Ljubljana, kot veste, nima nogometnega stadiona. Plečnikov, ki je dolga desetletja gostil nogometaše Olimpije in kratek čas tudi slovensko državno reprezentanco, to nikoli ni bil. Že zgrajen je bil za nekaj drugega, za cerkvene shode in množična telovadna srečanja. Danes leži zapuščen sredi Ljubljane, čakajoč na odločitev mesta, kaj z njim. Bolj žalostni od njega sta samo še jama za njim z edinim pomožnim igriščem, ki ga stadion premore, in Olimpija, dolga leta naš edini predstavnik v jugoligi, nekajkratni slovenski državni prvak, ki z imenom NK Bežigrad nastopa v drugi ljubljanski med­občinski ligi.

Hala Tivoli, če gremo naprej, je letos praznovala 40-letnico postavitve in poka po šivih zaradi številnih uporabnikov, ki bi radi prišli do svojih minut na parketu male dvorane in na ledu oziroma s parketom pokritem ledu velike. Da morajo pri tem igrati košarko ali prepevati pri nižjih temperaturah, kot je za te dejavnosti po svetu navada, nihče niti več ne omenja. Recimo košarkarji Uniona Olimpije, edine moške mestne ekipe, ki kaj šteje v Evropi. Že lani jih je evroliga prisilila v igranje v veliki, se pravi ledeni dvorani, saj predpisuje najmanj 5000 sedežev, ki jih mala dvorana ne premore.

»To je najbolj očiten standard, ki ga z malo dvorano ne izpolnjujemo, je pa še ogromno malenkosti, s katerimi imamo težave. Od vrste košev, parketa, osvetljenosti, opreme v dvorani, semaforjev do nezadostne opreme garderob, ki jim, recimo, manjkajo ledomati ...« razlaga direktor Uniona Olimpije Gregor Fric, ki se mora poleg običajnih težav z vedno premajhnim proračunom ukvarjati še s prostorsko stisko. »Stroški igranja v veliki dvorani so ogromni. Plačujemo, kot da bi bili prireditelji koncerta, saj moramo najeti dvorano za ves dan, pa še ljudi moramo plačati, da za eno samo tekmo položijo parket in ga potem odstranijo.«

Barcelone naše domače težave seveda ne zanimajo, pa je Olimpija, če je hotela ostati v najelitnejšem evropskem košarkarskem tekmovanju, to morala požreti. »Letos bo popolnoma enako oziroma še slabše, saj so nam lani dovolili odigrati eno tekmo v mali dvorani, še eno smo pa odigrali brez dovoljenj in za to plačali kazen, pa še grozili so nam s suspenzom,« dodaja Fric, ki ga še hujše težave čakajo od leta 2009, ko naj bi nova pravila zahtevala 10 tisoč sedežev, ki jih ne premore niti ledenica hale Tivoli.

Potem, recimo, Ljubljana nima pokritega olimpijskega bazena. Tivolski meri v dolžino nekih čudnih 33 metrov, ker za gradnjo in ogrevanje vode v dodatnih 17 metrih ni bilo denarja. Atleti, ne ljubljanski ne slovenski, ne premorejo pokrite dvorane z 200-metrsko krožno stezo, pa morajo Slovenci svoja državna prvenstva prirejati in plačevati na Dunaju. Od načrtovane oziroma, bolje rečeno, želene gradnje smučarskega skakalnega centra v Podutiku ni nič in tako naprej do Aljaža Pegana, ki se za najzahtevnejša telovadna tekmovanja pripravlja v telovadnici, v kateri ni zaželeno, da bi bil pri seskoku z droga previsok, saj bi sicer butnil v strop. (Sam si je kriv. Izbral bi konja, tako kot Miro Cerar, pa ne bi imel težav.)

Najlepše se vsa beda ljubljanskega in slovenskega vzdrževanja, načrtovanja in gradnje športnih objektov kaže skozi osebno zgodbo Janeza AljanČIČa, ki ga tisti, ki se zanimajo za šport, še najbolje poznajo po dolgoletnem vodenju slovenske atletike. Malokdo danes še ve, da je bil nekdanji atlet (tekmoval je v teku na 3000 metrov z ovirami) tudi direktor Bloudkovega biroja, ki se je kot del Zavoda Tivoli ukvarjal z načrtovanjem športnih gradenj po vsej Sloveniji. Tako je biro že konec sedemdesetih let pripravil program za ureditev Planice, pri katerem so se zgledovali po Skandinavcih, ki so centre za smučarske skoke uredili za celoletno uporabo.

Načrt je predvidel povezavo s sistemom žičnic v Kranjski Gori, dvorano v izteku velike skakalnice in atletski poligon. Že takrat so načrtovali tudi rekonstrukcijo Plečnikovega stadi­ona za Bežigradom, ki je bil v podobno žalostnem stanju kot danes. S popravilom bi ga usposobili za delovanje, dokler ne bi Slovenci obogateli in bi si lahko privoščili sodoben športni center s stadionom in večnamensko športno dvorano s pripadajočimi športnorekreacijskimi objekti. Da to zadnje ne bi ostalo zgolj v glavah, so rezervirali zemljišče ob današnji severni ljubljanski obvoznici oziroma na Ježici (takrat obvoznice še ni bilo), ga uvrstili v urbanistične načrte mesta Ljubljane kot prostor, namenjen športni uporabi.

Na njem so načrtovali tudi gradnjo veslaškega centra, ki bi ga dobili z izkopom malo več kot dveh kilometrov proda, kolikor znaša dolžina proge za veslaška tekmovanja. Izkopano kamenje bi lahko prodali in z njim še nekaj malega zaslužili. Ker pa, kot rečeno, ni bilo dovolj denarja za takojšnjo gradnjo, je mesto to zemljišče začasno posodilo podjetju SCT, mu dovolilo, da tam koplje gramoz za svoje ceste, pod pogojem, da jim ga, ko bodo prišli lepši časi, vrne z izkopano jamo, v katero bi lahko postavili temelje novega stadiona.

Skratka, nogomet, košarka in drugi športi z žogo, atletika, pa vsi drugi mogoči športi na kupu, teniška igrišča, veslaški center ... Sliši se lepo, mar ne? Prelepo, ker je našo nekdanjo skupno državo kmalu zatem začel jemati hudič, še preden pa jo je zares pobral, je napravila še marsikatero neumnost. Na začetku osemdesetih je Jugoslavija sprejela zakon o prepovedi negospodarskih investicij in športni objekti so bili po takratni logiki uvrščeni mednje. Da bi bila stvar še bolj žalostna, so v eni od takratnih jugoslovanskih republik federalno zapovedanim petim šparovnim letom samoinici­ativno dodali še pet. Uganete, kje so bili bolj papeški od papeža? Ni bilo težko, ne?

»Ko je država s prepovedjo gradnje športnih objektov pokazala, da je specialen biro ne zanima več,« povzema Aljančič danes tisto obdobje, »sem pač rekel: ‘Dobro, če nas ne potrebujete, znamo delati pa tudi kaj drugega.’ Umaknil sem se drugam, priskrbel delo za biro, da je ta živel še dve leti, potem pa ugasnil. Sam s seboj sem imel velike muke, ko sem sprejemal to odločitev in šel s področja, kjer mi je bilo krasno. Bil sem eden tistih srečnežev, ki so opravljali poklic, ki je bil hkrati tudi hobi. Ampak ko sem videl, da iz vsega ne bo nič, sem si rekel, da balinišč pa že ne bom gradil, in sem vrgel diplomo arhitekta čez okno. Danes ugotavljam, da sem ravnal prav.«

Da ne bomo krivični. To, da se v našem glavnem mestu v zadnjih 25 letih ni nič naredilo, še ne pomeni, da ni nihče poskušal. Tvegam zamero tistih, ki jim je šla Vika Potočnikova kot županja Ljubljane na živce, ampak upam si zapisati, da bi Ljubljana imela že marsikaj od tega, o čemer danes tukaj razpredamo, če ne bi izgubila na svojih drugih volitvah. Saj, najbrž bi tudi ona ostala pri kulturi, ekologiji in parkiriščih, če je ne bi naši nogometaši z uvrstitvami na evropsko in svetovno prvenstvo prisilili, da je ljudem obljubila stadion.

Pa je z ekipo pogledala, kako je s Plečnikovim objektom za Bežigradom, in ugotovila, da se zanj pulita cerkev oziroma križevniški red in Olimpijski komite Slovenije kot naslednik Zveze telesnokulturnih organizacij Slovenije, ki je postala lastnik ob nacionalizaciji leta 1945. Oboji, tako cerkev kot olimpijci, so seveda navalili s svojimi zahtevami, ki so bile za mesto nesprejemljive. Olimpijci so si, recimo, zaželeli olimpijsko hišo, v kateri bi uredili muzej in pisarne za svoje funkcionarske potrebe. (Zanimivo, ne? Najprej pisarne ...)

»Če je pa tako,« so rekli mati županja in od nekod izbrskali zaprašeno idejo o športnorekreacijskem pasu ob ljubljanski severni obvoznici, na katerem je Energetika medtem že potegnila plinovod in daljnovode, kar je njegovo uporabnost seveda zelo zmanjšalo – obstajajo namreč ljudje, ki imajo zadržke do igranja tenisa, če jim nad glavo brenči 110.000 voltov –, SCT pa oral in odnašal prod, nastale luknje pa zasipaval s vsakršno gradbeno svinjarijo. Aja, pa še to, papirji o lastništvu mesta nad tem območjem so nekam izginili, pa si je tej gradbeni firmi tisto zemljišče uspelo nekako prilastiti.

Kakorkoli, leta 2001, tri leta po začetku ugotavljanja lastništva nad bežigrajsko razvalino, je Potočnikova sedla z Zidarjem za mizo. Ta je sprva postavil visoko ceno, ki pa jim jo je uspelo petkratno zmanjšati, in sicer na 2,1 milijarde tolarjev, in mesto je spet postalo lastnik ozemlja, na katerem naj bi končno začel nastajati že na začetku osemdesetih zamišljen športnorekreacijski center. S stadionom, večnamensko dvorano, ki naj bi jo plačala država, ker naj bi se v njej igral hokej, če bi Sloveniji uspelo s sokandidaturo zimskih olimpijskih iger treh dežel (2006), z veslaškim centrom in – nastopili so pač novi časi –, celo z igriščem za golf.

»Ker smo vedeli, da gre za izjemno zahteven gospodarski, finančni projekt, smo ustanovili posebno podjetje Stadion, ki naj bi poskrbelo za razčiščevanje lastništva nad tem zemljiščem in ga vpisalo v zemljiško knjigo,« pojasnjuje Vika Potočnik nad urbanističnim planom Ljubljane njenega županovanja in majhnim vijoličnim madežem, ki predstavlja rezervirano športno cono.

»Izbrali smo Marjana Rekarja, ker smo verjeli, da mu bo to z energičnostjo uspelo narediti. In je to tudi storil. Hkrati bi morale potekati vse priprave na našem oddelku za urbanizem za spremembo planskih aktov, Stadion, d. o. o. bi moral čim kakovostneje pripraviti ekonomski aranžma, opraviti mednarodni javni natečaj in stvar bi se morala po mojih izračunih in tudi, kakor sem obljubila v letu 2004, v največjem delu končati. Potem sem izgubila mandat, večina mojih projektov se je začela kriminalizirati, ta projekt se je v mestnem svetu razblinil in zdaj smo tu, kjer smo.«

Kar pomeni še vedno nikjer oziroma v ljubljanskem mestnem svetu, ki se je junija lani že izrekel za obnovo centralnega stadiona za Bežigradom, a ne ve, kako se tega lotiti. Po zadnjih ocenah naj bi obuditev od mrtvih mesto stala od 65 do 70 milijonov evrov. Medtem je Stadion, d. o. o., dobil že tretjega direktorja (drugi, Tomo Bijedov, ki ga je pred kratkim odpustila Danica Simšič, naj bi odletel zaradi nestrokovnih primerjalnih ocen stroškov gradnje stadionov za Bežigradom ali v Stožicah, ki so bili podlaga za odločitev mestnih svetnikov, da se raje prelaga Plečnikovo opeko), o samem stadionu pa seveda ne duha ne sluha.

In ker se po rezerviranem športnem območju v Stožicah in na Ježici že stegujejo gradbeniki, ki bi tam zgradili stanovanja, s katerimi se da največ zaslužiti, se zamisel o zaključenem ljubljanskem športnorekreacijskem središču dokončno razblinja v znamenito ljubljansko meglo. Druge takšne lokacije Ljubljana več nima, pa bomo lahko še veseli, če bo mestnim oblastem uspelo zakrpati vsaj Plečnikov stadion in halo Tivoli.

»Renoviranje hale Tivoli (o tem se zadnje čase previdno šepeta, op. p.) in stadiona za Bežigradom sta začasni rešitvi,« ponavlja Janez Aljančič, verjetno že tisočič. »Halo Tivoli je treba dograditi, da bo normalno funkcionirala in da izrabimo potencial ljudi, ki se spoznajo na športne objekte. Vendar s tem ne bi rešili ljubljanskega problema večnamenske dvorane. Pardon, slovenskega! To je slovenski problem.

V redu, uredimo Plečnikov stadion, da bo lahko klub normalno deloval in da ne bo sramote, ampak s tem nismo rešili problema slovenskega nogometnega stadiona. Tudi s celjskim tega problema nismo rešili. Celjski stadion je krasen lokalni stadion, na katerem lahko nastopa tudi reprezentanca, ampak z njim se po svetu ne moremo postavljati kot ena od najbolj razvitih novih držav. To je naš domet? Poleg tega nas je samo dva milijona in samo v Ljubljani lahko napolniš stadion z 20 do 25 000 ljudmi. Nikjer drugje. Ljubljana je, žal, ali prav, kakor hočete, center Slovenije.«

»Bistvo mojega razmišljanja,« dodaja, »je to, da ni samo mesto Ljubljana odgovorno za to. Mesto je odgovorno za ureditev Plečnikovega stadiona in hale Tivoli. Če to naredi, lahko reče, da je opravilo svoj minimum. Tisto, o čemer pa jaz govorim, je pa država dolžna storiti za slovenski šport. Dolžna je poskrbeti za nogometni stadion in večnamensko dvorano v svojem glavnem mestu, dolžna je poskrbeti za Planico, za smučarski tekmi v Kranjski Gori in v Mariboru.« Dolžna ali pa tudi ne. Saj, če človek pomisli, imajo Moldavci v svojem zamračenem Kišinjovu še slabši stadion kot mi, pa kaj jim manjka?

Medtem ko se v Ljubljani prepirajo, kaj storiti, in ne storijo nič, je v Celju zrasel nogometni stadion, na katerega se je preselila reprezentanca, mesto ob Savinji pa je ob starem Golovcu dobilo še eno športno dvorano, ki jo v glavnem uporabljajo njegovi rokometaši. Po odgovor, kako je to mogoče, smo se odpravili k celjskemu županu Bojanu Šrotu. Objavljamo nekaj odlomkov iz pogovora z njim.

O dvorani Zlatorog in nogometnem stadionu Arena Petrol

»Za novo dvorano smo porabili milijardo in 400 milijonov. Od tega je dala država 490 milijonov – nekaj ministrstvo za šolstvo in šport, nekaj pa fundacija za šport –, drugo je prispevala občina. Odločitev za njeno gradnjo je bila težka in zaradi nje dva meseca nisem prav dobro spal. Na tej lokaciji, ki je že od leta 1968 rezervirana za športni park, smo sicer načrtovali gradnjo dvorane, ampak ne še zdaj.

Potem pa je Slovenija dobila organizacijo evropskega prvenstva v rokometu in nas postavila pred dilemo. Ali obnoviti in razširiti Golovec, kar bi nas po projektantskih izračunih stalo 650 do 700 milijonov? Razlika med ceno nove dvorane, ki bi jo morali plačati mi (900 milijonov tolarjev), in adaptirane dvorane ni bila tako velika, upoštevati pa je treba, da se pri adaptaciji starih objektov vedno pojavijo nepredvideni stroški. Tako smo se potem odločili za gradnjo nove dvorane. Staro smo prodali in jo potem vzeli nazaj na desetletni lizing. Stara dvorana se sama financira s komercialnimi programi, stroški, ki jih imamo z novo dvorano, so pa za polovico manjši, ker je energetsko varčnejša in funkcionalnejša.

Podobno je bilo tudi z Areno Petrol (nogometnim stadionom, op. p.), pri kateri je bil aktiven tudi lokalni nogometni klub. Stadion je postal zanimiv, ko se je Nogometna zveza Slovenije odločila, da bo na njem odigrala kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo v Nemčiji. Rekli smo si, da je za domači klub 4000 pokritih sedežev dovolj, pri dodatnih sediščih je šlo pa za soinvestitor­stvo kluba, Nogometne zveze, ministrstva za šolstvo in šport ter donatorjev.«

Kako se lotiti zadeve

»Prvi korak je vedno odločitev lokalne politike, da bo zamišljeno stvar izpeljala. Po mojem mnenju – sicer ne poznam ljubljanskih zadev preveč dobro –, je problem ta, da obstaja cel kup tistih, ki bi si radi pripeli medaljo zaslug za gradnjo novega stadiona, ni pa odločitve, ki jo morajo sprejeti mestna politika. mestni svet in tudi županja.

V Ljubljani bi lahko prihranili veliko denarja, mogoče že za kakšno dvorano, če bi malo zraci­onalizirali vse skupaj. Koliko so pa že porabili za Stadion, d. o. o.? Kakšnih 80 milijonov. Za kaj? Zamenjali so tri direktorje. Takim službam pravim jaz Havaji služba. Če bi bil sam direktor takega podjetja, bi skrbel, da stadiona nikoli ne bi bilo (smeh), ker bi imel dolgo službo.«

Nacionalni stadion

»Kakšen nacionalni stadion!? Samo v Ljubljani operirajo z željo, da bi država postavila stadion. Poglejte Hrvate. Igrajo v Zagrebu, v Splitu. Italijani zdaj recimo v Palermu. Nemci igrajo v Münchnu, Stuttgartu, Berlinu ... Razen Wembleyja v Veliki Britaniji, ki ga gradi država in ga bodo uporabljali kot nacionalni stadion, v drugih državah ne poznajo nacionalnih stadionov. Za koliko tekem pa potrebuje reprezentanca svoj stadion? Pet ali šest. Vse druge so pa klubska zadeva.«

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Igor Mali/Delo

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec