Žiga Gombač: Vedno pravim: Najprej me spoznaj, šele potem sodi!

Rad ima spoj organizacije in ustvarjalnosti, ki ju trenutno udejanja na Radiu Center kot urednik jutranjega programa in izvršni producent. Gotovo pa ga najbolj izpolnjuje pisanje zgodb za otroke in mladino, ki uživajo v njegovi prvi knjigi Jastrebov let in najnovejši Polnočna zajeda.

Kako je z vašim pisanjem? Ste kar sedli za mizo in začeli pisati knjigo ali ste že prej pisali krajše zgodbe?

Žiga: Resneje se je začelo leta 2002, ko sem se opogumil in poslal prve zgodbe na različne naslove slovenskih otroških revij. Odgovori so bili zelo različni. Na Cicibanu in Cicicdoju so mi rekli: "Hvala lepa, nič ne potrebujemo, imamo že dosti materialov, vaša dela niso v redu in prepričljiva," na Zmajčku pa so rekli: "Vidimo potencial, mogoče zgodbice niso še povsem izbrušene, jih bomo še malo skupaj uredili, potrebujemo novo ime." Dejansko so mi objavili prvo pravljico, ki sem jim jo poslal. Še vedno zelo dobro sodelujem z njimi, sčasoma pa sem začel svoje stvari pošiljati še na uredništva Kekca, Galeba, Bučke, Trobentice, Pikapolonice. Mislim, da sem obredel vse otroške revije in si nabral več kot sto objavljenih pesmic, pravljic, ugank …

So te pravljice nastajale vzporedno s potrebo po pripovedovanju pravljic vašima otrokoma?

Žiga: Lahko rečem, da ja. V resnici sem pa že kot 12-letnik imel v knjižnici Otona Župančiča ure pravljic, kar se je zgodilo slučajno, ko sem spremljal mlajšo sestro Špelo, ki jo je bilo strah. Knjižničarka mi je dala možnost, da tudi sam kdaj povem kakšno pravljico. Iz tega se je razvilo večletno sodelovanje. Enkrat na mesec sem prihajal in najprej pripovedoval že znane pravljice, potem sem si jih začel izmišljevati. Sledil je dolg pravlji­čni premor, ko pa se je leta 1999 rodila hčerka Nija, se je potreba po pravljicah vrnila. Podobno tudi pri drugih avtorjih, ko dobijo svoje otroke, nastane potreba po nadgrajevanju obstoječih pravljic. Saj pripoveduješ Zvezdico Zaspanko, Rdečo kapico … ampak hkrati ugotoviš, da so te pravljice nastale v drugem časovnem obdobju. In če si ustvarjalen, jih hitro začneš nadgrajevati in si izmišljevati svoje. Lastni otroci te napajajo, a moraš biti dojemljiv za to.

Drži, da ste živeli precej živahno?

Žiga: Marsikaj sem dal skozi. Veliko sem hodil po koncertih, se zabaval, pisal grafite, poskušal bit ustvarjalen … Moja poklicna pot je šla tudi v pogovore z različnimi znanimi glasbeniki, ustvarjalci. Naredil sem nekaj sto intervjujev, nehote pa sem se spraševal, kaj je v teh intervjujih mojega, tistega, kar je v meni. Ko sem začel pisati pravljice, sem se v njih vedno bolj našel in lahko bi rekel, da je pisanje pravljic, zgodb in kriminalk moja ustvarjalna pot, za katero stojim.

Se v svojih zgodbah vračate v svoje otroštvo?

Žiga: Tudi. Ko bereš mojstrovine, vidiš, da je avtor v pisanje vložil tudi sebe in ljudje to radi 'kupijo', ker jim je všeč. Ljudje hitro prepoznajo, če nisi s srčkom pri stvari. Jasno, da grem vedno znova nazaj. V obeh knjigah so bile situacije iz mojega otroštva. Tudi mene so hodili čakat pred šolo, da bi mi prešteli kosti, čeprav ne vem natančno, zakaj. Sovrstniki te testirajo, vedno se moraš nekako dokazovati in razbijati predsodke. To poskušam z literaturo nekako precediti, predstaviti in mogoče dati nekakšno rešitev otrokom, če se znajdejo v taki situaciji, pa ne vedo, kaj bi.

Ste se kot otrok lahko na koga obrnili, kadar ste bili v stiski?

Žiga: Staršem tega nikoli nisem govoril, ne vem, zakaj, saj smo si zaupali. V knjigi poskušam spodbuditi otroke, da svoje težave napišejo ali jih povedo nekomu ter jih ne tiščijo v sebi.

Kako je s tem pri vaših otrocih?

Žiga: Kar poskušam pri otrocih doseči, je to, da pridejo do mene in mi zaupajo težavo, ki jo imajo. Tudi če je ta še tako nepomembna ali smešna, je tisti hip zame središče sveta in se ji posvetim. Če gradiš na tem, ko so otroci še majhni, bodo nekoč prišli k meni tudi s pravimi težavami, če jih bodo imeli.

So bili ljudje presenečeni, ko je izšla vaša prva knjiga za mladino?

Žiga: Ljudje me morda zaradi tatujev vidijo malo drugače. Že v osnovni šoli sem bil po krivem obsojen za vse in v prvi knjigi imam dolg uvod, ki je nekakšen moj obračun s predsodki. Tudi v družbi še vedno drži, da stvari, ki jih ne raziščemo ali jim ne pridemo do dna, obsojamo, pa sploh ne vemo, za kaj gre, in delamo zaključke ter sodbe. Vedno pravim: "Najprej me spoznaj, šele potem sodi!" Ko ljudje vedo več, po navadi rečejo: "To je pa povsem drugače, kot sem si predstavljal." Dejansko so mi nekaj časa celo ponujali, da bi bil vodja navijačev Green Dragonsov. V življenju poskušam doživeti čim več, ampak vedno na pozitivnih temeljih, ki so mi jih na srečo dali starši. Če imaš zdravo osnovo, greš lahko v kakšne zgodbe in se iz njih umakneš, ne da bi pregloboko zabredel. Marsikdo od mene ni pričakoval knjig. Ljudje, ki me ne poznajo dovolj dobro, so prijetno presenečeni. Že po prvi knjigi nisem dobil nobene slabe povratne informacije, in to je ena najbolj pozitivnih stvari v življenju, s katerimi sem imel opravka. Prej sem recimo delal promocijo za druge in vedno je bila vsaj kakšna negativna pripomba, medtem ko sam nisem dobil nobene slabe pripombe.

Verjetno otroka prva slišita novo zgodbo?

Žiga: Celotno zasnovo zgodbe najprej povem otrokoma. Ko sta bili obe knjigi napisani, sta bila prvi filter, ker mi zelo naravnost povesta, kaj je dobro, kaj ne in ali kaj manjka.

Upoštevate njune pripombe?

Žiga: Kakor kdaj. Pri pisanju sem kar sebičen in trmast, oziroma vem, kaj je na svojem mestu in zakaj.

Zakaj ste na knjigi podpisani z Žiga X. Gombač?

Žiga: To je blagovna znamka, ki jo tržim. Tako se že leta podpisujem tudi pod pravljicami in je nekakšen moj filter.

Že nekaj let ste v šovbiznisu, kjer še zdaleč ni vse pozitivno in pošteno, medtem ko v svojih zgodbah vztrajate pri vrednotah, kot so iskrenost, prijateljstvo, poštenost …

Žiga: Vemo, da je ta posel takšen, kot je in dostikrat ni pošteno tudi, če si želim biti pošten. Ravno to me spodbuja, da napišem, kako bi moralo biti, ali da dobim idejo za kakšen negativen lik. Recimo na MTV-ju smo imeli veliko dvoličnih, hinavskih trenutkov, ampak sem jih hvaležno predelal po svoje in vpletel v prvo knjigo.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord