Kavkaška veselica

Kar so za nas Slovenske gorice, je za Gruzijo Kahetija, nekdanje kraljestvo, danes pa vinorodna pokrajina na vzhodu dežele. Med vini, belimi in rdečimi, slove gurdžaani, cinandali, šuamta, saperavi, manavi, alaverdi, alazani, mukuzani ... Za sladko, kot noč črno kapljico hvančkaro Gruzijci pravijo, da z njo zlahka osvojiš srce vsakega dekleta. Ni mi šlo tako dobro od rok.

Gruzija je dežela šestih milijonov veselih in gostoljubnih ljudi. Gostoljubni so tako in radi se družijo, da sem v enem mesecu pristal na okrog petnajstih kejpijih. Kejpi je veselica! Med jedmi običajno prednjačita šašlik (naša nabodala) in hinkali (velikanski tortelini). Giorgijeva mati se je izkazala še s haurmo, gosto in ostro juho iz drobno narezanih govejih jeter.

Pa s hašlamo in mahvalijem, ačmo in čahohbilijem in s kučmadži, socevi ter kupati, kar mastnimi mesnimi jedmi z veliko drobovine in travnatimi začimbami. K mesu se okusno poda speštan kisel pripravek tremali. Hačapuri pa je velik tanek kruh, bolj pogača, ali kot zavitek, napolnjen s sirom. Pa še beli sir iz gorate Svanetije, nekako v trakovih povit v klobko, se skorajda zmeraj diči na bogato obloženih mizah, četudi pokojnine pa tudi plače velikokrat ne presegajo petdeset dolarjev.

Omizju načeluje tamada, ki si ga gostje izberejo na začetku veselice in je potem nekakšen »entertainment man«, odgovoren za zdravice. Na vsako zdravico se pije, in sicer največkrat kar iz kravjega roga, ki ga, če še tiči na glavi živali, imenujejo rka, če ga že uporabljajo za pitje, pa khanci. Prirejajo celo tekmovanja iz trilitrskega in večjega khancija.

Smisel khancija je, da ga polnega ne moreš postaviti na mizo, torej ga moraš sprazniti do dna. Nato vanj sam naliješ vino in polnega podaš sosedu. Praviloma khanci ne bi smel nikoli počivati in ko obkroži omizje, tamada že drdra naslednjo zdravico. In tako je vso noč. Slede si po posebnem vrstnem redu: najprej se pije za mir, potem za družino gostitelja, pa za Gruzijo in domovino gosta in za gosta samega.

Tujec je vedno še posebna čast za gostitelja in je čislan in se vse vrti okrog njega. Sledijo zdravice za starše, sestre in brate ter za tiste, ki so »za zmeraj odšli«. Pri slednji se obvezno vstane in se takoj nato brez prekinitve že pije zdravica za življenje, za otroke. In nato še za prijetno družbo, pa za vse, ki jih imamo radi in jih tokrat ni z nami ... Potem ženskam v čast pijejo le moški in ženske zatem zdravico moškim vračajo ... Pa spet le moški pijejo za komaj nastale moške ... Naslednja je za ljubezen, nato ji slede še osebne zdravice.

Pri teh se vsak član omizja spomni še na tujega gosta in se z zdravico obrne nanj. In ker mora ta srečni ali nesrečni tujec vsakemu izrekalcu zdravico vrniti, pije toliko več. Navkljub vsemu sem Gruzijcem pošteno dokazal, da Štajerci nismo od muh. In še dzmakaci (dosmrtni prijatelj) ter megobari (dosmrtni zaupnik) so me poimenovali, kar je posebna čast. Ne pozabite, od omizja, običajno sem se še lahko, se prav tako poslovite z zdravico!

Zdravice so dolge tudi po pet in več minut, dobri, čustveni govorniki pa so še posebej spoštovani. In niso prazne besede. V njih se lahko izpoveš, v njih izliješ svojo bol, deliš z drugimi srečo in ljubezen. Tako od popolnega neznanca izveš vse o njegovi ženi in njunih zakonskih problemih, potem pa ju vsi v naslednjih zdravicah bodrijo, da ostaneta skupaj. Prav zato je menda ameriški psiholog Rogers dejal, da Gruzijci ne potrebujejo psihoterapevtov.

Domačini pa trdijo, da je morda prav zato Gruzija ena od dežel z najmanj samomori na svetu. Najbrž bi lahko mi z neslavnega evropskega samomorilskega vrha zdrknili prav z gruzijskim receptom.

In še opozorilo: v Gruziji nikoli, nikjer, nikdar ne smeš nazdraviti s pivom, ki mu po gruzinsko pravijo ludi. In ne pozabite na »Gagimardžos!«, po naše »Na zdravje!«. Dobesedno, prav po kavkaško ponosno, pomeni: »Da bi bil ti zmagovalec!« Gagimardžos!

TEKST: Gregor Preac

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol