Že v zaprtem prostoru 280 metrov nad trdnimi tlemi začutim nekaj spoštovanja do višine, zato me ne preveva prav veliko navdušenje, ko se moram premakniti še nekaj metrov više. Navdušenje še za malenkost skopni čez nekaj trenutkov, saj je lansirna rampa seveda na prostem! Povsem na vrhu betonske konstrukcije, na videz podobne olimpijskemu stolpu, ki stoji v bavarski prestolnici. Ko prehodiš nekaj zadnjih stopnic,

se znajdeš pod milim nebom.

V senci za jekleno konstrukcijo se skrivata dve zdolgočaseni postavi, ki pripadata upravljavcema najvišje adrenalinske naprave na svetu. »Imate danes zaprto?« »Ne, nikakor ne, toda pretiranega navala tudi ni,« se škodoželjno zareži temnopolt mladenič, ki na vrhu stolpa preverja, ali imajo obiskovalci vstopnico. Pogled na Big Shot vsekakor razkrije, zakaj ni pretirane gneče.

Veliki izstrelek, če si lahko dovolimo nekoliko prost prevod v slovenščino, je na videz pravzaprav enostavna zadeva: z rdečo barvo prebarvan kovinski stolp, ki spominja na mogočno anteno, povsem takšno, kakršne so tudi sicer doma na vrhu podobnih betonskih razglednih stolpov. Na to konstrukcijo so izumitelji nataknili štirikotni obroč, ki ima na vsaki stranici štiri sedeže.

Ko mojster ceremonije, čokat sodelavec pobiralca kart, vključi parni katapult, obroč ob spremstvu Elvisove Viva Las Vegas poleti – začetni pospešek presega štirikratno silo zemeljske težnosti (pravijo, da je zadeva primerljiva z vzletom vesoljskega plovila) – proti vrhu železne konstrukcije in se po petdesetih metrih ustavi in v prostem padu spusti proti ploščadi. Postopek se nato z nekoliko manjšo intenzivnostjo še nekajkrat ponovi.

Mačji kašelj, boste dejali?

Res je, podobni katapulti so v zadnjem času postali stalnica zabaviščnih parkov, toda prav nobeden razen Big Shota ni višji – da, prav boste prebrali – od Eifflovega stolpa v Parizu! To pa je upoštevanja vredno dejstvo, saj zaradi izjemne višine svoje k doživetju Big Shota dodajo sunki vetra, ki celotno konstrukcijo ob ušesu ne najprijetnejših zvokih pozibavajo sem ter tja! Če zanemarimo silovit pospešek ob vzletu, ki dodobra premeša ustaljeno lego notranjih organov, ima človek vseskozi občutek, da bodo varnostni pasovi zdaj zdaj popustili in bo pristal nekaj sto metrov niže.

Ko se zadeva ustavi, nam upravljavca – ob meni se je na izkušnjo odpravila tudi mehiška družinica – prijazno ponudita tako imenovani »re-ride« oziroma še eno vožnjo po drastično znižani ceni. Toda v odgovor slišita le: »No thanks!«

Podobno velja za obiske drugih zabaviščnih parkov. Pred najhujšimi adrenalinskimi napravami večinoma ni velikih vrst. Zato pa se ob njihovih vznožjih vedno zbirajo trume radovednežev in opazujejo nesrečnike na najrazličnejših iznajdbah. Nevarnost jih sicer mika, toda hkrati se ne upajo odločiti za tvegani korak.

Z izjemo ne prav velikega števila ljubiteljev silnih pospeškov, obratov in pojemkov, ki tovrstne parke obiskujejo redno in so največkrat lastniki kart, ki omogočajo neomejene užitke v vožnjah, se velika večina navadnih obiskovalcev zadovolji le z eno vožnjo in o njej doma ponosno pripoveduje prijateljem in znancem.

Toda izziv ostaja. Ne le za množico obiskovalcev, temveč tudi za konstruktorje adrenalinskih pošasti, ki v bitki za primat in prestiž izumljajo vedno nove naprave.

Pri tem pa se, kar nikakor ni nenavadno, spopadajo s podobnimi težavami kot konstruktorji najsodobnejših lovskih letal. Paziti morajo namreč, da se vseskozi gibljejo v mejah človekovih zmožnosti, saj današnja tehnika omogoča izvedbo tako zapletenih konstrukcij, da bi večina obiskovalcev, ki ni obiskovala Top Guna, med vožnjo omedlela.

Superman za super užitke

Spoznali smo do tega trenutka »najviše ležečo« adrenalinsko napravo. Toda spoštovanja vrednih pošasti je na svetu še veliko več. Največ muh na en mah lahko potolčete, če se odločite za obisk parka Six Flags Magic Mountain v Kaliforniji, kjer ponujajo kar nekaj vseh presežnikov vrednih izkušenj. Tukaj je doma tudi znameniti izum, poimenovan po najplemenitejšem junaku stripovskega sveta, Supermanu.

Naprava se imenuje Superman the Escape in tako kot Big Shot v Las Vegasu ni tobogan, temveč neke vrste katapult, ki pa v nasprotju z vegaško atrakcijo ne deluje na paro, ampak obiskovalce proti vrhu požene magnetna sila. Pospeški pri izstrelitvi vzamejo sapo, saj na potnike deluje večkratna sila težnosti, ki poskrbi, da šesttonski »čolniček« s pogumneži, odločenimi, da bodo pobliže spoznali Supermana, ki potrpežljivo stoji na najvišji točki naprave (126 metrov nad tlemi), doseže hitrost prek 160 kilometrov na uro. V prispodobi to pomeni, da so vaše spodnjice, ko z nosom dosežete zgornjo točko naprave, še na spodnji postaji.

Nato vas čaka kratek, nekajsekundni breztežnostni oddih, ki mu sledi prosti pad k izhodišču, v ledeno palačo najpravičnejšega filmskega junaka. Lastniki parka se radi pohvalijo, da je Supermanov pobeg najvišja in tehnično najbolj dodelana tovrstna naprava na svetu. Predvsem po zaslugi magnetnega pogonskega mehanizma, pri razvoju katerega je sodelovala tudi ameriška vesoljska agencija Nasa ki načrtuje, da bo nekoč v prihodnosti prave vesoljske čolničke pošiljala v zemeljsko orbito s podobno tehnologijo.

Zavoji smrti

Kaj pa klasični tobogani? Tudi med njimi se bije bitka za prestižni naslov najstrašnejšega, najhitrejšega, najvišjega in kar je še podobnih oznak. Medtem ko, upoštevajoč omenjene značilnosti – višina 128 metrov, najdaljši spust 121 metrov, največja hitrost 192 kilometrov na uro –, ta sloves za zdaj pripada konstrukciji Top Thrill Dragster v ameriški zvezni državi Ohio, pa tekmeci iščejo drugačne presežnike. Tako vam naprava Superman, the Ultimate Flight (spet smo pri možaku v modro-rdeči opravi) podari letalne možnosti, skorajda identične tistim, ki jih ima tip s planeta Krypton.

Trenutno najbolj vroča pogruntavščina na trgu adrenalinskih naprav pa se imenuje preprosto X. In zakaj je ta tobogan tako poseben? Konstruktor večdesettonske adrenalinske pošasti Alan Shilke poudarja, da je bistvo X-a povsem nova dimenzija, ki jo naprava pričara obiskovalcem. Vsakdo, kdor se je kdajkoli peljal z vlakcem smrti, kakor takšne naprave imenujemo pri nas, ve, da je eden izmed najbolj adrenalinskih elementov presenečenje, saj človek ne ve (zato tovrstni vlakci pogosto zavijejo tudi v neosvetljene predore), kaj lahko pričakuje po naslednjem zavoju. X da temu izzivu novo razsežnost.

To je pravzaprav običajen vlakec, saj ne ponuja presežnikov (višine, hitrosti, spusta), ampak se zanaša na druge adute. Obiskovalci ne sedijo na klasičnih sediščih, ampak so nameščeni na posebnih, za 360 stopinj vrtečih se ležiščih, ki so na obeh straneh glavne tirnice, tako da ne more prav nihče vedeti, kaj se bo zgodilo v naslednji stotinki sekunde. In to lastnikom naprave prinaša pomembno prednost. Med ljubitelji tovrstnih voženj namreč velja, da je najboljša tista naprava, ki med vožnjo zagotavlja kar največ nepričakovanih adrenalinskih trenutkov.

Vsi, ki so se z X-om že peljali, poudarjajo, da gre prav gotovo za vlakec številka 1, saj človek še po nekaj vožnjah ne dojame vseh njegovih adrenalinskih značilnosti. Toda pravi ljubitelji so praviloma kritični in se kmalu naveličajo še tako izpopolnjenih naprav. Zato gospod Shielke strankam zagotavlja, da njegovo podjetje ne miruje in že išče nove poti do še razburljivejših doživetij. Predvsem si prizadeva poenostaviti trenutni dvotirni sistem, na katerega so pritrjeni vagoni s potniki. Enotirni bi namreč omogočal še veliko ekstremnejše zavoje.

In kaj je v dobi kaljenega jekla ostalo ljubiteljem romantike? Ne boste verjeli, toda leseni vlakci še niso pristali na smetišču zgodovine. Še dandanes lahko najdete nove, občudovanja vredne lesene konstrukcije, ki dosegajo naravnost neverjetne mere (najvišji se povzpnejo več kot 50 metrov visoko). Tovrstni vlakci z redkimi izjemami (na primer Son of the Beast) ne stavijo na razne lupinge, temveč predvsem na hitre in razburljive spuste.

Čar lesenih vlakcev se skriva tudi v večji negotovosti, saj je lesena konstrukcija veliko manj stabilna kot jeklena, zato med vožnjo občutno niha, tako da imajo potniki včasih občutek, da bo zdaj zdaj razpadla. No, na srečo ni tako, čeprav lahko tu in tam, predvsem v ZDA, kjer je tovrstnih naprav največ, zasledimo poročila o nesrečah. V zadnjih letih se je v ZDA nekaj ljudi celo smrtno ponesrečilo, vendar večinoma zaradi nespoštovanja navodil osebja (vožnje niso namenjene ljudem, ki imajo resne zdravstvene težave) in neupoštevanja varnostnih predpisov.

Statistika tako bolj kot o poškodbah govori o primerih, ko se vlakec zaradi takšne ali drugačne okvare ustavi, potniki pa so obsojeni na krajše ali daljše bingljanje (v najslabšem primeru z glavo navzdol) v zraku. Če vas je to preplašilo, morda še statistika, ki pravi, da se resnejša nesreča zgodi enemu na 250 milijonov obiskovalcev zabaviščnih parkov. Ob upoštevanju užitkov, ki jih tovrstne naprave ponujajo, vas ta številka ne bi smela odvrniti od obiska ene izmed tovarn adrenalina. Najbližja se imenuje Gardaland, do nje pa vas iz naše prestolnice loči le nekaj ur vožnje z avtomobilom.

• Cene:

• Naj adrenalinske naprave:

2. Big Shot, Las Vegas, Nevada, ZDA

3. Tower of Terror, Orlando, Florida, ZDA

• Naj »tobogani«, vlakci smrti:

2. X, Six Flags Magic Mountain, Kalifornija, ZDA

3. Superman, the Ultimate Flight, Kalifornija, ZDA

4. Fudžijama, Fujikyu Highland Park, Japonska

5. The Ultimate, Lightwater Valley, Velika Britanija

TEKST: Boštjan Belčič

FOTO: Fotospring, Reuters, Rex Features, Stratosphere Tower

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ