o še nisem igral golfa in sem gledal to reč slučajno na televiziji, mi ni bilo jasno, kako da je lahko ta na prvi pogled ležerna in dolgočasna igra od svojih začetkov, ko so jo odkrili pastirji na Škotskem, osvojila na desetine milijonov ljudi, tako da danes sodi med najbolj množične športe na svetu. Odgovor na to vprašanje sem odkril v trenutku, ko me je premagala radovednost in sem prvič vzel palico v roke.

V nekaj minutah mi je bilo jasno, da bi se golfu z drugimi besedami lahko reklo izziv. Na prvi pogled enostaven zamah s palico postane precej komplicirana zadeva, ko ga ne gledaš pri drugih, ampak hočeš sam z njim zadeti žogico.

Pozneje so mi razložili, da pri zamahu ali, po angleško, swingu deluje 32 glavnih mišic v telesu in še ne vem koliko stranskih in vse morajo svojo funkcijo opraviti brezhibno usklajeno, sicer se udarec ponesreči. Kar pomeni, da je uspešen udarec predvsem izziv za možgane, ki morajo gib telesa uskladiti tako, da je vse na svojem mestu ob pravem času. To spoznanje, ki pride na samem začetku ali pri nekaterih pač kdaj pozneje, vse, ki se iz takšnih ali drugačnih nagibov lotijo golfa, razdeli na dve skupini.

Na tiste, ki ob njem vse skupaj obesijo na klin, kajti pričakovali so precej enostavnejšo igro, in na one, ki jim je ta izziv všeč in ga sprejmejo oziroma ker jih, kot pravijo golfisti, potegne. Osvoji jih nekaj, česar še ne obvladajo, in kar je običajno težje od prvih pričakovanj, a so se z dilemo pripravljeni spopasti in jo rešiti.

Zaradi tega srečate med golfisti mnogo v svojem poklicu izjemno uspešnih ljudi. Kajti kdor je sposoben usklajenega delovanja oziroma koncentracije na določen problem, ki je pogoj za usklajen pristop, ter ob tem premore voljo in vztrajnost, da se korak za korakom uči in napreduje, bo uspešen v svojem poklicu in pri igri golfa. Pogoj za to je seveda, da si fizično vsaj približno zdrav, čeprav golf še zdaleč ne zahteva atletskih sposobnosti, igrajo pa ga celo v starosti 80 in več let.

Zaradi tega je resnica o golfistih običajno ravno obratna od tiste, ki jo deli večinsko mnenje v Sloveniji: da golf v svetu igrajo predvsem tisti, ki so bogati. Dejstvo je, da ljudje ne igrajo golfa zato, ker so bogati, temveč so praviloma tisti, ki igrajo golf, tudi poklicno ali poslovno zelo uspešni. Kajti oboje zahteva podobne sposobnosti. Kot povsod so seveda tudi tu izjeme, kar pa osnovne ugotovitve ne spremeni.

Vendar pa se pri igralcu golfa ne da razbrati samo njegovih takšnih ali drugačnih sposobnosti, temveč je mogoče tudi oceniti njegovo naravo. Golfu ne pravijo plemenita igra zato, ker bi ga igrali plemiči. Ne nazadnje, kakor sem že omenil, so ga odkrili pastirji. Golf je plemenita igra zato, ker pri njej najprej igraš sam s seboj. In moraš biti seveda odkrit in do konca pošten. Če nisi, tako ali tako varaš samega sebe. Tudi če igraš oziroma tekmuješ s soigralcem, je ta ob tebi, hodita in igrata skupaj, na isti strani, vendar nista nikoli v boju za isti prostor.

Vse poteka po določenem logičnem vrstnem redu. Ko si na vrsti, si sam. Nihče te ne ovira. Vsi pa te opazujejo. S soigralcem (ali soigralci) nista na nasprotnih straneh mreže kot pri tenisu, odbojki itd. Ali na drugi strani črte kot pri mnogih drugih igrah. In pri igri se vse pokaže.

Pravijo, da se pri golfu pokaže resnična narava človeka. Ko z nekom odigraš celo igro, ga spoznaš bolje kot morda prej v dolgih letih drugačnih stikov. Veš, kako se obvlada, koliko je pripravljen pomagati, kako reagira ob uspehu ali neuspehu – svojem ali soigralčevem –, koliko časa potrebuje, da se po neuspehu pobere, kako vzpodbuda vpliva na njegove reakcije in sposobnosti, kakšne so njegove prioritete itd.

Na Tajvanu in ponekod drugod v južni Aziji, kjer je golf tudi zelo priljubljen, predvsem v tradicionalnih okoljih, povabi oče hčerke, ki se želi poročiti, njenega izbranca najprej na partijo golfa in šele potem pove svoje mnenje o njem. Tovrstni test pa je možno opraviti tudi v različnih drugih kombinacijah. Seveda pa se je najprej treba naučiti osnov igre in narediti izpit. Ne poznam nikogar, ki bi mu bilo žal.

Najljubša igrišča Janeza Janše

• Moje najljubše igrišče v Sloveniji je Kraljevsko igrišče na Bledu, ki je zagotovo eno najlepših igrišč v tem delu Evrope. Žal tudi najdražjih.

• Velik vtis sta name naredili obe igrišči v Waterlooju, morda tudi zaradi zmage.

• Igrišče Wintergreen blizu Washingtona, kjer igrajo ameriški predsedniki. Narejeno je na smučišču in deloma podobno našim Mokricam. Enako kot igrišče v Crans Montani v Švici, kjer smo leta 2002 igrali na evropskem prvenstvu parlamentarcev. Igrišče leži na nadmorski višini 1500 metrov in je poleti pravi raj za golfiste.

• V nepozabnem spominu ostaja Legend Golf Course na Mavriciju, kjer smo se lanskega decembra na posebno vabilo udeležili večdnevnega turnirja PRO-AM (ekipa je sestavljena iz enega profesionalca in treh amaterjev), ki je potekal pod pokroviteljstvom predsednika države, ter na njem v mednarodni konkurenci 64 ekip iz 24 držav osvojili prvo mesto. Baje je to edino igrišče na svetu, kjer (na 17. zelenici) udarjaš žogico čez Indijski ocean.

TEKST: Janez Janša*

FOTO: Aleš Fevžer, Hotels Constance

* Janez Janša je izpit za golf naredil leta 1996. Njegov trenutni hendikep je 18. »Z njim sem glede na čas, ki ga porabim za igro, kar zadovoljen. Moj največji tekmovalni uspeh je posamična zmaga na evropskem prvenstvu parlamentarcev v golfu leta 2003 na igrišču Royal golf kluba Waterloo v Belgiji. V sedmih letih igranja sem zmagal v neto konkurenci na približno štiridesetih turnirjih doma in v tujini. Še mnogokrat več pa sem bil daleč od zmage, a mi za noben turnir ni žal.«

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ