Intervju s policistkami, ki ustvarjajo 'Blazinice tolažbe'

Kako to, da ste si izbrali poklic policistke?

Stanislava: Mogoče zato, ker je bil policist tudi moj oče. Žal je že več let pokojni, zato ne ve, da sem tud jaz izbrala ta poklic. Rada svetujem ljudem in jim pomagam.

Poklic pa je le ta, ki vam omogoča, da to počnete, drži?

Stanislava: Svoj poklic poskušam izkoristiti tudi v ta namen.

Kako jemljete uniformo, vam je nenavadno, da dobra dela delate v uniformi?

Stanislava: Na uniformo sem se navadila, dober je občutek v tistih trenutkih, ko ljudje ob pogledu na policista, konec koncev tudi na uniformo, v nas prepoznajo nekoga, ki jim bo pomagal in jih obvaroval.

Kako pa vas vidijo drugi?

Stanislava: Ni tako, da bi se me bali. Na podeželju imajo ljudje do policistov drugačen odnos kot v večjih mestih. Odnosi so bolj pristni, ljudje nas poznajo in prav v teh stikih z ljudmi sem spoznala, kako veliko pomeni prijazna beseda, nasvet. Tudi pri našem delu velja, da se dobro z dobrim povrne.

S čim vse se srečujete v svojem poklicu?

Stanislava: Srečuješ se z lepimi in tudi manj lepimi stvarmi, slednje želiš čim prej pozabiti, lepe pa potem nadgrajuješ. Uživam ob obiskih otrok v šolah in vrtcih. Svoje delo želim nadaljevati v tej smeri.

Ali s kolegi predebatirate neprijetne situacije?

Stanislava: Na terenu ob intervencijah storimo vse, kar je treba, da zavarujemo življenja ljudi in premoženje. Seveda pa se pozneje pogovorimo o takih situacijah, izmenjava izkušenj je zelo dragocena.

Kako so vas kolegi sprejeli?

Stanislava: Zelo pozitivno, kolegialno. Tudi moški kolegi so prepoznali prednosti, ki jih imamo ženske, in se odlično dopolnjujemo. Dejstvo, da rade govorimo, se pogovarjamo, pogosto reši tudi najbolj kočljive okoliščine, saj jih znamo omiliti.

Si delite naloge glede na spol?

Stanislava: Niso potrebni nobeni dogovori, to se že vidi in se sami razporedimo. Med sabo se tudi že dobro poznamo in vemo, kaj je komu bližje, v čem je dober. S takim dopolnjevanjem naloge na terenu opravljamo še veliko bolje.

Se pri opravljanju svojega dela srečujete tudi z otroki?

Stanislava: Vsak dogodek, ki zahteva posredovanje policije in v katerega je vpleten otrok, je preveč. Želim povedati, da je take dogodke pomembno preprečiti, da se sploh ne zgodijo.

Imate otroke?

Stanislava: Sem mamica treh otrok.

Kako vaši otroci gledajo na vaš poklic?

Stanislava: Včasih me malo pogrešajo, vendar vedo, da poskušam narediti še nekaj dobrega tudi za druge.

Vas zgodbe, v katere so vpleteni otroci, prizadenejo?

Stanislava: Primeri, v katerih so udeleženi otroci, vedno prizadenejo tudi policiste. V tistem trenutku poskušamo storiti vse, da otrokom omilimo stisko, da jih potolažimo.

Se spomnite kakšnega takega primera z otrokom?

Stanislava: Morda primer, ko je mamica po nesreči padla z lestve in je njen šestletni otrok to videl. Za njega je to bil šok. Medtem ko so reševalci oskrbovali mamico, sva s kolegico zamotili otroka, pokazali sva mu policijski avto. Čutili sva, da morava malčku odvrniti pozornost.

Kako ste prišli na idejo, da bi policistke šivale blazine?

Stanislava: Rada šivam, med šivanjem se sprostim in hkrati vložim del sebe v to, svoje pozitivne misli. Pomislila sem, zakaj ne bi nečesa takega namenili otrokom, ki se znajdejo v neprijetnih situacijah.

Blazine tolažbe že delite?

Stanislava: Jih že delimo. Blazinice tolažbe so namen­jene otrokom, udeleženim v policijskih postopkih. Za otroka, ki je udeležen v prometni nesreči, je priča ali žrtev nasilja v družini in vseh drugih nasilnih ravnanj in kršitev, so taki postopki gotovo stresni. Z blaznicami tolažbe želimo otrokom pojasniti, da smo policisti tisti, ki ponujamo pomoč, da otroci vedo, da se lahko k nam zatečejo kadarkoli in s kakršnimikoli težavami.

Menite, da ste si z izbiro poklica policistke omogočili realizacijo svojega življenjskega poslanstva?

Stanislava: Seveda in rada bi še več dala, kar napaja moje baterije. Dobrodelnost me napaja.

Anita Zorko s Policijske postaje mejne policije Dobova, ki spada pod policijsko upravo Novo Mesto

Smo že vajeni žensk v uniformah, se pravi policistk?

Anita: Mislim, da smo. Že kar precej nas je in smo v javnosti tudi že prepoznavne. Bolj se mi zdi, da mogoče določeno delo znotraj policije ni primerno za žensko oziroma da ne bo tako učinkovito opravljeno, kot če bi ga opravil moški in obratno. To tako pač je že zaradi samega načina dela. Neko intervencijo bo moški, ki je fizično močnejši, gotovo opravil lažje kot ženska. Saj ne, da ženske tega ne bi bile sposobne, ampak je le fino, da se spola dopolnjujeta v različnih službenih opravilih in dolžnostih.

Kakšno je konkretno vaše delo, delo policistke na prehodu iz Hrvaške v Slovenijo?

Anita: Je zanimivo in pestro delo.

Kdaj pomislite, da ste kot ženska 'rinili' v težek poklic?

Anita: Vse smo ponosne na svoje delo in uniforme. Na koncu koncev gre tudi za pripadnost in uniforme so tudi tiste, ki to določajo, kakor tudi nekaj pomenijo.

Kaj vam vaša uniforma pomeni?

Anita: Meni uniforma pomeni ekipno delo in tudi pripadnost neki skupnosti, tudi pomoč širši skupnosti in nikakor ne le represivno delo, kar je čudovito.

Vaša kolegica se je domislila, da bi s šivanjem blazinic, ki jih boste podarjali otrokom, svojemu delu dodali dodatno vrednost. Je to eden od 'trenutkov', ko policistke lahko izrazite svojo žensko plat?

Anita: Ideja je super, da pokažemo, da res ne skrbimo le za red in discipline, kar je v redu, ampak da imamo še druge situacije, ko je treba pokazati še kaj drugega. S to akcijo prideta bolj do izraza socialna in čustvena plat. Včasih je čustveno plat pač treba skriti, tokrat pa ne.

Kako gledajo na vas, ženske v uniformah policije, starejši ljudje?

Anita: Starejši običajno na nas gledajo tako, kot da to delo ni ravno za nas, mladina pa niti nima teh predsodkov.

Se pri opravljanju dela srečujete z otroki?

Anita: Tudi me v mejni policiji se srečujemo z otroki. Gre za ilegalno problematiko, ko se družine na skrajnem robu zatečejo v boljši svet.

Vam takrat kolegi dajo prednost, da določene stvari uredite ve, recimo zaplete z otroki?

Anita: To bo kar držalo. Niti se ne dogovarjamo o tem, ampak gre vse po naravni poti. Pa ne, da bi se oni počutili nezmožni to reševati, ampak se s tem, ko vsak prevzame svoje delo, dopolnjujemo.

Se vam bodo moški kolegi pridružili pri šivanju blazin?

Anita: So svetle izjeme, ki bi radi bili zraven, želijo sodelovati, ker imajo potrpljenje za šivanje. Je pa tudi pomembno, da mora blazino podariti pravi človek, da jo podari na primeren način, skratka, da ima smisel. Ne moreš otroku blazinico kar poriniti v roke in reči: "Tule jo imaš!" Potem to ni to. Sicer pa ne vidim razloga, da tisti moški, ki željo sodelovati, ne bi sodelovali.

Suzana Litrop s Postaje prometne policije Murska Sobota

Ali tudi do vas, glede na to, da delate v pisarni, pridejo kakšne zgodbe, v katere so vpleteni tudi otroci? Kako jih doživljate?

Suzana: Prizadene te, sploh kadar so vpleteni otroci. Kadar je ob prometni nesreči prisoten tudi kakšen otrok, ta joka, je prestrašen, in če mu ob tej priložnosti policist podari blazino za uteho, potem vidi, da policisti niso le strogi izvrševalci reda. Zanj je to povsem drugačna izkušnja kot v primerih, ko otroke včasih strašijo, da bo prišel policist, če ne bodo tiho. Blazinica pa ga bo spominjala na dogodek tudi, ko bo odrasel. Ravno zato dogodek ne bo le neprijeten, temveč se bo spominjal, da se mu je zgodilo tudi nekaj prijetnega.

Bo ob podarjanju blazinic tolažbe otrokom prišla do izraza tista bolj nežna, mehka plat, ki jo imajo tudi moški?

Suzana: Saj na policiji nismo le strogi, takšna je služba. O teh stvareh se dostikrat pogovarjamo med sabo in rečemo, da je takšna služba. Morda nečesa drugače sploh ne bi naredil, ampak ker je to služba, je pač treba resno pristopiti.

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel