Se vidimo leta 2012 – bi bil lahko naslov članka, ki bi po novembrskem referendumu opisoval razpoloženje zagovornikov legalizacije marihuane v ameriški zvezni državi Kalifornija. Kislo, ne pa potolčeno. Če bi večina tistih, ki so prišli na volišča, glasovala za predlog 19, kot so poimenovali to pobudo, bi lahko vsak polnoletni posameznik, torej star vsaj 21 let, kupil unčo (kakšnih 28 gramov) posušene indijske konoplje, ne da bi za to potreboval zdravniški recept. A je bilo za 3,4 milijona volivcev, proti pa dobrega pol milijona več. Marihuana tako ostaja zunaj zakona, uvedenega leta 1937. Toda vedno več ljudi v državi, v kateri vsako leto za posledicami kajenja umre 400 tisoč ljudi, dvomi o njegovi smiselnosti. Ne samo v Kaliforniji.

Zagovorniki marihuane v ZDA so doživeli poraze tudi v drugih državah, ki so se hotele pridružiti Kaliforniji in še 13 drugim, kjer je marihuana dovoljena vsaj v medicinske namene, v Arizoni, Južni Dakoti in Oregonu. V Arizoni jim je zmanjkalo vsega pol odstotka.

Kalifornija

Po podatkih ameriške vladne Agencije za zlorabo substanc in mentalno zdravje (Substance Abuse and Mental Health Data Archive) je več kot pol odraslih, starih od 18 do 49 let, v svojem življenju kadilo travo (podatki so iz obdobja med letoma 2001 in 2007). Skoraj 40 odstotkov uporabnikov jo kadi več kot stokrat na leto, kar pomeni, da je rednih uživalcev indijske konoplje v ZDA približno osem milijonov ljudi. Belcev več kot temnopoltih, moških veliko več kot žensk, skupno število uporabnikov pa še narašča.

Kalifornija kljub neuspehu na referendumu velja za državo, v kateri je do marihuane najlaže priti, in to popolnoma legalno. Pravzaprav tam sobivata dva trga, na katerih jo je mogoče dobiti. Prvi je prepovedani, dejavnosti, povezane z njim, gojenje in preprodaja, sta kaz­nivi, uporaba, se pravi kajenje, pa je prekršek. Drugi pa je trg z marihuano kot zdravilom, na katerem sta nakup in uporaba po zakonu čisti kot solza, če ste bolnik, ki jo potrebuje, ali se vsaj pretvarjate, da ste.

Potrebujete le 75 dolarjev, napad tesnobe in priporočilo zdravnika za compassionate use, kot temu tam pravijo, oziroma za kajenje iz usmiljenja. S tem listkom se nato veselo odpravite v najbližjo specializirano lekarno, ki jih je v Kaliforniji več, kot je coffee shopov na Nizozemskem. In – ne boste verjeli – teh bolnikov je toliko, da lekarnam sploh ne gre slabo.

Po nekaterih ocenah naj bi njihov zaslužek že presegel tistega, ki ga skrivaj zaslužijo razpečevalci marihuane, in naj bi bil težek približno milijardo dolarjev na leto. Čeprav naj bi bili tovrstni razpečevalski centri neke vrste neprofitni zavodi, v številnih primerih delujejo kot business as usual. Mi prodajamo, vi kupujete, mi služimo.

Kalifornija je bila sploh prva ameriška zvezna država, ki je že leta 1996 dovolila medicinsko uporabo marihuane. Od takrat je število ljudi, ki si jo lahko privoščijo s potrdilom, zraslo na 350 tisoč, njihovo število pa se povečuje tudi v drugih državah, kjer je marihu­ana kot zdravilo dovoljena. V Koloradu jih je 60 tisoč, v Montani 14 tisoč ...

Najbolj smeš­no pri tem je, da prihaja marihuana v te legalne prodajne centre najpogosteje iz istih rastlinjakov, ki zalagajo ulico, od ilegalnih pridelovalcev iz smaragdnega trikotnika, ki ga sestavljajo okrožja Mendocino, Trinity in Humboldt na severu Kalifornije (znanih sicer tudi po pridelavi legalne droge – vina). Zelena mrzlica je ustvarila milijonarje, med katerimi je največ pridelovalcev in posrednikov.

Z marihuano služijo vsi, le država – kot gotovo veste, je Kalifornija med tistimi, ki so v velikih gospodarskih težavah – od pridelka, s katerim je tukaj mogoče zaslužiti največ denarja (po pisanju The Bulletin of Cannabis Reform več kot s koruzo in pšenico skupaj), ima od nje bolj malo.

Slovenija

»To, kar se zdaj dogaja v Ameriki, je odgovor na dve stvari,« pravi Mina Paš, predsednica združenja DrogArt, zasebne neprofitne prostovoljske organizacije, ustanovljene leta 1999 z glavnim namenom zmanjšati škodljive posledice drog med mladimi. »Na to, da se v svetu vedno bolj vidi in tudi javno priznava, da je vojna proti drogam neuspešna. Ne samo da je neuspešna, vojna proti drogam je naredila več slabega kot droge same. Pri tem mislim na vojno proti katerimkoli drogam.

V Mehiki vladajo grozljive razmere prav zaradi tega. V Južni Ameriki je večina kmetijstva omejena na pridelavo kokaina, ki se jim bolj izplača; če pa se kmetje ne odločijo zanj, jih v to prisilijo gverilske enote. Po zaporih je ogromno ljudi zaradi prekrškov z drogami, v nekaterih državah še vedno izvajajo smrtne kazni za njeno posest. Skratka, popolnoma nelogično, glede na to, da živimo v sodobnem svetu, v katerem se propagirajo osnovne človekove pravice, od katerih je vodilna, da lahko človek s svojim telesom počne, kar želi, če s tem smrtno ne škoduje sebi ali drugim. Pa da sta dovoljena tako alkohol in tobak, za katera vemo, da pobijeta ogromno ljudi. Nelogično tudi za to, ker bi se državi dejansko izplačalo pobirati davke od drog, ki so zdaj prepovedane. Mislim, da bo do legalizacije prej ali slej prišlo.«

Vojno proti drogam je na svoji koži izkusil tudi Tomaž Koren, direktor Zavoda za informacijsko dejavnost in alternativno kulturo, ki je s somišljeniki ustanovil blagovno znamko  Konoplja.org. V zavodu se ukvarja z ­»zbiranjem, urejanjem in posredovanjem ­verodostojnih informacij vsem, ki jih zanima konop­lja kot droga, zdravilo ali vsestransko uporabna industrijska rastlina, sodelovanje z nevladnimi in vladnimi organizacijami ter ­organiziranje izobraževalnih delavnic, ­seminarjev in okroglih miz«.

»Pri šestnajstih sem se spoznal z indijsko konopljo in bil nad njo navdušen. Zanimala me je kot rastlina. Potem so me dobili pri kajenju in sem moral poslušati, da je hujša kot heroin in podobno. Sam sem pozneje zadevo naštudiral, dobil podatke po internetu in videl, da to, kar mi govorijo, nima smisla in da težava ni v konoplji – da ne bom šel zaradi nje v socialno dno. Več škode kot vsa marihuana, ki sem jo pokadil, mi je napravila denarna kazen, ki sem jo moral plačati.

Potem se vprašaš, kdo zdaj dela več­jo škodo. Kam je šel denar, ki sem ga plačal? So me poslali na kakšno izobraževanje, da bom lahko drogam rekel ne? Kaj pa vi? Pijete kavo, kadite cigarete, gledate televizijo ... Če se pogovarjamo o potencialnih odvisnostih, se pogovarjajmo tudi o tem.«

A se je o tem v Sloveniji, deželi vinskih cest in pobud, da postane sv. Martin državni praz­nik, pač težko. Posedovanje droge je pri nas še vedno prekršek, omogočanje uživanja pa lahko že kaznivo dejanje. Če bi policija hotela, bi lahko kot 'omogočanje uživanja' razumela tudi podajanje džojnta, a se k sreči zakoni tudi na tem področju pri nas izvajajo zelo mehko. Inteligentni ljudje tako v Kaliforniji kot v Sloveniji že pridejo do svojega džojnta, če hočejo, in se z njim ali z njimi zadenejo, kolikor hočejo. (Ne sicer tako preprosto, kot se v tej državi lahko do nezavesti napije vsak 16-letnik, če se tako odloči.) Težave, ki jih prinaša prepoved marihuane, so drugje in so vsaj tri.

»Ko si mladostniki kupijo marihuano, morajo to narediti na črnem trgu,« pojasnjuje Mina Paš, »in tako že takoj začnejo delati nekaj prepovedanega. Na neki način stopijo v svet kriminala. Diler z marihuano ima v žepu najbrž tudi kaj drugega, in ko hočeš nekaj več, ti postane stvar dostopna.«

Ta je prva. Druga je, da mora država poskrbeti za vse svoje prebivalce, in ne samo za privilegirane skupine. Ko gremo v trgovino po jogurt, imamo pravico vedeti, ali je narejen iz mleka, koliko maščob vsebuje in kdo je pravzaprav njegov izdelovalec. Ko kupujemo vino, vemo, koliko alkohola ima v sebi in da ne sme vsebovati antifriza.

Ko pa nabavljamo marihuano, ne vemo nič. Samo upamo lahko, da ni pretirano obdelana z insekticidi, peskom, steklom in tako dalje ter da nas ne bo to pokončalo, ne pa THC v njej. V kokainu (kar sicer presega okvir tega članka, a vendarle), ki ga lahko ljudje nabavijo na Slovenskem, je po podatkih policije samo 30 odstotkov kokaina, vse druge je ... vse drugo, od strihnina dalje.

In tretja ... Če vas v Sloveniji napade občutek, da ne bo šlo, da se vam bo nebo podrlo na glavo in da skratka ne boste zmogli, vas bodo rade volje nahranili z ecytaro ali podobnim farmacevtskim izdelkom, odvisno od diagnoze, se pravi vrste depresije ali česa podobnega, marihuane pa vam ne bodo priporočili. Mi pač nismo usmiljeni. Ampak, dobro, saj tudi tisti primejo. Huje je, da ne bodo pokazali usmiljenja niti, če se boste pritresli tja s kakšno kronično boleznijo, pri kateri vse znanje in milijoni farmacevtske industrije odpovejo. Denimo z multiplo sklerozo.

»Sama sem po izobrazbi zdravnica,« pove Mina Paš, »in sem se pogovarjala z ljudmi, ki jim povsem zaupam in so mi govorili o učinkih marihuane pri blaženju slabosti ob kemoterapiji, predvsem pa pri multipli sklerozi, pri kateri ob zelo majhnih odmerkih zelo oslabijo simptomi bolezni. To me je res presenetilo. Na trgu obstaja tudi zdravilo za multiplo sklerozo, imenuje se sativex, v katerem je ekstrakt THC.

Zdravniki so s svojim kodeksom zavezani, da bolniku ne predlagajo niti alternativnih metod zdravljenja, kaj šele prepovedanih drog. Tudi nekateri, ki za to vedo in v to verjamejo, si marihuane ne upajo predlagati, ker s tem tvegajo izgubo licence. Pa saj Slovenija vedno caplja za drugimi. Kima in naredi, kar so prej naredili že drugi.«

Da ne bo pomote. Marihuana je droga, s katero si, če ste nagnjeni k temu, lahko zelo uspešno zavozite življenje. Je močan psihedelik, ki si ga absolutno ne bi smeli privoščiti tisti s psihiatričnimi boleznimi v družini, tisti, ki so labilni in pri katerih bi lahko sprožila napade depresije, shizofrenije in podobnega. (Ne bi si smeli privoščiti nobene droge, ne prepovedane ne dovoljene.)

»Ljudje še vedno mislijo: Ah, to ni nič, džojnt gor ali dol ...« pravi naša sogovornica. »A ni res. Marihuana marsikomu lahko povzroči hude težave. Problem je, da je običajno prva prepovedana droga, ki jo otroci poskusijo, in to že zelo zgodaj. Vemo pa, da v razvijajočem se organizmu, v adolescenci, prihaja do velikih sprememb v možganih. Od drugega leta do adolescence se zelo spreminjajo nevronske povezave v možganih in zato so tudi adolescenti malo 'čudni'. Takrat prav gotovo ni dobro, da bombardiraš razvijajoč se in dehteč organ z neko depresorsko drogo. Dan na dan v neki kronični uporabi. Tudi z alkoholom.«

Kaj torej narediti? Prepustiti marihuano in njene uporabnike črnemu, kriminalnemu trgu ali stvar legalizirati?

»Nisem na strani ne popolne legalizacije ne kriminalizacije drog. Zagovarjam to, da je treba ljudi vzgajati in jim dajati sporočila, da je vsak človek odgovoren za svoja dejanja in za to, kaj vnese v svoje telo, naj bo to hitra prehrana, alkohol ali droge. Portugalska ima dober model: v devetdesetih letih so dekriminalizirali posest drog za osebno uporabo in imajo natančno določeno količino posamezne droge, ki jo lahko človek nosi s seboj.

Od takrat je minilo že precej let, opravili so veliko analiz, ki pa so si spet zelo nasprotujoče. Ene pravijo, da se je zaradi tega uporaba drog zmanjšala, da so se izpraznili zapori, druge raziskave temu nasprotujejo. Namesto da bi droge postale multidisciplinarni diskurz, ostajajo še vedno v političnem. ­Tukaj se skriva glavni problem.«

Ameriška zgodba

Aaron, črka A v DNA Genetics, živi svoje življenje na poti med Amsterdamom in Los Angelesom, čeprav je kot genetik, ki vzgaja semena marihuane za zdravstveno uporabo, ugotovil, da je Los Angeles pravo mesto zanj. Star je nekaj več kot 30 let, videti pa je kot kakšen vzdrževalec računalniških sistemov. Njegovo podjetje, ki ga je s partnerjem Donom – D-jem v DNA Genetics – ustanovil leta 2003 in zdaj zaposluje skoraj ducat uslužbencev, se ukvarja z vzgojo vrst marihuane, ki jih potem prodaja kmetovalcem in domačim vzgojiteljem te rastline.

»Kar počnemo, je popolnoma legalno,« zatrjuje Aaron v svoji pisarni v središču Los Angelesa. »Trgujemo s kolektivi in bolniki, s katerimi pokrivamo svoje stroške – za elektriko, vodo, gnojila, najemnino, zemljo, zaposlene – in se tako dosledno držimo modela neprofitne organizacije. Skrbimo le za to, da pokrijemo stroške.«

Genetiki, ki se ukvarjajo z vzgojo semen, so ključni za razvoj ekonomije trave. Odgovorni so za visoko kakovost, ki jo zahtevajo današnji uporabniki. Dobra marihuana, vzgojena v ZDA, vsebuje približno 20 odstotkov tetrahidrokan­abinola oziroma THC-ja, kemične sestavine, ki povzroči zadetost. Ogromno v primerjavi z mehiškim plevelom, ki ga vsebuje komaj kakšnih sedem. Genetiki prav tako vzgojijo in poimenujejo nove semenske vrste in pri tem ustvarjajo prve industrijske blagovne znamke v tej panogi: Apollo 13, Sour Diesel, Purple Kush so Coca-Cola in McDonalds bodoče industrije 'travce'. DNA Genetics so med najprodornejšimi.

»V DNA smo ustvarili neke vrste semensko sanjsko moštvo,« pravi Aaron, ki je travo začel gojiti kot konjiček. Ko je spoznal, da je to njegovo poslanstvo, sta se s partnerjem v poslu odselila v Amsterdam in se tam naučila obrti od najboljših, dokler ju ni zelena mrzlica v zadnjem času spet privedla domov. Tako zdaj preživljata večino časa v laboratoriju, v katerem oblečena v belo razvijata sorte prihodnosti, denimo s križanjem afriške moške rastline z afganistansko žensko. Preden prideta do pravega semena, katerega produkt preizkusita na sebi, minejo meseci.

Genetiki lahko vzgojijo zelo specifične rastline, se pri tem osredotočijo na okus, vonj, lepoto in seveda na vsebnost THC-ja, ki se lahko razlikuje od vrste do vrste. DNA Genetics za najcenejši paketek s šestimi semeni (connoisseur's cannabis) zaračuna 40 dolarjev, za najdražjega pa 110 dolarjev (kandy kush). Njihove sorte so večkratne prejemnice nagrade cannabis cup, ki velja kot neke vrste Super Bowl med pridelovalci trave.

Zaradi spretnosti pri gojenju in vzgajanju trave Aarona in njegovega sodelavca včasih imenujejo kar semenska bogova, kar ga sili na smeh. »Noben Bog nisem,« pravi, »se pa včasih pošalimo, da se pri svojem delu počutimo kot bogovi. V tem, kar počnem, sem res dober.«

Če bi bila prohibicija odpravljena, bi lahko DNA Genetics čez noč preraslo v večmilijonsko podjetje. Toda Aaron ima višje cilje: »Nekega dne bi rad svoje znanje predal naslednji generaciji genetikov.«

Iz pripomb k Nacionalnemu programu na področju ­prepovedanih drog

Pri uporabi konoplje in njenih derivatov niso prisotne težave z nalezljivimi boleznimi, tudi prevelikih odmerkov in smrtne doze ni. Eden glavnih problemov poleg represivne zakonodaje, ki pripeljejo uporabnika do marginalizacije in socialne ogroženosti, je tudi stik s črnim trgom, ki posledično omogoča dostop do nevarnejših drog.

Z uvedbo posebnih prostorov, namenjenih za uživanje konoplje in njenih derivatov, kjer bi bila tolerirane pripravljalne dejavnosti za osebno uporabo (prodaja), bi stik s črnim trgom zmanjšali, omogočili bi nadzor nad kakovostjo konoplje in nadzor nad samo prodajo ter vodenje evidenc količin prodaje. Zmanjšali bi posledice že obstoječe zakonodaje, ki lahko posamezniku povzročijo hude psihične in osebnostne težave. Z davki, uvedenimi na prodajo konoplje, bi lahko vzpostavili poseben sklad, namenjen prevetivnim dejavnostim (izobraževanje) na področju drog. Konoplja.org

Tekst: Tadej Golob
Foto: Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord