No, pravzaprav le njeno nadaljevanje. Štirinajst let pred tem, ko sta se razširila na danes spoštljivih tri tisoč kvadratnih metrov, ki obsegajo (klimatizirano!) halo, v kateri izdelujejo jadra, pisarne, sejno sobo in sprejemnico, opremljeno z mahagonijem, kopalnico in sobo s kuhinjo za delavce, sta Zvonimir Bezić in Željko Perović čez teden šivala jadra pri Željkovi babici, med vikendi pa sta jih krojila v najeti šolski telovadnici.

Ker sta si od nekdaj postavljala le uresničljive poslovne cilje, si najbrž takrat nista mislila, da bosta nekoč pod imenom Victory Sailmakers prodajala svoja jadra v 34 držav in da bo osemdeset odstotkov njunega posla šlo v izvoz.

»Predvsem sva si želela, da bi mladim tekmovalcem na regatah z dobrimi jadri omogočila dosegati dobre uvrstitve.« In da ne bi več predelovala tujih jader, ampak izdelovala svoja. Beza in Huck, kar sta partizanski imeni Zvonimirja in Željka, sta bila namreč nekdaj nadebudna jadralca na regatnih tekmovanjih manjših jadrnic, za katera sta kar lastnoročno prirejala jadra in (tudi zato) dosegala odmevne rezultate – Željko je bil celo evropski prvak v razredu kadet.

Čeprav danes izdelujeta jadra za manjše in večje regatne jadrnice (med slednjimi jih imajo Gaia Legend in Gaia Cube, Veliki in Mali Viharnik, hrvaška AA big one, DSK …), sta najbolj ponosna, da z njimi zalagata tudi tekmovalce v razredu finn, ki sodi med najzahtevnejše olimpijske jadralske discipline.

Njuna jadra so jadrnicam pomagala osvojiti tri svetovna prvenstva in olimpijske medalje v Sydneyju, Gaia Legend je trikrat zmagala na tržaški Barcolani in dvakrat na najdaljši jadranski regati Rimini–Krf–Rimini.

Preboj v svetovni vrh proizvajalcev jader je bil tudi pri njima klasičen – per aspera ad astra, prek trnja do zvezd. Začetek ni bil lahek; tako kot je za zagon kateregakoli drugega posla treba imeti poleg pameti, sposobnosti (in ščepca sreče) tudi dobra poznanstva, je veljalo tudi za njunega.

Prvi »dobri bog« Rečanov Željka in Zvonka je bil njun prijatelj, tudi sam lastnik jadrnice. Verjel je v njuno zamisel in jima posodil začetni kapital. Tri tisoč švicarskih frankov bi mu morala vrniti le, če bi jima vse skupaj propadlo. Tega jima seveda ni bilo treba nikoli storiti. Drugi »dobri bog«, ki je za pol leta posodil prostore nad koprsko marino – Željko in Zvonko sta jih imela v najemu do nedavne selitve v Kozino – pa je bil Janko Kosmina.

Jadralski tandem se je vrgel v posel tako, kot je štartal na regatah – z entuziastično željo po zmagi, a trezno in premišljeno, predvsem takrat, ko je bilo videti, da stvari ne gredo več v pravi smeri.

»Od nekdaj nama je pri delu pomagal športni duh – bolj ko nama je pretilo, da naju bo kdo prehitel, večjo željo po grizenju sva čutila. Pohvala naju je vedno uspavala.« V biznisu je recept pravzaprav zelo preprost – treba je prepoznati nasprotnikove pomanjkljivosti in na tem graditi svojo prednost. Ko sta Željko in Zvonko začela izdelovati jadra, sta v Sloveniji morala premagati sicer maloštevilne, a močne tekmece. Pri tem jima je bila v pomoč »dodana vrednost« mladih prišlekov – posodabljanje proizvodnje.

Tedaj edina v Sloveniji in ena redkih na svetu sta pri oblikovanju in izdelovanju jader začela uporabljati računalnik. Ta jima je tudi omogočil, da sta sprejemala večje projekte, ki jih sicer na začetku – zaradi premajhnih prostorov in števila zaposlenih – ne bi mogla. Čeprav je bilo sprva morda videti, da s tem plujeta proti vetru, sta tekmece tako prehitela.

»Postavila sva si cilj, da bova uporabljala le najboljše materiale in da bova za oblikovanje in rezanje jader uporabljala računalnik. Bezić in Perović sva med prvimi na svetu začela uporabljati računalniške programe, ki simulirajo vetrovne razmere v naravi, na podlagi katerih lahko preveriva ustreznost jader.« Drugi skriti adut, ki se jima je pomagal v tako kratkem času prebiti v svetovni vrh približno dvesto petdesetih registriranih jadrarn, ki so specializirane za opremljanje olimpijskega razreda finn, pa so bili tudi premišljeno izbrani materiali.

»S tekstilne fakultete dobivava rezultate analiz materialov, na podlagi katerih presodiva, kateri bi se na določeni jadrnici dobro obnesli. Svoje zahteve o lastnostih (prožnosti, trdnosti, debelini …) posredujeva dobaviteljem – ti so predvsem iz ZDA –, pri čemer jih pogodba zavezuje, da najinih zahtev še nekaj časa po naročilu ne posredujejo drugim naročnikom. S tem pridobiva določeno prednost pred drugimi,« razlaga Željko, ki v Victoryju skrbi za organizacijo proizvodnje in oblikovanje jader.

Žal pa le sodobna tehnologija in trdo delo nista dovolj za preboj v svetovni vrh in nekateri proizvajalci jader zato posegajo tudi po umazanih sredstvih. »S takimi, ki so naju hoteli tako diskreditirati, imava težave že od vsega začetka, zato sva pripravljena tudi na nemogoče,« pravi Zvonko, ki je v Victoryju prevzel trženje, strateško načrtovanje in razvoj.

»Nekateri veliki proizvajalci jader lahko brez večje škode podarijo tekmovalcu dvajset svojih jader, s čimer manjši, ki si tega ne morejo privoščiti, avtomatično izpadejo iz igre. Take in podobne umazane trike poskušava odpraviti s tem, da sva navzoča na vseh pomembnejših tekmovanjih po svetu in da imava stike s tekmovalci, ki uporabljajo najina jadra,« pojasnjuje Zvonko.

Tako kot dober vinar pri pridelovanju vina ne sme nikoli pozabiti na želje tistega na drugi strani točilnega pulta, mora tudi izdelovalec jader prisluhniti potrebam tekmovalca, ki ga zalaga s svojimi jadri. Pri tem Zvonku in Željku pomagajo njune lastne tekmovalne izkušnje. »Zavedava se, kako pomembno je biti v dobrih odnosih s tekmovalci, vzpostaviti medsebojno zaupanje in profesionalen odnos, jim biti na razpolago z nasveti …«

Zvonko Bezić in Željko Perović sta resnično predana svojemu poslu, ki je postal tudi njun način življenja. Čeprav je izdelovanje jader zdaj preraslo že v industrijo, pa ga v osnovi oba še vedno dojemata le kot nekakšno nadaljevanje njune tekmovalne kariere. Kot sojadralca sta imela na morju dovolj preizkušenj, da sta se spoznala kot človeka in že takrat ugotovila, da potrebujeta drug drugega, da bi bila uspešna.

Čeprav sta različna, se prav zato tudi dopolnjujeta – tako značajsko kot po sposobnostih. Zvonko, ki je bil nekoč novinar in je imel na njuni jadrnici vlogo krmarja, je glasnejši in bolj gostobeseden – nasprotje manj zgovornemu Željku, sicer inženirju pomorskega prometa, ki je bil nekoč trener mladih jadralcev v reškem klubu Galeb in je bil v skupnih jadralskih časih z Zvonkom flokist.

Pri vsem skupaj pa je morda še najbolj osvežujoče in prijetno to, da uspešna slovenska podjetnika nista tudi slovensko ohola in bahaška. Čeprav bi si lahko zdaj, ko jima je uspelo uresničiti sanje in od njih celo živeti, privoščila marsikaj, ostajata prizemljena in si menda ne kupujeta preveč nepotrebnih stvari, ampak raje vlagata v proizvodnjo.

No, kakšno neumnost več kot prej si pa le kupita. Denimo v kotu parkiran kraljevski motor. Beza s prizanesljivim nasmeškom pojasni: »Huck si ga je kupil v trenutku krize, ker si ga je – poleg električne kitare – želel že od mladosti.« A marsikatera materialna stvar je zdaj, ko je postala dosegljiva, izgubila prejšnjo vrednost. Le jadranje je ni. Lani sta šla po mnogih letih spet skupaj na regato na svetovno prvenstvo v razredu soling v Argentino in Huck si je privoščil odmerek adrenalina, ko je zajadral z majhno jadrnico fireball na Shetlandskih otokih.

Predvsem pa Željku in Zvonku po dobrih desetih letih brez dneva dopusta (»Pravijo nama, da imava filipinski urnik, ker v Victoryju delamo vse dni v letu – tudi za praznike in vikende, le vsako prvo nedeljo v mesecu si oddahnemo.«) predstavlja največje prigarano razkošje to, da si zdaj lahko privoščita en teden počitnic poleti in enega pozimi. In kaj naredita, ker se – kljub veselju do jader – zagotovo kdaj počutita tudi prezasičena s poslom? »Ko se naveličava jader, greva najraje – jadrat!«

Najljubša projekta

»En tak je, ko sva si zamislila, da bova naredila najlažje jadro za svetovno prvenstvo v razredu finn v Melbournu. Naredila sva 2,5-krat lažje jadro, kot je sicer, a tega nisva povedala nobenemu od tekmovalcev. Še tistim, ki jim je bilo jadro namenjeno, sva povedala le, da bo to ultralahko jadro, a ga bodo dobili šele dva dni pred začetkom prvenstva. Sicer tekmovalci želijo preizkusiti nova jadra dva meseca prej, nama pa so zaupali in tisto jadro je bilo takrat pravi bum.

Drugi takšen projekt pa so jadra za Gaio Legend, ker smo s slovensko zastavo na krmi in z domačo ekipo trikrat zmagali na tržaški Barcolani in dvakrat na najdaljši jadranski regati Rimini–Krf–Rimini. Z najinimi jadri so z lahkoto pometli z italijansko konkurenco, in ko so jih zamenjali, je bilo tudi zmag konec.«

Z zasebnim letalom po njuna jadra

»Neki milijarder iz Nemčije, ki je v Pulju začel graditi ladjedelnico, je izvedel za naju in naročil jadra za svojo novo, 25 milijonov dolarjev vredno lepotičko. Njegova soproga je kar nekajkrat prišla z zasebnim letalom k nam izbirat barve za špinaker. Solastnik irskega podjetja, ki izdeluje viski znamke Jameson, pa naju je poklical, ker je želel naročiti jadra za barko svojega sina. Ko sva ga vprašala, kdaj se lahko dogovorimo za sestanek, nama je rekel: »No, kar danes bi prišel, če vam je prav!« Seveda nisva mogla verjeti svojim očem, ko sva ga čez tri ure zagledala v jadrarni! Od Dublina do koprske marine je potreboval le tri ure, ker je prišel kot pravi gospod – z zasebnim letalom.«

Recept za dobro jadro

»Kako so narejena naša jadra? Za zmago! (smeh) Že od vsega začetka pri izdelavi uporabljava le najkakovostnejše materiale, vrhunski dizajn je zasnovan z vnaprejšnjim preverjanjem z računalniki, mini-kamerami in senzorji, na koncu pa tudi v naravnih razmerah. Projektiranje hitrega jadra je kot snovanje hitrega avtomobila - pomembna je njegova aerodinamičnost.

Najbogatejši kupec

»To je bil zagotovo računalniški programer, neki softverski mag iz ZDA, Philippe Khan. Preden je naročil jadra Victory, je Zvonka – seveda izključno na svoje stroške – povabil v San Francisco, kjer so ga že na letališču pričakali z limuzino. »Vse nadaljnje prevoze v limuzinah so opravljale same postavne, mlade in dolgonoge šoferke!« se spominja Zvonko.

TEKST: Nina Orel

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol