Čez dva tedna je namero naznanil poslanec SLS Zmago Jelinčič, tik pred prazniki pa še vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, predsedniška kandidatka koalicije Slovenija. Zdaj je kandidatov že za cel ducat. Za položaj predsednika republike na novembrskih volitvah se nameravajo potegovati dr. France Arhar, dr. Anton Bebler, Barbara Brezigar, Jure Cekuta, dr. Janez Drnovšek, Štefan Hudobivnik, Zmago Jelinčič, Marko Kožar, dr. Lev Kreft, Tomaž Rozman, Dušan Mihajlovič Stane Sevčnikar in Blaž Svetek ... Vsi za zdaj še kandidati za kandidate. In spisek še ni dokončen!

Preden se bodo zares spustili v boj za predsednika, bodo morali izpolniti osnovne pogoje. Vsak bo moral namreč republiški volilni komisiji poleg svojega soglasja izročiti dokazila, da izpolnjuje pogoje. To so bodisi podpora najmanj desetih poslancev, bodisi vsaj ene registrirane politične stranke in trije podpisi poslancev ali tri tisoč podpisov volivcev, bodisi »samo« pet tisoč podpisov volivcev, če se bo odločil kandidirati kot nestrankarski kandidat. Kdo bo torej postal predsedniški kandidat, bo znano šele slab mesec dni pred volitvami, 16. oktobra. Kandidat pa ima potem še pet dni časa, da si premisli. Seznam predsedniških kandidatov bo tako dokončno znan šele pičla dva tedna pred volitvami.

Komu kaže najbolje?

V dosedanji predvolilni kampanji sta glavna favorita 52-letni Janez Drnovšek, doktor ekonomskih znanosti, in 54-letni France Arhar, doktor pravnih znanosti. Popularnost slednjega se je zaradi afere z rekordno visoko plačo – dr. Arharju je bilo kot direktorju zavarovalnice Vzajemna izplačano 3,1 milijona tolarjev bruto plače – strmo zmanjšala. Medtem pa se dr. Drnovšek – čeprav je afera z nakupom kombiniranega vladnega letala že skorajda v celoti izpuhtela – še vedno ni odločil, ali bo sploh nastopil na predsedniških volitvah. Iz njegovega kabineta so sporočili, da je še dovolj časa.

Glavna favorita druži kar nekaj skupnih lastnosti, od katerih sta obotavljivost in neodločnost očitno prevladujoči. Dr. Arhar je pred dobrima dvema letoma pravzaprav naredil nekakšen političen samomor, ko se je obotavljal, ali bi sprejel vodenje združene SLS in se nato skupaj z Janševo SDS zavihtel v fotelj predsednika vlade. Nekaj mesecev po padcu Bajukove vlade oziroma katastrofalnem porazu na parlamentarnih volitvah se je po desetih letih guvernerstva poslovil od Banke Slovenije.

Nasledil ga je Mitja Gaspari, LDS. Pri aktualnem predsedniku vlade je že sama (ne)odločenost za kandidaturo dovolj zgovorna. Bistveno se razlikujeta le pri zakonskem statusu; Drnovšek je ločen in je oče enega otroka, Arhar pa je poročen in je skrbnik posvojenke. Oba kandidata bi lahko mirno uvrstili na desno stran slovenskega političnega prizorišča, čeravno je Drnovšek že dobro desetletje na čelu vladajoče LDS. O Arharju pa sploh ne more biti dvoma: kandidat s podporo SLS in rimokatoliške Cerkve.

Oba, Arhar in Drnovšek, sta bila celo zdaj, v predvolilnem obdobju, nedosegljiva. Komunikacija je potekala le prek njunih štabov oziroma svetovalk. Povsem drugače je bilo z drugimi kandidati, ki smo jih poiskali po našem izboru. Pri tem smo upoštevali predvsem realne možnosti, da bo morebitni kandidat sploh lahko postal predsedniški kandidat.

Plemeniti za zmago

Ime in priimek: Zmago Jelinčič

Starost/rojstni podatki: 7. januar 1948

Zakonski status: ločen

Zaposlitev: farmacevt, ki je poslanec v državnem zboru

Zakaj kandidiram: »Sloveniji je treba vrniti ugled in položaj v svetu. Da bomo prepoznavni, cenjeni in spoštovani, ne pa da bomo nekakšen sinonim za lezenje nekam vsem močnim na svetu, predvsem pa Združenim državam. Toliko negativnega imidža so prinesli ostali predstavniki države, vključno z aktualnim predsednikom vlade, da bo to težko popraviti. Koliko v tujini cenijo Slovenijo, se je pokazalo pri medijski pokritosti nedavnega vrha šestnajstih predsednikov na Bledu, saj ga v Evropi in svetu skorajda niso omenili. Bolijo me tudi socialne krivice ter neskrb za dobrobit lastnih državljanov in njihove žepe.«

Kdo me podpira: kandiral bo s pomočjo podpore lastne stranke in podpisov poslancev

Poznavanje položaja: Jelinčič se zaveda, da predsednik republike nima neposrednega vpliva na socialno politiko, kar naj bi bil njegov glavni motiv.

Privilegiji: Zanimalo nas je, ali so pri njegovi odločitvi za kandidaturo morda prevladale razne ugodnosti in privilegiji, ki jih zagotavlja položaj predsednika. »O tem nisem razmišljal. Konec koncev imam letalo, vilo v središču Ljubljane, tudi če ne bom več v politiki, bom v nasprotju z nekaterimi lahko preživel. Za svoje premoženje lahko mirno povem, kje in kako sem ga dobil.«

Svetovni nazor: Se ima predsednik nacionalistične stranke za desničarja? Ne. »Moje svetovnonazorsko prepričanje je laično, levo usmerjeno, nacionalno in absolutno tolerantno do tistih, ki ne zajedajo nacionalnih interesov lastnega naroda.«

Bi se kot predsednik republike udeležil kongresa homoseksualcev, če bi bil nanj povabljen: »Zakaj pa? Ali bi se ga moral? Ne, zakaj le?« se je vidno vzburjen spraševal Jelinčič. »Kot predsednik republike naj se ga udeleži predsednik vlade, jaz se ga ne bi. Zakaj bi se ga pa moral udeležiti? Je to predsedniška dolžnost? Veliko rajši bi šel govorit lačnim delavcem.«

Dobrodelnost: Jelinčič, ki doslej ni bil prepoznaven po skrbi za socialno ogrožene, doslej iz lastnega žepa ni namenil niti beliča ubogim in socialno ogroženim. Njegova stranka pa je po njegovih besedah enkratno obdarila otroško bolnišnico v Ljubljani in eno družino padlega v osamosvojitveni vojni. Na veliko večji odmev je naletelo njegovo humanitarno poslanstvo v Beogradu in Čačku, ko je mednarodna skupnost vojaško disciplinirala Jugoslavijo in Miloševićev režim.

Kaj bi spremenil? Kot predsednik republike bi, »če bi že kaj spremenil«, spremenil le politiko podeljevanja odlikovanj. Jelinčič: »Naša odlikovanja so izgubila svojo težo, vrednost in pomen, ker se znak svobode podeljuje že vsakemu pevskemu društvu.«

Posebnost 1: Odkrito je priznal, da želi sodelovati v volilnem cirkusu zaradi medijske pozornosti.

Posebnost 2: V večji zadregi je bil, ko smo mu – Jelinčiču, proti kateremu na slovenskih sodiščih poteka več postopkov – zastavili vprašanje, ali ima predsednik imuniteto. »Khm, tudi to me niti ni zanimalo. V tekmo za predsednika sem se spustil iz drugih razlogov, o imuniteti in podobnih zadevah, privilegijih, se nisem niti pozanimal,« se je izgovarjal Jelinčič, ki mora kot poslanec dobro poznati način dela predsednika republike in njegove pristojnosti.

Oznaka: Levičar.

Lev med levimi

Ime in priimek: Lev Kreft

Starost/rojstni podatki: 15. september 1951

Zakonski status: poročen

Zaposlitev: doktor filozofskih znanosti, profesor estetike na Filozofski fakulteti

Zakaj kandidiram? »Za kandidaturo sem se odločil, ker mislim, da bi bil lahko dober predsednik,« je povedal v telegrafskem slogu.

Kdo me podpira: Dr. Lev Kreft ima zagotovljeno podporo Združene liste in njenih poslancev.

Poznavanje položaja: »Položaj predsednika pomeni reprezentativno vlogo predstavljanja Slovenije, državljank in državljanov. Ima nekatere pristojnosti, ki mu jih dajeta ustava in posamezni zakoni, v glavnem pa gre za reprezentativno vlogo,« pravi zapriseženi levičar, marksist.

Privilegiji: Zanikal je, da bi ga premamili privilegiji in druge ugodnosti tega visokega položaja. »Sem redni profesor na univerzi, profesorjeve bonitete in privilegiji so večji od predsedniških,« meni.

Bi se kot predsednik udeležil kongresa komoseksualcev, če bi bil nanj povabljen? »Seveda bi se ga udeležil,« odgovarja. »Pravzaprav mi tovrstne prireditve niso tuje, prav zdaj se bom udeležil konference lezbičnih organizacij z območja nekdanje Jugoslavije.«

Koliko bo stala kampanja: »Težko odgovorim, ker je to v rokah šefa volilnega štaba Dušana Kumra. Na republiškem nivoju bodo vse volilne aktivnosti, vključno z mojo, stale sto milijonov tolarjev,« se je izgovoril.

Oznaka: Levičar.

Blažena v moški družbi

Ime in priimek: Barbara Brezigar

Rojena: 1. decembra 1953

Zakonski status: poročena

Zaposlitev: diplomirana pravnica, vrhovna državna tožilka v državnem tožilstvu RS

Zakaj kandidiram: Za kandidaturo se je odločila na pobudo znancev in prijateljev iz kroga Nove revije. »Pravi vzrok, potem ko sem razmišljala o tem, pa je sama funkcija povezovanja ljudi.«

Privilegiji: Pravi, da to ni vplivalo na njeno odločitev. »Moje stališče je, da mora predsednik države deliti usodo svoje države. Obseg bonitet, ki jih zajema vladni predlog zakona, je po mojem mnenju prevelik. Status se sicer mora urediti, vendar je privilegijev preveč.« Koliko bi jih moralo biti, pa ni povedala.

Kdo me podpira: Uživa podporo Janševe SDS in Bajukove Nove Slovenije, kandidirala pa bo kot nestrankarska kandidatka. Po vsej državi namreč zbira 5000 podpisov volivcev.

Svetovni nazor: Vprašanje jo je spravilo v vidno zadrego. »Torej … To je pa tako. Moram reči, to pri nas … deljenje, to ljudi … predalčkanje. Takole bom povedala o svojem svetovnem nazoru. To predalčkanje ljudi na leve, desne, spodnje, zgornje in ne vem kakšne še, mi je tuje. Danes se nekako vsi umeščamo v sredino, tako kot so tudi trendi v svetu. Prepričana sem, da sem dovolj toleranten in zmeren človek in kot takšna sodim nekam v sredino,« je razpredala Brezigarjeva, ki spoštuje krščanske vrednote. Zadrega se je nadaljevala tudi ob naslednjem vprašanju.

Ali bi se kot predsednica republike udeležila kongresa homoseksualcev, če bi bila nanj povabljena: »Mene nobena taka stvar ne moti, sem absolutno tolerantna. Ljudje smo pač različni, in to je treba spoštovati. Ne glede na to, ali je to homoseksualnost, vera ali barva kože. Nimam nobenih predsodkov, do nikogar.«

Dobro, pa bi se udeležila tovrstnega srečanja? »Hja, zdaj … mislim, da ne … No, ne vidim problema,« je bila neodločna.

Dobrodelnost: Tudi Brezigarjeva doslej ni bila pretirano dobrodelna do socialno ogroženih. »V tovrstne namene sem že kaj dala, da bi pa obdarila kakšno družino ali ljudi v stiski, pa ne,« je prostodušno priznala.

Oznaka: Desničarka.Za ženo v žrelo kandidature še mož

Anton Bebler

Ime in priimek: Anton Bebler

Starost/rojstni podatki: 10. marec 1937

Zakonski status: poročen

Zaposlitev: doktor političnih ved, profesor na Fakulteti za družbene vede

Kdo me podpira: Desus.

Dobrodelnost: »Z ženo vedno dava zelo dobra oblačila, ki jih ne uporabljamo več, našim sorodnikom, za katere vemo, da so v stiski. To niso stara in iztrošena oblačila, ampak gre za oblačila, ki niso modna.« Po lastnih navedbah je sodeloval v akciji Sonček in z nekaterimi dobrodelnimi ustanovami, kot je Rdeči križ. Doslej ni obdaril še nobene družine ali pripadnikov revnih slojev, za pravice katerih se namerava potegovati.

Zakaj kandidiram: Prvi razlog je po njegovih besedah utrjevanje vrednot, za katere se zavzema: »Socialna in pravna država, ki je pod pritiskom.«

Pa Dr. Bebler ve, koliko država daje za socialne transfere? »Seveda vem,« je izstrelil, »ampak tukaj ne gre za zneske, tukaj gre za pravice. Imamo pomemben sloj prebivalstva, ki je na robu revščine ali v sami revščini, imamo veliko več brezposelnih, kot jih je bilo nekoč, in tako dalje. Povečanje socialne varnosti je tekoča zadeva.« Koliko denarja gre za socialne transfere, ni povedal.

Privilegiji: »To absolutno ni vplivalo na mojo odločitev. Tega predloga zakona nisem niti prebral,« je zatrdil, čeprav je priznal, da je za to izvedel iz dnevnega tiska. »Sem bral, bral sem poročilo o tem, ampak to nima nobene zveze z mojo motivacijo. Moj osebni dohodek je približno za tretjino manjši od predsednikove plače, tako kot drugi moji kolegi bi prek svetovalnih podjetij ali kako drugače lahko zaslužil bistveno več od predsednika.«

Svetovni nazor: »Levosredinski.«

Bi se kot predednik udeležil kongresa homoseksualcev, če bi bil nanj povabljen: »Slavnostni govornik gotovo ne bi bil, ker nisem tovrstne usmeritve. Ne vidim nobenega razloga, zakaj bi sodeloval v takšni akciji.«

Koliko bo stalo: »Volilno kampanjo bomo financirali iz prostovoljnih prispevkov posameznikov in donacij podjetij in podobno. Manjši del sredstev pa bo prispeval Desus. Zdaj je prezgodaj govoriti o tem, koliko bo stala, ker še ne vemo, koliko prispevkov bomo dobili.«

Oznaka: Levičar.

Kandidatura kot sredstvo proti zaporu

Ime in priimek: Joško Joras

Rojen: 14. september 1950

Zakonski status: poročen

Poklic/zaposlitev: samostojni podjetnik s poklicno gostinsko šolo

Zakaj kandidira: »Ker vidim, da se od osamosvojitve naprej ni nič spremenilo.«

Konkretno: »V času Jugoslavije smo bili zaradi enostrankarskega sistema v diktaturi. Karkoli je stranka rekla, je bilo pravilno. In to se še vedno nadaljuje.«

Morda kaj bolj oprijemljivega: Po besedah koprskega odvetnika Danijela Starmana naj bi se za kandidaturo odločil iz dveh razlogov. Prvič zato, da bi opozoril na problematiko, drugič pa zaradi tega, da ga ne bi znova zaprli. »Gospod Starman je moj prijatelj in si v civilni družbi prizadeva za iste stvari kot jaz. Za kandidaturo sem se odločil iz tega razloga, da se slovenski državljani zavedo, da lahko vzamejo stvari v svoje roke, ne da jim nekdo diktira, kaj smejo misliti in kaj ne smejo delati. To je ta izziv.«

Kaj pa Piranski zaliv: Omenil ga ni niti z besedico. Na koncu pogovora, ko smo ga spomnili nanj, je vendarle povedal, da je to samoumevno in se zavzema za ohranitev celovite občine Piran, celovit Piranski zaliv in ohranitev stikov z mednarodnimi vodami. »To je moja prva prioriteta.«

Ali res verjame, da bi lahko s predsedniškimi pooblastili karkoli spremenil: Njegov odgovor je pritrdilen. Joras: »Ja, lahko spremenimo miselnost. Ker vse, kar se dogaja, se poraja v naših glavah. Ljudje se morajo zavedati, da so oni tisti, ki odločajo o bodočnosti države in družbe.«

Privilegiji: Rahla zadrega. »No, glejte, vi ste zdaj to vprašali, ampak jaz o tem nisem niti razmišljal. Vem samo, da so predvsem moralne obveznosti. Kakšne materialne prednosti bi imel, pa ne vem.«

Kdo me podpira: »Upam, da vsi, ki dobro mislijo v Sloveniji,« se je Joras s floskulo skušal izogniti odgovoru. Potem je le povedal, da ga je h kandidaturi prvi spodbudil njegov »duhovni oče« Vlado Habjan, pisatelj in zgodovinar. Nima podpore nobene parlamentarne stranke niti mu ni nihče od poslancev obljubil podpore. »Če ne bom dobil 5.000 podpisov podpore prebivalstva, ne bom nadaljeval s kandidaturo.«

Svetovni nazor: Ne ve natanko, kaj smo ga vprašali. »Ne delaj tistega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi. Korekten odnos do vseh bližnjih v okolici. To je moje prepričanje,« je razpredal. Na dodatna vprašanja pa se je vendarle označil za »konservativnega liberalca«.

Ali bi se kot predsednik republike udeležil kongresa homoseksualcev, če bi bil nanj povabljen: »Slavnostni govornik ne bi mogel biti, ker moje prepričanje temelji nekako na družini. Brez družine ni družbe in ni naroda. Nimam pa generalnega odklonilnega stališča do ljudi, ki so se tako odločili. Bog pomagaj, morajo pač živeti takšno življenje.«

Oznaka: Desničar.

Hitri vodnik za podložnike ali predsednik, kaj je to?

Funkcija predsednika republike je izključno protokolarnega pomena, ima pa kraljevske ugodnosti in privilegije. V prvem, najverjetneje pa šele v drugem krogu bomo po treh zaporednih mandatih dobili novega predsednika, naslednika Milana Kučana.

Z dosedanjim predsednikom in vrhovnim poveljnikom oboroženih sil Slovenije Milanom Kučanom je položaj predsednika republike sicer dobil bistveno večji pomen, kot ga ima v resnici. Kučan, karierni politik, ki se je kalil na beograjski politični akademiji, je spretno izkoristil predsedniška pooblastila, ki mu jih dajejo ustava in nekateri zakoni. Njegova moč in vpliv sta bila v neformalni oblasti.

Ta je sicer začela močno kopneti po volitvah 2000, ko je Liberalna demokracija Slovenije s finančnim ministrom Antonom Ropom dodobra unovčila politično premoč. Spomnimo le na prodajo Nove Ljubljanske banke, ki ji je Kučan zaman nasprotoval.

Kdorkoli že bo Kučanov naslednik, mu neformalni vpliv in oblast ne bi pripadla po nekakšnem avtomatizmu, saj sta vezana na konkretno osebo, torej Milana Kučana. Čeravno je vloga predsednika republike predvsem protokolarna, položaj prinaša veliko ugodnosti, na vidiku pa je še več privilegijev, ki naj bi bili pisani na kožo aktualnemu predsedniku.

Predsedniška funkcija skozi člene ustave

Večino pristojnosti predsednik republike črpa iz ustave. Prvi od osmih členov, ki urejajo njegov položaj in pristojnosti, mu daje reprezentativen pomen predstavnika Slovenije in ga postavlja za vrhovnega poveljnika oboroženih sil. V naslednjem členu je določen način izvolitve: na neposrednih tajnih volitvah, za predsednika pa je lahko izvoljen le državljan naše države.

V istem členu je določeno, da predsednikov mandat traja pet let, opravlja pa ga lahko le dvakrat zaporedoma. Naslednji, 104. člen vsebuje prisego, 105. člen pa mu prepoveduje hkratno opravljanje katerekoli druge javne funkcije ali poklica. Če se državni zbor ne more sestati zaradi izrednega stanja ali vojne, lahko predsednik na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo.

To so uredbe, ki v navedenih okoliščinah omejujejo posamezne pravice in temeljne svoboščine. Vendar je predsednik uredbo z zakonsko močjo – zakone sprejema državni zbor – dolžan predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane. Odgovornost predsednika republike je določena v enem samem členu, 109.: če predsednik pri opravljanju funkcije krši ustavo ali hujše krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem.

Za predsednikovo razrešitev sta potrebni dve tretjini vseh glasov. V času predsednikove zadržanosti, odstopa, smrti ali drugega trajnega zadržka funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. Do izvolitve novega.

Pristojnosti predsednika republike so določene zgolj v osmih točkah. Predsednik razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone, v posameznih primerih, kot je recimo imenovanje mandatarja po državnozborskih volitvah, imenuje državne funkcionarje, postavlja in odpoklicuje veleposlanike ter sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov, izdaja listine o ratifikaciji, odloča o pomilostitvah, podeljuje državna odlikovanja in častne naslove, na izrecno zahtevo državnega zbora pa mora izreči mnenje o posameznem vprašanju.

Tisti predsedniški kandidati, ki govorijo in obljubljajo, kaj vse bodo naredili v dobrobit naše države in njenih prebivalcev, bodisi ne vedo, za kaj kandidirajo, bodisi manipulirajo z javnostjo oziroma volilnim telesom.

Bonitete

Položaj predsednika že zdaj prinaša obilje ugodnosti. Njegovo delovno mesto je v znameniti predsedniški palači z razkošnimi dvoranami na Erjavčevi, predsednikova plača znaša 1,4 milijona tolarjev bruto. To pomeni, da je predsednikova plača okrog 16,8 milijona tolarjev oziroma 75 tisoč evrov na leto. V ta znesek niso všteti regres, razni dodatki in povračila stroškov, darila, ki »praviloma« (p)ostanejo last predsednika, in še kakšne druge ugodnosti.

Za zagotavljanje opravljanja funkcij predsednika, ki jih ustava določa v osmih točkah, je predsedniku na voljo urad, v katerem je več kot 30 zaposlenih. Funkcionarji imajo, sodeč po višini povprečne plače, očitno pomembnejši položaj kot na volitvah izvoljeni poslanci. Najslabše plačana funkcionarka Špela Furlan alias Andreja Šinkovec dobi z 922 tisočaki bruto plače približno 14 tisočakov več od povprečnega poslanca. Predsednik sam odloča, koga bo zaposlil in na katero delovno mesto.

Poleg tega si lahko omisli tudi pogodbene svetovalce, kot sta denimo BoŽo Kovač in dr. Zdenko Roter. Po prenehanju mandata ima predsednik pravico, da se v treh mesecih vrne na staro delovno mesto, v nasprotnem pa lahko še eno leto po prenehanju mandata prejema predsedniško plačo, v skrajnem primeru pa celo dve leti, če bi v tem obdobju izpolnil pogoje za upokojitev.

O drugem blišču, ki ga ponuja mamljiva funkcija, ne kaže izgubljati besed. Govorimo o fizičnem varovanju predsednika in njegovega bivališča, službenih limuzinah, zaposlitvi njegove zakonske družice na delovnem mestu »soproge predsednika«, reprezentanci … Urad predsednika republike davkoplačevalce stane več kot pol milijarde tolarjev na leto. Spomladi letos vloženi zakon o zagotavljanju materialnih in drugih pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike pa bo navedeni znesek še močno povečal.

Po predlogu navedenega zakona predsednik ne bo več bival v lastnem stanovanju ali hiši, ampak mu bo kot osnovni pogoj dodeljena rezidenca. Glede na to, da v naši državi ni na pretek ustreznih kapacitet, se sami po sebi ponujajo protokolarni objekti, kot sta kompleks Brdo pri Kranju in verjetnejša Vila Podrožnik. Rezidenco predsednika tako kot sedež in prostor njegovega delovanja določi vlada. Vendar samo s predsednikovim soglasjem. Skratka, če predsedniku ne bodo všeč, jih bo preprosto zavrnil.

Predlog zakona na novo ureja tudi položaj in pravice zakonca predsednika republike v zvezi z opravljanjem protokolarnih in drugih družabnih obveznosti. »Kljub temu da zakonec predsednika republike sam formalno ne opravlja državne funkcije, so njegove protokolarne obveznosti tako obsežne, da opravičujejo določena nadomestila stroškov in nekatere druge predlagane pravice,« meni vlada.

Soproga predsednika bi bila upravičena do dobrih 200 tisočakov reprezentance na mesec. Imela bi pravico do izrednega dopusta za obdobje predsednikovanja njenega soproga in do plače, ki bi jo sicer prejela na svojem delovnem mestu. Pripada pa ji tudi pravica, da za to obdobje prekine delovno razmerje; ta čas pa bi se ji vseeno štel v delovno in zavarovalno dobo.

Lepo je biti bivši

Prava poslastica pa čaka bivše predsednike. Predsedniku republike naj bi po prenehanju funkcije pripadla pravica do pisarniškega prostora, strokovne pomoči svetovalca in administrativno tehničnega osebja, pravica do osebnega varovanja, do varovanja objekta, v katerem prebiva, ter do stalne uporabe službenega vozila in voznika. Predlog zakona je pisan zdajšnjemu predsedniku Milanu Kučanu na kožo.

Vladni predlog namreč zajema določilo, da bi zakon veljal za nazaj – za predsednika, ki je bil izvoljen na volitvah leta 1997.

Z nedopustno retroaktivnostjo, ki je v izrecnem nasprotju s pravom, je vlada naredila občuten korak nazaj. Namesto da bi ob ustavnih spremembah skušala racionalizirati obstoječo ureditev in jo posodobila – da bi predsednika republike po nemškem vzoru izvolili v državnem zboru in ne na dragih neposrednih volitvah – si je omislila množico novih privilegijev. Res pa je, da so ti zanimivi za številne posameznike, ki se že vidijo v predsedniškem fotelju. Predsedniška kampanja 2002 se začne oktobra. Dobrodošli!

Opozorilo

V dneh, ko oddajamo tale člančič v tisk, imena kandidatov za predsedniške kandidate še zdaleč niso dokončna. Povsem nenadzorovano se v medijih pojavljajo novi osebki, ki napovedujejo svojo kandidaturo, ali pa jo drugi napovedujejo namesto njih. Ime Franceta Bučarja je seveda najbolj očitno. Prav tako pa je – naj še enkrat opozorimo – očitna nedorečenost Drnovškove kandidature. Od tod morebitno pomanjkanje svežih sestavin v sicer odlično servirani predvolilni čorbi.

TEKST: Anja in Tjaša Mazi

FOTO: Robert Balen

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ