JLA vs. SV

Pred nekaj leti sem se za potrebe neke revije, za katero sem moral napisati »do­življajski spis« o kanjoningu, z usposobljenimi spremljevalci odpravil po soteski Jerečice, rečice, ki se zliva s Pokljuke tja dol med Bohinj­ce. Najprej sem seveda moral zlesti v neoprenska oblačila, ki morajo biti ustrezno ozka, da služijo svojemu namenu.

Izkazalo se je, da je bila obleka za mojo velikost precej premajhna, in ko sem se stlačil vanjo ter nataknil nase še preostalo opravo, ki sodi zraven, sem se počutil nekako tako, kot sem se počutil prenekaterikrat poldrugo desetletje poprej – kot okorna želva, ki nerodno koraca naokrog v svojem togem oklepu in lahko kolikor toliko svobodno obrača le glavo. Bil je to dobro znani občutek iz časov mojega soldatovanja v blagopokojni JLA, kjer sem bil bolj ali manj navaden infanterist, pešak.

Ko smo se zavlekli v zimska oblačila, ki so bila predvidena »za borbo«, si nataknili čelade in navlekli nase še vso drugo opremo, ki jo je zahtevala procedura (puško, t. i. borbeni nahrbtnik, torbico z zaščitno masko, zložljivo lopato, transportno vrečo, jedilni pribor, fišeklijo (usnjeno torbico za naboje) in morda še kaj), smo bili vsaj tako nerodni kot želve na kopnem, če ne bolj.

Potem so lahko naši oficirji po mili volji vpili na juriš in oznanjali, da smo pravkar doživeli napad z atomsko bombo z leve in malo kasneje še z desne strani …

V tisti skrajno nerodni opravi, ki je sčasoma postala še bolj utesnjujoča, ker so se nam v mesecih duhamornega vojskovanja pod kožo nabrali kilogrami kot preudarnemu jazbecu pred hudo zimo, smo potem begali sem in tja, in namesto da bi gibko polegli na tla, kot so velevali predpisi, smo padali kot snopi v to ali ono stran, odvisno od tega pač, kje se je raztreščila jedrska stvar ...

Še zlasti lepo je bilo, če je bilo v zraku veliko vlage, in še bolje, če je deževalo; takrat so se naši prastari šinjeli, kakor se je reklo nerodnim plaščem, na moč podobnim od moljev razgrizenemu avstro-ogrskemu vojaškemu oblačilu, ki sem ga našel med deškimi igrami na domačem podstrešju, napili vode in sčasoma še vsa obleka pod njimi …

No, od takrat je preteklo že precej vode in zgodilo se je marsikaj – tudi pri opremljenosti pehote. Slo­venska vojska, ki je nastala iz nekdanje Teritorialne obrambe, je svojo opremo posodabljala, kakor je vedela in znala; potrebe po oborožitvi je reševala predvsem z orožjem nekdanje JLA, ki je ostalo kot vojni plen, saj do srede 90. let ni smela uvažati orožja.

Tako je še danes naša pehota, ki pa ni več prava, ampak motorizirana pehota, zvečine oborožena z avtomatsko puško AP M70 kalibra 7,62 milimetra, ki jo je izdelovala kragujevška Crvena zastava na osnovi slovite ruske ka­laš­nikovke in ki je v svojem času veljala za odlično orožje. No, v času osamosvajanja Slovenije se je znašlo v oborožitvi tudi orožje z imenom MGV 176, drobnozrnata hitrostrelna naprava, ki je bila v butični nakladi izdelana v velenj­skem Gorenju in pri kateri je bilo treba ceniti predvsem namen, saj je bila izvedba precej šepava …

SV se je po odpravi obveznega naborništva leta 2003 povsem pro­fesionalizirala, pa tudi vstop

v NATO pomeni obveznost sledenja njihovim standardom, zato je začela pospešeno izvajati leta 1999 zasnovani projekt Bojevnik 21. stoletja; orožje nekdanje JLA pač za današnji čas ni več najbolj primerno. Tako od leta 2002 sodi v lahko osebno oborožitev slovenskega pešaka polavtomatska piš­tola beretta B92 kalibra 9 milimetrov, od letos pa ima SV (ki jo ses­­tavlja 7200 profesionalcev, ima pa tudi svojo obvezno ali pogodbeno rezervo) v oborožitvi tudi nekaj sto novih puškomitraljezov in ostrostrelnih pušk.

Lahki puško­mitraljez minimi para belgijske izdelave je kalibra 5,56 milimetra (nosi ga tudi naše dekle na fotografiji desno, sicer opravljeno v opremo bojevnika 21. stoletja), prav takega kalibra, ki velja za Natov standard, pa bo tudi nova avtomatska puška, ki jo bo SV začela uvajati v operativno rabo od sredine prihodnjega leta. Več­jega kalibra sta belgijski puškomitraljez MAG in francoska ostrostrelna puška ultima rati commando; oba imata kaliber 7,62 milimetra.

Še večji je premer cevi (8,6 milimetra) francoske ostrostrelke mini hacate z učinkovitim dosegom 1200 metra, na razdalji do 2200 metrov pa naj bi bila v prihodnosti SV nevarna z belgijsko ostrostrelko hecate II, ki se ponaša s temu primernim kalibrom 12,7 milimetra. Vsa ta orožja bodo v redni uporabi naše vojske od sredine leta 2006.

Oborožitev slovenske pehote zaenkrat ni kaj prida boljša od nekdanje JLA, a tudi če odmislimo »človeški dejavnik«, za katerega je upati, da je v resničnem vojskovanju odločilen, in primerjamo opremo nekdanje JLA in SV, ob­staja vsaj ena razlika, ki se zdi ključna – oblačila. Zaradi oblačil, ki so bila skrajno nerodna in po­ne­srečena celo za tiste čase, smo bili vojaki JLA nevarni zlasti sami sebi …

Zdi se, da so prav pri oblačilih bistvene spremembe: nekdanjo nerodno opravo je zvečine zamenjal lahek, za nošenje prijeten bombaž, močno vodovpojne »šinjele« pa vododržne, dobro di­hajoče jakne in hlače iz gore-texa, materiala, iz katerega so izdelana oblačila za različne outdoor športe, z najzahtevnejšimi vred. V taki opremi pa je učinkovito vojskova­nje menda res mogoče.

Predvsem pa je slovenski vojak videti bistveno bolje kot njegov jugopredhodnik. In v tem je konec koncev tudi smisel vojske – v videzu. Majhnim vojskam, kot je slovenska, ni treba odhajati na bojne pohode na tu­je, kot to po­čne ameriška; maj­hne vojske morajo delovati strumno, biti dobro usposobljene, nevarne tistemu, ki bi mu lahko padlo na pamet, da bi po nepotrebnem stegoval tace po tistem, kar ni njegovo, politika in diplomacija pa morata skrbeti, da ostane čim dlje od dokazovanja, kakšna ta vojska v resnici je ali ni …

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Ivana Krešič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord