Hugh Hefner

Označiti dirkače formule ena za plejboje ni nič takšnega, vendar gre v primeru tega nekdanjega dirkača za svet s prav posebnim pomenom.

Morda si nastavljam past, ko Playboyevega stvaritelja Hugha Hefnerja označim za svojega heroja, vendar imam za to kar nekaj dobrih razlogov. Rasti v vasi Twynholm v jugozahodnem delu Škotske s samo 700 prebivalci je daleč od tega, kar je Hefnerjev svet, poln zajčic, Playboyeva graščina ter hiter, drag in glamurozen življenjski slog, ki ga opisuje njegova revija.

V Twynholmu sem bi od šole oddaljen slabih pet kilometrov, od mesta z nekaj osnovnimi razvedrilnimi kotički, kot sta kino ali McDonalds, pa skoraj 50 kilometrov. Resda ni bilo podobno življenju v Highlandu, a sem bil vseeno zelo odmaknjen. Playboyev svet skoraj ne bi mogel biti bolj oddaljen in nič kaj veliko se ni spremenilo, ko sem se znašel v motošportu, ko sem vozil gokart in na BBC-ju gledal formulo ena.

Stvari so se začele spreminjati, ko sem odkril revijo Playboy, ki so jo pri očetu brali zaposleni tovornjakarji. Ti fantje so veliko časa preživeli na cesti, bili sami, zato je bil Playboy z zgodbami o eksotičnih lokacijah po svetu in, seveda, slikami golih deklet zelo priljubljen. In ko ga je odkril mlad fant, ki je ravno postajal najstnik in ni imel priložnosti spoznavati deklet, no …

Moram poudariti, da Playboya nisem oboževal, ker sem si želel hitrega razvedrila. Praviloma sem ga prebral od prve do zadnje strani – prav vsako besedo. Ljudje pogosto pozabijo, da za Playboy pišejo nekateri najboljši pisci in da je več kot le revija z golimi dekleti.

Skozi Playboy sem spoznaval svet, o katerem sem lahko le sanjal. Hefnerjev življenjski slog mi je zelo ustrezal. Seveda, v njem so čudovita gola dekleta, vendar ta niso bistvo revije. Bolj gre za navdih in izbrani način življenja. Ali si se v njem znašel, je čisto drugo vprašanje. Glede na neverjeten uspeh revije ga je veliko ljudi dejansko živelo.

Ko sem bil še veliko mlajši, sem si dlje časa želel srečati Hefnerja, ki je bil zame neke vrste bajeslovno bitje iz Playboyeve graščine. Danes imam nekaj prijateljev, ki so tam dejansko bili. Ko so se spoznali, sem sam zapustil Playboy in z večjim zanimanjem bral Autosport. Če sem iskren, sem danes vesel, da ga nisem nikoli srečal in se s tem izognil nevarnosti, da bi bil morda razočaran nad herojem iz mesa in krvi.

Ne razumite me napačno, prepričan sem, da je zelo zanimiv in da bi užival v pogovoru z njim o vodenju posla – in kolikor mi je znano, je vse ostalo v družini –, vendar menim, da je najbolje, da zapečatim in uživam nedotaknjene spomine.

Ne bom jih pozabil, saj je Playboy pri meni pustil pečat. Čeprav sem dirkanje jemal sila resno, se zavedam druge plati – glamurja in zabav. Ves čas sem vedel, da dirkanje ni vse, da je z njim povezan življenjski slog, ki ga kroji dogajanje na stezi.

Zaradi takšnega pogleda se dirkače, še posebno v formuli ena, rado hitro označi za plejboje. Pošteno, vendar lahko zase rečem, da nisem kriv. Ko si kot športnik ali znana osebnost na očeh javnosti, moraš le dobiti novo dekle in že te označijo za plejboja. Večina fantov je do tridesetega leta imelo vsaj dve ali tri punce, mar ne? So zato plejboji? Mislim, da ne.

Michael Schumacher se je temu izognil, saj je bil skozi celotno kariero dirkača formule ena poročen, medtem ko nekdo, kot je na primer George Clooney, ki pri svojih poznih štiridesetih še ni poročen … no, njega se etiketa plejboj pridno drži. Včasih se zdi, da moraš obiskati le kakšno zabavo in že te imajo za plejboja.

Moram pa priznati, da je bilo moje življenje, ko sem bil del skupnosti formule ena, bliže tistemu, o katerem sem bral v Playboyu kot življenju v Twynholmu. A kot mlademu očetu so misli na zajčice že zgodovina.

Kako je Hefa doživel Playboyev fotograf Aleš Bravničar, ki je bil častni gost v Playboyevem dvorcu, razvpitem Mansionu, in veliki intrevju s samim gospodom Playboyem, ki je minulo jesen izdal biografijo, si lahko preberete v novi številki slovenskega Playboya.   

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord