Intervju z žensko v moškem poslu: Vanja Samec svetovna strokovnjakinja za gradnjo mostov

16. 5. 2014, 10:04 | Aktualno | Vir: Liza
Intervju z žensko v moškem poslu: Vanja Samec svetovna strokovnjakinja za gradnjo mostov (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

To, da je Celjanka Vanja Samec, magistrica gradbeništva in geodezije, postala ena od vodilnih svetovnih strokovnjakinj za dolge mostove, ženska v moškem svetu mostogradnje, ji dobro dene, saj je že od univerze naprej imela večino kolegov. Prav ji tudi pride, ker zna predstavitvam dodati še malo šarma, kar ji ni nikoli škodovalo glede na strokovnost. Sicer pa gre po njenih besedah za moški svet, zelo trd svet, v katerem nisi sprejet, če ne govoriš jezika mostogradnje.

Mostovi povezujejo dva bregova, povezujejo ljudi. Kaj pomenijo vam?

Študirala sem na ljubljanski univerzi za gradbeništvo in geodezijo, ki je bila izredno napredna, z zelo dobrimi profesorji in pred avstrijsko univerzo. S profesorji sem še danes v stiku in vsako leto me povabijo na podelitev njihovih nagrad, ko se pogovorimo. Magistrirala sem prav tako v Ljubljani, in sicer na Inštitutu za konstrukcije in potresno inženirstvo in računalništvo leta 1988, ko je računalništvo pri nas bilo še povsem v povojih.

Takrat sem prvič zaznala, da imam v sebi željo po mostovih, čeprav sem jih občudovala še kot študentka. O mostovih se na tej univerzi nismo dosti učili, in ko sem prišla v avstrijsko podjetje v Gradcu, ki ga je leta 2007 prevzel ameriško podjetje Bentley, sem se ukvarjala s programiranjem in projektiranjem mostov. Te mostne konstrukcije so izjemno zahtevne iz računskega stališča, saj so mostovi, predvsem dolgi, izjemno obremenjeni z dinamiko, v glavnem je to veter. Z našim softverom smo vgradili visoko tehnologijo znanja, ki jo podjetja, ki mostove projektirajo, uporabljalo pri izračunu mostnih konstrukcij.

Pri katerih mostovih ste sodelovali?

Sodelovala sem recimo pri najdaljših prenapetih kabelskih mostovih na svetu, kot je most Stonecutter, kjer smo pri gradnji sodelovali s podjetjem iz Hongkonga, s katerimi še zdaj sodelujemo. Sodelovali smo tudi s Kitajci pri gradnji na mostu Sutong čez reko Jangce.

Kakšen izziv je delati takšne mostove?

Ker sem prišla v podjetje še precej mlada, je bil zame velik izziv, nisem se mogla odločiti kar takoj, da bi šla delat v tujino. Pravzaprav nisem imela namena iti v tujino, čutila pa sem, da leta 1989 v Sloveniji ni bilo pravega posluha za znanje, ki sem ga dobila z magisterijem, zato sem imela problem najti se v družbi.

Niste videli možnosti za razvoj?

Bilo je preveč blokad. Čas je tekel, bila sem sama brez tima, nisem se dobro počutila, sploh kot ženska, in sreča, da smo šli zasebno na obisk v Avstrijo, ker je oče kot arhitekt sodeloval z enim od tamkajšnjih podjetij.

Beseda je dala besedo in gostitelji so vprašali, kaj je z mano. Ko sem jim povedala, kaj sem, so mi povedali za podjetje v Gradcu, ki išče kader z mojo izobrazbo. Odločila sem se, da grem vprašat, ali ga dejansko potrebujejo. Šefa sicer ni bilo, a me je že naslednji dan poklical v Celje in mi pozneje še pisal, naj se oglasim pri njih. Bila sem mlada, ampak sem vedela, kaj želim, nisem pa želela ostati v tujini.

Kako, saj še danes delate v Gradcu?

Mislila sem si, da bom ostala leto, dve in potem prišla nazaj. Vedela sem, da daleč od doma ne bi zdržala, ker sem to že preizkusila po diplomi o lupinastih konstrukcijah, ko sem bila šest mesecev v Švici pri strokovnjaku Heinzu Islerju v zelo prominentnem podjetju za lupinaste zgradbe. Takrat še ni bilo mobitelov, telefoniranje je bilo drago, tako sem domov prijokala. To, da lahko hitro skočim do Gradca in nazaj v Celje, mi je v redu, Dunaj pa mi je že malo predaleč.

Sreča mi je bila naklonjena, saj so bili v Gradcu zainteresirani, da nekaj časa ostanem pri njih.

Sprva sem se želela preizkusiti, ali mi to delo ustreza in ali bodo z mano zadovoljni. Ponudili so mi tritedensko poskusno delo in vzela sem neplačan dopust. V teh treh tednih smo se dobro ujeli, tako sem ostala do danes, tega je že 25 let. Seveda mostovi povezujejo ljudi, navsezadnje sem pristala v podjetju, ki ne dela kratkih mostov, čeprav tudi ti mostovi povezujejo.

Ti mostovi res povezujejo dežele, obale, kot recimo najdaljši most Sutong čez reko Jangce. Zakaj so ga zgradili čez reko Jangce? Zgradili so ga zaradi tega, da so del pokrajine povezali z drugim delom čez reko, ker je bil bruto letni prihodek na eni strani mosta le tretjina prihodka od prihodka na drugi strani in so se ljudje morali voziti s trajekti iz enega v drugi del pokrajine po dve uri. Na ta način so hoteli nivo gospodarske razvitosti dvigniti tudi na drugi strani reke, z izgradnjo tega mostu so povezali obe strani in obenem dvignili rast prihodka.

Kako dolg je most?

Med dvema pilonoma je 1180 metrov, sicer pa je most dolg 8206 metrov. Most je zelo dolg, najpogosteje pa je srednji del signifikantni most, ki je običajno viseči ali kabelsko prenapeti most, preostalo je plejada stebrov, pripeljalni mostovi, ki pripeljejo do glavnega mosta. Most je znan po glavnem mostu, ki je najbolj atraktiven. Trenutno delajo atraktivne mostove v Aziji in na Norveškem, kjer delajo plavajoče mostove prek fjordov.

Prek fjordov, kako je to videti?

V prvi vrsti je to zahtevna tehnologija, ker je globina tega fjorda tako velika in enostavno ne moreš pilona, ki nosi most, zasidrati v dno. Pilon ne more biti visok 1200 metrov. Lahko narediš plavajoče pontone, ki so povezani v mostno konstrukcijo, ta pa je zasidrana z jeklenimi vrvmi na dnu morja, ki so daljše od tisoč metrov, tako kot so narejene naftne ploščadi. Da pa to lahko speljejo, se razvijajo posebni materiali in tehnologije za jeklo na Koreji.

Se podjetje Bentley ukvarja le z izgradnjo mostov?

To je podjetje, ki se ukvarja z ogromno infrastrukturnimi zadevami. V Gradcu smo še danes baza in edino srce za mostove. Pravzaprav sem v Bentleyju direktorica za mostove za ves svet. Zato tudi toliko potujem, ker sem povezana z različnimi podjetji, ki se zanimajo za gradnjo mostov, in predavam na različnih konferencah, kar je neke vrste marketing, ki je obenem povezan s tehniko in znanjem.

Inženirjem in mostograditeljem ne moreš prodajati megle, saj te vprašajo konkretne stvari. Vodim tudi Bentleyjevo podružilo za Avstrijo, kar mi leži, ker mi menedžerske sposobnosti dobro tečejo.

Kakšen je svet mostograditeljev?

Ko sem bila kratek čas v službi v Sloveniji, je bil to tehnični biro, kjer so zjutraj prva stvar bili časopisi, kave, debate, kaj je bilo na televiziji ... Šlo je ogromno časa in koncentracije za nekaj, za kar nisi niti plačan niti poklican, kar se mi je zdelo narobe. Odkar sem pred 25 leti prišla v novo službo v Gradcu, lahko na prste ene roke preštejem, kdaj smo se v biroju pogovarjali o kakršnikoli politični stvari. Tudi v Avstriji se je na politični sceni marsikaj dogajalo, pa pogovori na to temo niso nikomur padli na pamet. Vsi po vrsti delamo kot psi in ni nobenih težav. To mi je v tujini izjemno všeč.

Kaj natančno vam je všeč?

Da ni nobene politike v strokovnem svetu, da smo fokusirani na to, za kar smo plačani, kar niti ni prisila, temveč način dela. Navsezadnje sem v podjetje prišla z razlogom, da se razvijam. Tam ti dajo možnost, da se razvijaš, in ko vidijo, da si v nečem dober, ti bodo dali priznanje, da si dober. So tudi zavistni, ni pa takšne zavisti, ki škoduje poslu. Tudi sama sem takšen menedžer, da svoje ljudi javno pohvalim. Najslabše je, če mladega človeka, ki začne delati, držiš dol.

Zunaj je tako, da če pokažeš neke sposobnosti, tudi napreduješ, dajo ti priložnost. V podjetju mi noben, niti šef, zaradi tega, ker sem uspešna in sem slučajno nekoga srečala ter imela intervju v časopisu, ne bo rekel: "Kaj pa si si ti dovolila?" Napisal mi bo mail, me pohvalil in vprašal, ali ga lahko da na Bentleyjevo spletno stran, saj gre za promocijo našega podjetja. Prav tako delam tu s svojimi ljudmi, zato so zadovoljni in radi delajo. To so malenkosti, ki nič ne stanejo in bi se tudi pri nas, kjer imamo izjemno dobre strokovnjake, lahko tako delalo. Ni, da bi rekla, da je pri njih vse super, tudi pri njih so problemi, ampak vzpostavljen je sistem, ki deluje.

Kako pa je z znanjem, ga še vedno pridobivate?

Glede na to, da sem v tem poslu že precej let, sem si že pridobila izkušnje. Srečujem se z ljudmi po svetu, sem v krogu ljudi, ki so smetana svetovne mostogradnje, s katerimi si izmenjujemo izkušnje, s čimer se tudi učim. Nikoli ne rečem, da znam vse, stalno se učim. Pri mostogradnji je tako, da ko začneš graditi most, ga analiziraš in prideš do gradnje, potem sledi še dolga faza vzdrževanja, nadzora, takozvani 'helth monitoring', kar pomeni, da nadzoruješ 'zdravje' mostu, po stotih letih pa sledi še rehabilitacija tega mosta.

In Bentley ima zelo veliko aplikacij, ki so usposobljene za te različne faze. Te aplikacije je treba med sabo povezati, ker je najhuje, da naročnik dobi aplikacije od različnih podjetij, ki se med sabo ne sporazumevajo. Glede na to, da ima Bentley ogromno aplikacij, skrbim za velika podjetja, ki imajo v svojih razpisih za velike mostne konstrukcije že kot pogoj zapisano, da se morajo uporabljati takšni softveri, ki se med sabo sporazumevajo. Poleg tega pridejo še različni drugi softveri, pri katerih se tudi jaz učim, spoznavam, pojasnjujem, povezujem z našim, kar je dodatna tematika, ki se razvija. Trenutno na tej osnovi delamo veliko projektov.

V Ameriki imajo velik problem s starimi železnimi mostovi, ki niso bili dobro nadzorovani, zato pri zvarih lahko kaj odpove, most pa se zruši. Zdaj je Obama dal ne vem koliko milijard dolarjev za rehabilitacijo teh mostov. Nekatere se da obnoviti, druge pa moraš zamenjati in zrušiti. Eden izmed teh je v New Yorku, znameniti Tappan Zee most, ki je dolg približno pet kilometrov. Zdaj bodo naredili atraktivni most, ki bo v sredini poševni kabelski prednapeti most, imel pa bo še mostičke, ki pripeljejo gor. Skupina, ki sodeluje pri izgradnji, je izbrala Bentlyjev softver za veliki most, ki kompatibilno sodeluje s preostalimi, da se most uspešno konča.

Drži, da morajo določeni mostovi odslužiti svoje in ob gradnji ne razmišljajo zgolj o njegovi funkcionalnosti, temveč tudi o estetiki mosta?

Ti mostovi so tako atraktivni, da seveda privlačijo turiste. Recimo most v Hongkongu, kabelski prednapeti most Stonecutters, je naš most. Ta most je najbolj atraktiven in če se pelješ v tako mesto, si boš šel most pogledati. Recimo v Vietnamu je zdaj most pri Danangu, ki ima poševni pilon, ob tem pilonu pa so naredili stekleno dvigalo, ki pelje na vrh, kjer je ploščad, s katere se vidi celoten Danang.

To pomeni, da so investicije v mostove premišljene?

Ta plat je zelo pomembna, navsezadnje se s tem promovira tudi država. Na primer norveška vlada je za naslednjih 20 let investirala veliko denarja za fjorde. Prav lani so odprli viseči most Hardaneger z glavnim razponom 1350 m.

Kakšen pa je prispevek človeka pri mostogradnji glede na napredek tehnologije in softvera?

Saj je vse skupaj super, ker si hitreje gotov, lahko tudi hitro narediš več možnosti. S softverom lahko zelo enostavno in na hitro izračunamo, koliko česa bi potrebovali za izgradnjo, lahko delamo primerjalne študije, kar je fantastično, z njim izračunaš vse posebne obremenitve, še posebej glede vetra in tajfunov, ki jih je čedalje več.

Pri postavitvi mosta Stonecutter v Hongkongu so morali to zelo upoštevati, ker je tam center tajfuna York.

Gre za veter, ki piha več kot 300 km na uro in če se pelješ čez ta most, mora most zdržati. Most je dolg z dolgo linijsko konstrukcijo in če niha v vetru, ga lahko obrne, tudi mala hitrost vetra ga lahko obrne. Za take primere je pomemben softver, vendarle mora biti vedno prisoten tudi človeški faktor. Tudi sama vedno povem, da je softver orodje, kot svinčnik, seveda zelo napreden svinčnik, ki ti pomaga, da svoje izkušnje ali predvidevanja potrdiš ali ovržeš, ampak nikoli ne smeš zapustiti svojih možganov, ker so glavni.

Seveda ni pa nujno, da je vsak inženir dober inženir. Zelo stari mostovi, pa takrat še niso imeli računalnikov, stojijo še danes. Recimo v Švici so takšni mostovi, ki vodijo čez soteske in so zelo visoki. Tudi mostovi, kot je Brooklynski most v Ameriki ali most Golden Gate, še stojijo, pa ob njihovi izgradnji še niso imeli računalnikov. So pa delali na druge načine in je trajalo leta in leta, da so most zgradili.

Gre pri sodobni tehnologiji za skrajšanje časa oziroma ekonomičnost?

Absolutno. Danes je vse na osnovi denarja, tudi v mostogradnji moraš biti atraktiven, s projektom moraš biti napreden in tudi konkurenčen. Ni dovolj, da je most še tako atraktiven, če bo za 30 ali 40 odstotkov dražji, se bodo verjetno odločili za cenejšega. To je zelo trda resnica. Vsi se pritožujejo, da so dumpinške cene šle predaleč, čeprav mislim, da smo prišli v obdobje, ko smo spoznali, da so dumpinške cene lahko škodljive. Cene nižajo do takih mej, da se resni inženirji in skupine ne bodo lotile gradnje, ker je tvegano.

Pred kratkim je bil na YouTubu objavljen posnetek mostu v Vietnamu. Bil je viseči most za pešce in čez je šlo veliko pogrebnikov s krsto. Posnetek je prikazal, kako se je ena stran tega visečega mostu odtrgala, zaradi česa je bilo 30 mrtvih. Spodaj so bile same skale in nič vode. Poslali so mi mail in prosili, da naredim predstavitev in tehnikom razložim prednosti našega softvera. Šlo je prav za ukaz, da se morajo mostovi delati, kot je treba. Povedali so, da so računali le na statično obremenitev, ne pa na to, da se lahko pride do kakršnega koli nihanja, čeprav je šlo za viseči most.

Kaj lahko poveste o sodelovanju z Američani?

To je povsem drugačen svet, v zadnjih sedmih letih, odkar delam za njih, sem se zelo veliko naučila. Se mi zdi, da te izzovejo, da v dani situaciji ne dobiš rešitev na krožniku, ampak moraš sam najti ogromno variant. Če nimaš določenih stvari, človek začne ugotavljati, kako reševati probleme, s čimer ti podkurijo ustvarjalnost.

Koliko pa je sploh žensk v svetu mostogradnje?

Na takšnih pozicijah, kot sem jaz, jih ni, nisem jih srečala. So prisotne inženirke, ampak s takšno odgovornostjo in tehnično funkcijo jih ni. Drugo je, če pride ženska na petkah in svoje odpredava, taki ženski se takoj vidi, da nima tehničnega predznanja. Gre za moški svet, zelo trd svet, in če ne govoriš jezika mostogradnje, v tem svetu nisi sprejet. Lahko si lepotica, prideš pred te ljudi, ki delajo mostove, v bikiniju, ampak gradbeniki so povsem posebna kasta.

Ti ljudje so mahnjeni na kvaliteto znanja. V 25 letih sem srečala še pa še ljudi in nisem imela niti ene slabe izkušnje. Tudi ko opazujem različne dogodke, ti ljudje debatirajo o tej in oni tehniki, o mostovih, tudi spijejo kaj in se smejijo, ampak je vse na nivoju. To mi je izredno všeč. Tudi sicer imamo v našem podjetju stroga določila obnašanja ravno zaradi poslovanja s toliko različnimi deželami. Pri nas moraš opravljati določena šolanja in opravljati teste prek interneta.

Dobiš teste, vmes so tudi kratki filmi z določenimi vsebinami, ki sprašujejo, kaj bi v določeni situaciji naredil. Zraven so tudi odgovori, kako moraš delovati, če se srečaš s takšno situacijo. Recimo mobing na delovnem mestu, ker si drugačne vere ali drugega spola ali stvari ne razumeš tako hitro in potrebuješ pomoč od kolega, ki te poskuša 'šikanirati'. V našem podjetju je to pod kontrolo, ne glede na to, kdo si. Tudi s tega stališča mi je podjetje všeč, saj sem doma bila vzgojena v zelo veliki poštenosti in se počutim varno. Leta so mi kar minila. Sreča je, da sem se lahko dogovorila, in ko je šla hčerka v šolo, sem lahko delno delala v Celju, delno pa v Gradcu.

Se zavedate, kaj ste dosegli?

Doma mi vedno pravijo: "Sploh veš, da si srečen človek, imaš to in to ..." Odgovorim jim, da če ne bi sama tega hotela in bi čakala, da mi pade z neba ter 'šinfala', zakaj ni tako, bi bila zagrenjena. Človek mora tudi sam veliko narediti. Zame, ki sem se pri 29 letih tako odločila, ko sem imela dve leti staro hčerko, tudi ni bilo lahko. Na srečo mi je mama bila v oporo.

Napisala: Suzana Golubov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri