Pretresljiva življenjska zgodba Grete Thunberg in planet v krizi

S temi ostrimi besedami je januarja 2019 Greta Thunberg začela in zaključila govor na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu. Tudi knjiga o mladi podnebni švedski aktivistki, ki je prav te dni izšla v slovenskem prevodu pri založbi Učila, zato nosi ime Naša hiša je v plamenih. Prvi del knjige bo bralcem najverjetneje najbolj zanimiv, saj govori o Gretinem osebnem življenju skozi oči njene družine, medtem ko drugi del predstavlja zbirko njenih govorov in zapisov ob različnih priložnostih.

Od tesnobe in anoreksije do diagnoze

Konec septembra 2014 sredi do takrat običajnega popoldneva, ko se je štiričlanska družina zbrala v miru, da bi pojedli pečene polžke, se zaključi drugače, kot so pričakovali. Še pred tem razposajena Greta je v roke vzela dišeči kolaček, odprla usta, a v polžka ni mogla ugrizniti. Starša sta ob tem postala nejevoljna, Greta pa je dobila svoj prvi napad tesnobe. Pričela je kričati in kričala je več kot štirideset minut. Takrat je postalo jasno, da je z Greto nekaj zelo narobe. Sledile se preiskave. Najprej urgentne službe bolnišnice, kjer so opravili serijo testov, nekaj dni kasneje pa je prišel klic iz pediatrične klinike Astrid Lindgren, ki je starša napotila na kliniko za otroško in adolescentno psihiatrijo, saj so bili prepričani, da gre pri Greti prej za psihološke kot zdravstvene težave.

Gretine mame navedbe ne prepričajo, zato išče druga mnenja. Med drugim govori s psihologinjo na Gretini šoli, ki ima bogate izkušnje z avtizmom, ki posumi, da bi Greta lahko kazala znake, da je znotraj avtističnega spektra. Bolj natančno: Asperger z visokimi sposobnostmi.

Sledi vrsta srečanj – od psihološke klinike do centra za motnje prehranjevanja, Greta pa med tem časom ni prenehala zgolj jesti, temveč tudi govoriti. V dveh mesecih je shujšala za deset kilogramov (kar je za otroka ogromno), pozitivni pa so bili tudi testi za depresijo. A odgovora na vprašanje, kaj je narobe z Greto, še vedno od nikoder.

Medtem starša opazita, da je Greta v šoli tarča svojih vrstnikov.

»Ko učenci kažejo nate in se odkrito prezirljivo smejijo, čeprav je s tabo eden od staršev – potem je šla stvar daleč. Zelo daleč. Biti žrtev mobinga je peklenska stvar. Toda če nad teboj izvajajo mobing, ne da bi sam razumel, da to počnejo, potem je to še huje,« v knjigi piše Gretina mama in dodaja, kako so ju z očetom sčasoma dosegle vse grozljive zgodbe s šolskega dvorišča: »Zgodbe o tem, kako so jo na šolskem dvorišču nasilno spravili na tla ali jo zvabili na nenavadne kraje, pa o sistematičnem izločevanju in iskanju zatočišča v stranišču za deklice, kamor se ji je občasno uspelo skriti in se razjokati, preden so jo pazniki med odmori prisilili, da sej vrnila na šolsko dvorišče.«

Starša sta o dogajanju takoj obvestila šolsko vodstvo, ki pa je bilo mnenja, da ’je Greta sama kriva, kajti kar nekaj otrok je večkrat povedalo, da se čudno obnaša, govori preveč tiho in nikoli ne pozdravi.’ Ker so omenjeno zapisali v elektronskem sporočilu, ki so mu sledila sporočila s še hujšimi navedbami, starša zbrano posredujeta šolski inšpekciji, ki se tokrat postavi na stran Grete in njenih staršev.

Greta je uradno diagnozo avtizma dobila nekaj mesecev kasneje in zamenjala šolo. Ko se je že zdelo, da ji bodo nazaj k zdravju pomagale rutina, tabele in strukture, naenkrat postane problematična še njena mlajša sestra Beati, njene težave pa so se tokrat kazale na drugačen način. Kot kaos, prisila, trma in panika.

»Edina podobnost je časovno obdobje – kajti starostno gledano se eksplozija detonira ob točno istem času: ura predpubertete. Ob deset-do-enajst let.«

Tudi tokrat je pot do pravilne diagnoze trnova. In diagnoze so pomembne, saj rešujejo življenja, omogočajo pravo zdravljenje in ljudi senzitivizirajo za potencialne pasti diskriminacije, ki sledi nerazumevanju dejstva, da ’avtizem, ADHD in druge nevropsihiatrične prizadetosti same po sebi ne pomenijo oviranosti’. Še več. Lahko je tudi obratno. Lahko so prav tista supermoč in razmišljanje zunaj okvirov, o katerih pogosto slišimo umetnike. »Umetnike, kot sem recimo jaz,« še piše Gretina mama. Tako kot Greta in Beate je tudi ona namreč avtistka. In tako kot Greta in Beate je tudi ona torej nevrodivergentna - torej drugačna na točno tisti način, ki ga ta svet (pa naj se tega zaveda ali ne) še kako potrebuje.

»Osnovna težava pri ADHD je ta, da sledimo načelu gona. Narediš samo stvari, ki te skrajno zanimajo. Vse drugo ne deluje. Kajti to je namreč povezano s sistemom nagrajevanja in odstotkom dopamina,« - Svenny Kopp, Univerza v Goteborgu

In kako se je to izrazilo pri Greti?

Greto je skrajno zanimala problematika podnebnih sprememb, njena trpka zgodba pa je zato svoj usoden preobrat na bolje (tako za planet kot za Greto osebno) doživela 18. avgusta 2018.

Trenutek, ko ima Greta vsega dovolj

To je bil tisti dan, ko je imela Greta dovolj …

• … politikov, ki pravijo, da jim je skrb za okolje na prvem mestu, potem pa vseeno ne naredijo ničesar,
• … svetovnih voditeljev, ki ignorirajo podnebne spremembe oziroma se pretvarjajo, da so obvladljive,
• … gospodarstvenikov, ki se ne ozirajo na potrebe po zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov,
• … in vseh, ki jim ni mar za prihodnost planeta.

Takrat petnajstletna Greta se je s plakati, ki jih je izdelala sama, odpravila na podnebno stavko. In tam obsedela sama. Najprej je nameravala tam sedeti le tri tedne, do švedskih parlamentarnih volitev, potem pa stavko podaljšala in jo pričela izvajati ob petkih. Počasi so prihajali ljudje, v protestu se ji je pridružilo vse več somišljenikov. Nastalo je gibanje, ki ga danes poznamo pod imenom Petki za prihodnost.

To, kar je sledilo, pa je zgodovina.

Da je Gretin nadvse prebojen aktivizem še kako povezan z avtistično motnjo, je ob predstavitvi slovenskega prevoda knjige Naša hiša je v plamenih spregovorila tudi ustanovna direktorica Inštituta za avtizem in sorodne motnje Marta Macedoni-Lukšič.

"Mislim, da nek nevrotipičen posameznik ne bi zmogel delovati na tak način in priti tako daleč," je dejala in dodala:"Pri njej se je to združilo in ji pomagalo, da se je zelo osredotočila in izključila družbeni kontekst. Na nek način je značilna tudi njena naivnost glede tega, kaj povzroča - mislim, da ne razume čisto vseh odzivov, še posebno ne negativnih, saj nastopa s stališča čiste duše."

Intervju s strokovnjakinjo boste še te dni lahko prebirali na Metropolitanu, knjiga Naša hiša je v plamenih pa vam je že na voljo v najbližji knjigarni.

Morda vas bo zanimalo tudi:

• Kolumna, ki je naklonjena Greti: Ni me prepričala Greta. Ji ni bilo treba!
• Kolumna, ki je kritična do Grete: Greta, jutri ne bo konec sveta!

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec