Kraljevo uho

Sven Väth je predvsem DJ in producent elektronske glasbe. Znan tudi kot kralj tehna, se pravi najtrše in najhitrejše muzike. Pa v preteklosti še nepremagljiv mojster nemške trance glasbe, vladar elektronike, obraz, ki pričara tisoč zgodb. In tudi boter trdih ritmov – ter še nekaj prav tako poveličevalnih izrazov. Jasno torej, da manjše muhavosti pritičejo kalibru svetovnega slovesa.

Pogumno sem torej vstopila v prostor, da očaram slabovoljnega umetnika, z očmi begala po prostoru in iskala visokoraslega vitkega Nemca ledeno modrih oči in ekstravagantnega videza. Skoraj beli lasje, kakšna odštekana kreacija in srep, prebadajoč pogled ... kot na letaku. Še sem zrla naokrog, tamle gručica ljudi, nekaj posameznikov. »Ja, kje pa je Sven?« mi je šinilo v glavo, trenutek preden sem lahko začela slediti vrsti smehljajočih se ljudi, ki so z migljaji glave nakazovali pravilno smer.

Sven je stal na koncu prijazne skupinice. Očitno dobro razpoložen in v spremstvu svoje dunajske punce je bil videti povsem normalno. Naravna barva las, povsem nevpadljiva črna oblačila, usnjena jakna. Kakšen kilogram več kot na uradni fotografiji. Verjetno posledica bolj umirjenega življenja. Samo njegove oči so izžarevale neke vrste divjo energijo, rahlo zamegljeno z izkušnjami, leti in prepričanjem o nujnosti preprostega, naravi in okolju prilagojenega in prijaznega življenja.

Sven je precej zaposlen. Vikendi so rezervirani za nastope, čez teden pa hodi v službo. Seveda ne na klasičen način. Je lastnik založbe Cocoon, ki je hkrati prirediteljica zabav elektronske glasbe v največjih svetovnih klubih in agencija, ki išče delo mladim in talentiranim DJ-em. Pa da ne bo pomote: zvezdnik se zbudi okoli poldneva, pravi, z velikim naporom. Tako njegova služba napoči enkrat popoldne in spanec okoli treh zjutraj. Vsak dan, preden se odpravi na agencijo, si vzame čas zase – za šport, sprostitev ali kaj posebnega za notranji mir.

Sama sem si iskanje »notranjega miru« predstavljala kot vadbo joge ali kakšne danes še bolj eksotične vzhodnjaške prvine. To počnejo tudi številni svetovni zvezdniki. Sven pa zadevo ponavadi užije z večjimi zalogaji, zelo kampanjsko. Približno enkrat na leto ali pa po potrebi, ko se mu živci izdatno nakravžljajo, se za kak mesec odpravi v Azijo na počitnice v slogu »nazaj k naravi«.

Kar pomeni, da nočno življenje zamenja za dnevno. Zgodaj vstaja in zgodaj hodi spat, veliko bere in se vzorno rekreira. Če temu prištejemo še celo poletje, ki ga s svojim Cocoonom in prijatelji sicer delovno preživi na sončni španski Ibizi, živi gospod Väth polnovredno hedonistično življenje.

Kaj je torej tisto, kar človeka naredi zvezdnika? Preden sem stopila v prostor, poln večinoma neznanih obrazov, in z očmi švigala z enega na drugega, se mi Svenov ni zdel nič posebnega. Tudi pozneje me njegova pojava ni impresionirala. Ni mi zastalo srce, roke se mi niso začele potiti. Kolena so ostala mirna. Ne njegov videz, sproščenost je bila tista, ki me je prepričala. Seveda, tudi sam mi je povedal.

Da sicer ni superzvezda kot Madonna ali zvezdnik tipa Boris Becker. Ga pa ljudje prepoznavajo in ustavljajo. In občutki? »Lahko je super, vendar je treba biti previden. Če nastopaš in ustvarjaš glasbo, ljudje od tebe pričakujejo neprestano zabavo, kar lahko povzroči velike pritiske. Po vseh letih nastopanja se moraš distancirati od vseh ljudi, poslušalcev, oboževalcev, kajti vsakdo hoče nekaj od tebe. In to ti posrka energijo.«

A Svenu energije zagotovo ne manjka. Znan je namreč po tem, da svoje nastope rad podaljša pozno v jutro in se s svojimi feni in poslušalci tudi sam neizmerno zabava. »Glasba, glasba in glasba,« so njegovi trije najljubši hobiji. Zato ne čudi podatek, da se mu doma gnete nepregledno število plošč. Kakšnih 25, 30 tisoč in še. Vse in še več jih je natančno preposlušal. Njegova ušesa so dlakocepsko secirala vsak zvok, veliko dobrih in še več slabih glasbenih umotvorov. »Preveč je plastične glasbe, tiste, ki jo je nekdo naredil, ker jo je hotel prodati. Konfekcijske glasbe brez globljega pomena. Take, ki se dotakne zgolj površine.«

Sam, pravi, ni tak. Njegova glasba je resnična. Tako je tudi njegovo sporočilo za mlade, ki cele noči preplešejo pred glasnimi zvočniki: »Pazite na svoja ušesa! Ne zavedate se še, koliko tegob lahko pozneje prinese neposredno izpostavljanje (pre)glasni glasbi.« Od svojih težav je omenil zgolj občasno piskanje v ušesih, toplo pa je priporočil nekaj, na kar ne bi nikoli pomislila. Še zlasti ne pri kralju glasne elektronike. Na ušesne čepke. »Udušijo glasnost, glasbo pa še vedno čutiš.« Glasbeni kondomi torej.

Okej, glasba, ampak kaj se je zgodilo z oblačili? Od človeka, ki je na naslovnicah svojih albumov oblečen v robota, harlekina ali pa obkrožen s šopkom baletnih plesalk, bi pričakovala kaj bolj odštekanega. Sven rad oblikuje. Majice, športne copate ali lastno pisarno. Vendar vse samo idejno in bolj za hobi. Nazadnje si je skreiral oblačila za poroko svojega prijatelja, ki se je poročil v maroški puščavi.

Predstavljala sem si Nemca kot svetlo verzijo perzijskega princa. Sam sebi se je zdel kot Lawrence Arabski. Azijska eksotika, spet. Dalajlama je tisti, ki bi ga kralj tehna (po dolgem premisleku in z majhno pomočjo svojega dekleta) izbral za partnerja (od vseh ljudi na svetu) pri kosilu. Njegova politična opcija je zelena, čeprav je glasba njegov način političnega izražanja. Prevejani glasbenik in družinski človek je moja končna ocena. Z majhnimi tlečimi iskricami v svetlih očeh.

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ