Hotel Kongo

Izobraženi Kongožani neradi slišijo ka­kršno­koli povezavo njihove države s Srcem teme. V njihovih očeh sta isto­imenski roman Josepha Conrada, zdaj že knjižna klasika, in njegova prav tako že klasična filmska preupodobitev Apokalipse zdaj zbirki vseh napačnih predstav, ki jih ima svet o Kongu.

Toda dve provinci Kivu na vzhodu Konga, ki mejita na Ruando in Burundi, se ne moreta izogniti primerjavam s Conradovo zgodbo o kolonizaciji in izkoriščanju. Zadnji vojni, v katerih sta se znašli – prva, ki se je začela leta 1996, in druga iz leta 1998 –, sta namreč najsmrtonosnejša konflikta kjerkoli na svetu po drugi svetovni vojni. Prelivanje krvi v Demokratični republiki Kongo je zahtevalo štiri milijone življenj.

V obeh provincah Kivu vladajo oborožene milice, ki edine vedo, kje so minska polja, ki poskrbijo, da letala pristajajo na opuš­čenih letaliških stezah, in ki nadzirajo denarne tokove. Približno 20 tisoč modrih čelad OZN, ki naj bi poskrbele za varnost civilnega prebivalstva, to le opazuje.

Igro na skrivaj vodi sosednja Ruanda. Njena vlada s pomočjo različnih milic in plačancev nadzira večino rudarstva v Severnem Kivuju (in nekaj rudnikov v Južnem), in to največkrat zelo kruto. Zaradi slabe vesti, ki jo je razviti svet občutil ob genocidu v Ruandi leta 1994, je ta država de facto dobila pravico do trgovanja z rudninami, izvor katerih ni nikoli natančno ugotovljen. Osemsto tisoč ubitih v stotih dneh leta 1994 je še danes močno orožje, da nihče ne postav­lja neprijetnih vprašanj.

Ilegalno izkopavanje kasiterita, kolumbit-tantalita in volframita, rudnin, ki jih uporabljamo v naših pametnih telefonih, računalnikih in digitalnih kamerah, je po ocenah vredno 95 milijonov dolarjev na leto. Provinci Kivu sta prelepi: zaobljeni zeleni griči, milo podnebje, tropske cvetice in jezera s kristalno vodo. Eno redkih območij na svetu, kjer lahko opazujemo gorske gorile v njihovem naravnem okolju. Toda na luknjastih cestah, izkopanih v rdečo zemljo, pristajajo in vzletajo skrivnostna letala z neprijavljenim tovorom, namenjenim na tuje trge.

To samo po sebi v tem najbolj slikovitem kotičku Afrike niti ne bi bilo tako slabo, če ne bi zaradi te trgovine umrlo toliko ljudi in bilo posiljenih toliko žensk. In če lahko s tem razbojniškim rudarjenjem pojasnimo mrtve, zakaj posilstva? Zato ker s posilstvi žena ponižajo nji­hove moške, ne da bi ti, zlasti kopači, nehali delati. Ženskam plemena Kivu tega ni treba razlagati.

Takšni napadi so postali pogosta taktika fantov, ki jih rekrutirajo milice. S kalašnikovko prideta tudi brezplačen seks in brezplačna hrana, ne pa prav veliko denarja, saj rudarski delodajalci plačujejo svoje najete morilce kar se da bedno.

Za druge Kongožane je ta bizarni svet oddaljen, kot bi ne bil njihov. Še naprej se trudijo obuditi državo, izčrpano po 32 letih diktature, šestih letih vojne in negotovega miru iz leta 2002. Letos, najverjetneje ok­tob­ra, jih čakajo volitve. Bodo napravile konec tej negotovosti? Tiste iz leta 2006 naj bi končale vojno. Pa so jo res?

V vzhodne province niso prinesle miru, medtem so tako imenovani prijatelji na jugozahodu, v Angoli, ki so pred več kot desetimi leti rešili Kongo pred invazijo iz Ruande, vse glasnejši z zahtevami po povračilu. Angolska vojska, ki je največja in najboljša afriška vojska, je okupirala obalo in priobalne vode, pod katerimi so bogate zaloge nafte, in se z njih noče umak­niti. Ko se Kongožani pritožijo, začnejo Angolci momljati o nehvaležnosti (Nafta, ki jo načrpajo, je vredna nekaj sto milijonov dolarjev na leto.)

Prekletstvo se je nad Kongo spustilo pred skoraj 130 leti, ko je raziskovalec Henry Morton Stanley v imenu belgijskega kralja Leopolda II. osvojil prostrano ozem­lje, ki je del današnjega Konga, in začel divjaško izkoriščati tamkajšnje zaloge kavčuka (v tistih časih divje rastočega, plantaže so prišle pozneje). Možje, ki jih je Stanley rekrutiral za svojo popolnoma napačno imenovano 'svobodno državo Kongo', so bili nekdanji vojaki, ničvredneži in morilci. Pobili so polovico prebivalstva, Leopoldu pa prinesli bogastvo.

Tako je bil Kongo rojen v nasilju. Edini afriški narod, ki je nastal z genocidom. Vzorec, ki se je obdržal do danes.

Prijatelj iz Konga, ki piše biografijo o pokojnem diktatorju Mobutuju Sese Seku – ta je obiskoval belgijske šole in bil tudi v belgijski vojski –, mi je pred kratkim dejal: »Mobutu je bil v več pogledih Leopoldova črna reinkarnacija v 20. stoletju.«

Tema nima nič skupnega z barvo kože ljudi, vsekakor pa jo ima z barvo njihovih src.

Gérard Prunier je avtor knjige Africa's World War: Congo, the Rwandan Genocide and the making of a Continental Catastrophe (Afriška svetovna vojna: Kongo, genocid v Ruandi in nastanek celinske katastrofe).

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec