobijo največ

Petkovšek se strinja, da so moštvene igre z žogo za medije najprivlačnejše, zato jih vidi največ ljudi, in ker jih vidi oziroma gleda največ ljudi, je tam tudi največ oglasov, ki prinašajo denar. »Mediji so tam, kjer je najbolj zanimivo, a zadeva postane zanimiva tudi zato, ker jo po televiziji večkrat vidimo. Zato se z Aljažem Peganom zelo trudiva, da bi televizijo spravila na več gimnastičnih tekmovanj, a zadeve se premikajo počasi,« pravi Petkovšek.

Dilema, ali je šport zanimiv zaradi navzočnosti medijev ali so mediji navzoči, ker je šport zanimiv, nekoliko spominja na tisto o kuri in jajcu. A kdor je večkrat gledal prenos curlinga ali biljarda in ga je ta zabava zasvojila, lahko Petkovšku le prikima.

Podjetja pazijo na vsak tolar

Zlati časi, ko so podjetja športnike sponzorirala in pri tem niso računala, kakšno konkretno korist jim lahko sponzorstvo prinese, so že zdavnaj minili. Po bolj ali manj končani privatizaciji imajo podjetja lastnike iz mesa in krvi, ki za vsak najnižji strošek trikrat preverijo, ali je zares nujen. Le družbe, ki so še ostale pod okriljem države, se še lahko gredo sponzorje po starem socialističnem modelu, ko je denar za športnike preprosto moral biti. Politikov pač ni zanimalo, koliko kakšna medalja stane in kaj bo podjetje sponzor imelo od nje. Med s politiko zlizana podjetja starega kova se po tem merilu gotovo uvrščata Holding Slovenskih elektrarn (HSE) in Petrol, ki sta se žrtvovala za reševanje prezadolženih ljubljanskih košarkarjev.

Medtem ko HSE, ki elektriko prodaja le podjetjem, nikakor ne more svoje akcije upravičiti z ekonomskimi razlogi, pa Petrol lahko računa na to, da bo kak ljubitelj košarke več zavil na njihovo črpalko. Petrol je med drugim po političnem nareku zastavil denar svojih delničarjev tudi za oživljanje slovenskega smučanja iz kome.

»Slovenskih podjetij, ki bi lahko bila sponzorji, je tudi zaradi prevzemov vse manj. Multinacionalkam pa je za naš šport bolj malo mar,« je pred časom dejal Primož Ulaga, direktor slovenskih nordijskih reprezentanc.

Država ne mara vseh šport(nik)ov enako

Tako kot imamo navadni ljubitelji športa in občasni rekreativci nekatere športe rajši od drugih, velja to tudi za vlado. Svoje velike ljubezni do košarke vlada, še zlasti njen minister za šolstvo in šport Milan Zver, ni nikoli skrivala. Tako se je Zver že pred več kot letom dni dejavno vključil v akcijo reševanja prezadolženega košarkarskega kluba Union Olimpija.

Ker bi bila neposredna državna pomoč klubu v nasprotju z evropsko protimonopolno zakonodajo, bo denar klubu zagotovil Petrol, ki pa je pod odločilnim vplivom politike. Zverovo ministrstvo je pokrilo tudi slabo tretjino vseh stroškov, ki jih je imela košarkarska zveza z nastopom na avgustovskem svetovnem prvenstvu na Japonskem.

Ob tem mačehovski odnos tega istega ministra do Iztoka Čopa lahko čudi le tiste z bolj kratkim spominom. Spomnimo, da se je Čop nekoč morebiti preveč prijateljsko družil z nekdanjim predsednikom Kučanom in sedanjim kandidatom za ljubljanskega župana Zoranom Jankovićem, odkrito pa je nastopil tudi proti davčni reformi.

Pravi moški si denar pribori sam

Fenomen slovenskega individualnega športa je poklicni boksar s Ptuja Dejan Zavec, ki je sklenil triletno pogodbo z razvpitim ameriškim promotorjem Donom Kingom. Čez lužo bo ta 30-letnik plačan od 70 do 110 odstotkov več kot doslej in bo prej dobil možnost naskoka na naslov svetovnega prvaka. Mister Simpatikus, kot mu pravijo, čez tri ali štiri leta načrtuje upokojitev.

»Že s sedanjim zaslužkom si lahko jaz in moji bližnji privoščimo, kar potrebujemo,« je tik pred poletom čez lužo povedal umirjeni Ptujčan, ki ni nikoli dobil nikakršne državne službe ali štipendije, državna podjetja pa ga tudi povohala niso. Zavec o denarju molči kot grob, a poznavalci pravijo, da se bo po končani karieri lahko mirno postavil ob bok najbogatejšim slovenskim športnikom.

Boksar, ki slovi po fizični pripravljenosti in ubijalski taktiki, bi na svetovni sceni lahko služil tudi kot orodje za promocijo Slovenije, slovenskega turizma ali katerega od slovenskih podjetij. Oglasni prostor na njegovem hrbtu zdaj trži sloviti Don King, za napis pa bo za vsak boj treba odšteti najmanj pet tisoč evrov ...

Kateri od naših aktivnih športnikov so najbogatejši?

Ime: Rašo Nesterović

Panoga: košarka

Letni zaslužek (mio $): 6,72

Ime: Primož Brezec

Panoga: košarka

Letni zaslužek (mio $): 2,75

Ime: Boštjan Nachbar

Panoga: košarka

Letni zaslužek (mio $): 2,25

Ime: Aleksander Vujačič

Panoga: košarka

Letni zaslužek (mio $): 0,91

Ime: Beno Udrih

Panoga: košarka

Letni zaslužek (mio $): 0,9

Ime: Anže Kopitar

Panoga: hokej

Letni zaslužek (mio $): 0,5

Ime: Klemen Lavrič

Panoga: nogomet

Letni zaslužek (mio $): 0,5 do 0,8

Ime: Nastja Čeh

Panoga: nogomet

Letni zaslužek (mio $): 0,5 do 0,8

Ime: Mile Ačimovič

Panoga: nogomet

Letni zaslužek (mio $): 0,8

Ime: Aleksander Knavs

Panoga: nogomet

Letni zaslužek (mio $): 0,8

Ime: Katarina Srebotnik

Panoga: tenis

Letni zaslužek (mio $): 2

Ime: Jani Brajkovič

Panoga: kolesarstvo

Letni zaslužek (mio $): 0,2 do 0,3

Tudi Matjaž Markič, v tem trenutku eden izmed najboljših slovenskih plavalcev, je od konca lanskega leta zaposlen pri policiji, pri prebijanju skozi mesec pa mu pomaga tudi pokrovitelj njegovega kluba v Kopru, Intereuropa. »Do decembra lani brez pomoči staršev in kluba ne bi mogel preživeti, zdaj je nekoliko laže. Plavanje pač ni košarka ali nogomet, da bi se sponzorji tepli zate, to vem že ves čas,« je za Playboy povedal 23-letni študent fakultete za šport.

Po končani fakulteti bo gotovo zaslužil več kot zdaj, ko vsak mesec dobi 135 tisočakov policijske plače in okoli sto tisoč tolarjev hranarine od kluba. Ali se sponzorji sploh odzivajo na športne rezultate in ali so ti za podjetja sploh pomembni? »Sponzorjev rezultati ne zanimajo preveč, bolj je važno, koga v katerem podjetju poznaš. Vem za primer avstrijskega plavalca in plavalke, ki sta slabša od mene in zaslužita okoli sto tisoč evrov na leto, s tem denarjem bi pa lahko že tudi kaj privarčeval,« dodaja Markič.

Padalska šampionka Irena Avbelj brez vojaške plače ne bi imela niti za kruh. »Tudi če bi delala kot inštruktorica, bi težko preživela.« Podobno kot drugi športniki, ki so zaposleni v vojski ali policiji, naša vodil­na padalka dobi na mesec približno 150 tisoč tolarjev neto plače, sponzorja, ki bi ji dal denar, pa ni na vidiku. »Sponzorja v tehničnem smislu še dobimo, denarja pa, razen države, ne da nihče,« pravi simpatična dolgolaska.

Eden izmed fizično najnapornejših, a komercialno manj privlačnih športov bi v Sloveniji na visoki ravni lahko povsem izumrl, če ne bi bilo države in prijaznih staršev. Vodilna triatlonka in duatlonka, 26-letna Mateja Šimic priznava, da brez službe v vojski sploh ne bi mogla trenirati trikrat ali štirikrat na dan. »Živim pri starših in vso plačo dam nazaj v šport za nakup konkurenčne opreme, ki je pri triatlonu potrebujemo zares veliko.« Študentka biokemije, ki namerava po diplomi študij nadaljevati na fakulteti za šport, si mora tudi med velikimi tekmovanji bivanje in hrano ter prevoz na tekmovanja pogosto plačati kar sama. »Sponzorjev ni prav lahko dobiti, saj gre pri tem vse bolj ali manj prek zvez in poznanstev,« je še dodala naša sogovornica.

Skakalci v pokoju ne morejo počivati

V nasprotju z zvezdniki smučarskih skokov, kot sta Avstrijec Andreas Goldberger ali Finec Janne Ahonen, naši smučarski skakalci po končani karieri ne bodo mogli uživati na sadovih minulega dela. Tako je vsaj prepričan direktor nordijskih reprezentanc in nekdanji skakalec Primož Ulaga. »Tudi naši bi, če bi dve ali tri leta zapored zmagovali v svetovnem pokalu, lahko toliko privarčevali, da bi jim še za nekaj časa ostala zaloga. Ker pa je ta šport sestavljen iz mnogih vzponov in padcev, je težko sestaviti več vrhunskih sezon zapored,« pravi Ulaga. Janne Ahonen, ki že več let zapored zmaguje, bo od nagrad in sponzorskih prispevkov lahko lepo živel tudi na stara leta. »Skakalci v Sloveniji pa moramo tudi po končani karieri kar pridno brcati in delati, če želimo preživeti, takšna je pač realnost našega športa.«

Kraljica športa in fundacije

Slovenske športne organizacije so za programe vrhunskega športa in športa mladih in otrok, usmerjenih v vrhunski šport, od Fundacije za šport (FŠ) letos dobile skupaj slabih 950 milijonov tolarjev. Največ je dobila Atletska zveza Slovenije, sledi ji Plavalna zveza Slovenije, na tretjem mestu pa je že Smučarska zveza Slovenije. Ta je s svojim alpskim in nordijskim programom skupaj pobrala največ izmed vseh zvez. Svet Fundacije za šport, ki ga vodi dolgoletni smučarski funkcionar Tone Vogrinec, odloča o načinu razdelitve sredstev za šport, ki jih je bilo letos za vse športne programe in gradnjo infrastrukture skupaj namenjenih več kot 2,5 milijarde tolarjev.

10 največjih prejemnikov denarja iz Fundacije za šport

• Atletska zveza Slovenije 78,3
• Plavalna zveza Slovenije 66,6
• Smučarska zveza – alpsko smučanje 58,6
• Olimpijski komite* 56,8
• Kolesarska zveza Slovenije 51,6
• Planinska zveza Slovenije 42,7
• Judo zveza Slovenije 34,1
• Gimnastična zveza Slovenije 27,1
• Teniška zveza Slovenije 27
• Smučarska zveza – biatlon 24,96

*Olimpijski komite ni povsem primerljiv s panožnimi zvezami, ker ni vezan na kategorizacijo iz posamezne športne panoge. op.: Zneski v milijonih tolarjev.

TEKST: Novica Mihajlović/Finance

FOTO: Matej Družnik, Igor Zaplatil, Polona Pirc, Blaž Samec/Delo, Reuters

FOTOMONTAŽA: Goya

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol