Nadal je zadnji izmed najstniških zmagovalcev turnirjev za grand slam. Ker je moški in ker so na turneji ATP zaradi silne izenačenosti taki uspehi vedno redkejši, pa tudi, ker prihaja iz izrazito športne in čustveno povezane velike družine, je začela nastajati nova teorija o poti do uspeha v profesionalnem tenisu, športu, kjer ni redne zaposlitve, kot jo poznajo nogometaši, košarkarji, rokometaši ali hokejisti, celo smučarji in smučarji skakalci.

V športu, kjer je vsak dolar zares priigran na igrišču, kjer te, če se poškoduješ, nihče ne plačuje (igralcem kvečjemu leto dni hranijo uvrstitev, ki so jo imeli v trenutku, ko so se poškodovali), in kjer je stres zaradi nenehnih potovanj veliko večji kot v drugih panogah. In gledano skozi prizmo nacionalnih športnih evforij, je tenis takoj za nogometom tisti šport, kjer imajo ekipne zmage (v Davisovem pokalu) posebno težo pri samozavesti posameznih narodov in kjer so zmagovalci turnirjev za grand slam obravnavani kot svojevrstne znamenitosti.

Tudi zato je španski kralj Juan Carlos od ponosa skoraj padel čez ograjo lože, iz katere je čestital preznojenemu bojevniku v dolgih, skoraj klasično elegantnih belih hlačah in zeleno fluorescentni majici brez rokavov, iz katere so kipeli mladostniški bicepsi Rafaela Nadala.

Uspeh šteje samo danes

Španija je imela v zadnjih petnajstih letih pet različnih moških zmagovalcev na Roland Garrosu. Sergi Bruguera je leta 1993, prvi po Andresu Gimenu leta 1972, zmagal v Parizu in to ponovil tudi čez leto dni. Bruguerov uspeh je bil za španski tenis brez dvoma izjemnega pomena, toda kot človek je bil puščoba, njegovo tiskovno konferenco po prvi zmagi je newyorški stenografski servis Asap, nepogrešljivi del turnirjev za grand slam, spravil na eno samo A4-stran.

Potem je Pariz leta 1997 osvojil Carlos Moya, sicer izredno priljubljen igralec, ki je zaradi sedmih nastopov na turnirju v Umagu lani celo dobil hrvaško državno odlikovanje, toda tudi on ni izžareval bodočega velikega zvezdnika, čigar uspeh bi ves športni svet pričakoval z nestrpnostjo in zanimanjem. Alberto Costa leta 2002 in Juan Carlos Ferrero čez leto dni sta v Parizu sicer tudi zmagala, toda zanimiva sta bila toliko kot Bruguera ali pa še manj. Nato se je pojavil Nadal. Ko je pri petnajstih na challengerju v Sevilli osvojil prve točke ATP, so se njegovi vrstniki potegovali, da bi prve točke osvojili – za mladinsko svetovno lestvico.

Pri šestnajstih je kot šele deveti igralec v zgodovini na Mallorci prvič zmagal na redni turneji ATP. Pred sedemnajstim rojstnim dnem je bil na lestvici ATP že uvrščen tako visoko, da bi lahko prvič nastopil na Roland Garrosu. Ustavila ga je poškodba komolca. Ko se je lani vse zdelo, da bo nekaj dni pred osemnajstim rojstnim dnem končno zaigral na Roland Garrosu, si je v Estorilu huje poškodoval levi gleženj. Letos je po petih turnirskih zmagah v Pariz prišel kot prvi favorit, edini, ki bi Rogerju Federerju lahko preprečil, da pred štiriindvajsetim rojstnim dnem osvoji vse štiri turnirje za grand slam in hkrati začne še resneje loviti rekordnih štirinajst zmag na turnirjih za grand slam Peta Samprasa.

Njun dolgo pričakovani polfinalni dvoboj je seveda dobil Nadal, ker je preprosto ujel Federerjeve žoge, ki jih drugi ne bi, in s tem sicer izjemno ustvarjalnega Švicarja spravil v stanje take negotovosti, da je delal napake, ki jih ne dela nikoli. In tudi Mariano Puerta se je v finalu kljub partiji svojega življenja lahko le čudil hitrosti Nadalovih nog in rešitev v trenutkih, ko je namesto pripravljene taktike odločala intuicija.

Toda od kod Nadalu tako naravno prepričanje vase in odkod mu noge, ki so polovile tudi nemogoče, zares nemogoče žoge? Nadalov oče Sebastian, eden od petih bratov Nadal, družine, katere prvi predniki so se v Menacor naselili že v 14. stoletju, je trgovec z okni, pohištvom in kristalom in njegov glavni financer. Na polfinale in finale je v Pariz priletel iz Šanghaja, kjer je sklepal posle.

Rafaelov trener je že od njegovega četrtega leta stric Toni, večkratni prvak Balearov v namiznem tenisu, ki se je relativno pozno odločil za tenis in kar v domači hiši – Nadalovi namreč vsi živijo na dedkovem posestvu – odkril svetovni talent.

»Rafael je tako nadarjen športnik, da bi mu uspelo v katerikoli panogi. Skoraj prepričan sem, da bi bil nogometna zvezda, če se ne bi odločil za tenis. Ker imava z Rafo dva odnosa, trener – igralec in stric – nečak, je včasih naporno, toda težko si predstavljam, da ima kak trener igralca, ki bi bil spoštljivejši. Nikoli še ni bil nemotiviran, veliko večja težava je, kako ga ustaviti, da ne bo pregorel. To neustavljivo željo, da bi bil v vsem najboljši, ima po Miguelu - Angelu.«

Miguel - Angel Nadal je med letoma 1992 in 1999 igral za Barcelono in v tem obdobju petkrat osvojil špansko državno prvenstvo ter ligo prvakov. Za špansko reprezentanco, za katero je odigral 65 tekem, je nastopil na svetovnih prvenstvih 1994, 1998 in 2002, kariero je letos spomladi končal v matičnem klubu, RCD Mallorca.

»Miguel - Angel mi je že pri desetih povedal, da v športu uspeh šteje samo danes in nikoli več. Tega se držim,« je v Parizu dejal Nadal. »Ali bi Rafa lahko bil tudi vrhunski nogometaš?« je odgovor na vprašanje začel z vprašanjem Miguel - Angel. »Vsekakor. Toda on je gladiator, individualist, njemu bi šli trenerjevi napotki na živce. On mora sam odločati o svoji usodi. Da je tako prepričan vase, je zasluga družine, stojimo mu ob stani in ga športno vzgajamo.«

Ja, kljub zaslužkom, ki letijo v nebo, si Rafael Nadal še ni kupil športnega avtomobila, ne hodi še z manekenko, le v nočne klube na Mallorci se občasno poda.

»Sem devetnajstletnik, ki odlično igra tenis. To tudi želim ostati,« je zatrdil v Parizu. In kar ni zanimalo še nobenega Španca doslej, morda z delno izjemo Moye: Nadal želi zmagati tudi v Wimbledonu. Tam, kjer je pred dvajsetimi leti sedemnajstletni Nemec šokiral svet.

Zaradi porazov je sovražil sebe

»Boris Becker, najstniški outsider iz Leimna, je kot med drugo svetovno vojno nemška Luftwaffe zbombardiral osrednje igrišče v Wimbledonu,« je 7. julija 1985 zapisal londonski The Times.

»Pred menoj ni še noben Nemec osvojil Wimbledona in mislim, da je Nemčija z mano dobila idola,« je vizionarsko napovedal Becker, kot da bi že tedaj slutil, da mu bo na ramena naloženo težko breme perfektnosti v vseh pogledih. Ob sebi pa je imel še romunskega menedžerja Iona Tiriaca, katerega lov za denarjem se kljub zasluženim stotinam milijonov dolarjev ni ustavil niti pri petinšestdesetih, kolikor jih šteje danes, v Beckerju pa je našel stroj za tiskanje denarja, in trenerja Guentherja Boscha, ki je mladoletnega Beckerja skoraj homoerotično oboževal.

»Becker ni porazov jemal kot običajni vzkipljivi najstnik,« je v svoji knjigi zapisal Bosch. Beckerja je prevzel šele potem, ko se slovenski trener Boris Breskvar ni odločil, da se z bodočim wimbledonskim prvakom po nekaj letih osnovnega učenja tenisa poda še na turnejo ATP. »Becker ni sovražil porazov, Becker je zaradi porazov sovražil sebe. Ko so njegovi kolegi jokali in v jezi razbijali loparje in lomili garderobe, je Boris presunljivo kričal sam nase in s sebe trgal kose opreme. To so bili grozljivi prizori, a ob tem je dobro vedeti, da je bil njegov mladostni idol James Dean.«

»Dolgo sem mislil, da je lep dan le tisti, na katerega dobim dvoboj, in da so porazi moje osebne tragedije. Poleg tega sem ob sprejemu po osvojitvi prvega wimbledonskega naslova v očeh množice, ki se je zbrala, da bi me pozdravila, videl histerijo, videl sem, kako je ta množica vodljiva, in nič več se nisem čudil, da je Nemce Hitlerju uspelo prepričati za tako norijo, kot je bila druga svetovna vojna. Odgovornosti, ki mi je bila naložena le zato, ker sem dobro igral tenis, me je postalo strah,« je v svoji avtobiografiji zapisal Becker.

V nasprotju z Nadalom se je Becker zgodaj ločil od družine, na katero je sicer ostal navezan, a je življenjsko pot vseeno gradil sam ali s pomočjo žensk, ki jih je imel ob sebi. Tudi trenerje je Becker menjal glede na karakter svojih žensk. Do zdaj edina žena Barbara Feltus, s katero ima dva sinova, je najbolj sooblikovala njegovo osebnost in nič nenavadnega ni bilo, da je bil njegov zadnji trener Mike DePalmer, ki ni veliko govoril, ampak je bil bolj Beckerjev tihi prijatelj.

Zanimivo, tudi Goran Ivanišević, nam najbližji primer čudežnega teniškega otroka – če seveda odštejemo Moniko Seleš iz Vojvodine, ki je kmalu začela tajiti jugoslovanske korenine in se kot kakšna športnica izza železne zavese zelo hitro vrgla v objem ZDA – je svoj Wimbledon, ki smo si ga tudi mi kar malo prisvojili, osvojil, ko je bil njegov trener sedem let mlajši Mario Tudor.

Zec

»Danes se soočam s težavami, ki jih je prej zame reševal moj oče,« je v intervjuju za Globus, v katerem je odkrito spregovoril o vseh zgrešenih poslovnih investicijah, priznal Goran Ivanišević, wimbledonski zmagovalec iz leta 2001.

Srdjan Ivanišević je bil eden tistih teniških očetov – večina jih prihaja iz dežel nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze –, ki je kmalu začutil svetovni teniški talent svojega otroka in se v imenu uspeha odpovedal lastni karieri: »Bil sem uspešen elektroinženir, zgodaj sem se spoznal na računalništvo, a sem hkrati vedel, da je Goran teniško veliko bolj nadarjen, kot sem jaz v računalništvu.

Zavestno sem se odločil, da se posvetim njegovi karieri. Ker je bila prva pogodba z agencijo IMG relativno skromna, smo bili prisiljeni prodati družinsko hišo in se preseliti v garsonjero. Prišli so tudi dnevi, ko nisem hotel iti v klub, ker sem se bal, da me bo kdo prosil, da mu kupim kapučino, meni pa bi bilo nerodno priznati, da tega denarja nimam. Da nimam za kapučino.«

Mama Gorana (zaradi živcev) in sestra Srdjana (zaradi bolezni) sta se hitro distancirali od nepozabnih scen moških Ivaniševićev, kot je bila na primer v tretjem krogu turnirja na Roland Garrosu leta 1992, ko je Goran na igrišču številka 10 igral peti niz proti Švedu Magnusu Larssonu. »Idemo Gorane, idemo,« je sina ves čas spodbujal Srdjan.

Goran je bil dolgo tiho, potem pa se je pri zaostanku 2 proti 4 obrnil proti očetu in ga vprašal: »Gde da idem, pička ti materina?«

In prav ta nenavadni, ljubeči in hkrati izredno stresni odnos očeta in sina, v katerem je Srdjan ves čas prevzemal vlogo strelovoda in – tudi sam zelo vzkipljivega karakterja – »vpijal« sinove žaljivke, ker je vedel, da so izrečene v afektu in da so lahko odločilni dejavnik pri zmagi, je pripeljal do Srdjanovih težav s srcem. Srdjan ni bil izjema, naloženi stres se pri teniških starših pogosto izrazi ali v divjaštvu ali v hudih boleznih.

Ja, starševstvo je težka služba. Karolj Seleš je umrl za rakom na črevesju. Kdo ve, koliko noči je prebedel, ker ni vedel, kako gre njegovi hčerki, ko je ta pri dvanajstih sama odpotovala na Florido, v akademijo bivšega marinca Nicka Bolletierija. Nick Philippoussis je v skrbi za sinov teniški razvoj prebolel dve obliki raka.

Peter Graf, oče Steffi Graf, se je v stresu vdal alkoholu, tabletam za pomiritev, utajil pa je toliko davkov, da so ga nemške oblasti zaprle. Jim Pierce, nekdanji ribič in kriminalec, je bil zaradi nasilja nad hčerko Mary s sodno prepovedjo izgnan s teniških igrišč. Damir Dokić, nekdanji srbski tovornjakar, poročen s Hrvatico, je bil zaradi nasilja nad osebjem turnirjev in novinarji prav tako sodno odstranjen s teniških igrišč. Danes pije, hčerka Jelena pa je s 4. mesta lestvice WTA zdrsnila na teniško obrobje.

Najmlajši zmagovalci turnirjev za grand slam:

• odprto prvenstvo Avstralije: Ken Rosewall (Avstralija, leto 1953) – 18 let in 2 meseca
• odprto prvenstvo Francije: Roland Garros Michael Chang (ZDA, leto 1989) – 17 let in 3 mesece
• Wimbledon: Boris Becker (Nemčija, leto 1985) – 17 let in 7 mesecev
• odprto prvenstvo ZDA: Pete Sampras (ZDA, leto 1990) – 19 let in 28 dni

Najmlajše zmagovalke turnirjev za grand slam:

odprto prvenstvo Avstralije: Martina Hingis (Švica, leto 1997) – 16 let in 279 dni

odprto prvenstvo Francije: Roland Garros Monica Seles (ZDA, leto 1990) – 16 let in 6 mesecev

Wimbledon: Lottie Dod (Velika Britanija, leto 1887) – 15 let

odprto prvenstvo ZDA: Tracy Austin (ZDA, leto 1979) – 16 let in 9 mesecev

Kje so Slovenci, ki bi jim lahko uspelo, pa jim ni?

Mariborčan Iztok Božič je bil edini doslej uvrščen med najboljših dvesto igralcev na svetu. Ker mu je kronično primanjkovalo denarja, ni zmogel koraka, s katerim bi se zavihtel med sto, čeprav je kakovost nedvomno imel. Marko Tkalec, njegov naslednik, je doslej odigral podobno vlogo – bil je heroj tekem reprezentance za Davisov pokal v evro-afriških skupinah, imel je malo več denarja kot Božič, vedel se je kot teniški proletarec.

Slovenija je doslej imela nekaj mladincev svetovne vrednosti, Andreja Kračmana, Gregorja Krušiča, Andreja Kraševca in Luko Gregorca, ki sicer še vedno trenira na Floridi, a se že nekaj časa – tudi zaradi poškodb – nikamor ne premakne.

Dva sta imela očete, ki sta poraze jemala osebno in v stiski tolkla sinova. Tudi s pestjo v sredo obraza. Kar je seveda daleč od tega, kako je družina stala ob strani Nadalu. Enemu se ni ljubilo potovati, čeprav je imel evropski proračun. Kar je seveda daleč od Borisa Beckerja, ki je ves čas iskal svojo pot in tudi zato postal tako karizmatična osebnost, kot je danes. Veliko škode so naredili starši, mnogi so zaradi stiske ob naraščajočih stroških segli po pijači.

Kar je seveda daleč od Srdjana Ivaniševića, ki je razumel razsežnosti sinovega talenta in se odpovedal svoji karieri. In kapučinu. In kar je morda odločilno, v Sloveniji še ni trenerja, ki bi zmogel vrhunskega mladinca spremeniti v vrhunskega profesionalca. Če se ne zatakne pri denarju, se pri znanju, za odhod v tujino pa se je doslej pravočasno odločil le Gregorc (na fotografiji desno). Model približno sistematičnega dela, ki kaže prve rezultate, so postavili v Kranju, kjer kakšnih osem za profesionalni tenis odločenih igralcev trenira skupaj in tudi napreduje. Počasi, a vendarle.

Poti do uspeha

A. Rodite čim več otrok

Rodite pet hčera in dve vzgojite v zmagovalki turnirjev za grand slam, kot je to s Sereno in Venus uspelo Richardu in Oracene Williams.

B. Tvegajte in prodajte vse imetje

Kot je to za Gorana storil Srdjan Ivanišević.

C. Preselite se na Florido

Preselili so se na Florido in uspelo jim je: Andre Agassi iz Nevade, Monica Seles iz Novega Sada, Ana Kurnikova iz Moskve, Marija Šarapova iz Sibirije, Iva Majoli iz Zagreba, Marcelo Rios iz Santiaga de Chile.

D. Imejte mešani zakon

Roger Federer je sin Južnoafričanke in Švicarja – danes vodita njegov menedžment.

E. Upajte na srečo

Ano Ivanović je skavt opazil, ko je v Beograd prišel opazovat drugo igralko.

F. Ustanovite delniško družbo

Peter Haas je za teniški razvoj sina Tommyja ustanovil delniško družbo in vlagateljem dvojno povrnil vložek.

Tudi Tommy je treniral na Floridi.

G. Pridobite francosko državljanstvo

Francija je edina država, katere sistem novačenja domačih igralcev je učinkovit – najboljši trenirajo na Roland Garrosu, kamor tuji igralci nimajo vstopa razen med turnirjem za grand slam.

H. Stric naj bo nogometaš

Kot pri Rafaelu Nadalu.

I. Otroku dajte mir

Peta Samprasa, najboljšega igralca vseh časov, sta starša v živo gledala le, ko je leta 2000 osvojil še sedmi Wimbledon in s tem hkrati trinajsti rekordni turnir za grand slam (od na koncu štirinajstih).

J. Naučite se gledati v zrak

Življenje na profesionalnih teniških turnejah niso le lepa mesta, lepi hoteli in veliko denarja. Spremljevalci igralcev in tudi igralci sami večinoma cele dneve čakajo. Na trening, na dvoboj, na prevoz, na kosilo, na taksi, na letalo. Vsekakor pomaga, če berete knjige ali meditirate.

Kako uspeva Slovenkam in zakaj nikakor ne Slovencem?

1. Katarina Srebotnik je izjemno nadarjena in zato tudi še edina med najboljšimi petdesetimi na svetu.

2. Srebotnikova ne verjame, da sodi med najboljših 20 na svetu med posameznicami in temu primerno trenira. Njeno odločitev je treba spoštovati, ker se je v tenisu prebila izključno zaradi lastnega talenta; v parih je med najboljšimi na svetu.

3. Maja Matevžič in Tina Pisnik sta prav tako nadarjeni igralki, ki so ju ustavile poškodbe in varčevanje z denarjem – kdor v tenisu varčuje, propade.

4. Za tenis zares nadarjen slovenski moški se najbrž še ni rodil, izjema bi lahko bil Zoran Golubović iz Hotize pri Lendavi.

5. Prehod iz mladinske v absolutno konkurenco je v moški konkurenci izjemno krut – razvajeni od navideznega statusa na mladinskih turnirjih za grand slam se osemnajst- in devetnajstletniki znajdejo na dnu profesionalizma in je vse treba začeti znova – te ovire ni še nihče izmed Slovencev niti približno presegel.

6. Starši moraj biti pripravljeni na absolutno tveganje; primer Ivanišević bo zaradi vse bolj obskurne vloge športa v naši družbi edini vzor: ali bo družina na kocko postavila premoženje (če ga sploh ima dovolj) ali pa ne bo nič – povprečna sezona na turneji ATP ali WTA stane vsaj 10 milijonov tolarjev.

7. Gojenje kulta povprečnosti se v Sloveniji samo še stopnjuje – spomnite se le, kako so na začetku vsi planili na Zlatka Zahoviča, ko je ta na svetovnem prvenstvu na Japonskem in v Južni Koreji selektorju Srečku Katancu povedal svoje. Edini svetli vzor slovenskega športa so morda košarkarji NBA, toda na prvem mestu je Rok Benkovič. Povedano že v uvodu – zmagovalci turnirjev za grand slam so nacionalne znamenitosti. Mi se gremo Teharje in Ajdovščino in kdo je bil in kdo ni bil.

Izjemna Slovenka

Najuspešnejša slovenska teniška igralka vseh časov se je 20. julija 1956 rodila v Mariboru. Leta 1977 je Mima Jaušuvec (na fotografiji desno) osvojila turnir za grand slam na Roland Garrosu in bila leta 1978 in 1983 finalistka. V karieri je osvojila še turnirje v Hamburgu, Rimu, Torontu in Los Angelesu. S partnerico Virginio Ruzici je leta 1978 na Roland Garrosu zmagala v parih, na Wimbledonu sta istega leta v finalu zapravili zaključne žogice. Mima je samo s turnirskimi nagradami zaslužila 933.926 dolarjev. Da ji je v tenisu uspelo v časih, ko potovati po svetu ni bilo tako preprosto, daje njenim uspehom še večjo razsežnost.

Zakaj je Mimi uspelo bolj kot doslej Srebotnikovi, edini delno primerljivi teniški profesionalki?

Prvič, bila je izjemen talent. Drugič, konkurenca je bila manjša, čeprav je različna časovna obdobja nehvaležno primerjati. Tretjič, od začetka se je družila s sebi enakimi in po svetu ni »šlepala« manj kakovostnih igralk in strokovnjakov sumljivega izvora. Četrtič, zaradi relativno manj pomembne vloge tenisa je živela pod manjšim medijskim pritiskom kot morda Srebotnikova, čeprav tudi pri njej v resnici ni velik. Petič, ni se omejevala z ambicijami, manjšimi od dejanskih sposobnosti.

TEKST: Luka Matelli

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Reuters, Rex Features, Matej Družnik/Delo, Bogo Čerin/Delo

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ