Intervju: Svetlana Makarovič

Ta dan ji je množica stala ob strani in uživala z njo na koncertu, ki ga je s pomočjo požrtvovalne ekipe Urbanega plemena podarila prisotnim. Navdušenje je bilo pristno, tudi ko se bo poleglo, bo ostal spomin, da je bil miting svobode lep dan.

Ste imeli občutek, da je bila množica, zbrana 9. maja na Prešernovem trgu, z vami?

Svetlana: Prišli so ljudje, ki so več ali manj imeli nekaj skupnega. Bili so izzvani zaradi zadnjih provokacij, pljuvanja po partizanstvu, bilo je kar nekaj borcev, ogromno mladih in otrok. Po dolgem času je bilo lepo videti na majici Che Guevaro, tudi srp in kladivo, rdečo zvezdo in partizanske triglavke na glavah. To je neke vrste povratek partizanske ideje. Moja generacija čuti nekaj nostalgije po prvih letih osvoboditve, ko smo vsi delali. Stalno je bila prisotna ideja tovarištva, da bomo skupaj počistili ruševine, odnesli smeti, začeli graditi na novo. Tudi mali smo delali. Bila sem stara šest let, pa sem garala z navdušenjem, čeprav nisem mogla sama peljati samokolnice in mi je pomagal star partizan. V zraku sta bila solidarnost in tovarištvo, ki sta potem še dolgo trajala. Zdaj je jasno, da z ljudmi, ki nosijo v sebi to luč, ni šale, in da se zgodovine ne da kar vse povprek popljuvati. Res je, da so za časa Jugoslavije bila vmes težka leta, bila so tudi leta, ko so se delale politične kariere na račun drugih, leta slaboumne politike, ker so na ključnih mestih bili polpismeni primitivci, ampak to je mimo. Ideja komunizma po svetu spet vznika, tudi delavska revolucija. Svet je začel na vseh koncih gniti. Južna Amerika se je že zbudila. Zame pa je bil ta dogodek dodatno osvežujoč, ker se velikokrat za dolgo časa umaknem v samoto, v svoje zakotje in nisem dosegljiva nikomur, razen ljudem iz mojega najožjega kroga.

Ste opazili, da so vas ti ljudje bili resnično veseli?

Svetlana: Res so me bili veseli, med temi ljudmi je bilo ogromno takih, ki me imajo v resnici radi tudi kot osebo, ne samo kot pravljičarko in pesnico, čutila sem tudi mo­čno osebno simpatijo. To je topel občutek.

Se zavedate, da ljudje želijo slišati vaše mnenje?

Svetlana: To traja že nekaj časa, ker sem dolgo odklanjala intervjuje, tako da sem zdaj naredila ogromno intervjujev, ki so me seveda izčrpali, ker ne dajem površnih izjav in povem to, kar v resnici mislim. Kar me najbolj izčrpa, vključno s fotografiranjem.

Zakaj vam je fotografiranje naporno?

Svetlana: Vse življenje se bojim fotografiranja, ker sama sebi nisem všeč in se ne morem videti ne na televiziji ne na fotografijah. Pa to ni tako bistveno. Si, kakršen si, so tudi kakšni dnevi, kakšno jutro, ko se pogledam v ogledalo in si moram reči: "Manjka si še grših." Tudi leta so tukaj, pri 80 letih ne moreš biti lep, to odpade. Že kot otrok sem se zavedala, da sem grda, kar so mi dostikrat to dali tudi vedeti. Obstaja anekdota iz mojega otroštva, ko sem bila stara sedem, osem let. Imela sem sestrično, ki je bila od mene dve leti mlajša. Hodila je k baletu, bila je elegantna in srčkana, in ko je prišla na obisk, je imela kitke z velikimi pentljami. Ko je sestrična odšla, je moja mama rekla: "Kako je Vesna luštkana s temi pentljami." Takoj sem stopila k mami in jo vprašala: "Mama, a sem jaz tudi luštkana?" Dobesedno mi je odgovorila: "Zahvali se Bogu, da nisi pohabljena." S tem mi je zadala kar hudo rano, in s to rano sem pravzaprav živela še dolgo. To je spet tak primer, ko lahko mati zada otroku poškodbo, ki se človeka dolgo drži. Saj so dnevi, ko sem si všeč, če mi uspe dobro se naličiti, ampak vedno bo ostalo globoko v meni, da je Vesnica tista, ki je luštkana, jaz pa moram biti srečna in hvaležna Bogu, da nisem pohabljena. Iz tega nekako nikoli nisem mogla izplavati. To ostane v podzavesti in tega se ne da izbrisati. Velikokrat mislim, kako lahko mati prizadene zlo lastnemu otroku. Mislim, da je bila bolj neumna kot zlobna. Mogoče se je pa bala, da bi postala domišljava.

A niso ravno iz bolečin nastale vaše mojstrovine?

Svetlana: Iz bolečin nastanejo dragulji, če jih znaš potegniti ven. Umetnosti brez bolečine ni, niti en verz, če se res zablešči, ni zastonj, vse je plačano z bolečino, ki je bila porinjena globoko v podzavest in potem pri ustvarjanju spet priplava na dan v eni drugi obliki. Umetnost se nikdar ne rodi na elegantnem parketu, umetnost se rodi v šodru, v smetiščih, v okolju, kjer je treba paziti, da ne stopiš na bodečo nežo, v okolju, kjer se potolčeš. Vedno se rojeva na obrobju in lahko je nekdo še tako talentiran, če je živel v vati, če so mu bogati straši že vnaprej pripravljali pot, mu kupovali snemalne studie, koncerte … Tak človek ne more postati umetnik. Umetnost ni zastonj, umetnost je najdražje plačan dragulj.  

Ste se vi zavestno odločili hoditi po poti umetnice?

Svetlana: Ne zavestno, to je dolgo hodilo za mano, pesnik slej ali prej začne pisati. Seveda najprej piše oslarije, kot sem jih jaz pisala v srednji šoli, ampak to je moralo biti. Verz se je moral izbrusiti, treba je bilo tudi pomisliti, ali bom šla po lažji poti in bom pisala kar svobodne verze ali bom klesala – in tako nekako sem postal kamnoseški delavec. Tudi moj nono je bil kamnosek po poklicu. Talent ni zadosti, brez garanja, brez kamnoseštva pa ni nič, pa bolečina mora bit,i mora biti ogromno požrtih solz.

Ste vi veliko prejokali?

Svetlana: Kakšne solze sem si nakopala tudi sama, kakšne pa so me doletele po krivici, recimo v otroštvu. Otrok se ne more braniti proti krivicam, kvečjemu lahko zavrešči ali ugrizne roko, ki ga je udarila. Tako ne doseže kaj dosti, kajti predvsem je izročen na milost in nemilost svoji materi, in ta lahko naredi z njim, kar se ji zdi. Poskuša ga oblikovati po svojem okusu, dostikrat uporablja tudi nasilje. So tudi škratovski otroci, ki prej ali slej vrnejo z nasiljem in ugriznejo roko, ki jih je tepla, potem pa gredo od doma in se ne vrnejo nikoli več.

Vseeno je čutiti v vas močno ljubezen tudi po čisto izklesanih besedah?

Svetlana: V meni je ogromno močnih ljubezni. Nekaj je tudi v vztrajnosti. Zagotovo sem zelo muzikalična, ker sem že zgodaj začela skladati, si izmišljevati melodije in improvizirati. To je dobivalo odmev v glasbi. Dolgo sem bila zvesta koncertna publika, dokler me to ni začelo dolgočasiti. Iz potrpežljivosti v dolgočasje se je potrpežljivost spremenila pri Beethovnu. Tako da ga sploh ne prenesem več, ker se mi zdi pompozen in prazen in je res primeren samo za evropsko himno.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord